Jedro

Po ZTLR, ZPN in ZPDS se je s prenosom lastninske pravice (v konkretnem primeru etažne lastnine) na objektu, ki je bil zgrajen na družbenem zemljišču, preneslo tudi stavbišče in funkcionalno zemljišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora občine je izdal sklep z dne 9.7.1993, s katerim je na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo dela stavbnega zemljišča, vpisanega pri vl.št. 377. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedenemu sklepu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo stavbno zemljišče, parc. št. 197/5 vl. št. 377 na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) podržavljeno J.B. Tožnica je to nepremičnino oziroma njen idealni del, skupaj s stanovanjem, pridobila na podlagi pravnega posla, leta 1984 pa je stanovanje, skupaj z dvema kabinetoma, prodala občini zaradi realizacije sprejetega zazidalnega načrta. Tem dejstvom pritrjuje tudi tožnica. Zato jih tožena stranka šteje za nesporne. Koga je po zakonu o denacionalizaciji (ZDen) šteti za upravičenca oziroma aktivno legitimirano osebo za uveljavljanje pravic po tem zakonu, je določeno v 1. odstavku 9. člena. Iz te določbe izhaja, da je upravičenec v postopku denacionalizacije le prejšnji lastnik podržavljenega premoženja. Če je prejšnji lastnik mrtev oziroma razglašen za mrtvega, so upravičeni za uveljavljanje pravic po ZDen njegovi pravni nasledniki, torej dediči (15. člen). Po mnenju tožene stranke je nesporno, da tožnice v danem primeru ni mogoče šteti za upravičenko, niti za upravičeno vlagateljico, zaradi tega torej tudi ne za osebo, ki bi bila aktivno legitimirana za uveljavljane pravic po ZDen. Zaradi tega je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti prvostopnemu sklepu. Po mnenju tožene stranke ni mogoče slediti tožničini navedbi, da je občini leta 1984 prodala le stanovanje, ne pa tudi pripadajočega zemljišča. Tako po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80), kot tudi po zakonu o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76) ni bilo mogoče objektov nikoli samostojno prenašati. S prenosom lastninske pravice na objektu, ki je bil zgrajen na družbenem zemljišču, se je vedno prenašalo tudi stavbišče in funkcionalno zemljišče. Podobna ureditev je veljala tudi za etažno lastnino, kar izhaja iz 7. člena zakona o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76). Dejstvo, da je tožnica prodala stanovanje, skupaj s sorazmernim delom pravice uporabe na zemljišču, izhaja tudi iz pogodbe, ki je bila sklenjena med občino in tožnico. Zato po mnenju tožene stranke tožničine navedbe v pritožbi ne držijo. Tožena stranka je pritožbo zavrnila na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP, ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in da je temeljila na zakonu, tožničina pritožba proti prvostopnemu sklepu pa neutemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da je zemljišče parc. št. 197/5 povsem samostojna parcela, na kateri stavba, v kateri so bila stanovanja izvzeta iz nacionalizacije v korist prejšnje lastnice J.B., ni stala. To zemljišče je pridobila z uporabno pravico. Ni pa te pravice prenesla, ko je sklenila kupoprodajno pogodbo z občino, zastopano po Zavodu za izgradnjo Ljubljane, kar tudi izhaja iz te pogodbe z dne 9.11.1984 in cenitvenih poročil gradbenega izvedenca iz let 1983 in 1984. Res je, da prejšnja lastnica zahteve za denacionalizacijo ni uveljavila. To pa iz razloga, ker je to pravico odstopila njej. Sklicevanje izpodbijane odločbe na določbe zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, zakona o prometu z nepremičninami in zakona o pravicah na delih stavb je zato zmotno, ker stavba, v kateri so bila stanovanja, ne stoji na tem zemljišču. Ni pa iz kakršnekoli odločbe ali izvedenskega mnenja razvidno, da to zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče. Zato tudi s pogodbo z občino to zemljišče ni prenesla na kupca. Sicer pa je pomembna dejanska okoliščina, da je navedena pogodba nadomeščala razlastitev, kar pomeni, da je bila prisiljena k sklenitvi te pogodbe. Zato ji nedvomno pripada status upravičenke po 5. členu ZDen. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (1. odstavek 9. člena in 15. člen ZDen, določbe zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, zakona o prometu z nepremičninami in 7. člena zakona o pravicah na delih stavb) in procesni predpis (125. člen ZUP) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožničine pritožbene navedbe, ki jih ponavlja v tožbi, in dala pravilne razloge za to zavrnitev. Sodišče teh razlogov na tem mestu ne ponavlja.

Tožničino tožbeno navedbo, da ji pripada status upravičenke po 5. členu ZDen, ker je bila prisiljena k sklenitvi navedene pogodbe, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati, saj po 1. odstavku 56. člena ZDen o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona odloča pristojno sodišče v nepravdnem postopku.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navedeni določbi ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).