Jedro

Ker so le pravilno ugotovljena dejstva lahko podlaga za določitev dominantnega dela znaka, ki se ga nato primerja iz vizualnega, fonetičnega in pomenskega gledišča, sodišče ne more slediti razlogom Urada, ki je ugotovil, da primerjana znaka nista podobna.

Ugled znamke je mogoče dokazovati npr. z dokazi o tržnem deležu blaga in storitev, ki jih znak znamke varuje, v primerjavi z drugimi proizvajalci oziroma ponudniki, s tržnimi raziskavami, ki prikazujejo stopnjo osveščenosti javnosti o znamki, z dokumenti neodvisnega vira, ki izkazujejo denarna sredstva, vložena v promocijo znamke, s primerki promocijskega gradiva. Iz predloženih dokazov pa takšnih dejstev ni mogoče preveriti. Zgolj zatrjevano ne pa tudi dokazano je s strani tožeče stranke ostalo izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja njene znamke. Predloženi dokazi tudi niso zadostni za izkazovanje dejavnikov, ki se v smislu Skupnega priporočila WIPO upoštevajo pri odločanju, ali je neka znamka dobro znana znamka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-267/2006-17 z dne 16. 3. 2010 odpravi in zadeva vrne Uradu RS za intelektualno lastnino v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zahteva stranke z interesom B. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad) zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke „ISKRAERO“ št. Z-200670267. V obrazložitvi navaja, da je dne 16. 2. 2006 prejel prijavo znamke za znak „ISKRAERO“ za blago in storitve, po NK razvrščene v razrede 07 (stroji in orodni stroji; motorji, razen za suhozemska vozila; sklopke in pogonski deli, razen za suhozemska vozila; poljedeljski stroji; varilniki) in 08 (ročno orodje in naprave; noži, vilice in žlice; hladno orožje; brivniki). Dne 1. 12. 2006 je tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke, v katerem je navedla, da je imetnica prej registriranih znamk: 6280249 (ISKRA, v sliki), 8280733 (Iskra, v sliki), 8380527 (Iskra), 9180467 (Iskra) in 200171723 (Iskra, v sliki). Ugovor je vložila na podlagi točke b), c) in d) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/06-ur. p. b., v nadaljevanju: ZIL-1). Urad je z vpogledom v register veljavnih znamk ugotovil, da tožeča stranka ni imetnica znamk št. 6280249, 8280733, 8380527 in 9180467, temveč je imetnica A. n.sol.o., v likvidaciji. Ker je ugotovil, da je tožeča stranka imetnica znamke št. 200171723, je v nadaljevanju preizkusil ugovor le na podlagi te prej registrirane znamke. Na podlagi ugovora in mnenja prijavitelja, je Urad preveril utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovil, da ugovor ni utemeljen in da je znamko mogoče registrirati za vse prijavljeno blago in storitve. Po mnenju Urada namreč ni izpolnjen osnovni pogoj za zavrnitev prijavljene znamke in sicer pogoj istovetnosti oziroma podobnosti znakov, kar pomeni, da niso podani zavrnilni razlogi po nobeni od v ugovoru navedenih osnov, torej po točkah b), c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Kot najbolj dominantni del znaka tožeče stranke je opredelil besedo ISKRA, vendar pa je zelo pomemben še slikovni element, podoba peterokrake zvezde z zelo ostrimi kraki v krogu, vse skupaj pa še v kvadratu. Kot najbolj dominantni del prijavljenega znaka pa je opredelil celotno besedilo ISKRAERO, saj drugih elementov, razen krepkega tiska, ne vsebuje. Del znaka ISKRA, ki ga je tožeča stranka izpostavila kot dominantnega, po mnenju Urada v prijavljeni kombinacij ne učinkuje samostojno in bi delitev znamke na dva dela (ISKRA in ERO) predstavljala umetno delitev. V zvezi z vizualno primerjavo je ugotovil, da sta primerjana znaka figurativna in vsebujeta tekstualni del, sta v črno-beli tehniki, prijavljeni znak je izpisan z velikimi tiskanimi črkami, pri čemer je približno polovica črk v mastnem krepkem tisku. Znak znamke tožeče stranke pa je kombinirani znak in vsebuje tekstualni in slikovni del, pri čemer ima slikovni del element peterokrake zvezde v krogu, ki je še v kvadratu. V zvezi s črkovno analizo je Urad ugotovil, da gre v obeh primerih le za eno besedo ISKRA in ISKRAERO, pri čemer je pomembna razlika v dolžini besed. Prvi del besede prijavljenega znaka je enak tekstualnemu delu znaka tožeče stranke, preostale črke pa so povsem različne. Vizualno je pomemben tudi zadnji del primerjanih besed ERO. Urad meni, da zadnji del prijavljenega znaka ERO zaradi dveh zaporednih samoglasnikov (AE), kot tudi zaradi konciznosti, vsebuje tako stopnjo vizualne razlikovalnosti, ki nevtralizira prvi enak del znamk (Iskra oziroma ISKRA). Poleg tega skupni del primerjanih znakov v kasnejšem znaku ISKRAERO nima samostojne distiktivne vloge, ker je ta nevtralizirana z dodatkom ERO. Različen je tudi celoten vtis primerjanih znakov, v prijavljenem znaku ga določajo krepki tisk črk in črta pod besedilom, predvsem končnica ERO, znak tožeče stranke pa ima izrazito grafično zasnovo, ki po mnenju Urada deluje zelo razlikovalno. V zvezi s fonetično primerjavo Urad ugotavlja, da ima prijavljeni znak štiri zloge (I-SKRA-E-RO), znak tožeče stranke pa dva (I-SKRA). Zadnji del prijavljenega znaka je slišno daljši, sestavljen iz zlogov E-RO, ki se enako sliši kot začetni del I-SKRA. Zadnji del je fonetično zelo relevanten, zaradi česar Urad meni, da je med znaki dovolj razlik, da ju potrošnik ne bo zvočno zamenjal. V zvezi s pomensko primerjavo navaja, da ima beseda ISKRA povsem znan pomen, ki ga poudarja še grafični oziroma slikovni element pri znamki tožeče stranke. Beseda ISKRAERO, ki jo moramo zaradi načina zapisa jemati kot eno besedo, pa je sama po sebi brez znanega pomena in zato popolnoma fantazijska, zaradi česar lahko potrošnik na osnovi tega dodatka znak brez težav loči od ostalih znakov s podobnim osnovnim elementom (Iskra). Urad zaključuje, da zaradi že opisanih vizualnih, fonetičnih in pomenskih razlik ni pričakovati, da bi potrošnik, ki je v tem primeru praviloma visoko izobražen specializiran potrošnik, znaka povezoval in sklepal, da označeno blago in storitve pripadajo istemu proizvajalcu. V zvezi s gradivom, ki ga je priložila tožeča stranka v zvezi z ugovorom po tč. c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 Urad navaja, da ne izvira iz neodvisnega vira, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da ima znak poseben status. Ker Urad meni, da prijavljeni znak ni zamenljivo podoben znakom znamk tožeče stranke, prijavljene znamke ne more zavrniti po nobeni točki 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Zato ni preizkusil niti eventualne istovrstnosti ali podobnosti blaga in storitev pri primerjanih znakih, kar je drugi pogoj za zavrnitev znamke na podlagi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, eventualnega ugleda oziroma statusa dobre poznanosti znamke tožeče stranke pa tožeča stranka ni dokazala. Vendar je to, če ni podobnosti znakov, irelevantno.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je tožena stranka odločbo izdala 16. 3. 2010, ko štiri od petih znamk, s katerimi je ugovarjala, niso bile več vpisane v registru na ime tožeče stranke. S tem, ko je v izpodbijani odločbi navedla, da znamke ISKRA niso več njene, je nedopustno prejudicirala pravno nasledstvo teh znamk, saj sodni postopki o tem vprašanju še niso končani, pri čemer je napačno odločila, da ima tožeča stranka le eno samo znamko. Če bi tožena stranka upoštevala stanje v času vložitve ugovora, ko so bile znamke še v lasti tožeče stranke, bi ugotovila, da gre za družino znamk in s tem za močno znamko, ki ji kasnejša znamka „Iskra ERO“ lahko okrne ugled in distinktivni značaj znamk, ki uživajo prepoznavnost in ugled. Z nerazumno zamudo pri odločanju je tožena stranka grobo posegla v interese tožeče stranke in njene pravne in dejanske koristi, s svojim zaključkom, da tožeča stranka ni več lastnik znamk „ISKRA“ pa je evidentno posegla v že pridobljene pravice, kar pa je ne le kršitev procesnih določb ZIL in ZUP, pač pa tudi kršitev Ustave RS. Poleg tega v ugovornem postopku tožeče stranke ni seznanila z odgovorom na ugovor tožeče stranke, niti s predloženimi dokazi, s čimer je kršenih več pravil postopka, med njimi načelo enakopravnosti, načelo zaslišanja stranke (138. in 146. člen ZUP). Ker je tožena stranka odločila o ugovoru tožeče stranke šele po treh letih, je kršila pravilo ekonomičnosti postopka po ZUP. Kršila pa je tudi načelo materialne resnice in zaslišanja stranke v postopku, ker ni zaslišala člana uprave tožeče stranke A.A. Pri primerjavi znamk je tožena stranka nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je najbolj dominantni del znaka tožeče stranke beseda iskra, ne strinja pa se z ugotovitvijo, da je znamka Iskra ERO sestavljena iz ene besede. Da je znamka sestavljena iz dveh delov izhaja iz same znamke in je bila ravno ta delitev glavni namen prijavitelja, kar je razvidno iz dejstva, da je beseda Iskra napisana z malimi tiskanimi črkami, razen prve črke I, beseda ERO pa z velikimi tiskanimi črkami, med besedama pa je tudi majhen presledek. Znamki Iskra in IskraERO sta si torej vizualni podobni, podobni pa sta si tudi fonetično in pomensko. Podobnost je podana, ker sta enaki prvi besedi, razlika pa je na koncu (ERO), ko pozornost potrošnikov pri poslušanju upade. V zvezi s primerjavo blaga navaja, da ima tožeča stranka v razredu 07 registrirane električne motorje, električno ročno orodje, električno opremo za vozila, zlasti zaganjači, alternatorji, vžigalne naprave za motorje z notranjim izgorevanjem, vžigalne svečke za motorje z notranjim izgorevanjem, žarilne svečke za diesel motorje, torej blago, ki je enako blagu izpodbijane znamke v razredu 07. Enakost oziroma podobnost velja tudi glede proizvodov v razredu 08, saj obstaja komplementarnost med ročnim orodjem in napravami, noži, vilicami in žlicami, hladnim orožjem, brivniki in blagom v razredu 07 (npr. električnim ročnim orodjem). Ker ima tožeča stranka zaščiteno tudi blago in storitve v razredih 09, 10, 11, 14, 16, 37 in 42, je potrebno podobnost blaga izpodbijane znamke presojati tudi glede blaga in storitev pri znamkah iz razreda 11-naprave za gospodinjstvo, kuhalniki, štedilniki ... V zvezi z zavrnitvijo ugovora na podlagi točke c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 tožeča stranka navaja, da je tožena stranka obe podlagi zgolj pavšalno zavrnila, ne da bi ju preverila, preučila in utemeljila. Da gre v primeru njene znamke ISKRA za znan znak je znano dejstvo, poleg tega pa je to tudi razvidno iz obširne dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka, ki pa je tožena stranka ni preučila. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in spremeni tako, da znamko št. 200670267 IskraERO v celoti zavrne za vse prijavljeno blago v razredih 07 in 08 oziroma, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. Navaja, da je glede primerjave znamk, in sicer izpodbijane znamke IskraERO in znamke tožeče stranke ISKRA, napravila izčrpno analizo znakov, pri čemer dodaja, da se je pri odločitvi oprla med drugim na primer iz prakse (U 84/2006 Iskra/ISKRAVAR), in sicer, ko je tožeča stranka ugovarjala z enako znamko registraciji znamke ISKRA VAR. Glede slovečnosti znamke tožeče stranke tožena stranka vztraja, da iz dokazov, ki so ji bili predloženi, sklepa o nedvomni slovečnosti ni mogla sprejeti. Ne strinja se z navedbami tožeče stranke, da so predloženi dokazi neodvisni in relevantni, četudi niso podani s strani tretjih oseb. Iz podatkov iz letnih poročil družb, tudi, če so podatki potrjeni s strani revizorjev, ni mogoče sklepati o slovečnosti znamk te družbe, saj se revizorji predvsem ukvarjajo z zakonitostjo računovodskih in knjigovodskih izkazov in ne z oceno statusa znamke revidiranca. Iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, je bilo možno ugotoviti prodajo izdelkov tožeče stranke, vendar brez primerjalnih podatkov ali deleža oziroma pozicije tožeče stranke na trgu enakih ali podobnih izdelkov in storitev, sklepa o posebnem statusu znamke tožeče stranke ni bilo možno sprejeti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B. d.o.o., kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi Urada in zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča opr. št. 195/2005 z dne 6. 9. 2006 ugotovljeno, da tožeča stranka ni imetnica znamk št. 6280249, 8280733, 8380527 in 9180467, pač pa je nosilec A. n.sol.o., v likvidaciji. V zvezi z opravljeno analizo podobnosti znamk se strinja z ugotovitvijo tožene stranke o določitvi dominantnega dela obeh znamk in obrazlaga, da je tožena stranka po opravljeni analizi pravilno ugotovila, da celotni vtis primerjanih znakov (gledano vizualno ter s stališča fonetične in pomenske analize) nista zamenljivo podobna. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi v celoti zavrača navedbe stranke z interesom. Navaja, da ne vzdržijo argumenti, češ da je beseda ERO tista, ki daje izpodbijani znamki distinktivno vrednost in učinkovitost in da se zaradi te nejasne in pomensko nedoločene končnice znamka v zadostni meri razlikuje od znamk Iskra tožeče stranke. Tožeča stranka vztraja pri stališču, da čeprav gre za primerjavo grafično upodobljenih znamk (št. 20017123 vs. 200670267), kasnejšo znamko IskraERO povezuje s predhodno znamko tožnika beseda Iskra, saj je ta beseda tista, ki je vizualna, konceptualna in fonetična vez med znamkami/ko tožeče stranke in izpodbijano znamko.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in zavrnitvi tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točkah b), c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanaša ta znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Glede na točko c) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami ali imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Glede na točko d) se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6. Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znaka znamk tožeče stranke in znak, za katerega se zahteva varstvo, nista enaka, po mnenju tožene stranke pa si znaka tudi nista zamenljivo podobna, s čimer pa se tožeča stranka ne strinja. Po določbi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se ne sme registrirati noben kasnejši znak, ki je podoben znaku že registrirane znamke do te mere, da vzbuja vtis, da označeno blago izvira od istega proizvajalca. Pri ugotavljanju podobnosti znakov po načelu celovite presoje se znaki med seboj primerjajo kot celote z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Celovita primerjava obeh konkurirajočih si znakov terjata upoštevanje vseh relevantnih značilnosti obeh znakov, kar je treba presojati s stališča povprečnega potrošnika, ki znamko običajno dojema kot celoto. Pri tem se ugotavlja, ali je verjetno, da bi tak potrošnik povprečnega znanja in povprečne pazljivosti znake štel za podobne ter posledično zamenjeval znamke.

Urad je opravil vizualno primerjavo (s pomočjo črkovne analize), fonetično primerjavo in pomensko primerjavo obeh znamk in ugotovil, da med njima ni zamenljive podobnosti. Izhajal je iz dejstev, da sta primerjana znaka figurativna, v črno-beli tehniki in vsebujeta tekstualni del, ki je pri obeh znakih najbolj izstopajoč, ter da je prijavljeni znak izpisan v celoti z velikimi tiskanimi črkami, pri čemer naj bi bila približno polovico črk v mastnem krepkem tisku, kar drži le za končnico ERO. Na podlagi navedenih dejstev je opravil dokazni sklep, ki se izrazi v vizualni, fonetični in pomenski analizi. Navedena dejstva pa niso pravilno ugotovljena (prijavljeni znak ni izpisan v celoti z velikimi tiskanimi črkami). Ker so le pravilno ugotovljena dejstva lahko podlaga za določitev dominantnega dela znaka, ki se ga nato primerja iz vizualnega, fonetičnega in pomenskega gledišča, sodišče ne more slediti razlogom Urada, ki je ugotovil, da primerjana znaka nista podobna. V ponovnem postopku reševanja zadeve mora Urad pravilno ugotoviti relevantna dejstva, ki so podlaga za primerjavo, ter z upoštevanjem teh dejstev ponovno določiti dominantne dele obeh znakov in opraviti primerjavo.

Po presoji sodišča pa Urad v postopku ni zakrivil bistvenih kršitev pravil postopka. Upravni organ je izpodbijano odločbo sicer res izdal precej po poteku roka, ki ga zakon določa z izdajo odločbe (6. člen ZIL-1 v zvezi z 22. členom ZUP), ki pa je instrukcijski rok, in njegova prekoračitev sama po sebi ne pomeni bistvene postopkovne kršitve. Morebitna škoda zaradi dolgotrajnega postopka pa tudi ni pravno pomembna okoliščina za odločitev o registraciji prijavljene znamke.

Zmotno tožeča stranka meni, da bi moral upravni organ prekiniti obravnavani postopek do pravnomočne odločitve o pravnem nasledstvu imetništva znamk ISKRA. Ugotovitev oziroma določitev imetnikov znamk ISKRA, katerih nosilec je sedaj, potem ko je pristojno sodišče ugotovilo, da je pogodba med A. in C. o prenosu pravice do blagovne znamke nična A., ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče odločiti o registraciji prijavljene znamke. Po določbah ZIL-1 (44. člen, 101. člena) lahko ugovor uspešno uveljavlja imetnik starejše znamke. Tisti, ki to v času odločanja o ugovoru ni, se na morebitno bodočo znamko ne more sklicevati. Ne drži pa niti, da Upravno sodišče še ni odločilo o tožbah, s katerimi so bile izpodbijane odločitve upravnega organa o spremembi vpisa imetnika znamke v registru znamk (imetnika). O teh tožbah izdane sodbe (opr. št. U 2242/00 z dne 10. 7. 2002, opr. št. U 1547/08 z dne 24.3. 2009, opr. št. 1548/08 z dne 24. 3. 2009 in opr. št. 1492/08 z dne 24. 3. 2009) so pravnomočne.

Glede uveljavljanja ugovora po točki c) in točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, se sodišče strinja z uradom, da tožeča stranka ni izkazala dejanskega stanja v smislu navedenih določb. Ugled znamke je tudi po mnenju sodišča mogoče dokazovati npr. z dokazi o tržnem deležu blaga in storitev, ki jih znak znamke varuje, v primerjavi z drugimi proizvajalci oziroma ponudniki, s tržnimi raziskavami, ki prikazujejo stopnjo osveščenosti javnosti o znamki, z dokumenti neodvisnega vira, ki izkazujejo denarna sredstva, vložena v promocijo znamke, s primerki promocijskega gradiva. Iz predloženih dokazov pa takšnih dejstev ni mogoče preveriti. Zgolj zatrjevano ne pa tudi dokazano je s strani tožeče stranke ostalo izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja njene znamke. Tožeča stranka prav tako ni izkazala, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom in storitvami ter tožečo stranko in bi to utegnilo škodovati njenim interesom. Predloženi dokazi tudi niso zadostni za izkazovanje dejavnikov, ki se v smislu Skupnega priporočila WIPO upoštevajo pri odločanju, ali je neka znamka dobro znana znamka. V tožbi tudi zmotno meni, da dokazovanje v smislu prej navedenega glede na čas obravnave ugovora niti ni možno. Takšen status znamke mora izkazati v času vložitve ugovora, s katerim izpodbija prijavljeno znamko, ne glede na to, kdaj je ugovor upravni organ obravnaval. Dokazne vrednosti pa upravni organ tudi ni neutemeljeno odrekel predlaganemu dokazu – zaslišanju članov uprave, saj le taka izjava ni zadostna podlaga za ugotovitev posebnega statusa znamke.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v primeru ugovora pod točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 napačno ugotovljeno. Zadevo je vrnilo uradu v ponovni postopek po določbi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, urad pa je dolžan ravnati v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo, ker ZUS-1 v 25. členu povračila stroškov postopka za stranko z interesom ne predvideva.