Jedro

Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme, zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), terjati dodatnega vsebinskega odločanja.

Izvršilni postopek je namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku. Vsi elementi za določitev obsega obveznosti morajo tako izhajati iz samega izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo z dne 7. 10. 2013, ki ga je vložil na podlagi sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v M III P 333/2009 z dne 11. 5. 2010. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbenem predlogu se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ponovno pojasni, da se sodna poravnava nanaša na razrešitev spora, glede katerega je med njim in dolžnikom tekel pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v M pod III P 333/2009 in se torej glede določnosti opredelitve potrebnih dejanj izpolnitve, s katerimi bi dolžnik izpolnil njegovo terjatev, nanaša na vsebino iz citiranega spora, tekom katerega so bili relevantni podatki določeni in specificirani. Iz tega razloga so zaključki sodišča prve stopnje nelogični in nepravilni. Obveznost dolžnika je jasna, saj izhaja iz listin, ki sta jih z dolžnikom podpisala in so bile predložene tekom navedenega pravdnega postopka. Po njegovem sodišče prve stopnje nima pravice presojati izvršilnega naslova, saj je pravnomočen, izvršilno sodišče pa mora zagotoviti izpolnitev obveznosti dolžnika. Sodišče prve stopnje je nadalje kršilo določbe postopka, saj je predlog za izvršbo zavrnilo brez, da bi ga predhodno pozvalo na dopolnitev le tega in mu tako ni dalo možnosti, da bi predlog popravil oziroma dopolnil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366. istega zakona ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Upnik je v obravnavani zadevi predlagal izvršbo za prisilno izvršitev nedenarne in denarne terjatve, ki izvirata iz sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v M III P 333/2009 dne 11. 5. 2010. Od dolžnika je zahteval, da na lastne stroške naroči izdelavo revizije obstoječega projekta kot projekta, ki je podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, naroči izdelavo izvedbenega sanacijskega načrta upnikovega stanovanja ter skupnih delov stavbe...(l. št. 3). Sodišče prve stopnje je takšen predlog za izvršbo zavrnilo, ker je ocenilo, da sodna poravnava, na podlagi katere upnik predlaga izvršbo, ni primerna kot izvršilni naslov. Zahtevek upnika je neizvršljiv, saj je v vseh alinejah z izjemo 8., v kateri upnik zahteva plačilo 3.000,00 EUR, formuliran preveč pomanjkljivo oziroma presplošno, da bi se bilo ob morebitnem izvrševanju po načelu stroge formalne legalitete (17. člen ZIZ) mogoče izogniti vsakršnim dvomom glede potrebnega obsega oprave izvršbe oziroma dejanskega obsega upnikove terjatve. Tako iz sodne poravnave, kot tudi iz zahtevka ni razvidna dovolj konkretna opredelitev potrebnih dejanj oziroma drugih elementov izpolnitve, s katerimi bi lahko dolžnik v celoti in popolnoma izpolnil upnikovo terjatev. Glede zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR pa je še pojasnilo, da je njegova izvršljivost odvisna sicer v poravnavi prav tako podrobneje popolnoma nedefiniranega upnikovega soglasja, katerega dejanske podaje upnik v predlogu za izvršbo ni zatrjeval. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sklep sodišča prve stopnje utemeljene razloge o odločilnih dejstvih, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti povzema in se nanje sklicuje, samo pa v zvezi s pritožbo še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo (prvi odstavek 21. člena ZIZ) pravilno presojalo, kaj je vsebina sodne poravnave oziroma kaj lahko upnik zahteva od dolžnika. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme, zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), terjati dodatnega vsebinskega odločanja. V izvršilnem postopku je namreč sodišče vezano na izvršilni naslov, zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati. Izvršilni postopek je v tem smislu namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku. Vsi elementi za določitev obsega obveznosti morajo tako izhajati iz samega izvršilnega naslova. V obravnavanem primeru pa so pri opredelitvi dolžnikovih obveznosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča, takšni konkretni elementi izostali (določna označitev že obstoječega oziroma temeljnega projekta, ki ga je potrebno revidirati, stanovanje dolžnika ni označeno, ni določen obseg sodelovanja družb I.K. d.o.o. M in K-B d.o.o. M,...), zato sodna poravnava, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, ni primerna za izvršbo (21. člen ZIZ). Upnik sicer v pritožbi meni, da je obveznost dolžnika jasna, saj izhaja iz listin, ki sta jih z dolžnikom podpisala in so bile predložene tekom pravdnega postopka, v katerem so bili relevantni podatki tudi določeni in specificirani, vendar, ker slednji kot takšni niso bili povzeti v sodno poravnavo kot izvršilni naslov, niso upoštevni. Upnikova nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena. Ob povedanem ter v skladu z 21. členom ZIZ izvršilni naslov - sodna poravnava, tako kot glasi, ni primerna za izvršbo s predlaganim izvršilnim sredstvom. Ker obveznost dolžnika ni natančno določena, izvršba ni dopustna. Sodišče prve stopnje jo utemeljeno ni dovolilo.

8. Pri izdaji sklepa sodišča prve stopnje tudi ni prišlo do zatrjevane relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP ter 15. členom ZIZ. ZIZ v prvem odstavku 40. člena določa obvezne sestavine predloga za izvršbo, poleg teh pa mora predlog vsebovati še druge sestavine, ki jih mora imeti vsaka vloga. Katere so te nadaljnje sestavine predloga za izvršbo, je določeno predvsem v 105. do 108. členu ZPP, na katerega uporabo napotuje 15. člen ZIZ. Vloge, ki nima potrebnih formalnih sestavin, ni mogoče obravnavati, in za take vloge prvi odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predpisuje, da se od vložnika zahteva poprava vloge. V konkretnem primeru je upnikov predlog imel vse potrebne formalne sestavine (iz prvega odstavka 40. člena ZIZ in 105. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po 108. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, temveč je moglo in moralo upnikov predlog za izvršbo vsebinsko obravnavati. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo prav, ko je o formalno popolnem upnikovem predlogu za izvršbo odločalo in ga ni vračalo v dopolnitev.

9. Glede na navedeno pritožba upnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker jih upnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).