Jedro

Zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu člena 7(4) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ; ni pa nujno za izrek ukrepa pridržanja, da je kazenska obsodba pravnomočna. Po mnenju Upravnega sodišča mora enak načelni standard veljati tudi za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu oziroma po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Upoštevane so okoliščine, za kakšno vrsto in težo dejanja ogrožanja javnega reda gre ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve.

Izpodbijani akt je nezakonit iz razloga, ker iz njega ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovim izrekom naredila kakršno koli oceno o identifikaciji posebne ranljivosti pri tožniku ali o tem, da iz določenih razlogov v konkretnem primeru (ne) gre za prisotnost posebnih potreb prosilca zaradi njegove ranljivosti, čeprav zelo resni znaki za to obstajajo v podatkih v spisu oziroma v dejstvih, ki so bili toženi stranki poznane pred izdajo izpodbijanega ukrepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba št. 2142-3491/2019/21 (1312-15) z dne 1. 5. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v prvi točki izreka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v povezavi z drugim in četrtim odstavkom istega člena ZMZ-1 odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. .... 1974 v kraju B., državljan Islamske republike Iran,ki je trenutno začasno nastanjen v Centru za pridržanje oseb in ki ga v postopku mednarodne zaščite zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, omeji gibanje zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V drugi točki izreka je odločeno, da bo prosilcu za mednarodno zaščito omejeno gibanje na prostore Centra za tujce in sicer od 30. 4. 2020 od 14:30 ure do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 6. 9. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bil prosilec nastanjen v prostorih Azilnega doma v Ljubljani, kjer je bil vse do 27. 3. 2020, ko je bil skupaj z družino premeščen v prostore Izpostave azilnega doma v Logatcu. Tam je ostal vse do 30. 4. 2020, ko mu je bil s strani pristojnega organa izrečen ukrep omejitve gibanja in je bil posledično premeščen v prostore Centra za tujce v Postojni. Trenutno je prosilec zaradi suma kaznivega dejanja pridržan s strani PU Ljubljana PP Ljubljana Moste in se nahaja v Centru za pridržanje oseb. Prosilca bo zaradi podane kazenske ovadbe z dne 2. 5. 2020 zaslišala dežurna preiskovalna sodnica na Okrožnem sodišču v Ljubljani in podala odločitev, ali se prosilec nadalje nastani v pripor v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Ljubljani ali v prostore Centra za tujce v Postojni, kjer bo prestajal ukrep omejitve gibanja.

3. Pristojni organ je dne 30. 4. 2020 s strani Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov (UOIM) prejel predlog za izrek omejitve gibanja prosilcu. Poleg predloga vodje UOIM za omejitev gibanja prosilcu je UOIM pristojnemu organu posredoval poročilo socialne službe, poročilo varnostne službe, poročilo policije, mnenje psihiatra ter slikovni material. Vsebina posredovanih dokumentov se je nanašale na opis dogajanja z dne 29. 4. 2020 zvečer v Izpostavi v Logatcu, ko je prosilec s svojim ravnanjem povzročal splošno nevarnost ter nevarnost za samega sebe in posledično tudi za njegovo družino. Zaradi tega dogodka je policija zoper prosilca zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi in zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru ter zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari podala kazensko ovadbo.

4. V poročilu Policijske postaje Ljubljana Moste 30. 4. 2020 je zapisano, da je bil OKC PU Ljubljana 29. 4. 2020 ob 19:51 uri s strani varnostnika izpostave azilnega doma Logatec obveščen, da naj bi opit prosilec za mednarodno zaščito z nožem napadel socialnega delavca, pri tem pa tudi poškodoval vhodna vrata pisarne, kamor se je omenjeni socialni delavec zatekel in zaklenil. Takoj po sprejemu obvestila sta bili na kraj napoteni patrulji Policijske postaje Logatec in Policijske postaje Vrhnika. Pred prihodom policistov na kraj pa je varnostnik izpostave azilnega doma Logatec ob 20:01 uri ponovno obvestil OKC PU Ljubljana, da isti opit prosilec za mednarodno zaščito z nožem v roki še naprej razgraja po dvorišču izpostave azilnega doma Logatec, kjer se nahajajo tudi majhni otroci. Prav tako pa je podal informacijo, da ima omenjeni prosilec za mednarodno zaščito v rokah nož z rezilom dolžine med 15 cm in 20 cm ter da vpije, da bo socialnemu delavcu prerezal vrat. Ob prihodu policistov je prosilec za mednarodno zaščito stal ob enem od bivalnih zabojnikov. Zaradi navedenega sta pristopila do omenjene osebe z namenom ugotavljanja identitete in zbiranja obvestil v zvezi najavljene kršitve. Ko sta se policista približala osebi, pa je le-ta izza pasu izvlekla večji kuhinjski nož, s katerim je začela mahati proti policistom, s tem pa je prosilec preprečeval izvedbo postopka. Policista sta omenjeno osebo v angleškem jeziku začela pozivati, da se umiri in da se bodo v nasprotnem primeru zoper njega uporabili prisilna sredstva. Ker se omenjeni ni umiril in je še naprej z nožem mahal proti policistom in nakazoval, kako jim bo prerezal vrat in zabodel v trebuh, se je v postopek vmešal drug prosilec za mednarodno zaščito (C. C., roj. …. 1984, drž. Irana), ki se je ponudil, da bo poskušal opitega prosilca za mednarodno zaščito umiriti. Tako je C. C. skupaj z ženo Č. Č. prosilcu za mednarodno zaščito v tujem jeziku nekaj govoril, zaradi česar je omenjeni prosilec za mednarodno zaščito nož izročil C. C., nato so policisti zoper prosilca za mednarodno zaščito uporabili prisilna sredstva Z nadaljnjim zbiranjem obvestil je bilo naknadno ugotovljeno še, da je šlo v danem primeru za opitega prosilca za mednarodno zaščito in sicer A. A., roj. .... 1974, drž. Irana, ki je okoli 19:30 ure vstopil v pisarno socialnega delavca, kjer se je nahajal socialni delavec D. D., roj. ....1983, državljan Slovenije. Takoj po vstopu v pisarno naj bi A. A. izza pasu izvlekel večji kuhinjski nož in začel vpiti: „I will kill everybcdy.“ Ker je bil A. A. močno razburjen, ga je socialni delavec D. D. nekoliko zamotil in med pogovorom pospremil iz pisarne na hodnik. Ko pa je bil A. A. na hodniku, se je socialni delavec D. D. umaknil nazaj v pisarno in zaprl - zaklenil je vrata. Zaradi navedenega pa je A. A. nož večkrat zabodel v dvoja vrata, zatem pa odšel na dvorišče, kjer je še naprej vpil in kljub prisotnosti otrok mahal z nožem. Ker je bil A. A. ob posredovanju policistov poškodovan, je bil odpeljan na nudenje zdravniške pomoči na UBKC Ljubljana, nato pa še na pregled na EKI. Po opravljenih pregledih je bil A. A. odpeljan nazaj v izpostavo Azilnega doma .... Ker je bilo z zbiranjem obvestil ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, je bila o ugotovitvah obveščena dežurna okrožna državna tožilka, ki je podala usmeritev, da se kazenska ovadba zoper A. A. poda po redni poti. Prav tako pa je bilo v razgovoru ugotovljeno, da bo socialni delavec D. D. zoper osumljenega A. A. podal kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po čl. 127/1 Kazenskega zakonika (KZ-1b). Prav tako pa bo Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo Migrantov zoper osumljenega A. A. podal kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari.

5. Kot izhaja iz poročila o dogodku s strani socialnega delavca D. D. je tožnik okoli 19.30 prišel v pisarno v upravni stavbi. Na vprašanje socialnega delavca, če potrebuje še kaj, saj ga je malo pred tem prosil, naj mu naredi kopijo izvida zadnjega srečanja s psihiatrom, mu je prosilec rekel, da ne potrebuje ničesar, da pa želi pobiti vse ljudi tukaj v azilnem domu in vse odgovorne osebe. Socialni delavec mu je rekel, naj se pomiri, nakar je prosilec iz jakne potegnil nož. Socialni delavec ga je ponovno prosil, naj se pomiri, spomnil ga je na njegova dva otroka, ki ga potrebujeta in na to, da sta prijatelja. Vseeno je stopil proti socialnemu delavcu, zato se je ta umaknil v sosednjo pisarno. Prosilcu je ves čas ponavljal, naj se pomiri ter mu predlagal, da gresta ven, da popijeta malo vode in se nadihata svežega zraka. Prosilec je kazal očitne znake opitosti - imel je rdeče oči in odsoten pogled ter ni bil sposoben pravilno govoriti. Nato je z nožem zamahnil mimo obraza socialnega delavca in ga zapičil v vrata pisarne. Socialni delavec je odskočil na varno razdaljo in mu zopet rekel, da je bolje, da spije malo vode in mu pokazal pot iz pisarne. Ko je odšel iz pisarne, je socialni delavec zaprl in zaklenil vrata. Ob 19:44 je poklical varnostno službo in E. E. (socialno delavko). Ko je prišel varnostnik, mu je socialni delavec razložil celotni potek dogodkov. Ker je medtem prosilec že zapustil upravno stavbo, je šel varnostnik preveriti, kje se nahaja. Stal je pred zeleno stavbo in še vedno je imel v roki nož. Ko je zagledal varnostnika, se je premaknil v upravno stavbo, zato je šel socialni delavec nazaj v pisarno in zaklenil vrata. Slišal je, da je za njim prišel varnostnik, medtem pa je prosilec preverjal vsa vrata, prav tako je preveril vrata pisarne, v kateri je bil zaklenjen. Slišal je, da je varnostniku uspelo prosilca prepričati, da je zapustil upravno stavbo, sam pa je še nekaj časa ostal v pisarni. Slišalo se je, da prosilec zunaj kriči. Še naprej je bil v pisarni in pisal vse, kar se je zgodilo, prosilec pa je še naprej kričal, da bo vse pobil in grozil samomorom. Ko je socialni delavec zaslišal policijske sirene, je odšel ven in zagledal štiri policijska vozila. Prosilca so medtem trije policisti že strokovno obvladali, pri tem pa uporabili tudi sredstva za vezanje in vklepanje na rokah in nogah. Še ko je bil vklenjen, je razgrajal, policisti pa so ga poskušali umiriti. Videl je prosilca, da je bil okrvavljen. Njegova žena se mu je poskušala približati, vendar jo je policist ustavil. Začela je snemati video in fotografirati s svojim mobilnim telefonom. Njuna otroka sta bila na hodniku v zeleni zgradbi in nenadoma sta prišla ven in začela jokati. Zato je socialni delavec drugim prosilcem rekel, naj vse otroke odpeljejo v zeleno stavbo in ostanejo v njej. Po približno 30 minutah so prišli reševalci in prosilca odpeljali. Celoten potek dogodkov je socialni delavec povedal tudi policistom, ki so si ogledali tudi vrata, na katerih so sledi vbodov z nožem (slike 1, 2, 3 in 4 so priloga zapisnika o izreku omejitve gibanja).

6. Iz poročila varnostne službe izpostave v Logatcu o dogodku (priloga 2 zapisnika o izreku omejitve gibanja) izhaja, da jih je na službeni telefon poklical socialni delavec D. D. in jih obvestil, da je zaklenjen v pisarni, ker ga je prosilec napadel z nožem. Varnostnik F. F. se je takoj javil v stavbo uprave. Prosilca tam takrat ni bilo, je pa bil pred vhodom v zeleno stavbo in mahal z nožem v roki. Ko je zagledal varnostnika, je pristopil k vhodu upravne stavbe in odšel noter. Varnostniku je prosilca uspelo prepričati, da stavbo zapusti. Takrat je varnostnik tudi obvestil št. 113, da se dogaja napad na socialnega delavca. Policisti so mu povedali, da bodo poslali dve patrulji. Varnostnik je takrat opozoril ostale, da se vrnejo v svoje prostore. Prosilec je med tem časom hodil gor in dol mimo modre in zelene stavbe in je vpil ter mahal z nožem, da bo vse pobil. Tedaj sta se pripeljali dve patrulji in zadevo prevzeli. Varnostniki so medtem brzdali ostale prosilce, da so se držali znotraj stavbe. Medtem je prosilec grozil tudi policistom. Nato je varnostnik G. G. prosil prosilca ter obenem (prosilca) C. C., da mirno predata nož. Po nekaj sekundah je prosilec predal nož prosilcu C. C. Policisti so potem obvladali prosilca in ga vklenili. Zaradi poškodb pri vklepanju je bilo klicano reševalno vozilo, ki je prišlo ob 20.25. Prosilca so takoj oskrbeli in ga ob 20.40 odpeljali na urgenco s policijskim spremstvom. Na kraju dogodka so nato še ostali policisti in zbirali podatke o dogodku. Ob 22.25 so prišli na kraj dogodka še kriminalisti iz PP .... Ob drugi uri zjutraj je voznik iz bolnišnice Polje pripeljal prosilca nazaj v izpostavo v ..., kjer ga je prevzel varnostnik in ga pospremil do sobe. O tem je obvestil tudi dežurnega socialnega delavca.

7. V predlogu za prosilčevo omejitev gibanja s strani vodje UOIM (priloga 4 zapisnika o izreku omejitve gibanja) je le-ta zapisala, da je prosilec v preteklosti že večkrat kršil hišni red azilnega doma in bil v svojih dejanjih nasilen ter da je skupaj z družino od 20. 3. 2020 nastanjen v Izpostavi AD .... Ves čas bivanja v izpostavi se vede problematično in grozi, da se bo stepel s sostanovalci. Vodja UOIM omenja dogodek, ki se je zgodil 27. 3. 2020, ko je imenovani prišel do socialne službe z zahtevo, da se želi preseliti v AD v .... Pri tem je povedal tudi, da se bo z nekom stepel (ne pove specifično s kom) in da mu je vseeno, če bo pristal v zaporu. Imenovani je tudi pogosto opit in takrat pove tudi, da bo pobil vse okoli sebe (pri tem misli nase). Otroci so pogosto prepuščeni sami sebi. Dogodek kaže na to, kako resno misli s svojimi dejanji. Kljub temu, da se je uslužbenec uspel izogniti najhujšemu (v rokah je imel nož, s katerim ga je hotel poškodovati), je imenovani nadaljeval z uničevanjem lastnine (z nožem je večkrat zabodel v vrata pisarne, kamor se je zatekel socialni delavec).

8. Zjutraj je ob pristopu socialne delavke, češ da mora na razgovor v Azilni dom ..., povedal, da se bo obesil. Urad mu je takoj zagotovil psihiatra, ki je opravil pregled. V predlogu je tudi navedeno, da je imenovani agresivna oseba, pri katerem obstaja utemeljen sum, da bo dejanje ponovil. V poročilu oziroma predlogu je še navedeno, da kljub včerajšnjemu dogodku se njegovo vedenje ni izboljšalo. Grozil je, da se bo ubil in se upiral prevozu v .... Kot izhaja iz vsega navedenega, ni nevaren samo uslužbencem, ki zaradi majhnega števila delo v izpostavi opravljajo samostojno in so večino delovnega časa sami (vsaj v popoldanskem časti), temveč tudi sebi (grožnje z samomorom) in posledično tudi družini. Nastanitev v instituciji zaprtega tipa se jim zdi nujno potrebna, saj bodo le na ta način preprečil ogrožanje življenja in varnosti zaposlenih ter premoženja, je še zapisala vodja UOIM. UOIM je zaradi njegovih groženj z obešanjem prosilcu dne 30. 4. 2020 zagotovil razgovor s psihiatrom H. H., ki je pri prosilcu ugotovil tveganje za neprilagojeno vedenje.

9. Uradna oseba pristojnega organa je dne 30. 4. 2020 prosilcu ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Uradna oseba je ob izreku prosilca najprej seznanila s predlogom UOIM za izrek omejitve gibanja ter z vsebino poročil o dogodku s strani socialnega delavca, varnostne službe, policije, podanim mnenjem psihiatra ter s slikovnim gradivom s kraja dogodka z dne 29. 4. 2020. 10. V nadaljevanju postopka je uradna oseba prosilca soočila z navedbami iz navedenih poročilih. Prosilec je najprej na vprašanja uradne osebe povedal, da je v svoji sobi, kjer so nastanjeni z družino, z nožem rezal jajčevec. V tistem trenutku se je po televiziji, ki je bila prižgana takrat, predvajal akcijski film, zaradi katerega je ponorel in odšel ven. Kasneje ne ve, kaj se je zgodilo, in da je to, da se ne spomni, posledica tega, ker so ga v preteklosti mučili v Iranu. Prosilec je pojasnil, da so ga mučili na način, kot so ga včeraj mučili policisti. Uradna oseba je nato prosilca pozvala, naj pojasni, zakaj misli, da so ga policisti mučili in prosilec je pojasnil, da je psihično bolan in če te policisti pretepejo, to pomeni, da te mučijo. Dodal je, da ima o njihovem mučenju tudi posnetek, ki ga želi pokazati uradni osebi (prosilec je uradni osebi predvajal dva video posnetka, na katerem leži vklenjen na tleh, ob njem so bili policisti), zatem pa je dejal, da sta to le dva krajša video posnetka ter da ima v Logatcu pri drugem prosilcu še daljši posnetek. Prosilec je še pojasnil, da se policistom ni hotel upirati, kljub temu so ga pretepli. Zatem je prosilec dodal, da ko je še bil v Iranu, je pred policisti pobegnil v gore, kjer se je skrival in dolgo živel. Sedaj, ko so jih (njega in družino) nastanili v Logatec, je začel podoživljati te dogodke iz gora. Na gori ga je neke noči ujela policija. Prišli so s puško in ga aretirali. Mučili so ga in ga za dve leti dali v samico. Dvakrat so ga celo hoteli ubiti. Šele, ko je plačal odvetnika, se je uspel rešiti. Takrat ga je na gori pičil tudi škorpijon (prosilec pokaže na nogo) in tudi zato ima na to goro zelo slab spomin. Sedaj, ko je nastanjen v Logatcu in je naokoli gozd, se mu ti slabi občutki vračajo. Tukaj v Ljubljani mu je bilo vse v redu; potem, ko so ga odpeljali v Logatec, pa se počuti slabše. Pojasnil je, da ga je policist takoj ob prihodu napadel z gumijevko. Nič ga ni vprašal o podatkih, le napadel ga je in da je nož policistom pokazal samo zato, da ga ne bi več tepli oziroma, da bi se vzpostavila distanca med njimi. Neki drugi prosilec mu je kasneje dejal, da naj odloži nož in ga tudi je predal drugemu prosilcu z imenom I. I.. Zatem so ga od vsepovsod našpricali s sprejem in mu nataknili lisice. Ko so mu nataknili lisice na roke in noge, so ga od zadaj privzdignili in mu tako povzročali bolečine. Ponovno so mu nato še pošpricali s sprejem naravnost v oči. Uradno osebo je nato zanimalo, kako prosilec pojasnjuje navedbe iz policijske dokumentacije, da se med postopkom policistov ni umiril ter da je nakazoval, kako jim bo prerezal vrat in trebuh. Prosilec je odgovoril, da to ne drži. Prosilec je tudi na naslednje vprašanje uradne osebe, ali drži, da je bil v času tega dogodka opit, odgovoril, da to ne drži. Uradna oseba je prosilca nadalje vprašala, če drži, da je včeraj (dan prej) zvečer, ko je z nožem zapustil svojo sobo in vstopil v pisarno socialnega delavca, vpil „I will kill everybodyc.“ Prosilec je odgovoril, da ne govori angleško. V angleškem jeziku zna le nekaj osnovnih besed. Ima le pet razredov osnovne šole in ne zna angleškega jezika. Prosilec je nato pritrdilno odgovoril na vprašanje, ali je z nožem poškodoval dvoje vrat, na naslednje vprašanje, zakaj je to storil, pa je odgovoril, da je bil v pisarni socialnega delavca in je govoril z njim. Ko je zapustil pisarno, je z nožem udaril po vratih. Če bi želel poškodovati socialnega delavca, bi ga lahko, saj je bil z njim v pisarni. Da bi udaril v še ena vrata, tega ne ve. Uradna oseba je prosilca nato vprašala, zakaj se je že v preteklosti obnašal nasilno v Izpostavi azilnega doma v Logatcu, kot izhaja iz predloga UOIM za njegovo omejitev in da je 27. 3. 2020 želel, da ga premestijo nazaj v Ljubljano. Pri tem je dejal, da se bo z nekom stepel (ni povedali s kom) in da mu je vseeno, če bo pristal v zaporu. Odgovoril je, da to ne drži in da je takrat samo razložil, da ima v Logatcu težave in se tam slabo počuti ter da želi nazaj v Ljubljano. Uradna oseba je prosilca nato pozvala, da pojasni, ali se zaveda, da je s svojimi dejanji ogrožal življenja socialnega delavca in vseh drugih oseb v izpostavi azilnega doma v Logatcu, tudi svojega in posledično njegove družine in pojasnil je, da se tega ni zavedal ter da se tudi danes (na dan razgovora) tega ne zaveda ter ni hotel poškodovati nobenega in to je vse. Na vprašanje, če želi kaj dodati glede omejitve gibanja na Center za tujce, je dejal, da ne potrebuje pojasnil in da nima vprašanj. Tam (v Centru za tujce) bi želel biti sam v sobi, saj si ne želi, da bi tam koga poškodoval, saj je pod pritiskom in se ne počuti preveč dobro. Nadaljeval je, da je govoril samo, da hoče oditi v Ljubljeno. Na podvprašanje pooblaščenke, če je imel pri obisku socialnega delavca nož, je prosilec odgovoril pritrdilno ter na naslednje podvprašanje, zakaj ga je imel pri sebi, je pojasnil, da je pred tem ravno rezal jajčevec ter da ni niti vedel, da ga ima s seboj. Na vprašanje pooblaščenke je pojasnil, da je šlo za nek prizor, ko so bile določene osebe v gori brez hrane in vode. Ena od njih je umrla. To ga je vznemirilo. Pooblaščenka je prosilca vprašala, če jemlje kakšna zdravila in odgovoril je, da jih jemlje že od prej ter da mu, ko mu jih zmanjka, zdravnik predpiše nova. Na podvprašanje, če je včeraj (dan prej, na dan dogodka) vzel zdravila, je odgovoril negativno, nato pa pojasnil, da jih ni vzel, ker jih jemlje šele zvečer. Na vprašanje pooblaščenke, kaj misli, da potrebuje, da bi se pomiril, je odgovoril, da takrat, ko je bil nastanjen v Ljubljani, ni imel nobenih težav, da to lahko potrdijo tudi varnostniki in da je bilo v Ljubljani vse v redu.

11. Tožena stranka v obrazložitvi akta nato nadaljuje, da je zaradi opisanega dogodka, policija ugotovila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi. Socialni delavec D. D. je zoper osumljenega prosilca podal kazensko ovadbo zaradi ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru, UOIM pa je podal ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari. S svojim ravnanjem je na večer 29. 4. 2020 v izpostavi v Logatcu povzročal splošno nevarnost ter nevarnost za samega sebe in posledično njegovo družino. Prosilec se je z oborožen z nožem gibal po upravni stavbi in dvorišču Izpostave v Logatcu, ob tem pa z vpitjem izkazoval namero, da želi nekoga ubiti. Obenem je nož zarezal tudi v vrata, kar kaže na prosilčevo agresijo in odločenost k nasilnemu obnašanju. Kljub prisotnosti ostalih oseb v Izpostave v Logatcu, med njimi so bili tudi otroci, je s svojim ravnanjem prenehal šele po posredovanju policije. Pristojni organ meni, da je omejitev gibanja na prostore, kjer je gibanje omejeno, nujna, saj obstaja možnost ponovitve, kar izhaja tudi iz mnenja, ki ga je po razgovoru s prosilcem 30. 4. 2020 podal psihiater H. H.. Kot izhaja iz predloga UOIM, so mu omenjeni razgovor s psihiatrom zagotovili nemudoma potem, ko je bil prosilec 30. 4 2020, torej dan po dogodku s strani socialne delavke seznanjen z razgovorom v Ljubljani o dogodkih, ki so se zgodili 29. 4. 2020 zvečer v Izpostavi v Logatcu. Da prosilec ni nevaren samo sebi, temveč je nevaren za okolico, izhaja tudi iz njegovega odgovora ob izreku omejitve gibanja 30. 4. 2020, ko je v razgovoru z uradno osebo dejal, da si želi, da bi bil v Centru za tujce sam v sobi, saj ni prepričan, da ne bi komu kaj naredil, če bi bil z njim v sobi ter da je pod pritiskom in se ne počuti preveč dobro. Prosilec je bil nasilen že v preteklosti, na primer 27. 3 .2020, kot izhaja iz predloga UOIM, ko je grozil, da se bo z nekom stepel ter da mu je vseeno, če bo zaradi tega moral v zapor.

12. S tem, ko je v roki držal nož, ko sta policista želela pristopiti k njemu, zagotovo ni dajal vtisa, da ne želi nikomur nič storiti, kot je pojasnjeval uradni osebi ob izreku omejitve gibanja. Izkazal je prav nasprotno in temu gre tudi pripisati kasnejše postopanje policistov, ki so v postopku s prosilcem uporabili prisilna sredstva. Odgovoril je, da se tega ni zavedal ter da se tega tudi ob razgovoru ni zavedal in da ni hotel poškodovati nobenega in da je to vse. Uradna oseba je mnenja, da iz začudenja prosilca, ki ga je izkazal z vprašanjem v zadnjem odgovoru: „Zakaj sem jih prestrašil?“, nedvoumno izhaja, da svojim dejanjem na večer 29. 4. 2020 ne pripisuje teže, kot jo imajo taka dejanja v pravnem redu evropskih držav. Pristojni organ meni, da je tovrstno obnašanje nesprejemljivo kjerkoli, še toliko bolj pa v instituciji, v kateri je nastanjenih veliko različnih kategorij ranljivih oseb, med njimi so tudi majhni otroci.

13. S svojimi dejanji je prosilec kršil tudi določila 17. člena Uredbe hišnega reda v azilnem domu (Uradni list RS. št. 24/17), v katerih je izrecno navedeno, da je v prostorih azilnega doma zaradi varnosti in reda prepovedano imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je namerno uničevanje prostorov in opreme azilnega doma in neupoštevanje navodil in odredb pristojnih (2., 6. in 8. alineja). Ista uredba v 13. členu določa, da morajo osebe, nastanjene v azilnem domu, varovati premoženje azilnega doma pred okvarami in poškodbami (8. alineja), imeti spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb (18. alineja) in upoštevati navodila in odredbe pristojnih oseb (19. alineja). Prosilec je s svojimi dejanji kršil vse navedene določbe.

14. Tožena stranka pravi, da iz vsega navedenega več kot očitno izhaja, da je prosilec ogrožal ljudi okoli sebe in samega sebe, posledično pa tudi svojo družino. Kljub prihodu policije na kraj dogodka noža ni odložil. Policija je bila prisiljena uporabiti prisilna sredstva. Prosilec priznava, da ima psihične težave, ki so se pojavile ob nastanitvi v Izpostavi v Logatec. Kljub temu pa iz njegovih odgovorov uradni osebi izhaja tudi, da svojih agresivnih stanj ne pripisuje le Izpostavi v Logatcu, ki ga sicer sili k podoživljanju slabih trenutkov iz obdobja, ko je živel v Iranu na gori, saj tudi glede nastanitve v Centru za tujce v Postojni, v kolikor ne bi bil sam v sobi, dopušča možnost, da bi komu kaj naredil. Prosilčeva dejanja in tudi nekateri odgovori uradni osebi ob izreku omejitve gibanja kažejo na to, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, s takšnimi dejanji nadaljeval, s tam pa bi bila osebna in premoženjska varnost še vedno ogrožena. Tveganje za neprilagojeno vedenje prosilca je ugotovil tudi psihiater H. H.. ZMZ-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma med drugim, zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

15. Pristojni organ je tako preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tujcu omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vse, kar se je s prosilcem dogajalo, pristojni organ meni, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja isti hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in motil ostale prosilce in zaposlene. Z obveznim zadrževanjem na območju azilnega doma se namreč prosilca ne bi ločilo od ostalih prosilcev in zaposlenih in tako se ni bi doseglo cilja, ki se ga s tem ukrepom zasleduje, torej prvenstveno zaščititi ljudi in tudi premoženje pred nepredvidljivimi in vedno bolj agresivnimi izbruhi prosilca. Iz zakonskih določil o zasebnem varovanju izhaja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija.

16. Pristojni organ iz vseh navedenih razlogov ocenjuje, da bi bil ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.

17. Tožnik je vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1 in zaradi kršitve Ustave RS in temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga, da Upravno sodišče RS napadeni sklep odpravi, podrejeno pa, da napadeni sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje, in naloži toženki takojšnje prenehanje izvajanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce.

18. V tožbi pravi, da je tožena stranka tožniku dne 1. 5. 2020 izdala sklep o omejitvi gibanja na prostore že za čas od dne 30. 4. 2020 od 14:30 ure dalje do prenehanja razlogov, torej delno z učinkom že pred izdajo predmetnega sklepa, tj. retroaktivno, kar je nezakonito in protiustavno.

19. Prosilcu je sicer res na razgovoru z dne 30. 4. 2020 bil s strani uradne osebe izrečen napadeni ukrep omejitve gibanja, a tožnik smatra, da v tem trenutku niso bili podani pogoji za pravilno in zakonito izdajo ustne odločbe v smislu določila tretjega odstavka 211. člena ZUP in na tem razgovoru podanih navedb in pojasnil uradne osebe ni moč šteti za ustno odločbo v smislu tega določila, saj uradna oseba na tem razgovoru tožnika sploh ni seznanila z vsemi dejstvi, na podlagi katerih mu izreka predmetni ukrep omejitve gibanja; omenila je le en očitek iz zadnjega poročila varnostne službe, katerega je prerekal in podal drugačen opis dogodka, preostale dokumentacije in dejstev, ki jih omenja kot podlago napadenega sklepa pa tožniku ni predočila in ga s tem ni seznanila. Če je uradna oseba smatrala, da je tožnik bil tega dne sposoben sodelovati na razgovoru ter verodostojno in popolno zmožen odgovarjati na vprašanja, bi mu mogla in morala tudi predočiti vsa dejstva in dokaze, ki ji bo pri odločanju upoštevala. Glede na to po prepričanju tožnika ob izreku predmetnega ukrepa omejitve gibanja na razgovoru z dne 30. 4. 2020 nikakor niso bili izpolnjeni vsi pogoji in podane vse okoliščine za takojšnjo odločitev v smislu določila 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP; zlasti dejstva, na katera se mora opirati odločba, nikakor niso bila niti ugotovljena niti verjetno izkazana, ravno nasprotno so bila dejstva, na katera se opira napadeni sklep, s strani samega tožnika prerekana. Nadaljnje dejstvo, da naj bi bil tožnik med spornim dogodkom vinjen, pa ni ničemer izkazano, kar bi moglo in moralo biti vsaj v zdravniški dokumentaciji ob sprejemu tožnika na urgenco. Bil je odpeljan že ob 20.40 uri, vrnil pa naj bi se iz bolnišnice Polje nazaj v Izpostavo v Logatcu ob 2:00 uri zjutraj. Torej je bil očitno tožnik tega dne v dveh zdravstvenih ustanovah in to približno 5 uri in nazadnje očitno po navedbah tožene stranke v psihiatrični bolnišnici, kjer so zagotovo ugotavljali in ugotovili njegovo psihofizično stanje ter o tem izdali kakšno poročilo, ki bi ga bilo pri odločanju v konkretnem primeru potrebno upoštevati, pa tožena stranka ugotovitev te obravnave tožnika očitno ni niti preverila niti jih v predmetnem postopku ne upošteva, kar bi po prepričanju tožnika mogla in morala. Po predvidevanjih tožnika s to dokumentacijo razpolaga oziroma je s tem seznanjen njegov zdravnik psihiater H. H. in bi o tem lahko izpovedal kot priča, če o tem v predmetni zadevi ni drugega podatka.

20. Enako pa tudi po toženi stranki zatrjevano dejstvo, da naj milejši ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma ne bi bil zadosten ni z ničemer izkazano, zatrjevani razlog begosumnosti, s katerim tožena stranka obširno opravičuje nezadostnost tega milejšega ukrepa, pa je v konkretnem primeru povsem brezpredmeten in neprimeren, saj pri tožniku ta nevarnost nikoli ni bila podana in ni razlog za predmetni napadeni ukrep omejitve gibanja niti sama tožena stranka v napadenem sklepu domnevne begosumnosti tožnika sploh ne zatrjuje.

21. Nasprotno pa je ravno premestitev nazaj v prostore azilnega doma v Ljubljani edino, kar tožnik že ves čas bivanja v izpostavi azilnega doma v Logatcu želi. In razlog za to je tudi obširno in prepričljivo razložil na razgovoru z dne 30. 4. 2020, ker ga sama lokacija in celotni ambient te izpostave spominja na travmatične dogodke. Dne 18. 10. 2019 je tožnik podrobno opisal obseg in intenzivnost mučenja, ki ga je pretrpel v zaporu, kar nedvomno lahko na žrtvi pusti trajne in hude psihične posledice. Nadalje se vsa dokumentacija, katero tožena stranka edino omenja v napadenem sklepu in na katero se torej očitno edino opira napadeni sklep, nanaša na obdobje po 27. 3. 2020, tj. v času, ko je tožnik bival v izpostavi azilnega doma v Logatcu. Tožena stranka pa ni niti zatrjevala niti predložila kakšnega dokazila o tem, da naj bi tožnik imel ali povzročal težave, ki bi bili razlog za izrek napadenega ukrepa že pred tem obdobjem, to je v času bivanja v prostorih azilnega doma v Ljubljani. In tam je tožnik bival že vse od dne 6. 9. 2019, ko je podal prošnjo, torej več kot pol leta in prej nikoli ni povzročal nobenih težav. To dejstvo v celoti potrjuje, da se v prostorih azilnega doma v Ljubljani počuti dobro in mu bivanje tam ne povzroča dodatnega stresa in travm, medtem, ko je v izpostavi azilnega doma v Logatcu (o čemer očitno pričajo dokumenti, ki jih tožena stranka omenja v obrazložitvi napadenega sklepa) imel težave že vse od prihoda tja in je tudi povsem upravičena in razumljiva njegova prošnja. Dejstva ob samem ustnem izreku napadenega ukrepa omejitve gibanja nikakor niso bila ugotovljena niti z najmanjšo stopnjo verjetnosti, ki bi dopuščala izrek napadenega sklepa. Do predloga oziroma prošnje tožnika, da se on želi preseliti nazaj v prostore azilnega doma v Ljubljano in da bi to odpravilo oziroma rešilo vse njegove težave in je prošnjo tožnika očitno povsem zanemarila oziroma preslišala.

22. Tožena stranka navaja povsem pavšalno, da je tožnik večkrat kršil hišni red. Za to navedbo tožena stranka ni podala prav nobene podlage niti ni navedla kakega konkretnega dogodka oziroma kršitve hišnega reda v azilnem domu v Ljubljani od dne 6.9.2019 pa vse do dne 20. 3. 2020, ko je bil preseljen v prostore izpostave azilnega doma v Logatcu; skoraj 7 mesecev nikoli ni kršil hišnega reda azilnega doma v Ljubljani, pač pa se je tam, kot to sam navaja, počutil dobro in je bil tam zadovoljen.

23. Tožena stranka samovoljne zapustitve kot razlog za izrek napadenega ukrepa omejitve gibanja na prostore CT Postojna ob ustnem izreku tega ukrepa na zapisnik z dne 30. 4. 2020 sploh ni navajala in se v tem delu izrečeni ukrep oziroma ustna odločba in njen pisni odpravek ne ujemata in v tem delu razlogov napadeni sklep tožene stranke nikakor ni bil predhodno ustno izrečen in tožniku predhodno predočen in obrazložen tudi ta razlog, da bi se tožnik lahko o tem po potrebi izjavil. 24. Vse kaže na to, da se tožnik v kritičnem trenutku ni zavedal svojega ravnanja, in da v kritičnem trenutku v posledici prizora, ki ga je videl na televiziji, potenciranega s samo okolico prostorov, v katerih je v tem trenutku bival tožnik, tj. gozd, v katerem so locirani prostori izpostave azilnega doma v Logatcu, nikogar ni hotel prizadeti ali poškodovati, da pa je v tem trenutku zaradi spleta - za tožnika kritičnih oziroma problematičnih in stresnih - okoliščin ter očitno v odsotnosti zdravil doživel psihični napad, saj je tudi po navedbah same tožene stranke že prej večkrat prosil za premestitev nazaj v prostore azilnega doma v Ljubljano. O tem bi zagotovo več mogel in moral povedati tožnikov psihiater H. H., ki tožnikovo psihično zdravstveno stanje dobro pozna, pozna njegove težave in travme, saj mu tudi za to oziroma blažitev težav tudi predpisuje redno terapijo z zdravili.

25. Upoštevajoč to dejstvo ter dolgotrajno in pogosto mučenje, ki ga je tožnik pretrpel v zaporu v matični državi, kar vse je toženi stranki povsem dobro poznano in je v konkretnem primeru treba upoštevati, je povsem razumljivo tudi očitno panično in nekontrolirano upiranje tožnika prisilnim ukrepom policistov. Prosilec je pod vplivom svojih travm razumel in podoživel kot mučenje, ki ga je pretrpel v matični državi, ni šlo za njegovo zavestno in voljno upiranje ali preprečitev uradnega dejanja. Sporni prijemi fizične prisile nad tožnikom s strani policistov v tožniku so še bolj obudili spomine na travmatične dogodke in zlasti na mučenje, ki ga je pretrpel v zaporu ter na mučitelje. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik na poziv drugega prosilca v njegovem jeziku takoj izpustil nož in ga predal le-temu.. Hkrati pa to potrjuje tudi navedbo tožnika, da angleško ne govori in ne razume (razen par besed), zaradi česar tudi ni razumel besed in pozivov policistov v angleščini in jim zato ni sledil. 26. Sprijaznil se je z navedbam uradne osebe, da bo takoj po koncu razgovora tja premeščen za daljši čas in da bo to kot zapor, kar je zanj še ena travmatična situacija, ki mu bo povzročala težave. Torej je s tem le želel zaščititi druge v očitno neizogibni situaciji, ni pa to izraz njegovega splošnega odnosa do drugih ljudi in okolice in to nikakor ne pomeni splošnega dejstva, da bi s temi dejanji nadaljeval. 27. Upoštevajoč njegovo predhodno ravnanje v izpostavi azilnega doma v Logatcu ter v azilnem domu v Ljubljani ne dopuščajo nobenega drugačnega zaključka kot le tega, da prosilec svoja agresivna stanja pripisuje le izpostavi azilnega doma v Logatcu in to zaradi tamkajšnje naravne okolice, to je gozda, ne pa zaradi veljavnih pravil hišnega reda. S hišnim redom azilnega doma tožnik v času bivanja v azilnem domu v Ljubljani ni imel nobenih problemov in jih tudi v bodoče ne bi imel in tega tožena stranka tudi ni konkretno nikjer zatrjevala, še manj pa kakorkoli izkazala. Zato je tudi povsem razumljivo že vnaprej predlagal, da se ga namesti v sobo samega, in tudi to pojasnil s tem, da se ne počuti dobro in bo lahko drugega poškodoval. Glede na to je po laičnem prepričanju pooblaščenke ta predlog moč razumeti le tako, da je tožnik to predlagal le iz previdnosti in skrbi za varnost drugih, saj se je zavedal lastnih težav in je lahko pričakoval, da bo doživel napad tudi, če bo nastanjen v prostorih in pogojih, ki ga bodo spominjali na travmatično bivanje v zaporu v matični državi.

28. Zagotovo bi tožena stranka vsa ta dejstva, zlasti zavedanje oziroma nezavedanje tožnika in njegove reakcije med kritičnim dogodkom ter odgovore na vprašanja uradne osebe mogla in morala tudi preveriti in pridobiti natančno mnenje tožnikovega zdravnika psihiatra o tožnikovem psihičnem zdravstvenem stanju v kritičnem trenutku o tem, ali je tožnikov videz in njegov celotno obnašanje v kritičnem trenutku razvidno iz edinega dokumenta psihiatra dr. ..., ki ga je tožena stranka upoštevala pri izdaji napadenega sklepa in kateri dokument je kratek in ga je med samim razgovorom z dne 30. 4. 2020 pooblaščenka tožnika uspela laično in površno pregledati in laično komentirati. Gre za poročilo o urgentni situaciji z dne 30. 4. 2020, ki ga je očitno po navedbah tožene stranke sestavil H. H., podpis pa ni čitljiv in po katerem poročilu naj bi urgentna situacija, če je s tem mišljen pregled tožnika pri H. H., trajala celo 80 minut. Glede na to je izvedenec tožnika ob tej priliki obravnaval kar dolgo in bi o tem lahko podal obširno mnenje ter odgovoril na številna vprašanja, ne le ugotovil tveganje za tožnikovo neprilagojeno vedenje. Ta ugotovitev je povsem pomanjkljiva in bi jo H. H. moral bolj obširno razložiti in navesti, kateri ukrep oziroma kakšno nastanitev bi tožnik potreboval za preprečitev tega tveganja (morda bi zadoščala namestitev v zdravstveni instituciji, če je to potrebno, ali pa tudi namestitev v prostore azilnega doma v Ljubljani).

29. Tožena stranka bi lahko pri izdaji napadenega sklepa pravilno in ustrezno upoštevala ugotovitve H. H. ni bolj podrobno preučila, zato je sama pooblaščenka tožnika na razgovoru z dne 30. 4. 2020 podala dokazni predlog z zaslišanjem H. H. in s pridobitvijo ustreznega izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra o pravilnosti in primernosti napadenega ukrepa za tožnika. Tožena stranka temu predlogu tožnika ni sledila in ga tudi ni izvedla niti tega dokaznega predloga tožnika v obrazložitvi napadenega sklepa ni omenila niti obrazložila, zakaj tega predloga ni upoštevala in ga ni izvedla.

30. Po prepričanju tožnika nadaljnja navedba H. H. v rubriki »strokovno mnenje izvajalca s predlaganimi ukrepi«, ko le skopo naroča kontrolni pregled čez 14 dni, kaže in potrjuje dejstvo, da je očitno že sam H. H. seznanjen s stanjem tožnika, enako pa tudi naročnik UOIM oziroma tožena stranka, saj dejansko s tem sploh ni podal nobenega strokovnega mnenja, saj očitno smatra, da je le-ta že vsem udeležencem povsem poznan. To smiselno potrjuje tudi navedba socialnega delavca D. D. v njegovem poročilu o dogodku, kot to navedbo povzema tožena stranka v obrazložitvi napadenega sklepa, da naj bi ga tožnik malo pred kritičnim dogodkom prosil za kopijo izvida zadnjega srečanja s psihiatrom. Tako je toženi stranki nesporno moglo in moralo biti znano dejstvo, da je tožnik že pred kritičnim dogodkom bil v obravnavi pri psihiatru in je prejemal zdravila in bi to tožena stranka pri odločitvi o omejitvi gibanja mogla in morala upoštevati ter o tem preveriti in ugotoviti dodatna dejstva.

31. Glede na to napadeni sklep in izrek napadenega ukrepa nimata prav nobenih razlogov ter je kot tak izrečeni napadeni ukrep omejitve gibanja povsem pretiran in neutemeljen, napadeni prvostopni sklep pa neutemeljen, nepravilen in nezakonit. Poleg tega pa je tožena stranka napadeni sklep dejansko vročila pooblaščencu tožnika šele dne 6. 5. 2020, torej 7 dni po izdaji ustne odločbe, namesto pravilno skladno z zakonom najkasneje v 48-urah, poleg tega pa je tožena stranka v napadenem sklepu navedla še dodatne razloge oziroma okoliščine, domnevno verjetnost oziroma nevarnost samovoljne zapustitve azilnega doma, česar na samem razgovoru, na katerem je bil izrečen napadeni ukrep omejitve gibanja ni navajala. V tem obsegu se torej izrečeni ukrep in naknadno izdani pisni odprave sklepa o tem ukrepu ne ujemata in nista identična. Izreka napadenega ukrepa z dne 30. 4. 2020 nikakor ni mogoče šteti kot ustno odločbo v smislu določil ZUP-a, napadeni sklep pa je tudi protiustaven, saj učinkuje retroaktivno in sicer za čas pred njegovo izdajo in vročitvijo. Predlaga zaslišanje tožnika.

32. Nadalje ugotavlja, da dokumentacija tožniku nikoli ni bila predočena niti predložena, ne v prilogi zapisnika o seznanitvi tožnika z izrečenim ukrepom z dne 30. 4. 2020 niti ne naknadno v prilogi napadenega sklepa in tožnik z vsebino te dokumentacije ni seznanjen in se nikoli do sedaj o le-tem ni imel možnosti izjaviti ter v zvezi s tem predlagati morebitnih dokazov in zato te dokumentacije ni moč šteti kot sestavni del niti zapisnika z dne 30. 4. 2020 niti napadenega sklepa.

33. Te dokumente bi tožena stranka morala tožniku vročiti v prevodu, in mu dati ustrezni rok, da se z njihovo vsebino seznani in na to tudi nato odgovori in poda morebitne dokazne predloge, ali pa da se mu ti dokumenti v celoti preberejo s strani tolmača in potem se o tem posvetuje s svojim pooblaščencem in potem na to odgovori. Še posebej bi bilo to nujno potrebno, saj je tožnik vse navedbe oziroma dele vsebine te dokumentacije, ki jo je tožniku povzela uradna oseba, zanikal in podal drugačen opis oziroma potek dogodkov. Še več, tožnik je celo navedel, da ima svoj posnetek predmetnega dogodka oziroma dogajanja, da pa ima to v svojih prostorih v izpostavi azilnega doma v Logatcu. Pri tem je iz obrazložitve napadenega sklepa moč povzeti, da je bil prosilec očitno na dan razgovora z dne 30. 4. 2020 v Ljubljano odpeljan urgentno in nepripravljen ter tako tudi ni imel s seboj tega posnetka. Zato je tožnik na zapisnik predlagal, da se mu še pred izdajo odločbe v predmetni zadevi omogoči in da na voljo potreben čas, da toženi stranki predloži svoje posnetke predmetnega dogodka, zlasti o ravnanju policistov z njim, pa tudi njegovo obnašanje pri tem, ki bi lahko potrdili njegov opis predmetnega dogodka. Tožena stranka tega dokaznega predloga z vpogledom v ta njegov posnetek dogodka ni izvedla (uradna oseba je s posredovanjem tolmača vpogledala v krajši posnetek tega dogodka, ki pa ni popoln in ni enak posnetku, ki ga želi v postopku pokazati in predložiti tožnik). Tožena stranka temu predlogu tožnika ni ugodila in v obrazložitvi napadenega sklepa tega dokaznega predloga tožnika ni iti omenila niti ni obrazložila, zakaj mu ne ugodi oziroma ga ne dovoli.

34. Pooblaščenka tožnika ne razume in ne govori jezika, ki ga govori tožnik in tožnik ne govori jezika, ki ga razume njegova pooblaščenka, zato pooblaščenka tožnika sama ne more in ne zna prevajati teh dokumentov neposredno tožniku, nujno je potrebno sodelovanje tolmača. Tožnik je zato na razgovoru z dne 30. 4. 2020 izrecno na zapisnik zahteval, da se mu celotna dokumentacija vroči na način in se mu da ustrezen čas, da se bo z njo lahko seznanil v razumljivem jeziku in nadaljnji čas, da bo na to dokumentacijo lahko odgovoril oziroma podal morebitne pripombe in dokazne predloge. Tožena stranka tožniku te možnosti ni dala niti na samem razgovoru niti kasneje in tega predloga toženka tudi ni niti omenila v napadenem sklepu niti obrazložila, zakaj temu predlogu ni ugodila. Nadalje je tožnik na zapisnik o seznanitvi z omejitvijo gibanja z dne 30. 4. 2020 podal še druge dokazne predloge in navedbe, med drugim zaslišanje in soočenje z vsemi udeleženci v kritičnem dogodku, s socialnim in varnostnim osebjem ter prosil še za predložitev celotne dokumentacije, na kateri tožena stranka utemeljuje napadeno odločitev z možnostjo, da bo po njeni preučitvi na njo odgovoril in podal morebitne potrebne dodatne dokazne predloge, še pred tem pa je po svoji pooblaščenki iz previdnosti že vnaprej prerekal vsebino vseh teh dokumentov, pa tožena stranka v napadenem sklepu tega sploh ne omenja in ne obrazloži, zakaj ni ugodila nobenemu dokaznemu predlogu tožnika. Pooblaščenka tožnika še pripominja, da je bil tožnik neposredno po zaključenem razgovoru z dne 30. 4. 2020, kot to izhaja iz napadenega sklepa, odpeljan v prostore CT Postojna, že naslednji dan zaradi uvedbe kazenskega postopka pa je bil premeščen v prostore za pridržanje in ves ta čas pooblaščenka nima prav nobene možnosti se s tožnikom neposredno srečati in podrobno ter razumljivo pogovoriti o predmetnih dohodkih z dne 29. 4. in 30. 4. ter pripraviti popoln in učinkovit dokazni predlog in odgovor na vse navedbe in očitke tožene stranke.

35. Tožnik je prepričan, da vse okoliščine konkretnega primera, če se jih upošteva korektno in dosledno ter celovito, potrjujejo navedbo tožnika, da v kritičnem trenutku svojega ravnanja ni imel v oblasti in se ni zavedal pomena svojega ravnanja, česar pa tožena stranka ni preverila in do tega ni zavzela stališča ter ni obrazložila, zakaj kljub temu smatra, da je izpodbijani ukrep omejitve gibanja na prostore CT v Postojni edini pravilen in primeren in potreben. Samo poročilo H. H. z dne 30. 4. 2020 po pričanju tožnika ni zadostno in ni celovito in tudi smiselno potrjuje le težave tožnika, katere sam niti ne zanika ter da potrebuje nadaljnjo obravnavo, smiselno pa to le nakazuje ravno nasprotno, da očitno tožnik v kritičnem dogodku ni ravnal zavestno in samovoljno ter da bi v konkretnem primeru bilo nujno potrebno, da tožena stranka še pred dokončno odločitvijo o izbiri ukrepa to okoliščino še posebej preveri in preizkusi s pridobitvijo mnenja H. H. ali drugega pooblaščenega strokovnjaka. Tožena stranka tega ni naredila, pač pa je najbolj enostavno nekatere okoliščine konkretnega primera obrazložila le sebi v prid, pač v lastnem interesu v tem postopku. Okoliščine so ji bile poznane, zlasti tožnikovo psihično stanje oziroma zdravljenje in dejstvo, da so njegove težave iz dokumentacije izkazane le za čas bivanje v izpostavi azilnega doma v Logatcu.

36. Tožena stranka bi lahko uporabila milejši ukrep, če bi zaključila da je tožnik dejansko bolnik, ki naj se ga za potrebe zdravljenja namesti v zdravstveno ustanovo, kjer bi po laičnem prepričanju tožnika zanj tudi najbolj učinkovito poskrbeli in najbolj zmanjšali nadaljnje tveganje za neprilagojeno vedenje. Povsem očitno je glede na znane razloge za tožnikove travme in psihične napade, da je fizična prisila nad tožnikom s strani policije in omejitev gibanja na prostore CT v Postojni, tožnika le še bolj spominjala na že pretrpele travmatične dogodke v zaporu. To je ravno najbolj napačen in neustrezen ukrep, ki bo tožniku povzročal še dodatne travme in še bolj poslabšal njegovo že tako slabo in krhko psihično zdravje. In tega se tožnik povsem zaveda, zato je tudi tako odgovoril na vprašanje uradne osebe.

37. Toženka bi mogla in morala neposredno zaslišati vse udeležene varnostnike, socialne delavce in zdravstveno osebje, ne le upoštevati poročila ter dati tožniku možnost, da jim postavlja vprašanja in se sam do njihovih navedb opredeli, česar tožena stranka ni storila. Hkrati bi toženka morala preveriti navedbe tožnika o njegovih psihičnih težavah in glede njegovega stanja in zavedanja lastnega ravnanja pridobiti mnenje izvedenca psihiatra ali vsaj njegovega zdravnika H. H., in vse to povzeti ter upoštevati pri izdaji napadenega sklepa.

38. Predlaga zaslišanje uslužbencev varnostne službe in socialnih delavcev v izpostavi azilnega doma v Logatcu in drugih uslužbencev v azilnem domu v Ljubljani in njegovi izpostavi v Logatcu, katerih navedbe so podlaga napadenega sklepa; vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika, po možnosti zlasti o pregledih tožnika na urgenci in v psihiatrični bolnici Polje v noči z dne 30. 4. 2020 na dne 1. 5. 2020; zaslišanje sodnega izvedenca psihiatra.

39. Po mnenju tožnika gre za resen poseg v tožnikovo pravico do svobode, ki zahteva spoštovanje strogih jamstev in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti. predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem (tako tudi tč. 40 sodbe EU št. C 528/15) in v sodni praksi je sprejeto stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce, kjer se prosilci za mednarodno zaščito ne morejo svobodno gibati, ne morejo iti na svež zrak, kadar to želijo, niso v svojih oblačilih, itd. poseg v tožnikovo osebno svobodo.

40. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce.

41. Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo vsak dan izvrševanja napadenega ukrepa tožniku prizadel nepopravljivo škodo. Tožnik se bo v omejenem prostoru Centra za tujce, Postojna, zelo slabo počutil in bo doživljal vsakodnevne travme in stiske, ker bo podoživljal vse prestane travmatične dogodke. To bo zagotovo znal pojasniti in opisati tudi njegov zdravnik psihiater H. H.. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člen EKČP in 6. člen Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa Upravnega sodišča (sodba in sklep opr. št. I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015).

42. Zaradi vsega navedenega, predvsem pa ker gre za hud poseg v tožnikovo osebno svobodo, tožnik predlaga, da naslovno sodišče ob izvedbi ponujenih dokazov in ob skrbni presoji vseh navedenih dokazov in dejstev ugodi tožbi in sklep Ministrstva za notranje zadeve odpravi oziroma podrejeno sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3491/2019/21(1312-15) z dne 1. 5. 2020 odpravi in vrne toženi stranki v novo odločanje ter naloži toženki takojšnje prenehanje izvajanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, in da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

43. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da določilo četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 jasno navaja, da se prosilcu ukrep omejitve gibanja izreče ustno. Prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, in mu je prebran v njemu razumljivem jeziku. Pisni odpravek sklepa mora pristojni organ izdati najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga mora vročiti v treh delovnih dneh od izdaje sklepa. Omenjeni sklep je bil tožeči stranki ustno izrečen 30. 4. 2020 in ustno preveden, pisni odpravek je bil izdan naslednji dan, to je 1. 5. 2020, vročen pa je bil 6. 5. 2020. Tožena stranka je v tem primeru postopala v skladu z zakonom, saj se je držala predpisanih rokov, kar je razvidno tudi iz spisovne dokumentacije. V konkretnem primeru je šlo za nujen ukrep v javnem interesu, ki ga ni bilo mogoče odločiti, saj je obstajala nevarnost za življenje in zdravje ljudi in za javni red in mir, s tem ko je tožeča stranka fizično (z nožem) napadla socialnega delavca v izpostavi azilnega doma Logatec.

44. Tožena stranka pojasnjuje, da je pridobila obsežno listinsko dokumentacijo o ravnanju in vedenju tožeče stranke, in sicer poročilo o dogodku, podano s strani socialnega delavca D. D., z dne 29. 4. 2020, poročilo o dogodku s strani Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov z dne 30. 4. 2020, poročilo Policijske postaje Ljubljana Moste z dne 30. 4. 2020, poročilo varnostne službe o delu v izpostavi azilnega doma Logatec z dne 29. 4. 2020, poročilo H. H. o urgentni situaciji z dne 30. 4. 2020 in štiri slike z nožem poškodovanih vrat v izpostavi azilnega doma Logatec. Tožena stranka je temeljito in z vso potrebno skrbnostjo preučila pridobljeno dokumentacijo, nato pa s tožečo stranko 30. 4. 2020 opravila razgovor, na katerem jo je seznanila z vso dokazno dokumentacijo, s katero je razpolagala, prav tako pa ji je tudi natančno razložila razloge za izrek ukrepa omejitve gibanja, kar je razvidno iz zapisnika o seznanitvi prosilca z omejitvijo gibanja št. 2142-3491/2019/20 (1312-15) s 30. 4. 2020. Na razgovoru je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o predočeni listinski dokumentaciji in razlogih za svoje vedenje ter jih pojasni. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni podala prepričljivih, predvsem pa ne opravičljivih razlogov za svoje dejanje, s katerim je ogrožala življenje in varnost drugih oseb, zaposlenih in ostalih prosilcev v izpostavi azilnega doma Logatec, pa tudi svojo lastno varnost. 45. Glede očitkov tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati, da tožeča stranka v kritičnem trenutku svojega ravnanja ni imela v oblasti in se ni zavedala pomena svojega ravnanja, tožena stranka odgovarja, da temu težko verjame, saj je tožeča stranka podrobno opisala, kaj se je dogajalo ob prihodu policistov in kakšno je bilo njeno početje, česar pa ne bi bila sposobna storiti na ta način, če se ne bi popolnoma zavedala, kaj se je v tistem času dogajalo.

46. Tožena stranka še pojasnjuje, da vsekakor ni postranskega pomena dejstvo, da je bila 30. 4. 2020 tožeči stranki odvzeta prostost s strani policistov policijske postaje Ljubljana Moste in ji je bilo odrejeno pridržanje po drugem odstavku 157. člena Zakona o kazenskem postopku iz razlogov 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, dne 2. 5. 2020 pa je bila proti tožeči stranki podana kazenska ovadba št. 2300/D3601730/K2012897/2020/1916344), prav tako pa ji je bil odrejen pripor.

47. Sodišče je dne 14. 5. 2020 izvedlo glavno obravnavo ob prisotnosti tožnikove odvetnice in predstavnika tožene stranke. En dan pred glavno obravnavo je Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij sodišču sporočila, da ne more izvršiti odredbe za privedbo tožnika na sodišča zaradi kadrovskih težav.

48. Obrazložitev k prvi točki izreka:

49. Tožba je utemeljena.

50. Tožniku je z izpodbijanima aktom odrejen ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce v Postojni in sicer v okoliščinah in pod režimom, ki so - sodeč po vsebini izpodbijanega akta - očitno standardizirane v tovrstnih primerih. Zato gre v predmetni zadevi za akt odvzema osebne svobode v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma določila 19. člena Ustave RS in ne gre zgolj za akt omejitve gibanja, kot je navedeno v izpodbijanem aktu. Upravno-sodna praksa se je za te situacije v letu 2016 na vseh treh stopnjah sojenja ustalila in šteje, da gre v takih primerih, tudi ko gre za pridržanje po 84. členu ZMZ-1, za poseg v osebno svobodo in ne zgolj za omejitev gibanja.1

51. Vendar pa je v pripravah na glavno obravnavo Upravno sodišče ugotovilo, da v Centru za tujce tožnika nimajo evidentiranega in da v Center za tujce zaradi izvrševanja izpodbijanega ukrepa tožnik nikdar ni prišel, ampak se tožnik v času glavne obravnave nahaja v pridržanju v Centru za pridržanje oseb,2 in sicer v povezavi z zaslišanjem pred okrožnim sodiščem v pred-kazenskem postopku. Na glavni obravnavi je predstavnik tožene stranke na vprašanje sodišča poskušal odgovoriti, kdaj je tožena stranka izvedela za pridržanje tožnika v pred-kazenskem postopku. Najprej je predstavnik tožene stranke povedal, da je za to morda izvedela - vsekakor neformalno - ob pripravi izpodbijanega sklepa; po vpogledu v zapis v telefonu pa je predstavnik tožene stranke odgovoril, da je tožena stranka za pridržanje tožnika v pred-kazenskem postopku izvedela en dan kasneje, torej dne 2. 5. 2020. Na glavni obravnavi je predstavnik tožene stranke tudi povedal, da je neformalno izvedel, da je za dne 14. 5. 2020 predviden narok v pred-kazenskem postopku v zvezi z dejanjem tožnika in da je tožniku v pred-kazenskem postopku izrečeno pridržanje oziroma pripor v trajanju 30 dni.

52. Kljub temu, da se v času odločanja Upravnega sodišča sodišča dejansko ne izvršuje odvzem prostosti na podlagi izpodbijanega akta, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik ima pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu. Izpodbijani akt je namreč pravni naslov za odvzem prostosti tožnika in za njegovo nastanitev v Center za tujce, četudi je tožniku v času upravnega spora prostost odvzeta na drugi pravni podlagi, v drugem postopku in s strani druge državne institucije. Vprašanje tožnikovega nastopa osebne svobode v drugem, to je (pred)kazenskem postopku, je namreč negotovo dejstvo, kar pomeni, da bi s tožnikovo izpustitvijo iz pridržanja v kazenskem postopku, tožena stranka morala izvršiti izpodbijani akt; tožena stranka pa v času ustnega izreka omejitve gibanja ni bila seznanjena s tem, da bo tožnik pred začetkom izvrševanja izpodbijanega akta pridržan na drugi pravni podlagi v pred-kazenskem postopku. Upoštevajoč navedeno je sodišče sprejelo tožbo v vsebinsko obravnavo.3

53. Kar zadeva dokazni predlog zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, se je sodišče odločilo, da bo izvedlo glavno obravnavo brez sodelovanja tožnika in sicer je ob tem upoštevalo naslednje okoliščine in pravne podlage:

54. V vabilu na glavno obravnavo za toženo stranko je bila tožena stranka v standardiziranem obrazcu pozvana, da zagotovi udeležbo tožnika na glavni obravnavi. Ker pa ne gre za standardno zadevo izdaje akta o omejitvi gibanja glede na to, da je bilo v pripravah za glavno obravnavo ugotovljeno, da je tožnik v postopku pridržanja v kazenskem postopku, je sodišče s posebnim pozivom Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) naložilo, da vabilo za glavno obravnavo vroči tožniku in da zagotovi udeležbo tožnika na glavni obravnavi dne 14. 5. 2020. Upravno sodišče je isti dan prejelo obvestilo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, da odredbe za privedbo tožnika na sodišče dne 14. 5. 2020 zaradi kadrovskih težav žal ne bodo mogli zagotoviti.

55. To sicer nikakor ni enostavno sprejemljiva in opravičljiva okoliščina, saj neizpolnitev sodnega poziva za zagotovitev navzočnosti prosilca za mednarodno zaščito na glavni obravnavi lahko pomeni nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do ustnega zaslišanja iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 19. člena Ustave RS4 oziroma s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

56. Vendar pa Upravno sodišče smatra, da ta poseg v procesno pravico tožnika do ustnega zaslišanja v konkretnem primeru ni takšen, da bi nesorazmerno posegel v tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva.

57. V predmetni zadevi gre za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Pravno sredstvo (tožba) zoper odvzem osebne svobode po določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu5 je urejeno v členu 26(1) Direktive o sprejemu. Izpodbijani ukrep ima legitimen cilj oziroma podlago v varovanju javnega reda, na kar se nanaša tudi del določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in to med strankama tega upravnega spora niti ni sporno. Pravica do pravnega sredstva oziroma (pri)tožbe na sodišče v takih primerih je v Direktivi o sprejemu urejena nekoliko drugače, kot je to urejeno v določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1. Določba člena 26(1) Direktive o sprejemu namreč določa, da mora biti zoper izpodbijani akt možna pritožba »po postopkih, določenih v nacionalnem pravu. Vsaj na zadnji stopnji se zagotovi možnost pritožbe ali pregleda dejanskih in pravnih vprašanj pred sodnim organom.« Pravica do učinkovitega pravnega sredstva v Direktivi o sprejemu (v povezavi s pravico do osebne svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah) torej izrecno ne zahteva obveznega ustnega zaslišanja prosilca v sodnem postopku oziroma glede tega napotuje na nacionalno pravo. V zadevi Mahdi (mutatis mutandis) Sodišče EU na primer pravi, da mora sodišče v presoji zakonitosti akta o pridržanju (njegovega podaljšanja) odločati »o vseh dejanskih in pravnih elementih«, ki so pomembni za odločitev, za kar je treba »temeljito preučiti dejansko stanje“ vsakega primera; pristojnosti sodnega organa v okviru nadzora nikakor ne morejo biti omejene na elemente, ki jih predloži zadevni upravni organ.6

58. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da v primerih sodne presoje upravnih ukrepov odvzema svobode tujcem v zvezi s členom 5(4) EKČP, da je bistveno, da je zagotovljena kontradiktornost in enakost orožij in da ni potrebno, da standardi poštenega postopka dosegajo iste ravni varstva, kot veljajo v civilnih in kazenskih zadevah.7 Lahko pa je bistveno tudi, da je oseba ustno zaslišana pred sodiščem.8

59. Z vidika prava EU pa je nujno to, da kadar pravo EU napotuje na uporabo nacionalnih določbe glede določenega aspekta sodnega varstva, uporaba določb iz nacionalnega predpisa ne krši načela ekvivalentnosti in učinkovitosti v tem smislu, da sodišče ne sme uporabiti nižje standarde glede ustnega zaslišanja stranke ob odvzemu prostosti, kot jih sicer uporablja v zadevah, ko ne gre za izvrševanje prava EU oziroma dejstvo, da tožnik ni zaslišan na glavni obravnavi, ne sme praktično onemogočiti ali pretirano otežiti sodnega varstva tožnikove pravice iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.9

60. Upoštevajoč navedene pravne vidike oziroma standarde glede zaslišanja tožnika na glavni obravnavi je sodišče vodilo k temu, da je izvedlo glavno obravnavo brez zaslišanja tožnika, ker v tem primeru ni bilo nujno iskati alternativnih (tudi elektronskih) možnosti za pridobitev mnenja tožnika v upravnem sporu oziroma za izvedbo njegovega zaslišanja brez tožnikove neposredne, fizične navzočnosti v sodni dvorani. Upravno sodišče je namreč, poleg že navedenega, ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika glede na obvestilo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 13. 5. 2020 dodatno upoštevalo več drugih konkretnih okoliščin in sicer:

61. Tožnik je že ob izreku ustnega ukrepa omejitve gibanja imel pooblaščenko (odvetnico), ki je bila prisotna ob ustnem izreku izpodbijanega ukrepa in torej tudi ob seznanitvi z razlogi za ukrep. Ta ista odvetnica, ki je tudi svetovalka za begunce, tožnika zastopa v upravnem sporu na glavni obravnavi. Pravna pomoč s strani odvetnice v tem primeru torej vključuje pripravo zahtevanih procesnih dokumentov in sodelovanje na obravnavi pred sodiščem v imenu prosilca, kar ustreza določilu člena 9(6) Direktive o sprejemu. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da je bil tožnik ob ustnem izreku omejitve gibanja dovolj natančno seznanjen z glavnimi razlogi za izpodbijano odločitev, vključno z informacijami iz štirih listin (socialnega delavca, varnostne službe, policije in UOIM), ki so omenjene v zapisniku ob ustni seznanitvi z ukrepom, na podlagi katerih je tožena stranka ugotavljala dejstva; tožnik je nato dobil besedo, da pojasni svoje videnje zadeve in je tudi dobil možnost, da na glavne razloge za ukrep odgovori, tudi na posamezna konkretna vprašanja, poleg tega pa je tožnik tudi prosto govoril in opisal svoje videnje spornih okoliščin na osebnem razgovoru (zapisnik o seznanitvi prosilca z omejitvijo gibanja z dne 30. 4. 2020). Na tem zaslišanju je pooblaščenka tožniku tudi zastavljala vprašanja.

62. Ob ustnem izreku in na osebnem razgovoru je tožnik imel tolmača. Zaslišanje je trajalo relativno dolgo, skupaj z branjem zapisnika je trajalo 2 uri in 45 minut. Tožnik je tekom zaslišanja na posebno vprašanje, ali želi še kakšno podrobnejše pojasnilo, ali dodatno razlago, odgovoril negativno in je izrecno povedal, da ne potrebuje pojasnil in da nima vprašanj. Tožnikovi odgovori in pojasnila so bili obširni in dokaj natančni. V izpodbijanem aktu je tožena stranka povzela njegove odgovore ob zaslišanju in izpodbijani akt mu je bil v bistvenem delu tudi preveden v jezik, ki ga razume, kot to izhaja iz spisa. Izpodbijana odločba vsebuje dejanske in pravne razloge, ki so podlaga za pridržanje, kar ustreza določilu člena 9(2) Direktive o sprejemu. Pooblaščenka je sicer na osebnem razgovoru oziroma zaslišanju ob ustnem izreku ukrepa podala več predlogov, med drugim tudi, da organ dodeli dodatni rok za predložitev tožnikovega videoposnetka o dogodku, soočenje s policisti, zaslišanje socialnih delavcev, da se tožniku dostavi vsa dokumentacija, da se bo z njo seznanil ter podal pripombe, česar tožena stranka ni sprejela. Prav bi bilo, da bi se tožena stranka opredelila do teh predlogov v izpodbijanem aktu in da bi jih, ker jih je zavrnila, argumentirano zavrnila. Vendar pa ta pomanjkljivost in razlog za nezakonitost akta. Odvetnica je na glavni obravnavi pojasnila, da se je z vsemi listinami, ki so bile priloge oziroma podlaga za izrečeni ukrep, seznanila po ustnem zaslišanju tožnika. Na podlagi vsega navedenega je sodišče ugotovilo, da lahko o zadevi odloči brez ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi.

63. Ravnanje tožnika v tistem okviru dejanskih okoliščin, ki med strankama ni sporno, spada v okvir opredelitve razloga, za katerega sta zakonodajalec EU (člen 8(3)(e) Direktive o sprejemu) in ZMZ-1 (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) predvidela ukrep omejitve gibanja oziroma odvzem prostosti prosilca za mednarodno zaščito. Ta okvir okoliščin pa je naslednji: z zadostno stopnjo verjetnosti v smislu dokaznih standardov v upravnih zadevah je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 29. 4. 2020 z nožem napadel socialnega delavca oziroma mu je resno grozil; da se je napadeni uspel zateči in zakleniti v pisarno, tožnik je nato preverjal vrata v pisarne in tudi vrata pisarne, v katero se je skril napadeni; ob tem je tožnik poškodoval vhodna vrata z vbodi z nožem. Ko je varnostniku uspelo prosilca prepričati, da je zapustil upravno stavbo, je zunaj kričal, da bo vse pobil in je grozil s samomorom. To naj bi počel z nožem v roki velikosti med 15 in 20 cm. Prosilca so potem trije policisti obvladali, pri tem pa so uporabili tudi sredstva za vezanje in vklepanje na rokah in nogah. Prosilec je bil ob tem okrvavljen. Prosilca so oskrbeli in ga ob 20:40 odpeljali na urgenco s policijskim spremstvom. Na kraju dogodka so nato še ostali policisti in zbirali podatke o dogodku. Ob 22.25 so prišli na kraj dogodka še kriminalisti iz PP Lj - Moste. Varnostni incident je trajal od 19:51 do 20:25 ure. Vse navedeno dovolj zanesljivo kaže na to, da ni šlo zgolj za hipno situacijo, ki bi za kratek čas, z manj intenzivni dejanjem nasilja in brez posledic za varnost ljudi, ušla tožniku iz nadzora.

64. Te okoliščine brez dvoma ustrezajo varovani dobrini javnega reda (varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti). Tudi Sodišče EU je v zvezi z varovanjem javnega reda iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu v sodbi zadevi J.N. presodilo, da pojem „javni red“ vsekakor predpostavlja – razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.10 Temeljni interes družbe je varovanje življenja (in varnosti) ljudi. Upravno sodišče je v tej zvezi tudi že vneslo v upravno-sodno prakso interpretacijo iz sodbe Sodišča EU v zadevi Z.Zh in sicer, da kadar „ogrožanje javnega reda“ ni opredeljeno v sami direktivi, se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU v takem primeru pojem razlaga glede na njegov običajni pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okoliščine, v katerih se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev. Kadar se tak pojem pojavlja v določbi, ki pomeni izjemo od načela, ga je treba razlagati ozko.11 Te iste okoliščine so podane tudi v primeru pojma javnega reda iz Direktive o sprejemu, ki tega pojma ne opredeljuje, pridržanje pa je urejeno kot izjema od zagotavljanja osebne svobode prosilca za mednarodno zaščito.12 Čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, jih morajo v kontekstu pridržanja razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more država članica enostransko določiti brez nadzora institucij.13 Nadalje Sodišče EU pravi, da je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red.14 Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka.15 To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej, ugotoviti, ali pomeni zadevno osebno ravnanje resnično in dejansko grožnjo za javni red. Kadar se država članica opira na splošno prakso ali poljubno domnevo, ne da bi pri tem skrbno upoštevala osebno ravnanje državljana in grožnjo za javni red, država ne izpolni zahtev, ki izhajajo iz posamičnega obravnavanja zadevnega primera in iz načela sorazmernosti. Zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu člena 7(4) Direktive 2008/115;16 ni pa nujno za izrek ukrepa pridržanja, da je kazenska obsodba pravnomočna.17 Po mnenju Upravnega sodišča mora enak načelni standard veljati tudi za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu oziroma po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Upoštevane so okoliščine, za kakšno vrsto in težo dejanja ogrožanja javnega reda gre ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve.18

65. V upravnem postopku ugotovljena dejanja tožnika in posledice ustrezajo opredelitvi pojma javni red iz ZMZ-1 in Direktive o sprejemu.

66. Sodišče je že v povezavi z razlogi, zaradi katerih ni iskalo možnosti, da bi zaslišalo tožnika, utemeljilo, da so bile tožnikove procesne pravice do izjave in obrambe pred izdajo izpodbijanega ukrepa ustrezno zavarovane - tudi upoštevajoč pri tem standarde pravice do izjave iz sodne prakse Sodišča EU.19 Temu sodišče glede na tožbene ugovore še dodaja, da se ukrep iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izreče ustno, prosilec nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, ki mu je tudi prebran v njem razumljivem jeziku, pisni odpravek sklepa pa organ izda v 48 urah od ustnega izreka, prosilcu se vroči v treh delovnih dneh od izdaje sklepa (četrti odstavek 84. člena ZMZ-1). Izpodbijani akt je bil izdan 1. 5. 2020, ki je bil praznik, vročen pa je bil tožniku v treh delovnih dneh 6. 5. 2020. Določbe o ustnem izreku pridržanja v ZMZ-1 so specialne in celovite, zato sodišče ne vidi podlage, da bi tožena stranka kršila določbe oziroma pogoje iz ZUP glede ustnega izreka ukrepa. Bistvena dejstva so bila za potrebe ukrepa iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 dovolj verjetno izkazana na podlagi štirih različnih dokumentov: poročila socialnega delavca, poročila policije, poročila UOIM, poročila varnostne službe fotografij ter izjave tožnika ob seznanitvi z ukrepom. Akt nima retroaktivne veljave, saj se ukrep začne in se je tudi začel izvrševati v smislu odvzema prostosti z ustnim izrekom in ne s pisno odločbo, ki mora imeti datum izdaje in mora v izreku vsebovati, od kdaj akt pridržanja učinkuje. Med ustnim izrekom in pisno odločbo tudi ni nasprotja glede begosumnosti, saj begosumnost pisna odločba zgolj implicitno omenja v kontekstu tega, da tožnik v določenih okoliščinah odvzema prostosti ne bi bil pod takšnim nadzorom kot bi bil v Centru za tujce in bi lahko kršil javni red zunaj območja, kjer mu je odrejeno bivanje. V tem okviru so torej tožbeni ugovori neutemeljeni.

67. Razlog oziroma element v ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava, zaradi katerega je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pa se nanaša na določbo osmega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z 22. točko 1. člena ZMZ-1, 13. in 14. členom ZMZ-1, ki v notranji pravni red prenaša(jo) določbe 21. člena, ter členov 22(1), (2) in (3) Direktive o sprejemu.

68. Ranljive osebe so namreč po ZMZ-1 in Direktivi o sprejemu posebna kategorija prosilcev, zaradi katerih zakonodajalec ni vpeljal zgolj določenih posebnih procesnih garancij, ampak tudi posebne materialne pogoje za sprejem, kamor spadajo tudi okoliščine sprejema tekom izvrševanja posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja. Med ranljive osebe s posebnimi potrebami ZMZ-1 v 22. točki 1. člena namreč uvršča tudi žrtve mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega ali fizičnega nasilja, kar ustreza splošni določbi 21. člena Direktive o sprejemu. Ranljivim osebam s posebnimi potrebami se po postopku po tem zakonu zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava (12. člen ZMZ-1) in to vključuje tudi okoliščine sprejema, ko je prosilcu odvzeta prostost iz razlogov javnega reda (osmi odstavek 84. člena ZMZ-1; tretji pod-odstavek člena 22(1) v zvezi z 11. členom Direktive o sprejemu).

69. Tako mora tožena stranka že v okviru predhodnega postopka po ZMZ-1 ocenjevati, ali gre v posamičnem primeru morda za prosilca s posebnimi potrebami. V primeru žrtev mučenja ali fizičnega in psihičnega nasilja je ta obveznost običajno bolj uresničljiva pozneje v postopku, zlasti ob podaji prošnje in osebnem razgovoru (drugi odstavek 13. člena ZMZ-1). Ta ocena o posebni ranljivosti prosilca se mora namreč začeti v razumnem obdobju potem, ko je podana prošnja za mednarodno zaščito, posebne potrebe glede sprejema pa se obravnavajo tudi, če se pokažejo v poznejši fazi azilnega postopka (drugi pod-odstavek člena 22(1) Direktive o vračanju) in jih je treba upoštevati ves čas azilnega postopka, da se zagotovi ustrezno spremljanje položaja prosilca (tretji pod-odstavek člena 11 Direktive o sprejemu). Za to ni potreben poseben upravni postopek (člen 22(2) Direktive o sprejemu). Samo za ranljive osebe veljajo te posebne potrebe glede sprejema (tretji odstavek 22. člena Direktive o sprejemu). Po določilu prvega odstavka 14. člena ZMZ-1 se prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema prilagodijo materialni pogoji za sprejem, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega. To vključuje okoliščine tekom morebitnega odvzema prostosti iz razloga varovanja javnega reda.

70. Zato posebna določba osmega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravi, da v primeru izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ranljivi osebi s posebnimi potrebami pristojni organ »prednostno« poskrbi za varovanje njenega zdravja, vključno z duševnim zdravjem, ter zagotovi redno spremljanje in ustrezno pomoč, pri čemer upošteva poseben položaj te osebe. S to določbo je slovenski zakonodajalec prenesel določbo prvega pod-odstavka člena 11(1) Direktive o sprejemu v notranji pravni red.20

71. To upoštevanje posebnega položaja in potreb prosilca mora biti sestavni del presoje „nujnosti“ ukrepa odvzema prostosti v Centru za tujce, kadar se ugotovi, da ni mogoče zagotoviti cilja – med drugim tudi iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 – s tem, da se prosilcu izreče milejši ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Test nujnosti iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ima podlago v členu 8(2) Direktive o sprejemu v zvezi s sodno prakso Sodišča EU. Tudi sodišče EU namreč v tej zvezi pravi, da mora biti ukrep pridržanja „strogo omejen“ celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda,21 in da mora biti tak ukrep izrečen v „izjemnih okoliščinah,“22 če je to „nujno, razumno in sorazmerno“23 in da gre za „skrajno sredstvo“.24 Potrebno je torej upoštevati načelo sorazmernosti iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah.25 Tega testa nujnosti ni mogoče izvesti pravilno oziroma zakonito, če pred tem oziroma v okviru tega testa ni napravljena ocena o morebitnih posebnih potrebah, ko gre za ranljivo osebo.

72. Zakonodajalec EU je sicer predpisal, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu (člen 8(4) Direktive o sprejemu), med tem ko ZMZ-1 kot manj prisilni ukrep od odvzema prostosti predvideva zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma.26 Vendar pa ta slabost v slovenski zakonodaji ni razlog za nezakonitost odločitve v konkretnem primeru. Izpodbijani akt je namreč nezakonit iz razloga, ker iz njega ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovim izrekom naredila kakršno koli oceno o identifikaciji posebne ranljivosti pri tožniku ali o tem, da iz določenih razlogov v konkretnem primeru (ne) gre za prisotnost posebnih potreb prosilca zaradi njegove ranljivosti, čeprav zelo resni znaki za to obstajajo v podatkih v spisu oziroma v dejstvih, ki so bili toženi stranki poznane pred izdajo izpodbijanega ukrepa. S tem je tožena stranka kršila osmi odstavek 84. člena ZMZ-1 v povezavi z presojo nujnosti izpodbijanega ukrepa iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ti resni znaki v upravnih spisih, ki kažejo na potrebo po oceni ranljivosti tožnika kot žrtve nasilja oziroma mučenja, so naslednji:

73. Že na registracijskem listu z dne 25. 8. 2019 ter na uradnem zaznamku o opravljenem razgovoru z dne 25. 8. 2019, kjer so podpisi uradnih oseb, tolmačev in tožnika, je namreč navedeno, da se tožnik sicer ni zdravil zaradi post-travmatskega sindroma, vendar pa ima težave zaradi mučenja v zaporu. Razgovor ob podaji prošnje dne 6. 9. 2019 je potekal tako, da iz zapisnika ni mogoče razbrati neposrednih znakov, ki bi kazali na posebno ranljivost tožnika kot žrtve nasilja oziroma mučenja. Očitno pa je iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 17. 10. 2019 razvidno, da je bil tožnik v Iranu v različnih zaporih od 14. 7. 2014 do 6. 7. 2017 in natančno so tudi razvidni razlogi, zakaj naj bi bil tožnik proti režimu v Iranu oziroma zakaj je prišel v spor s politično skupino .... Med drugim je povedal, da je bil mučen 20 dni na policijski postaji v kraju P.. Nato naj bi ga poslali na drugo policijsko postajo v Shiraz, kjer je bil zaprt 3 mesece, saj v kraju A. od njega niso uspeli dobiti dokazov za delovanje proti režimu. Vsak dan ob 16.00 naj bi ga odpeljali na mučenje, en dan pa so ga posebej mučili v drugem časovnem okviru. Metode mučenja je natančno opisal na osebnem razgovoru in se ta opis nahaja na strani 3 zapisnika. Kljub mučenju dejanj ni priznal. Nato naj bi ga odpeljali na specialno sodišče za policijo in vojake, kjer je ime tri obravnave, vendar ni bil obsojen, ker ni priznal. V tem času je bil v zaporu, ki je bil priključen sodišču. Tam je bil en mesec, vendar ga na tem sodišču niso mučili. Po mesecu dni je plačal varščino in so ga izpustili. Kljub temu je nadaljeval s pisanjem grafitov proti režimu. Leta 2013 so ga zopet iskali basiji in tudi ujeli; bil je zaprt in mučen 5 mesecev, ker so trdili, da je pred časom v nekih prepirih zažgal zastavo. V obdobju 5 mesecev so ga šestkrat peljali na sodišče v kraju P.. Po dveh mesecih v zaporu je dobil sodbo sodišča s kaznijo na smrt z obešenjem. V sodbi je pisalo, da lahko sodnik, ki ga tožnik tudi imenuje, spremeni kazen, tako da mu odrežejo eno nogo ali roko. 2 leti je ostal v zaporu brez možnosti obiskov. Po zamenjavi sodnika so ga po dveh mesecih izpustili iz zapora. Rekli so mu, da če še enkrat naredi isto, ga bodo usmrtili z obešenjem. Čez pol leta je ponovno prišel v konflikt z basiji in takrat se je odločil za pobeg iz države. Poleg tega iz zapisnika o osebnem razgovoru tožnikove žene z dne 23. 1. 2020 (na str. 3) izhaja, da je bila v času bivanja v azilnem domu na Hrvaškem pod nadzorom psihologa, da je imela vsak dan terapijo, ker je imela v Iranu težko izkušnjo.

74. Poleg tega iz podatkov v spisu izhaja, in to je potrdil tudi predstavnik tožene stranke na glavni obravnavi, da je tožena stranka pred izrekom izpodbijanega akta vedela, da je tožnik hodil na preglede oziroma terapijo k psihiatru, saj je tik pred varnostnim incidentom, ki ga je povzročil, spraševal za kopije pregleda pri psihiatru; tožnik je bil neposredno po incidentu in ko je dobil medicinsko pomoč na urgentnem oddelku, odpeljan v bolnico v Polju k psihiatru, od koder se je vrnil ob 2:00 uri zjutraj v Izpostavo azilnega doma v Logatcu ob spremstvu voznika iz bolnišnice in ga je prevzel varnostnik in ga pospremil do sobe. Tudi naslednji dan zjutraj pred ustnim izrekom pridržanja naj bi mu urad zagotovil pregled pri psihiatru, ker je grozil s samomorom. Zadnji omenjeni obisk pri psihiatru dne 30. 4. 2020 ob 10:15 uri izkazuje poročilo o urgentni situaciji – H. H..

75. Vse to skupaj jasno kaže, da bi tožena stranka že precej časa pred varnostnim incidentom in pred izrekom izpodbijanega akta - vsaj ob podaji prošnje za mednarodno zaščito - morala napraviti identifikacijo morebitnih posebnih potreb tožnika kot osebe, ki je morda doživela mučenje v državi izvora, da bi lahko kasneje na zakonit način odločala po 84. členu ZMZ-1. Določeni vidiki razmerja med zdravnikom (psihiatrom) in pacientom, ki morajo ostati zaupne narave, in na katere se je skliceval predstavnik tožene stranka na glavni obravnavi, ne morejo biti razlog za ignoriranje določb v ZMZ-1 in Direktivi o sprejemu glede identifikacije posebnih potreb ranljivih oseb in posledično celovito izvedbo testa nujnosti iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker se tožena stranka navedenih obveznosti ni držala, je kršila določbo osmega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugi odstavek 84. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

76. Ker pa je tožnik skupaj s tožbenim zahtevkom za odpravo odločbe in vrnitvijo zadeve v ponoven postopek kot podrejenim zahtevkom zahteval hkrati tudi, da sodišče naloži toženi stranki takojšnje prenehanje izvajanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče namreč ne more odrediti takojšnjega prenehanje izrečenega ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce, ker se ta ukrep ne izvaja v Centru za tujce v času odločanja sodišča. Odprava izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponoven postopek pomeni, da pravne podlage oziroma zakonitega naslova za odvzem prostosti tožnika v Centru za tujce v Postojni ni več, dokler ne bi tožena stranka morebiti izdala novega akta na podlagi 4. člena ZMZ-1 v skladu z napotki sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava iz te sodbe (smiselna uporaba določila četrtega odstavka 64. člena ZMZ-1). Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi zahtevku dodala, da sodišče odloči, da se čas, ki ga bo tožnik preživel v pridržanju v pred-kazenskem postopku všteje v čas pridržanja, ki je predviden z izpodbijanima aktom, vendar je to zahtevala pod pogojem, da bo sodišče tožbo zavrnilo.

77. Ob odločitvi, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v času odločanja sodišča že pridržan v pred-kazenskem postopku, v katerem mu je po navedbah predstavnika tožene stranka na glavni obravnavi dne 14. 5. 2020 in v odgovoru na tožbo z dne 13. 5. 2020 bilo dne 30. 4. 2020 izrečeno pridržanje v trajanju 30 dni na podlagi določila drugega odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku.

78. Obrazložitev k drugi točki izreka:

79. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in sicer je zahteval zadržanje izvršitve akta in ukinitev ukrepa omejitve gibanja. Ker po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče lahko izda začasno odredbo in sicer za zadržanje izvršitve odločbe le do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, v prvi točki izreka pa je že odločilo o „ukinitvi“ izrečenega ukrepa odvzema svobode, sodba iz prve točke izreka pa postane pravnomočna z njeno izdajo in vročitvijo strankam, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Obširneje o tem glej: sodbo Upravnega sodišča I U 1731/2016-13 z dne 8. 12. 2016, odst. 18-25; glej tudi sodbo Upravnega sodišča I U 173/2019-13 z dne 25. 1. 2019, odst. 24-25. 2 Uradni zaznamek z dne 13. 5. 2020 o pogovoru pravosodne svétnice s Centrom za tujce in Zavodom za prestajanje kazni zapora Ljubljana. 3 Po uvodni izjavi št. 17 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (Uradni list EU, L 180/97, 29. 6. 2013; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu) razlogi za pridržanje, določeni v tej direktivi, ne posegajo v druge razloge za pridržanje, vključno z razlogi za pridržanje v okviru kazenskega postopka, ki se uporabljajo po nacionalnem pravu, ki niso povezani s prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za mednarodno zaščito. 4 Po določilu šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ima zoper sklep o omejitvi gibanja iz tretjega odstavka tega člena prosilec v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče. Sodišče „po predhodnem zaslišanju prosilca“ o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Določilo drugega odstavka 19. člena Ustave pa pravi, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. 5 Po določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu se prosilca sme pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. 6 C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 62, 64. 7 Glej na primer: A and others v. United Kingdom, App. no. 3455/05, odst. 204; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, odst. 128. 8 Glej na primer: Cernák v. Slovakia, App. no. 36997/08, odst. 78. 9 Glej mutatis mutandis: C-46/93 in C-48/03, Brasserie du pücheur, odst. 83. 10 C-601/15 PPU, J.N., odst. 65. 11 C-554/13, Z.Zh., odst. 41-42. 12 Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 173/2019-13 z dne 25. 1. 2019, odst. 32. 13 C-554/13, Z.Zh., 48. 14 Ibid. odst. 46. 15 Ibid. odst. 49. 16 Ibid. odst. 50. 17 Ibid. odst. 51 18 Ibid. odst. 55, 62, 65; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 173/2019-13 z dne 25. 1. 2019, zlasti odstavek 33. 19 Glej o tem: sodbe Sodišča EU: C-277/11, M.M., odst. 75-87; C-249/13, Boudjlida, odst. 34, 39, 43; C-166/13, Mukarubega, odst. 46. 20 Po tej določbi nacionalni organi prednostno poskrbijo za zdravje, vključno z duševnim zdravjem, pridržanih prosilcev, ki so ranljive osebe. Kadar so pridržane ranljive osebe, države članice zagotovijo redno spremljanje in ustrezno pomoč, pri čemer se upošteva njihov posebni položaj, vključno z njihovim zdravjem. 21 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 22 C-601/15 PPU, J.N., odst. 52. 23 C-18/16, K., odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., odst. 63. 24 C-18/16, K., odst. 46, 48. 25 C-601/15 PPU, J.N., odst. 50. 26 Na ta problem v ZMZ-1 je Upravno sodišče opozorilo tudi v sodbi v zadevi I U 173/2019-13 z dne 25. 1. 2019 (odst. 38) in v številnih drugih predhodnih sodnih odločbah.