Jedro

Drugi odstavek 38. člena ZDR določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožencu je bila po razrešitvi z mesta direktorja podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato tožencu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj zaradi njene neveljavnosti ni podan element protipravnosti toženčevega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 1.017,462,00 EUR skupaj z vtoževanimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da tožencu v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 9.097,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži, da tožeči stranki povrne pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo vseh nastalih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih trditev tožeče stranke, ki je zatrjevala več kršitev obveznosti pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja, in sicer kršitev prepovedi škodljivega ravnanja, kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti in kršitev konkurenčne klavzule. Tožeči stranki je zaradi navedenih kršitev nastala škoda v vtoževani višini. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do očitane kršitve konkurenčne klavzule. Tožeča stranka in družba A. d. o. o., ki je v 100 % lasti toženca, opravljata konkurenčno dejavnost in imata v sodnem registru celo vpisano enako glavno dejavnost. Obe tržita istovrstne proizvode, sodelujeta z istimi principali in na istih javnih razpisih. Vendar pa navedeni družbi nista lastniško povezani. Zgolj dejstvo, da je eden izmed družbenikov tožeče stranke 100 % lastnik družbe A. d. o. o., ne predstavlja lastniške povezanosti, saj bi morala biti ena družba udeležena v kapitalu druge. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze. Pavšalno in ne da bi upoštevalo ostala dokazana dejstva ter ne da bi izvedlo tudi ostale predlagane dokaze (predvsem zaslišalo B.B. in ostale družbenike tožeče stranke) je zaključilo, da odpoved dolgoletnega poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in družbo C., ter takojšnja sklenitev pogodbe s toženčevo družbo, ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožeča stranka je verjela, da je bila ustanovitev družbe toženca njej v korist, vendar je toženec to zaupanje grobo zlorabil, kar se je najlepše pokazalo s tem, ko je dal ostalim družbenikom v podpis izjavo z dne 23. 9. 2008. Toženec je zlorabil funkcijo direktorja, vzpostavil kontakt s principalom, ostale družbenike tožeče stranke prikazal kot nesposobne in na podlagi poznavanja vseh poslovnih skrivnosti tožeče stranke, družbo C., prepričal, da pogodbo sklene z njegovo družbo. Toženec bi moral kot družbenik in kot direktor tožeče stranke brezpogojno skrbeti za njen interes. Da se je toženec svoje protipravnosti zavedal izhaja iz elektronskega sporočila, v katerem je družbo C. prosil, da naj ga kontaktira na njegovo osebno telefonsko številko oz. na elektronski naslov pri družbi A. d. o. o., in ne na elektronski naslov tožeče stranke. Pritožba opozarja tudi na elektronski sporočili z dne 8. 1. 2009 in z dne 22. 1. 2009 ter izjavo z dne 23. 9. 2008, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako opozarja na sestanek z dne 14. 1. 2009, na katerem naj bi toženec italijanski družbi predstavil prednosti poslovanja z njegovo družbo. Toženec je italijanski družbi dajal podatke o tožeči stranki, ki so bili škodljivi za njen ugled in poslovanje, izvajal je dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja oz. v razdor distribucijske pogodbe med tožečo stranko in principalom ter sklenitev enake ali podobne pogodbe s toženčevo družbo, pri tem pa je uporabljal poslovne zveze in ostale informacije, ki jih je pridobil kot družbenik in zakoniti zastopnik tožeče stranke. Navaja še, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno pavšalno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče navedenega pritožbenega očitka niti ni moglo preizkusiti, saj tožeča stranka ni navedla, v čem konkretno naj bi kršitev bila, torej glede česa obstaja nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in navedbami v izpodbijani sodbi o vsebini teh dokazov.

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje odškodnino za materialno škodo (navadna škoda in izgubljen dobiček), ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec dne 12. 9. 2005 imenovan na mesto direktorja pri tožeči stranki, v posledici česar je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005. Toženec je bil hkrati družbenik tožeče stranke z 20 % lastniškim deležem. Dne 15. 2. 2006 je toženec ustanovil družbo A. d. o. o., katere 100 % lastnik je. Dne 24. 12. 2008 je bil razrešen z mesta direktorja pri tožeči stranki, prejel je odpoved pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pa mu je prenehalo dne 12. 2. 2009. Nato se je zaposlil v družbi A. d. o. o., in sicer na delovnem mestu direktor. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbeno razmerje s tremi glavnimi tujimi poslovnimi partnerji, in sicer družbo C., družbo D. in družbo E.. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala kot posledica razdora distribucijske pogodbe z družbo C., za kar naj bi bil odgovoren toženec.

Toženec je imel v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (A4) v tretjem odstavku VIII. točke dogovorjeno konkurenčno klavzulo za čas enega leta po prenehanju funkcije direktorja, razen če uprava določi drugače. Sodišče prve stopnje se sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredeljuje tudi do domnevno očitane kršitve konkurenčne prepovedi, ki po določbi 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) velja za čas trajanja delovnega razmerja, vendar iz navedb tožeče stranke izhaja, da tožencu očita le kršitev konkurenčne klavzule. Tožencu tožeča stranka namreč očita, da je izkoristil poslovne zveze, ki jih je pridobil, ko je bil zaposlen pri tožeči stranki, in poskrbel, da je poslovni partner C. odpovedal tožeči stranki pogodbo o poslovnem sodelovanju ter jo sklenil z družbo A. d. o. o., ki je s tem pridobila ekskluzivno pravico distribucije, kupci tožeče stranke pa so stopili v poslovno razmerje s tožencem prek družbe A. d. o. o..

V konkretnem primeru je bila tožencu po razrešitvi z mesta direktorja podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako izhaja iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A10), v kateri je izrecno navedeno, da se izdaja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, v kateri je opredeljen poslovni razlog. Navedeno izhaja tudi iz navedb pravdnih strank, pri čemer je tožeča stranka kasneje, v vlogi z dne 6. 10. 2010 (list. št. 37), sicer navedla, da je bila tožencu dejansko pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga, vendar navedeni trditvi, glede na jasen zapis v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede na to, da je tudi tožeča stranka sama sprva tako navajala, ni mogoče slediti. Ker drugi odstavek 38. člena ZDR med drugim določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ne velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V konkretnem primeru zato ni mogoče tožencu očitati odškodninske odgovornosti zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj zaradi njene neveljavnosti ni podan element protipravnosti toženčevega ravnanja.

Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženca zaradi kršitve konkurenčne klavzule, je zato pravilna, čeprav iz deloma napačnih razlogov. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejavnosti tožeče stranke in družbe A. d. o. o., nista konkurenčni. Ne glede na to, da imata obe družbi v sodnem registru vpisano enako glavno dejavnost (46.460 - trgovina na debelo s farmacevtskimi izdelki in medicinskimi potrebščinami), je že na podlagi med strankama nespornega dejstva, da je bila enaka distribucijska pogodba z družbo C., sklenjena najprej s tožečo stranko, nato po prenehanju pogodbe dne 30. 4. 2009 pa z družbo A. d. o. o., mogoče zaključiti, da sta si družbi konkurenčni. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o., lastniško oz. pogodbeno povezani družbi ter da gre zato za izjemo od prepovedi konkurence. Navedena izjema velja le v primeru dogovorjene konkurenčne prepovedi in ne konkurenčne klavzule, ki pa tudi sicer ni podana. Glede na določbo 528. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.), ki ureja povezane družbe na podlagi lastništva, gre za družbo v večinski lasti in za družbo z večinskim deležem le v primeru, da večina deležev pravno samostojne družbe pripada drugi družbi oz. če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic. Družbi, v kateri je en družbenik prve družbe celotni lastnik druge družbe, zato nista lastniško povezani. Družbi pa nista glede na določbo 533. in 534. člena ZGD-1 niti pogodbeno povezani, saj nimata sklenjene pogodbe o obvladovanju ali druge podjetniške pogodbe. Sodišče prve stopnje zmotno posebej izpostavlja tudi dejstvo, da tožeča stranka po toženčevi razrešitvi konkurenčne klavzule ni uveljavljala in tožencu tudi ni ponudila plačila odškodnine. V pogodbi o zaposlitvi je imel toženec določeno, da mu pripada odškodnina, če ob prenehanju funkcije tožeča stranka uveljavlja konkurenčno klavzulo. Navedeno ne vpliva na veljavnost konkurenčne klavzule, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, pač pa vpliva le na pravico do odškodnine, do katere toženec ne bi bil upravičen, če tožeča stranka konkurenčne klavzule ne bi uveljavljala.

Drži sicer pritožbeni očitek, da je tožeča stranka uveljavljala odškodnino ne le zaradi kršitve konkurenčne klavzule toženca, pač pa tudi zaradi kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti in kršitve prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje se do teh navedb res ni opredelilo, vendar je kljub temu odločitev sodišča pravilna.

V zvezi z očitkom, da naj bi toženec kršil obveznost varovanja poslovne skrivnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni navedla, konkretno katere poslovne skrivnosti tožeče stranke naj bi toženec izdajal. Prav tako tožeča stranka ni navedla, v čem naj bi obstajala vzročna zveza med izdajo poslovnih skrivnosti in nastalo škodo. Tožeča stranka je namreč v postopku uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala kot posledica odpovedi distribucijske pogodbe s strani družbe C. in sklenitve takšne pogodbe z družbo A. d. o. o.. Tožeča stranka ni trdila, da bi ji škoda nastala zaradi same izdaje poslovne skrivnosti, pač pa zaradi prevzema glavnega poslovnega partnerja, kar pa naj bi se sicer domnevno zgodilo zaradi izdaje informacij o poslovanju tožeče stranke. Glede na navedeno ni podan temelj odškodninske odgovornosti toženca in po tej podlagi tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Prav tako pa ni utemeljen njen zahtevek niti na podlagi očitane kršitve prepovedi škodljivega ravnanja. Glede na trditve tožeče stranke bi navedeno lahko predstavljalo temelj za obstoj uveljavljane odškodninske odgovornosti toženca, vendar ni podan element protipravnosti toženčevega ravnanja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je dokazno breme za dokaz elementov odškodninske odgovornosti, razen elementa krivde, na tožeči stranki. Tožencu je tožeča stranka očitala, da je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil, da je družba C. odpovedala distribucijsko pogodbo tožeči stranki in jo sklenila z njegovo družbo, družbo A. d. o. o.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz predloženih listinskih dokazov ni razvidno, da bi toženec ravnal kakorkoli protipravno, z namenom tožeči stranki načrtno prevzeti pogodbenega partnerja, tj. družbo C.. V pritožbi tožeča stranka ponovno izpostavlja izjavo z dne 23. 9. 2008 (A7, A8), do katere se je opredelilo že sodišče prve stopnje in pravilno ugotovilo, da se nanaša na pogodbeno razmerje z drugim poslovnim partnerjem, to je družbo E. zato ne more vplivati na utemeljenost zahtevka tožeče stranke, s katerim uveljavlja odškodnino zaradi prenehanja sodelovanja z družbo C.. Poleg navedenega izjava z dne 23. 9. 2008 nikoli niti ni stopila v veljavo, saj ni dobila zadostne podpore družbenikov. Pritožba posebej opozarja tudi na elektronsko sporočilo z dne 22. 1. 2009, ki pa se prav tako nanaša na komunikacijo z drugim poslovnim partnerjem, tj. družbo D. kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka enako kot tudi v postopku na prvi stopnji izpostavlja vsebino elektronskega sporočila z dne 8. 1. 2009, iz katerega naj bi izhajalo zavedanje toženca o svojem protipravnem ravnanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno elektronsko sporočilo ni bilo predloženo s strani nobene od pravdnih strank, zato ga ni mogoče niti upoštevati niti se do njega opredeliti.

Tožeča stranka ni uspela dokazati toženčevega protipravnega ravnanja niti z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke, F.F., in toženca. Zakonita zastopnica tožeče stranke ni vedela izpovedati, v čem konkretno naj bi se kazalo toženčevo protipravno, škodljivo ravnanje. Glede na pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati B.B., zaposlenega v družbi C. pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila navedena priča zaslišana v pravdni zadevi, opr. št. IV Pg 606/2009, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, sodišče prve stopnje pa je vpogledalo v ta pravdni spis (priloge C), zato dodatno zaslišanje ni bilo potrebno. Iz zapisnika o zaslišanju te priče izhaja, da je bila družba C. zelo zadovoljna z delom toženca v času, ko je bil direktor tožeče stranke, tožeča stranka brez toženca pa ne bi zadostila zahtevam družbe glede prodaje izdelkov, zato je družba C. sprejela soglasno poslovno odločitev, da nadaljujejo sodelovanje z družbo A. d. o. o.. Iz njegovega zaslišanja tudi izhaja, da družba C. v nobenem primeru ne bi nadaljevala pogodbenega razmerja s tožečo stranko, četudi družba A. d. o. o., ne bi želela sodelovati z njo. Šlo je torej za poslovno odločitev družbe C. zamenjava distributerja pa je pomenila le ustvariti boljši poslovno-finančni rezultat, kar je dopustno in razumljivo. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je toženec kakorkoli kršil svoje delovnopravne obveznosti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati še preostale družbenike tožeče stranke, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo njihovo zaslišanje predlagano le v zvezi s sporno izjavo z dne 23. 9. 2008, ki pa, glede na zgoraj navedeno, za rešitev tega spora ni relevantna.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).