Jedro

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje morajo biti tudi za utemeljenost zahtevka za premoženjsko škodo – izgubljen zaslužek podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: nedopustno škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost oškodovalca. Za pravilno materialnopravno presojo, ali je v posledici škodnega dogodka nastopila delna ali popolna nezmožnost za delo, je treba upoštevati oškodovanca kot celoto, brez razmejevanja težav, ki jih je imel predvsem zaradi pretežno hrome desne roke že pred škodnim dogodkom. Bistvenega pomena je presoja o tem, kakšno spremembo je povzročil škodni dogodek, ali je tožnik, ki je delo raznašalca časopisa lahko pred škodnim dogodkom v celoti opravljal, torej je za to delo bil v celoti delovno zmožen, tudi sedaj to delo še zmožen opravljati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

Pritožba se v zavrnilnem delu 2. točke izreka zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo, s katerim je tožnik pod točko a) zahteval izplačilo kapitalizirane rente v višini 47.906,14 EUR in pod točko b) izgubljen zaslužek v znesku 8,915,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zaslužkov, kot podrobneje izhaja iz 1. b) točke izreka prvostopenjske sodbe. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo dosmrtne denarne rente v višini 376,51 EUR mesečno za čas od 1.11.2009 dalje. Zavrnilo je še zahtevek tožnika za povrnitev stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do dneva plačila. V 2. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati za nepremoženjsko škodo še 3.982,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.000,00 EUR od 5.6.2007 do 1.2.2008 in od zneska 3.982,00 EUR od 1.2.2008 do plačila. V presežku je za znesek 1.779,91 EUR zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnilo. V 3. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.150,97 EUR v roku 15 dni od dneva sprejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču prve stopnje očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je s tem, ko v izpodbijani sodbi ni upoštevalo dopolnilnega mnenja izvedenca medicinske stroke, zašlo v nasprotje med tem kaj se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami. Sodišče je v sodbi upoštevalo zgolj prvotno mnenje izvedenca, ki pa je bilo izdelano po naročilu toženke pred pravdo, navedba v sodbi, da je bilo mnenje pridobljeno s soglasjem strank pa ni pravilna. Prav zaradi nesoglasja strank je izvedenec izdelal dopolnilno mnenje, v katerem se je podrobno opredelil do tega, da tožnik z levo roko ne more prenašati bremen težjih od 4-5 kg in da z obema rokama ne more dvigovati ali prenašati bremen težjih od 5-6 kg, ter da stanja na njegovem levem komolcu z medicinskimi ukrepi ni mogoče več izboljšati. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo izpovedbe priče SK v delu, ko je ta izpovedala o delu raznašalca časopisov in o teži strojno zloženih paketov časopisov, ki jih je prenašal. Prav tako ni dokazno ocenilo izpovedbe priče MV o tem, da je bila pravočasnost raznosa časopisa bistvenega pomena pri pogodbi. Zaradi neupoštevanja dopolnilnega izvedenskega mnenja in izpovedb obeh prič je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnim dejanjem. V nasprotju z izvedenskim mnenjem pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožnik s poškodbo, ki mu je nastala v obravnavanem škodnem dogodku še vedno lahko opravljal večino opravil. Na podlagi mnenja izvedenca, ki je ocenil obremenitev leve roke in obeh rok skupaj, bi bilo namreč mogoče zaključiti, da delovna zmožnost tožnika za dvigovanje in prenašanje bremen, ki jih zahteva delo raznašalca časopisa, pri tožniku ne obstoji, tako iz slednjega vsekakor izhaja, da je pri tožniku za konkretno delo raznašalca časopisov podana popolna nezmožnost. Posledično je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik delovnih zmožnosti ni izgubil v celoti. Vsekakor pa je bila zmotno uporabljena določba drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ker bi jo sodišče moralo uporabiti tako v primeru popolne, kot tudi delne izgube delovne zmožnosti. Napačen je tudi prvostopenjski zaključek, da posledice tožnikove poškodbe niso bile razlog za odpoved podjemne pogodbe z njegove strani, ker bi nezmožnost za delo moral reševati v okviru mandatnega razmerja z delodajalcem in ne nasproti odgovorni osebi. Poudarja, da je bil pogodbo o delu primoran odpovedati izključno iz zdravstvenega razloga, ker ni bil več sposoben opravljati dela. Graja tudi prvostopenjski zaključek, da ni izkazal razlike med dohodkom, ki ga je prejemal pred škodnim dogodkom in tistim dohodkom, ki ga prejema sedaj. Tožnik sodišču ni mogel zatrjevati nobenih prihodkov, ker iz naslova leve roke ne prejema nobene invalidnine, kar izhaja iz dopolnilnega izvedenskega mnenja, invalidnino prejema le zaradi desne roke. Tožnik večkrat poudari, da je sodba, glede na izvedene dokaze, ob tem ko je sodišče prve stopnje že pridobilo mnenje izvedenke finančne stroke in tudi dopolnitev tega mnenja, vsekakor presenečenje. Nasprotuje tudi odločitvi o teku zamudnih obresti od stroškov postopka (3. točka izreka), ker toženki zamudne obresti ne pripadajo od sprejema sodbe naprej. Opozarja, da je sodišče prve stopnje toženki v nasprotju z določbo 163. člena ZPP določilo dodatni 8 dnevni rok za predložitev stroškovnika, zato toženka do povrnitve stroškov sploh ni upravičena. Tožnik še pojasnjuje razloge za nujnost kapitalizirane rente. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, ker je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tisti razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z odločitvijo o premoženjski škodi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo in se nanašajo na tožnikovo nezmožnosti za delo in razlog za odpoved podjemne pogodbe, pa so v nasprotju z izpovedbama prič SK in MV ter ugotovitvami izvedenca iz dopolnilnega izvedenskega mnenja. V nasprotju z listinami v spisu pa je tudi zaključek, da tožnik ni niti zatrjeval dohodka, ki ga prejema po škodnem dogodku.

6. Tožnik je v uvodu pritožbe navedel, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, iz tega je mogoče sklepati, da tudi v delu, ki se nanaša na zavrnilni del odločitve o nepremoženjski škodi. Ker v pritožbi ne opredeli razlogov za nasprotovanje tej odločitvi, je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le po uradni dolžnosti. Pri tem ocenjuje, da ni podana nobena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pri odmeri višine odškodnine v skladu 179. členom OZ ustrezno upoštevalo tako okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter ustrezno izvedlo individualizacijo v širšem pomenu, glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožjo individualizacijo, glede na konkretnega oškodovanca. Sodišče prve stopnje je odmerjeno odškodnino v višini 18.000,00 EUR zmanjšalo za že plačan in na dan razsoje revaloriziran znesek v višini 14.018,00 EUR ter tožniku prisodilo še razliko 3.982,00 EUR s pripadki, zato je v preostanku za znesek 1.779,91 EUR tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo pravilno zavrnilo. Posledično je sodišče druge stopnje v tem delu v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu 2. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje morajo biti tudi za utemeljenost zahtevka za premoženjsko škodo – izgubljen zaslužek podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: nedopustno škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost oškodovalca. Obstoj škodnega dogodka kot nedopustnega škodljivega dejstva med pravdnima strankama ni sporen. Za presojo, ali obstoji vzročna zveza, pa je bistvena opredelitev, ali je v posledici škodnega dogodka pri tožniku podana delna oziroma popolna nezmožnost za delo. O tožnikovih omejitvah pri opravljanju opravil in dvigovanju ter prenašanju bremen je strokovno odgovoril izvedenec medicinske stroke v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki bi ga sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve moralo upoštevati, saj je tožnik prvotno pridobljeno mnenje le delno sprejemal (kot natančno izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 21.1.2009, list. št. 47, 48) in je zato bila izdelana dopolnitev tega mnenja, s katero sta v pretežnem delu soglašali obe pravdni stranki, tožnik je nasprotoval le oceni izvedenca o zmanjšanju življenjske aktivnosti po tabeli invalidnosti (pripravljalna vloga tožnika z dne 2.4.2009, list. št. 67, 68, 69). V tej zvezi pa bi moralo presojati tudi izpovedbo priče SK, ki je opisala delo raznašalca časopisa in tudi kakšna je bila teža strojno pakiranih paketov časopisov, ki so jih pri tem delu morali prenašati in dvigovati raznašalci časopisa. Ker sodišče prve stopnje ne dopolnilnega mnenja in ne izpovedbe te priče pri presoji odločilnih dejstev ni upoštevalo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je storilo že spredaj opisano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožnik še vedno lahko opravlja večino opravil, kjer ni potreben popoln upogib ali iztek komolca, pri tem pa obračanje podlahti ni prizadeto (pri čemer sodišče v bistvu povzema (oziroma prepisuje) prepozne trditve toženke iz pripravljalne vloge z dne 28.5.2010), so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na presojo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, iz katerih med drugim izhaja, da tožnik niti svojih osnovnih higienskih potreb ne more opravljati sam. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tako dejanske okoliščine o tem, kaj tožnik še zmore (predvsem dvigovati in prenašati) na eni strani, in naravo dela raznašalca časopisa na drugi strani.

8.

Za pravilno materialnopravno presojo, ali je v posledici škodnega dogodka nastopila delna ali popolna nezmožnost za delo, je treba upoštevati oškodovanca kot celoto (1), brez razmejevanja težav, ki jih je imel predvsem zaradi pretežno hrome desne roke že pred škodnim dogodkom. Bistvenega pomena je presoja o tem kakršno spremembo je povzročil škodni dogodek, ali je tožnik, ki je delo raznašalca časopisa lahko pred škodnim dogodkom v celoti opravljal, torej je za to delo bil v celoti delovno zmožen, tudi sedaj to delo še zmožen opravljati. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral delno zmanjšanje delovne zmožnosti uveljavljati v okviru nepremoženjske škode – duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot pravilno opozarja pritožba, drugi odstavek 174. člena OZ predstavlja pravno podlago za uveljavljanje rente zaradi premoženjske škode – izgubljenega zaslužka tako v primeru popolne kot tudi delne izgube delovne zmožnosti.

9. Da ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in škodnim dogodkom je sodišče prve stopnje zaključilo tudi zato, ker je ocenilo, da je tožnik prostovoljno prekinil delo po pogodbi o delu za raznašanje časopisa. Takšen zaključek pa je z vidika sodišča druge stopnje zmoten. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo izpovedbe žene tožnika SJ o tem, da je bil izključni razlog za odpoved pogodbe o delu s strani tožnika to, da tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka, zaradi nastalega zdravstvenega stanja, več ni bil sposoben opravljati tega dela (list. št. 76). Prav tako ni upoštevalo izpovedbe MV o tem, da je tožnik delal solidno in na njegovo delo ni bilo pripomb ter da je pogodbo odpovedal, ker zaradi slabega zdravstvenega stanja dela več ni mogel opravljati (list. št. 81), enako pa izhaja tudi iz izpovedbe priče SK (list. št. 82). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik samovoljno odpovedal pogodbo o delu je zato v nasprotju z listinami v spisu o izvedenih dokazih, iz katerih izhaja, da je bilo zdravstveno stanje tožnika po škodnem dogodku izključen razlog za odpoved pogodbe o delu. Dejstvo, da je ravnal skrbno in vestno ter je sam odpovedal pogodbo o delu, pa je mogoče šteti le njemu v korist, ne pa njemu v škodo, kot je to interpretiralo sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru, če tožnik svojih pogodbenih obveznosti, ki jih več ni zmogel opravljati, prav tako pa ga tudi žena in hčera več nista mogli nadomeščati, enostavno več ne bi opravljal in bi čakal na odpoved pogodbe s strani druge pogodbene stranke (V.) bi eventualno lahko bil še odškodninsko odgovoren za škodo, ki bi zaradi nevestnega in malomarnega ravnanja tožnika kot pogodbene stranke nastala V..

10. Neustrezno pa je tudi sklepanje, da bi tožnik moral spremembo zdravstvenega stanja in s tem pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi reševati znotraj mandatnega razmerja z delodajalcem. Tožnik ni bil v delovnem razmerju, ampak je sklenil pogodbo o delu in se z njo zavezal opraviti točno določeno delo za točno določeno plačilo. Če tega dela več ni mogel opravljati (in tudi žena in hčera, ki sta ga v vmesnem obdobju od škodnega dogodka do odpovedi pogodbe o delu nadomeščali, tega več nista mogli početi), pogodbe ni mogel več izpolnjevati in tudi ne obstoji možnost, da bi spremembo okoliščin, ki so nastale na tožnikovi strani, reševal v okviru mandatnega razmerja, ki je vendarle veliko ožje kot razmerje delavec – delodajalec v okviru pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje ima pomisleke tudi glede prvostopenjskih zaključkov o tem, da je tožnikovo pogodbeno razmerje bilo manj trdno, kot bi bilo razmerje po pogodbi o zaposlitvi in zaradi česar je sodišče prve stopnje dvomilo, da bi tožnik to delo opravljal do upokojitve. Takšen zaključek je v nasprotju z izpovedbo tožnikove žene SJ o tem, kako dolgo je tožnik že opravljal delo raznašalca časopisa in z izpovedbo MV o tem, kako je to delo opravljal in da je bila od 1.3.2003 pogodba o delu sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje zmotno govori o razmerju z delodajalcem, vsekakor pa ni razloga, da bi šteli pogodbeno razmerje na podlagi pogodbe o delu sklenjene za nedoločen čas, tudi upoštevaje izpovedbo MV o tem, da je tožnik delo opravljal solidno in brez pripomb, za manj trdno od razmerja, če bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na dejstvo, da je tožnik pred prometno nezgodo, kljub svojemu predhodnemu zdravstvenemu stanju, lahko delo raznašalca časopisa opravljal brez pripomb in je bil popolnoma usposobljen zanj, je nerazumno stališče sodišča prve stopnje, da dvomi, da bi tožnik to delo lahko opravljal do upokojitve.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju z navedbami tožnika v pravdni zadevi zaključilo, da tožnik ni izkazal škode, ki jo predstavlja razlika med dohodkom, ki ga je prejemal pred škodnim dogodkom in dohodkom oziroma prejemki, ki jih prejema po tem. Iz tožbenih navedb, ki jih je tožnik podal v okviru taksne oprostitve, jasno izhaja, kakšni so njegovi prejemki po škodnem dogodku in je o tem predložil tudi dokazila. O njegovih dohodkih pred in po nezgodi ter o prejemanju invalidnine je izpovedala tudi priča SJ, zaslišana kot priča (list. št. 76). V postopku med pravdnima strankama slednje ni bilo sporno, saj tudi toženka ni podala nobenih pravočasnih nasprotnih trditev v tej zvezi, prav tako ni bilo sporno kakšni so bili njegovi prejemki po pogodbi o delu, za katere je zatrjeval, da bi jih z gotovostjo prejemal tudi v bodoče, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da se tudi sicer invalidnina ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena izmed okoliščin upošteva pri odmeri odškodnine po 179. členu OZ za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri renti pa se invalidnina ne upošteva.(2)

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z že spredaj obrazloženim stališčem sodišča druge stopnje, ponovno presoditi ali so podane predpostavke splošnega civilnega delikta. Ob tem, ko obstoj škodnega dogodka med pravdnima strankama ni sporen, bo moralo na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje pomisleke sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na presojo tožnikove nezmožnosti opravljanja dela raznašalca časopisa po škodnem dogodku in razlog odpovedi pogodbe o delu, ugotoviti ali obstoji vzročna zveza med škodnim dogodkom in s strani tožnika zatrjevano premoženjsko škodo. Nadalje bo moralo ob upoštevanju pravočasnih trditev v postopku in izvedenih dokazov ugotoviti ali je tožnik dokazal obstoj razlike med prejemki pred škodnim dogodkom in po njem. Če bo ugotovilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo premoženjske škode zahtevek po temelju utemeljen, ga bo moralo presojati še po višini, pri tem pa razjasniti nejasnosti, ki jih je v tej zvezi izrazila toženka in upoštevati tožnikov predlog po dopolnitvi mnenja. Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo natančno upoštevati tožbeni zahtevek, kot je bil ta postavljen pripravljalni vlogi tožnika z dne 6.10.2010 in iz katere izhaja, da je tožnik samo kapitaliziranemu zahtevku za plačilo rente (iz prvostopenjske sodbe zahtevek 1.a) postavil podredni zahtevek, ne pa splošno celotnemu zahtevku za premoženjsko škodo (pod točko 1.a in 1.b prvostopenjske sodbe), kot je to zmotno interpretiralo sodišče prve stopnje. Pri ugotavljanju utemeljenosti zahtevka za izplačilo kapitalizirane rente, kot izjeme od splošnega plačevanja rente, pa bo moralo presoditi ali na tožnikovi strani obstoji resen razlog za uveljavljanje takšnega zahtevka.(3) Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka, pri tem pa sodišče druge dodaja, da je toženka pravočasno, na glavni obravnavi predložila stroškovnik, ki je vseboval vse stroške, edina njegova napaka je bila, da ni bil izdan s strani pooblaščenke, oziroma na njem ni bilo njenega žiga in podpisa, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil toženki neutemeljeno dan dodaten rok za sestavo stroškovnika in se zato njeni stroški ne bi smeli upoštevati.

15. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1)O tem N. Plavšak, v Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, str. 711, odstavek 4 in naslednji, tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 178/2007 z dne 16.9.2010, odstavek 20. Op. št. (2)Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 91/2003 z dne 26.2.2004 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3246/2008 z dne 22.4.2009. Op. št. (3)O tem D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 940, 941.