Jedro

V konkretnem primeru je ostalo nerazčiščeno, ali gre za situacijo, kot jo predvideva 85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004 (cesijo), ali pa 85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004 (direktni zahtevek). Iz trditev tožeče stranke sicer izhaja, da se je slednja sicer bolj sklicevala na subrogacijo oz. cesijo, vendar pa je tudi omenjala direktne zahtevke.

Če gre za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka.

II. Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani II. in IV. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških prve toženke in stroških za odgovor na pritožbo tožnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12.5.2015 zavrže (I. točka izreka), da je prvotoženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 3.131,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2014 do plačila (II. točka izreka), tožbeni zahtevek zoper drugotoženca pa je v celoti zavrnilo (III. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je prvotoženki naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 900,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka), tožnici pa je naložilo, da drugotožencu v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 465,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper III. in V. točko izreka odločbe, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tako, da tudi drugotožencu, solidarno s prvotoženko, naloži plačilo vtoževane terjatve, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožnice je bila vročena prvotoženki in drugotožencu v odgovor, vendar nanjo nista odgovorila.

4. Prva toženka je vložila pravočasno pritožbo zoper II. in IV. točko izreka odločbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo prve toženke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela odločbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Drugotoženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 6. Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker gre za zapleteno zadevo glede pravnih vprašanj, je o zadevi odločil senat višjega sodišča (peti odstavek 458. člena ZPP).

Opis dejanskega stanja:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica nosilka nemškega obveznega rentnega pokojninskega zavarovanja (nosilec, odgovoren za dodelitev javne dajatve), ki vdovi umrlega v prometni nesreči (ki se je zgodila v Republiki Sloveniji dne 29.8.2002 in jo je povzročil drugi toženec) izplačuje vdovsko rento. Tožnica v tem postopku zahteva povračilo plačanih vdovskih rent od prve toženke kot odgovornostne zavarovalnice, pri kateri je imel drugi toženec sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, in od drugotoženca kot povzročitelja prometne nesreče. Tožnica vtožuje rente, ki so bile izplačane v obdobju od 1.1.2012 do 31.8.2014, saj jih je pred tem prva toženka (prostovoljno) poravnavala.

9. Prva toženka se pred plačilom vtoževane terjatve brani z ugovornimi navedbami, da je glede na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP1 obseg njene odgovornosti omejen in da zaradi tega ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve. Drugi toženec ugovarja, da je vtoževana terjatev zastarana.

10. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko (odgovornostno zavarovalnico).

11. Ker gre za razmerje z mednarodnim elementom, je sodišče prve stopnje presodilo, da merodajno kolizijsko pravo predstavlja Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju: Uredba ES št. 883/2004), in sicer 85. člen Uredbe ES št. 883/2004 (priloga C6 spisa), ki določa, da morajo države članice priznati zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca, v kolikor tak prehod zahtevkov do tretje osebe predpisuje zakonodaja, ki velja za nosilca (85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004), oziroma da morajo države članice priznati neposredno pravico nosilca proti tretji osebi, v kolikor ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatve, takšno pravico po pravu, ki ga uporablja (85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004).

12. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je pravo države, ki ji pripada nosilec (tožnica), merodajno tako glede vprašanja zakonske cesije, kot glede vprašanj vrste in obsega zahtevkov, ki jih ima nosilec v razmerju do povzročitelja škode (18. točka obrazložitve odločbe Sodišča Evropske Skupnosti C - 428/922), k čemur je treba dodati, da enako velja tudi za t.i. „direktne zahtevke“ iz 85(b). člena Uredbe ES št. 883/2004. To pomeni, da bi se - v kolikor bi bil po nemškem pravu zahtevek tožeče stranke utemeljen - prva toženka neutemeljeno sklicevala na določbo 18. člena ZOZP, ki omejuje vrsto škode (zahtevkov), katere povračilo je mogoče zahtevati. (Odgovornostna zavarovalnica bi lahko utemeljeno uveljavljala le omejitev višine zahtevka iz konkretne zavarovalne pogodbe, sklenjene na podlagi slovenskega prava (omejitev zavarovalne vsote)).

13. Vendar pa je v konkretnem primeru ostalo nerazčiščeno, ali gre za situacijo, kot jo predvideva 85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004 (cesijo), ali pa 85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004 (direktni zahtevek). Iz trditev tožeče stranke sicer izhaja, da se je slednja sicer bolj sklicevala na subrogacijo oz. cesijo, vendar pa je tudi omenjala direktne zahtevke.

14. Če gre namreč za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdova nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdova sploh kakršnekoli zahtevke do obeh tožencev, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 32). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo. Določba 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 sama po sebi namreč ne more ustvariti dodatnih obvez povzročitelja prometne nesreče oz. odgovornostne zavarovalnice, temveč le zagotavlja, da se v primeru, če je prišlo do cesije po pravu države, kateri pripada tožnica, da se upošteva tudi v drugi državi članici. Pri tem velja pripomniti, da prva toženka zatrjuje, da je vdovi že plačala vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo torej preveriti, ali ima vdova po določbi 173. člena OZ3 (pravica osebe, ki jo je umrli preživljal) kakršnekoli zahtevke do drugotoženca oz. prvotoženke - smiselno nekako to izhaja tudi iz 18. in 19. točke obrazložitve C 397/96, in ali je bila ta terjatev cedirana na tožečo stranko (prim. tudi VSL sodba I Cpg 756/2006).

Pri tem velja pripomniti, da tudi 963. člen OZ govori o prenosu vseh zavarovančevih pravic nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo, kar pomeni, da tudi naše pravo pozna cesijo zavarovančevih (prejemnikovih) pravic, in bi cesijo priznavalo tudi brez določbe 85a. člena Uredbe (ES) št. 883/2004. Nadalje, iz 15. točke obrazložitve sodbe sodišča Evropskih skupnosti C 397/96 izhaja, da je namen določbe 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 le v tem, da se zagotovi, da ima nosilka socialnega zavarovanja, odgovorna za izplačilo dajatve, priznano subrogacijo tudi v drugi državi članici, če ji njeno pravo takšno subrogacijo priznava. To pa ne pomeni, da ta določba kakorkoli spreminja siceršnja pravila o uporabi prava pri presoji odgovornosti povzročitelja prometne nesreče napram oškodovancu (oz. vdove). Obstoj cedirane terjatve se ugotavlja po pravu države, kjer je poškodovani umrl (16. točka obrazložitve odločbe C 397/96).

15. V kolikor pa gre za neposredni zahtevek po 85(b). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 (na katerega se tožnica ravno tako sklicuje), je treba z gotovostjo ugotoviti, ali lahko tožnica po nemškem pravu zahteva vračilo plačanih vdovskih rent od tožencev. Ni se namreč mogoče zadovoljiti z ugotovitvijo, da je med pravdnima strankama nesporno, da ima tožnica tak zahtevek po nemškem pravu, oziroma da nobena izmed strank ni zatrjevala, da bi bil po nemškem pravu zahtevek nosilca zavarovanja omejen tako, kot ga v RS omejuje 18. člen ZOZP. Ne gre namreč za ugotavljanja dejanskega stanja, temveč za uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, pa četudi gre za tuje pravo.

16. Glede na navedeno izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na prvo toženko, ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

17. Sodišče prve stopnje naj v okviru materialnega procesnega vodstva ugotovi, na čem tožeča stranka utemeljuje vtoževano terjatev, in v kolikor gre za subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, naj preveri, ali je tožnica navedla dovolj trditvene podlage glede obstoja vdovine terjatve do tožencev (utemeljenost te terjatve se presoja po slovenskem pravu, kjer je prišlo do škodnega dogodka), ki naj bi bila na temelju 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico, in če da, naj obravnava tudi ugovor prve toženke v zvezi s tem, da ji je povrnila vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V kolikor bo sodišče prve stopnje presodilo, da gre za neposredni zahtevek po 85(b). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, pa naj se (tudi preko ministrstva za pravosodje) seznani z vsebino nemškega prava in preveri, ali po nemškem pravu obstajajo takšni direktni zahtevki, ali pa so omejeni na enak način, kot to določa 18. člen ZOZP.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženca (povzročitelja prometne nesreče) zaradi zastaranja.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za vprašanja zastaranja uporablja slovensko pravo - po pravu kraja, kjer je bilo škodno dejanje storjeno (Uredba Rim II). Oprlo se je na določbo 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožeča stranka za to, da je škodo povzročil drugi toženec, vedela že več kot 5 let pred vložitvijo tožbe (nesreča se je zgodila 29.8.2002, vdovska renta je začela teči 1.9.2002, predložene pokojninske odločbe so datirane s 15.12.3003 (priloga A6), tožnica pa je tožbo vložila 9.10.2014).

V tem primeru gre za t.i. sukcesivno nastajajočo škodo, za katero je značilno, da je začela nastajati leta 2002 in je gotovo, da bo vsak mesec nastajala, kar pomeni, da mora upnik takoj reagirati, sicer terjatev zastara, četudi škoda nastane kasneje (sicer bi prišlo do izigravanja instituta zastaranja). V tem konkretnem primeru je sicer prva toženka kot solidarna dolžnica do konca leta 2001 prostovoljno poravnavala vdovske rente. Vendar zastaranje teče za vsakega solidarnega dolžnika posebej (403. člen OZ). Zastaranje terjatve zoper drugotoženca je pričelo teči leta 2002, terjatev je torej zastarala pred vložitvijo tožbe v letu 2014. 19. Ker niso podani niti izrecno uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti in v delu, ki se nanaša na drugega toženca, sodbo potrditi (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške za pritožbo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških prve toženke in o stroških za odgovor na pritožbo tožnice pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člen ZOZP). Pod pogoji iz prejšnjega odstavka so kriti tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 18. člen ZOZP). 2 V tem primeru je dansko pravo izključevalo regresni zahtevek - podobno kot omejitev po slovenskem pravu v 18. členu ZOZP. Vendar je sodišče presodilo, da takšna določba ne more predstavljati ovire za zahtevek nosilca zavarovanja, v kolikor ima slednji tak zahtevek po svojem (nemškem) pravu. 3 (1) Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.(2) Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ.