Jedro

Zgolj preselitev družine v drug kraj v istem okupacijskem območju brez dokaza o konkretnih prisilnih ukrepih in dejanjih, ki jih je izvajal okupator na tožničine starše, ne daje podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, ki je bil rojen v času trajanja take preselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1442/98-6 z dne 15.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.8.1998. S to odločbo je tožena stranka odpravila v revizijskem postopku odločbo Upravne enote S. z dne 28.7.1997, s katero ji je bil priznan status žrtve vojnega nasilja-rojene v begunstvu, in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožničina družina živela na območju izselitvenega pasu (L. pri B.), od koder se je decembra leta 1941 umaknila v L.D. pri S., kar je bilo na območju istega (nemškega) okupacijskega območja, vendar izven izselitvenega pasu. Iz dokumentov, ki se nahajajo v upravnem spisu izhaja, da je imela vsa družina v L.D. prijavljeno bivališče, kjer so dali tudi vloge za sprejem v Štajersko domovinsko zvezo (S.H.) ter da je bil tožničin oče član te organizacije. Zatrjevane okoliščine o razmerah v kraju, kamor je tožničina družina pobegnila, in jim tožnica v tožbi ne oporeka, po presoji sodišča potrjujejo zaključek tožene stranke, da jim prisilni ukrep, pred katerim naj bi pobegnili, ni grozil. Štajerska domovinska zveza je bila organizacija, ki so jo Nemci ustanovili na okupiranem spodnjem Štajerskem in s katere imenom so Nemci hoteli poudariti zvezo med novo organizacijo in med "Štajerjanci", ki so se pred razpadom Avstro Ogrske navduševali za Nemce. Po sprejemu v Štajersko domovinsko zvezo je bilo spodnje štajersko prebivalstvo pregledano po rasnih in političnih merilih (vir: članek Lojzeta Peniča z naslovom Taborišča v Strnišču, objavljen v Ptujskem zborniku II/1961). Zato je po presoji sodišča prve stopnje pravilen sklep tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da je njena družina pobegnila pred prisilno izselitvijo in da se je sama rodila staršem v času takšnega njihovega begunstva, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje žrtve vojnega nasilja po določbah 2. člena ZZVN.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in navaja, da je njena družina iz izselitvenega območja pobegnila prav zato, ker ji je grozila prisilna izselitev. L. je bil v celoti izseljen in v njem naseljeni kočevski in Besarabski Nemci. Nemogoče je prezreti okoliščine, da so Nemci sami pred izselitvijo ustvarjali posebno psihozo, zlasti na obmejnem območju z italijanskim okupacijskim območjem (L. pa je bil oddaljen od demarkacijske črte le tri kilometre), da je zelo veliko za izgon predvidenih ljudi samo zbežalo. Tožničina družina ni šla v smeri italijanske okupacijske cone, temveč na Štajersko v L.D. Zaplemba premoženja tožničini družini, ki ga je le-ta imela v Lukovcu, sama po sebi govori, da je bila družina izpostavljena nasilju. Dejstvo, da je oče tedaj mladoletne tožnice kasneje vstopil v Štajersko domovinsko zvezo, ne izključuje domneve, da je bila družina tožnice izpostavljena nasilju. Nemci so praktično vse Štajerce včlanili v to zvezo, saj je bila to množična organizacija nacistične oblasti in je članstvo v njej vsaj deloma varovalo Slovence pred nemškimi represalijami. Brez članstva v tej zvezi tudi ni bilo mogoče dobiti zaposlitve. Zato ne more biti nobenega dvoma o tem, da je bila tožničina družina določen čas izpostavljena okupatorskemu nasilju, vsaj do tedaj, ko se je uklonila ponemčevanju oziroma do vstopa tožničinega očeta v Štajersko domovinsko zvezo, to pa je bilo nekje v oktobru leta 1942. Tako bi bila tožnica upravičena za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za čas od 20.4.1942 pa do 1.10.1942. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V razlogih izpodbijane sodbe so navedena odločilna dejstva in pravilni preudarki.

Zakonska podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja osebi, ki je bila rojena med okupacijo, je lahko izkazana na podlagi 5. odstavka (v času odločanja 3.odstavka) 2. člena ZZVN le v primerih, kadar so v času njenega rojstva zoper starše trajali prisilni ukrepi in prisilna dejanja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. Podatki v upravnih spisih potrjujejo ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je tožničina družina živela na območju izselitvenega pasu v L. pri B. in da se je decembra leta 1941 preselila v L.d. pri S. Ta kraj je spadal v isto (nemško) okupacijsko območje, vendar ni spadal v izselitveno območje. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je imela družina tam prijavljeno stalno prebivališče in da je bil tožničin oče stalno zaposlen pri nemški železnici pred tožničinim rojstvom (20.4.1942), saj to izkazujejo listine, ki jih je predložila tožnica. Na podlagi teh ugotovitev, je po presoji pritožbenega sodišča izkazana zanesljiva podlaga za sklep, da v času tožničinega rojstva in tudi po njem, zoper njene starše ni bilo izvajano nasilje ali prisilni ukrepi. Stalna zaposlitev pri nemških železnicah je tožničinemu očetu in vsej družini zagotavljala neko zanesljivost v sicer nedvomno težkih vojnih razmerah. Tudi včlanitev tožničinega očeta v Štajersko domovinsko zvezo, čeprav v razmerah, ki niso dovoljevale tveganja, potrjuje ugotovitev, da tožnica ni dokazala konkretnih prisilnih ukrepov in prisilnih dejanj, ki naj bi jih na njene starše izvajal nemški okupator. Zgolj preselitev tožničine družine v drug kraj v istem okupacijskem območju, pa ob ostalih navedenih okoliščinah, ne more vplivati na drugačno odločitev.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo na podlagi 73.člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.