Up-499/02 - 4

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 369/01 z dne 23. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnici pri odmeri davka iz dejavnosti niso bili priznani stroški amortizacije. Zato je zoper odločbo vložila razpoložljiva pravna sredstva. Ker z njimi ni uspela, vlaga še ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, storjeno že v upravnem postopku na prvi stopnji, saj ni bila zaslišana.

Zatrjevane kršitve naj nadaljnji postopki ne bi odpravili, saj npr. Upravno sodišče ni razpisalo glavne obravnave, temveč je sledilo navedbam upravnega organa. Zato tudi ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, kar naj bi Vrhovno sodišče spregledalo in s tem kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Hkrati naj bi Vrhovno sodišče kršilo še 33. člen Ustave, saj naj bi davek, odmerjen na podlagi napačne uporabe materialnega prava glede dolžnosti hrambe posamezne dokumentacije, nesorazmerno posegal v pritožničino pravico do zasebne lastnine. Zatrjevano utemeljuje tudi z dejstvom, da je davčni organ naslednje leto ob enakih dejanskih in pravnih podlagah pritožnici strošek amortizacije priznal. Zaradi slednjega naj bi šlo še za kršitev 14. člena Ustave, tudi zato, ker naj bi Vrhovno sodišče z nepriznanjem stroškov amortizacije pritožnico postavilo v neenakopraven položaj glede na druge davčne zavezance, oziroma za kršitev 2. člena Ustave. Kazalo pa naj bi tudi na svojevoljno in arbitrarno odločanje organov v postopku. Hkrati pritožnica zatrjuje še kršitev načela svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca organom in sodiščem, ki odločajo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Glede na to se v utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na 2. člen Ustave, saj ta ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

Po določbi 51. člena ZUstS je eden izmed pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Tega pa pritožnica v obravnavani zadevi ni storila. Iz vsebine vloženih pravnih sredstev, priloženih ustavni pritožbi, je jasno razvidno, da kot razlog za izpodbijanje davčne odločbe ni nikjer zatrjevala, da ni bila zaslišana, čeprav bi to morala biti, oziroma da ni bila izvedena glavna obravnava, čeprav je bilo to predlagano. Ker tako v tem delu ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev, pritožničinih navedb o kršitvi 22. člena Ustave ni bilo mogoče upoštevati.

Pritožničine navedbe o kršitvi 25. člena Ustave, ker naj pred Upravnim sodiščem ne bi bilo odgovorjeno na vse njene tožbene navedbe, pa so neutemeljene. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča namreč neposredno oziroma posredno izhajajo odgovori na vse relevantne navedbe stranke, kar z vidika 25. člena Ustave zadostuje, saj ni treba, da sodišče izrecno in neposredno odgovori prav na vsako konkretno zatrjevanje iz tožbe, če oceni, da to ni relevantno. Neutemeljeno je tudi pritožničino zatrjevanje, da je Upravno sodišče spregledalo dopolnitev tožbe, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je dopolnitev tožbe, ki se po vsebini nanaša na lastništvo osnovnih sredstev, obravnavalo.

Prav tako neutemeljeno je pritožničino zatrjevanje kršitve drugega odstavka 14. člena oziroma 22. člena ter 33. in 74. člena Ustave. Zatrjevanje je zgolj pavšalno, brez izkaza, da naj bi davčni organ ob kontroli poslovanja na podlagi medsebojno primerljive vsebine listin, ki so v zvezi z osnovnimi sredstvi oziroma obračunom amortizacije, različno odločil. Prav tako ni izkazano, da naj bi bilo odločeno drugače kot v tovrstnih primerih (arbitrarno) oziroma da naj za odločitev ne bi bilo razumnih razlogov (svojevoljno). Tega ne izkazuje niti zapisnik Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Ljubljana Vič - Rudnik št. S-627-V-ZF z dne 6. 9. 1995, na katerega se sklicuje pritožnica, saj iz njega izhaja, da ji je davčni organ priznal stroške amortizacije za poslovno leto 1994 na podlagi dokumentacije o pritožničinem lastništvu osnovnih sredstev. Glede na navedeno pritožnici nista bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena oziroma 22. člena Ustave, posledično pa tudi ne pravici iz 33. in 74. člena Ustave.

Ker iz navedenega izhaja, da z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je iz zadeve izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan