Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 184. člena ZDR ter 131. člena OZ, da morajo biti za ugotovitev odškodninske odgovornosti izkazani štirje elementi: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njimi in krivda. Pravilno je razlogovalo, da za ugotavljanje škode, nastale po datumu 20. 5. 2010, nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je s sklepom postavilo izvedenca medicinske stroke ter tožniku naložilo plačilo predujma, z opozorilom, da v primeru neplačila ta dokaz ne bo izveden (153. člen ZPP). Ker tožnik predujma ni plačal, tega dokaza ni izvedlo, v ostalih izvedenih dokazih pa ni imelo zadostne podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženih strank. Posledično se utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje obsega škode, ampak je tožbeni zahtevek že po temelju pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati 15.884,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za znesek 3.000,00 EUR tečejo od 17. 4. 2014 dalje do plačila, za znesek 12.884,20 EUR pa od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter povrniti še stroške postopka. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama v roku 15 dni plačati stroške postopka 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. V pritožbenem roku je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma podrejeno pritožbo. Navaja, da je zamudil s plačilom predujma za izvedenca iz upravičenega vzroka. Posledično ni uspel dokazati vzročne zveze med poškodbo z dne 12. 7. 2007 in škodo, ki mu je nastala po 20. 5. 2010 (to je datum, ko je bila v drugem sporu iz naslova odškodnine v zvezi z istim dogodkom sklenjena sodna poravnava). Zato je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Procesno dejanje plačila predujma je zamudil opraviti iz opravičenega vzroka, saj se je pred leti zdravil zaradi demence. Tako je pozabil, da je prejel sklep sodišča, da mora plačati predujem. Poleg tega je bil v maju 2016 sprejet v UKC A. zaradi srčne kapi. Prilaga izvid in potrdilo o plačilu predujma.

3. Toženi stranki stranki sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da pritožba nima vseh sestavin, ki so obvezne po 335. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), saj v njej ni navedeno, v katerem delu se sodba izpodbija in kateri so pritožbeni razlogi. Navedbe tožnika, da boleha za demenco, so novota, izvid z dne 8. 7. 2016 pa je bil izdan po zaključku glavne obravnave. Predlaga zavrženje pritožbe oziroma njeno zavrnitev.

4. Še pred vložitvijo odgovora na pritožbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sklep o tem je postal pravnomočen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljen je predlog toženih strank, naj se pritožba kot nepopolna zavrže. Ni nujno navesti, v katerem delu se sodba izpodbija in iz katerih razlogov. Pritožbo je dopustno obravnavati, če je v njej navedeno, zoper katero sodbo se vlaga in če je podpisana (343. v zvezi s 335. členom ZPP). Ti nujni sestavini pritožba vsebuje.

7. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti z vidika absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih postopkovnih kršitev in je glede na ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek, ki se nanaša na priznanje dodatne, kasnejše škode, v zvezi s škodnim dogodkom z dne 12. 2. 2007, glede katerega je tožnik že dosegel plačilo odškodnine v sporu P 297/2008, ki je bil zaključen 20. 5. 2010. 9. Sodišče prve stopnje je pri uporabi materialnega prava pravilno izhajalo iz 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR. Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) ter 331. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), da morajo biti za ugotovitev odškodninske odgovornosti izkazani štirje elementi: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njimi in krivda. Pravilno je razlogovalo, da za ugotavljanje škode, nastale po datumu 20. 5. 2010, nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je s sklepom z dne 19. 4. 2016 postavilo izvedenca medicinske stroke ter tožniku naložilo plačilo predujma, z opozorilom, da v primeru neplačila ta dokaz ne bo izveden (153. člen ZPP). Ker tožnik predujma ni plačal, tega dokaza ni izvedlo, v ostalih izvedenih dokazih pa ni imelo zadostne podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženih strank. Posledično se utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje obsega škode (kar je bilo glede nepremoženjske škode prav tako predvideno kot naloga izvedenca medicinske stroke), ampak je tožbeni zahtevek že po temelju pravilno zavrnilo.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).