Jedro

Čeprav tožnika nista predlagatelja obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, saj sta predlog vložila po poteku roka iz druge alineje te točke izreka, pri odločanju o njunem predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati razveljavljenega drugega odstavka 62. člena ZGO-1, posledično pa tudi ne Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki določa način izračuna in prikaza območja za določitev strank. V nasprotnem primeru namreč tožnika v svojem postopku za obnovo ne bi bila v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 2. točke ustavne odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 351-1455/2011-4 z dne 7. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-2656/2009-28 z dne 2. 6. 2010 A.A., B. d.o.o., Ljubljana, in C.C. (v tem upravnem sporu prizadetim strankam) za rekonstrukcijo objektov … ulica 6 in 8, Ljubljana, na zemljiščih s parc. št. 281.S in 282.S k. o. ….

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno 30. 6. 2010, da sta tožnika predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da sta v predlogu in njegovi dopolnitvi navajala, da je izvedba dvigala načrtovana neposredno pred oknom njunega dnevnega prostora ter da sta položaj stranke uveljavljala glede na minimalno oddaljenost (komaj 50 cm) in predvideno svetlobno in zvočno obremenitev (za kar sta predložila ekspertizo). Upravni organ svojo odločitev opira na 1. točko drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je v času izdaje gradbenega dovoljenja še veljala, in na sedmi odstavek 3. člena Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba), po kateri se območje za določitev strank ne določa v primeru rekonstrukcije stavbe, s katero se ne povečuje njena prostornina. Sklicuje se na podatke iz predloženega projekta, iz katerih je razvidno, da se bruto prostornina objektov ne bo spremenila. Ugotavlja še, da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bo predmetna gradnja posegla na zemljišče, na katerem stoji objekt, v katerem sta tožnika solastnika dveh stanovanjskih enot. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da v zadevi ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, ki je razveljavila prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, ker da se razveljavljeni del zakona ne uporablja za razmerja, ki so nastala, preden je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno, v obravnavanem primeru pa je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja že pravnomočno končan.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in menita, da je izpodbijana odločitev oprta na neustaven predpis. Po njunem mnenju bi moral upravni organ upoštevati, da je 62. člen ZGO-1 v delu, ki določa krog stranskih udeležencev, neustaven. Navajata še, da je po 66. členu ZGO-1 dolžnost upravnega organa preverjati pravilnost projektne dokumentacije in da bi bilo potem organu že na prvi pogled jasno, da se gabariti z jaškom za dvigalo spreminjajo. V upravnem postopku pa bi tožnika kot stranska udeleženca lahko varovala svoje pravice do ustreznih odmikov načrtovane gradnje od njunega objekta, protihrupne zaščite, pravice do gradnje, ki ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njunega objekta, do požarne varnosti, do higienske in zdravstvene zaščite oz. zaščite okolice ipd. Sklicujeta se na stališča in razloge, zaradi katerih je Ustavno sodišče razveljavilo ureditev ZGO-1 o načinu določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenih dovoljenj. Menita, da iz priloženih fotografij in predlaganih dokazov izhaja, da imata pravni interes za sodelovanje v postopku po določbah 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj poteka jašek dvigala 50 cm od njunega okna, kar pomeni, da jima je z dovoljeno gradnjo v celoti odvzeta svetloba v prostoru. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika predlagala obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Izpodbijano odločitev je prvostopenjski organ oprl na 1. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1, po kateri so imeli pravico udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci tudi lastniki nepremičnin, na katere sega območje za določitev strank. Ugotovil je, da se območje za določitev strank v primeru, kot je obravnavani, ne ugotavlja, ker se po projektni dokumentaciji prostornina stavbe, ki se rekonstruira, ne povečuje. Zato po mnenju upravnega organa niso izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZGO-1 za priznanje pravice udeleževati se postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11 z dne 18. 3. 2011) v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, v 2. točki pa določilo osebe, ki smejo na podlagi te odločbe predlagati obnovo postopka in odločilo, da pristojni upravni organ odloči o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu.

Iz navedenega izhaja, da je Ustavno sodišče kot podlago za odločanje o predlogih za obnovo postopka določilo predpise, veljavne v času odločanja. S tem je izključilo uporabo predpisov oz. določb, veljavnih v času izdaje gradbenega dovoljenja, ki so določali, kdo se sme udeleževati postopka kot stranski udeleženec in ki so sicer podlaga za presojo o utemeljenosti obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP.

Čeprav tožnika nista predlagatelja obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj sta predlog vložila po poteku roka iz druge alineje te točke izreka, pri odločanju o njunem predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati razveljavljenega drugega odstavka 62. člena ZGO-1, posledično pa tudi ne Uredbe, ki določa način izračuna in prikaza območja za določitev strank. V nasprotnem primeru namreč tožnika v svojem postopku za obnovo ne bi bila v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 2. točke ustavne odločbe.

O pravnem položaju tožnikov, temelječem na zatrjevani pravici do udeležbe v postopku, namreč do učinkovanja navedene razveljavitve ZGO-1 še ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za primer, ko bi tožnika že v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevala, da se jima omogoči udeležba, pa bi bila ta zahteva do začetka učinkovanja razveljavitve določb ZGO-1 pravnomočno zavrnjena. Zato je v obravnavanem primeru uporaba razveljavljenih določb ZGO-1 izključena tudi z vidika 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Po 43. členu ZUstS razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (v konkretnem primeru torej 19. 3. 2011), oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. Ker je utemeljeno tožbeno stališče, da bi moral upravni organ upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09-34, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V njem bo moral o predlogu tožnikov ponovno odločiti in pri tem upoštevati, da njune vloge ne bo mogoče zavreči iz razloga, ker njuna nepremičnina ne leži v območju za določitev strank. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV, jima v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še 20 % DDV, to je 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).