Jedro

Tožnica z dopolnjeno zavarovalno dobo ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja (9 mesecev) v zadnjih 24-ih mesecih za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2013 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 8. 11. 2012 ter, da se ji prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sprašuje se, za katere državljane velja 2. odstavek 69. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s sprem., v nadalj. ZUTD), ki določa ponovno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Citira 1. in 2. odstavek 69. člena ZUTD in poudarja, da je ob vlogi za ponovno odmero denarnega nadomestila bila stara 57 let in je imela preko 30 let zavarovanja in zadnjih devet mesecev plačane prispevke in sicer šest mesecev iz naslova prejemanja denarnega nadomestila in tri mesece iz naslova zaposlitve. Še vedno je prepričana, da izpolnjuje pogoje po 2. odstavku 69. člena ZUTD za ponovno pridobitev denarnega nadomestila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V konkretnem primeru gre za spor o pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sporno v tej zadevi pa je, ali tožnica izpolnjuje splošne pogoje določene v 1. odstavku 59. člena ZUTD in s tem pogoje določene v 2. odstavku 69. člena ZUTD.

6. V predsodnem postopku je Zavod RS za zaposlovanje s prvostopno odločbo št. ... z dne 8. 11. 2012, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 5. 9. 2013 zavrnil priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, ker je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja devetih mesecev zavarovanja. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki je v ZUTD opredeljena kot ena izmed temeljnih pravic za primer brezposelnosti, lahko glede na 1. odstavek 59. člena ZUTD pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom zavarovalnega primera zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. Pravico iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za poseben primer ne določa drugače. 8. V prvem odstavku 69. člena ZUTD pa je določeno, da se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila pri ponovnem uveljavljanju pravice, ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena, in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Po 2. odstavku citirane določbe pa določba 1. odstavka 69. člena ZUTD ne velja za zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ne gre za neizkoriščeno pravico, torej da bi tožnica uveljavljala pravico do denarnega nadomestila za preostali čas, ampak gre za novo pravico do nadomestila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 4. 10. 2010 do 4. 10. 2012 vključena v javna dela od 1. 2. 2010 do 31. 12. 2010, od 1. 1. 2011 do 13. 2. 2011 je bila prejemnica denarnega nadomestila, ponovno je bila vključena v javna dela od 14. 2. 2011 do 31. 12. 2011, nato pa je od 1. 1. 2012 do 30. 1. 2012 prejemala bolniško nadomestilo, od 31. 1. 2012 do 27. 6. 2012 je bila prejemnica denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Nova zaposlitev in s tem zavarovanje, je trajalo od 28. 6. 2012 do 4. 10. 2012, kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. S tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUTD ne glede na to, da je tožnica ob uveljavitvi pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti dopolnila starost nad 55 let in je imela več kot 30 let zavarovalne dobe.

10. Tudi zavarovancem iz 2. odstavka 69. člena ZUTD, torej tistim, ki so že dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe, se opravi odmera denarnega nadomestila šele potem, ko se ugotovi, da izpolnjujejo pogoj za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti določen v 1. odstavku 59. člena ZUTD, to je zavarovanje devetih mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. Določba 2. odstavka 69. člena določa le, katera zavarovalna doba se upošteva oziroma se ne upošteva pri odmeri denarnega nadomestila.

11. Tožnica tudi zmotno meni, da izpolnjuje pogoje devetih mesecev zavarovanja z upoštevanjem prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 2. odstavku 59. člena ZUTD je jasno določeno, da pravice za primer brezposelnosti pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov za primer brezposelnosti. Ti prispevki pa se od nadomestila za primer brezposelnosti ne plačujejo, zato časa prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ni mogoče šteti v čas zavarovanja in upoštevati pri pogojih iz 1. odstavka 59. člena ZUTD.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje. Določba 1. odstavka 59. člena ZUTD se nanaša na pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pogoj za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti je po tej določbi zavarovanje devetih mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. Ta pogoj velja za vse zavarovance, vključno za zavarovance določene v 2. odstavku 69. člena ZUTD. Določba 2. odstavka 69. člena ZUTD pa se nanaša na samo odmero denarnega nadomestila in določa izjemo določeno v 1. odstavku 69. člena. In sicer velja, da se za zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 zavarovalne dobe, da se pri ponovnem uveljavljanju pravice vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Vendar to velja samo v primeru odmere denarnega nadomestila, ne velja pa za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja po 59. členu ZUTD. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da mora za priznanje pravice brezposelna oseba izpolnjevati splošni pogoj iz 1. odstavka 59. člena ZUTD. V kolikor tega pogoja zavarovanec ne izpolnjuje, niso izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odstavka 69. člena ZUTD in za odmero denarnega nadomestila. Določba 2. odstavka 69. člena ZUTD torej velja za tiste zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe in so izpolnili pogoj 9 mesecev zavarovanja v zadnjih 24 mesecih. Slednjega pogoja pa tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje in zato ne izpolnjuje niti pogoja za odmero nadomestila, ne glede na njeno starost in dopolnjeno skupno zavarovalno dobo.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.