Jedro

Toženec okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih je predlagal zaslišanje priče po prvem naroku za glavno obravnavo, ni navedel. Dejstvo, da sta tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo umaknila svoj dokazni predlog po zaslišanju te priče, pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala toženčevo kasnejše predlaganje tega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je pod točko I. naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja: sprostiti in odstraniti zaporo vrat iz kuhinje v sobo v spodnjem delu stanovanja na naslovu X in tožečima strankama (v nadaljevanju tožnika) omogočiti dostop v spalnico in njeno uporabo ter v spalnico vrniti zakonsko posteljo in omaro, ki ju je protipravno izselila iz sobe ter zapreti odprtino, skozi katero je na silo vstopila v prej navedeno spalnico ter pod točko II. izreka tožencu v bodoče prepovedalo na način, opisan pod točko I. izreka, ali kakršenkoli drug način posegati v neposredno posest spalnice. Pod III. je tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 1.787,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno ugovarja zaključku sodišča, da je bila tožba zaradi motenja posesti vložena pravočasno. Toženec je nasprotoval trditvam tožnikov, da naj bi bilo motilno dejanje izvršeno 19. 7. 2017, oziroma da naj bi tožnica za motilno dejanje izvedela šele 22. 7. 2017 ter navajal, da je bil sporni poseg izvršen že v prvem tednu meseca junija 2017 in da sta bila tožnika o tem tudi seznanjena, kar pomeni, da je bila tožba, vložena dne 11. 8. 2017, prepozna. Tožnika sta v ta namen predlagala zaslišanje priče M.P., sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker sta tožnika ta dokaz na zadnjem naroku umaknila. Toženec vse do umika tega dokaznega predloga s strani tožnikov ni mogel vedeti, da bosta tožnika ta dokaz umaknila, zato prej ni imel dolžnosti, da bi tudi sam podal ta dokazni predlog. Sodišče bi tudi s pomočjo te priče moralo ugotavljati in preverjati verodostojnost izpovedb strank in prič, ker so bile te neskladne in med seboj v nasprotju, zlasti tudi glede obiska prvo tožnice, njenega partnerja S.P. in brata M.P. dne 28. 6. 2017. Nadalje je sodišče napačno oprlo zaključek o pravočasnosti vložitve tožbe na račun podjetja A d.d., ki je sestavljen v tujem jeziku in s tem prekršilo drugi odstavek 226. člena ZPP. Toženec je v svoji izpovedbi jasno izpovedal, da je sporno dejanje bilo izvedeno v mesecu juniju in to izpovedbo je smiselno potrdila tako priča T.D. kot priča A.K. Sodišče je nepravilno ocenilo izpovedbo D. kot neverodostojno zaradi njene romantične zveze s tožencem ter zaradi njenega ekonomskega razloga. Nadalje je sodišče napačno zaključilo, da naj bi toženec izpovedal, da je začel sporno sobo urejati po zaključku šole, ko je sina poslal v kolonijo na morje. Po resnici je izpovedal, da je luknjo naredil in stvari odstranil ter zapečatil vrata v času, ko je njegov sin še hodil v šolo, potem pa je pričel urejati nadaljnje posege na podstrešju. Sodišče je napačno ocenilo verodostojnost izpovedbe priče J.M. ter v zvezi z izpovedbo te priče tudi nezakonito zavrnilo toženčev dokazni predlog po angažiranju izvedenca gradbene stroke, s čimer je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob priliki ogleda je med pravdnima strankama nastal spor o širini odprtine in o možnosti, da je priča J.M. videl sporno steno sobe. Tudi izpovedbo priče S.P. je sodišče napačno ocenilo ter prav tako listinske dokaze. Nadalje pritožba izpodbija aktivno legitimacijo prve tožnice, katera je zgolj zemljiškoknjižna lastnica. Vsa dejanja v zvezi s tem stanovanjem je tožnica izvajala za svojega sina in s tem ni izvajala dejanske oblasti nad sporno sobo, saj je za vstop v stanovanje potrebovala dovoljenje oziroma privolitev drugo tožnika. Pritožba nadalje ne pritrjuje zaključku sodišča, da je bilo dejanje toženca samovoljno in protipravno. Drugo tožnik je izjemno problematičen in tudi izjemno nevaren, kar izhaja iz njegove izpovedbe. Toženec se je z očitanim dejanjem uprl nastanku škode, katero je s svojim neprimernim početjem povzročil tožnik. Dejanje toženca je bilo nujno in opravičljivo, saj prošnje tožnikoma niso zalegle. Sklicuje se na sodno prakso, ki je v takšnih primerih odrekla posestno varstvo. Človekovo življenje in zdravje je ustavno pravno varovana kategorija in nihče ne more in ne sme vanjo posegati in prav to je počel tožnik, ko je v nočnem času skakal in tacal po sobi in ga motil v njegovem nujno potrebnem mirnem počitku. Nadalje sodišče zaključuje, da med strankami ni sporno, da je toženec zavzel posest sporne sobe. Sodišče pa bi v svoji končni odločitvi vseeno moralo pojasniti in obrazložiti, zakaj in na podlagi česa meni, da je temu bilo tako. Te obrazložitve izpodbijani sklep nima, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice do ustrezno obrazložene sodbe. Sodišče bi, ne glede na določbo 214. člena ZPP, moralo obrazložiti vse elemente motenjskega spora, česar pa izpodbijana odločitev nima.

3. Tožeči stranki v odgovoru na pritožbo zavračata vse pritožbene očitke ter se zavzemata za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre v obravnavani zadevi za spor zaradi motenja posesti, po določbi 426. člena ZPP pa se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi pritožbena presoja, ki se omejuje na razloge o odločilnih dejstvih.1 Motilno ravnanje: zapora vrat iz kuhinje v spalnico, s čimer je tožnikoma onemogočen dostop v spalnico ter njena uporaba in odstranitev zakonske postelje in omare iz tega prostora, že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, kot tudi ne, da je ta dejanja opravil toženec. Prav tako ni bilo sporno, da je prvo tožnica zemljiškoknjižna lastnica stanovanja, katerega del je tudi sporna spalnica, da je imela prvo tožnica ključe od tega stanovanja ter je po potrebi vstopala v to stanovanje, v katerem je sicer prebival drugo tožnik, ki je njen sin. Pritožba zato neutemeljeno ugovarja prvo tožničino aktivno legitimacijo, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila do obravnavanega motenja, na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin, tudi prvo tožnica posestnica stanovanja, katerega del predstavlja tudi sporna spalnica.

6. Sodišče druge stopnje v okviru pritožbeno uveljavljenih razlogov ter uradnega preizkusa, ki mu ga nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP ugotavlja, da sodišče ni zagrešilo kršitev pravil postopka ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev pravdnih strank in izvedlo dokaze v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Sklep je v celoti mogoče preizkusiti, izrek je razumljiv in v ničemer ne nasprotuje razlogom sodbe, temveč ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, zato očitek pritožbe, da je sodišče kršilo ustavno pravico toženca do ustrezno obrazložene sodne odločbe ter določbo 14. točke 339. člena ZPP, ni utemeljen.

7. Sodišče ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, ker je toženčev dokaz po zaslišanju priče M.P. pravilno zavrnilo kot prepozen. Po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, a le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženec okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih je predlagal zaslišanje priče po prvem naroku za glavno obravnavo, ni navedel. Dejstvo, da sta tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo umaknila svoj dokazni predlog po zaslišanju te priče, pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala toženčevo kasnejše predlaganje tega dokaza. Tudi dokaz z angažiranjem izvedenca gradbene stroke je sodišče utemeljeno zavrnilo, saj to ni dokaz, s katerim bi se v obravnavanem postopku zaradi motenja posesti ugotavljala pravno relevantna dejstva.

8. Z zatrjevanjem, da se je sodišče oprlo na račun podjetja A d.d., ki je sestavljen v tujem jeziku, uveljavlja toženec relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki pa bi jo moral grajati takoj, ko je to bilo mogoče.2 Ker toženec v pritožbi ne zatrjuje, da te kršitve brez svoje krivde ni mogel navesti prej, je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati.3 Toženec tudi sicer ne navede v čem naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost odločitve.

9. Pritožba nadalje ne more izpodbiti zaključka sodišča, da je bilo dejanje toženca samovoljno in protipravno, s smiselnim sklicevanjem na samopomoč. Navedbe toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje niso dovolj substancirane, da bi izpolnjevale dejanski stan 31. člena ZPP.4 Trditve, ki jih toženec delno ponavlja v pritožbi z navajanjem, da je drugo tožnik izjemno nevarna oseba, kateri je z neprimernim načinom uporabe sporne sobe motil toženca, ki je bolnik in se je zato toženec uprl nastanku škode, ne izpolnjujejo zahtevnih pogojev za uporabo instituta dovoljene samopomoči. 10. Pritožba tudi ne more izpodbiti natančne in skrbne dokazne ocene sodišča glede pravočasnosti vložitve obravnavane tožbe. Sodišče je upoštevalo temeljni metodološki napotek iz 8. člena ZPP in je skupno dokazno oceno izoblikovalo na podlagi vestne in skrbne ocene vsakega dokaza posebej (tako izpovedb strank, vseh prič in listinskih dokazov) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje življenjsko logično zaključilo, da je drugo tožnik takoj, ko je zaznal, da mu je toženec onemogočil vstop v spalnico, o tem poskušal seznaniti prvo tožnico, ki je njegova mama, in ki je tudi lastnica spornega stanovanja, saj je bilo to motitveno dejanje navzven očitno in mu je kot neposrednemu posestniku onemogočilo vstop v spalnico, ki jo je do motenja nemoteno uporabljal, zato je bil zelo vznemirjen in nikakor ni logično, da ob takem dejanju toženca več tednov ne bi reagiral. Prav tako je prepričljiv zaključek sodišča, da je prvo tožnica kot lastnica in mati drugo tožnika prišla na kraj motenja takoj, ko je bila o tem dejstvu seznanjena, ter da je takrat tudi poklicala policijo. Odločilna dejstva v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe je sodišče ugotovilo na podlagi skrbne presoje izpovedb pravdnih strank ter vseh zaslišanih prič in listinskih dokazov, zato izpostavljanje pritožbe posameznih delov izpovedb posamezne priče ali stranke, ne more izpodbiti natančne skupne dokazne ocene. Tudi izpovedbi priče J.M. je sodišče dalo ustrezno dokazno težo in nikakor ni izpovedba te priče imela odločilni pomen pri ugotavljanju dejstva pravočasne vložitve tožbe. Zato zavrnitev ugotavljanja verodostojnosti te priče z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, kar je zahteval toženec, ne predstavlja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi izpovedba priče A.K., ki jo pritožba večkrat izpostavlja, v bistvenem ne nasprotuje dokazni oceni sodišča, da je bilo končno motitveno dejanje toženka izvedeno po 11. 7. 2017. Priča je pojasnil, da tudi po tem, ko je sam prežagal okoli 15 lesenih desk v širini 2,5 m, ki so predstavljale zunanjo steno sporne sobe, še ni videl v samo sobo, ker je bil pod deskami še vedno zid, zato spremembe znotraj sobe še niso bile opazne. Sodišče je zato pravilno upoštevalo, da sta bila tožnika v posesti sporne sobe motena šele z dokončnim dejanjem toženca, torej takrat, ko je bila v steno sporne sobe narejena odprtina skozi katero je toženec vstopil v sobo ter zaprl prehod iz te sporne sobe v ostale dele stanovanja, ki je v posesti tožnikov, kar je bilo izvedeno po 11. 7. 2017. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo ocenjevati verodostojnost priče T.D. z upoštevanjem dejstva, da je slednja punca toženca (je z njim v romantični zvezi), saj ni zgolj ekonomski interes tisti, ki bi lahko vplival na interes za izid pravde, zato je sodišče njeno verodostojnost pravilno ocenjevalo ob upoštevanju tega dejstva. V skupni dokazni oceni je pomembno, da je sodišče dalo ustrezno dokazno težo zlasti tudi listinskim dokazom (izpisek SMS sporočil - priloga A16, odgovoru Policijske postaje - priloga A15). Ti dokazi potrjujejo izpovedbi tožnikov, da je drugo tožnik takoj, ko je bil seznanjen z očitanim motenjem, poklical prvo tožnico, ki je bila nedosegljiva. Iz seznama SMS sporočil izhaja, da je drugo tožnik ta klic opravil 21. 7. 2017, ter da je bil istega dne opravljen tudi klic priče A.P., ki je soseda in je potrdila, da prvo tožnica po telefonu takrat ni bila dosegljiva. Nadalje listinski dokazi potrjujejo, da je prvo tožnica ponovno aktivirala svoj telefon 22. 7. 2017 in tega dne tudi poklicala policijo. Glede na ugotovljena pomembna dejstva, je zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje dokazna ocena okoliščin, pomembnih za odločitev o pravočasnosti vložitve tožbe celovita in prepričljiva ter skladna z določbo 8. člena ZPP.

11. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k obravnavanju pritožbe, pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členu ZPP).

1 Prvi odstavek 360. člena ZPP: v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. 2 Tožnika sta račun A d.d. z dne 20. 7. 2017 v spis vložila skupaj s četrto pripravljalno vlogo 26. 1. 2018. 3 Določba prvega odstavka 286. člena ZPP. 4 Določba 31. člena ZPP: "Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost."