Jedro

Bistvo zagovora je v tem, da ima delavec možnost izjaviti se o očitanih kršitvah, kar je tožnik, kot rečeno, storil s pisnim zagovorom. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (ne zahteva, da mora biti ta dan pred delodajalcem v ustni obliki), temveč samo dolžnost delodajalca, da ga delavcu omogoči (čeprav pravica delavca do zagovora ni absolutna). Če delavec poda (zgolj) pisni zagovor, se je delodajalec z njim dolžan seznaniti, ni pa dolžan delavcu hkrati omogočiti še zagovora v ustni obliki.

Ker je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, je primarno odločilna presoja četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (drugi odstavek 110. člena ZDR-1). Tožnik v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bil z dela odsoten najmanj pet zaporednih dni in da toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I/5 in II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2024 in za ugotovitev trajanja delovnega razmerja med strankama z vsemi pravicami in obveznostmi do 5. 8. 2024 ter za prijavo v zavarovanja in za plačilo plače oziroma nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (za mesece oziroma sorazmerne dele mesecev junij, julij in avgust 2024 - točke I/1 do I/4 izreka sodbe) ter za plačilo odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 667,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/5 izreka). Odločilo je še, da stranki nosita vsaka svoje stroške tega spora (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da mu je bila kršena pravica do zagovora v postopku izredne odpovedi. Imel je opravičljive zdravstvene razloge (izpulili so mu noht, bil je na berglah), zato na zagovor ni mogel priti, kar je toženki sporočil in izostanek opravičil, vendar pa mu slednja ni omogočila drugega termina zagovora. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo, pač pa je le pavšalno zaključilo, da toženka ni bila dolžna preložiti termina zagovora, ker naj ne bi šlo za tako akutno zdravstveno stanje, da se tožnik zagovora ne bi mogel udeležiti, pri čemer pa niti ni povzelo, da je bil razlog prošnje za preložitev izpuljen noht, hude bolečine in bergle. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo neresnično dokazno oceno glede službenih hlač. Poudarja, da ni samovoljno zapustil delovnega mesta, pač pa so ga z delovnega mesta dvakrat odstranili, ker ni nosil službenih hlač, dokler se zadeva ne uredi oziroma se mu priskrbi ustrezno oblačilo. Navaja, da mu toženka ni zagotovila delovne obleke, na kar jo je večkrat opozoril. Bila mu je prevelika, bila je rabljena in bila je na sušenju. Opozarja, da so bili zaslišani delavci v ekonomskem razmerju s toženko, zato niso nujno izpovedovali pravilno, saj so od nje ekonomsko odvisni. Poudarja, da je bil razlog za izostanek z dela v tem, da mu toženka ni zagotovila ustrezne opreme. Zato meni, da razlog za njegov izostanek z dela ni bil neopravičen. Sodišču prve stopnje očita, da se z vsem navedenim ni ukvarjalo in se do tega ni opredelilo. Nadalje navaja, da je bil odpuščen že prvi dan odsotnosti, torej še preden je minilo pet dni odsotnosti. Navaja še, da je izpodbijana sodba popolnoma neobrazložena glede zavrnitve dajatvenega dela zahtevka (glede plač in odškodnine zaradi neizrabe dopusta), tako da se glede tega niti ni mogoče izjaviti.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki mu jo je toženka podala na podlagi druge in četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja), oziroma če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (četrta alineja).

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega ugovora, da mu toženka ni omogočila zagovora s tem, ko mu ni želela preložiti datuma zagovora, katerega se ni udeležil iz zdravstvenih razlogov. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 3. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je zaključilo, da je toženka tožniku omogočila zagovor skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Tožnika je na zagovor povabila, tožnik pa je svojo pravico do zagovora izkoristil s tem, da je podal pisni zagovor, ki ga je toženka, kot jasno izhaja iz obrazložitve odpovedi, upoštevala. Tožnik pa ne navede, kaj konkretno bi še povedal na samem ustnem zagovoru, če bi se ga udeležil, česar ni navedel že v pisnem zagovoru in kar bi lahko spremenilo odločitev toženke. Zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri očitku, da bi mu morala toženka omogočiti še ustni zagovor oziroma da bi morala le-tega preložiti zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja (odstranitve nohta). Bistvo zagovora je v tem, da ima delavec možnost izjaviti se o očitanih kršitvah, kar je tožnik, kot rečeno, storil s pisnim zagovorom. ZDR-1 tudi ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (ne zahteva, da mora biti ta dan pred delodajalcem v ustni obliki), temveč samo dolžnost delodajalca, da ga delavcu omogoči (čeprav pravica delavca do zagovora ni absolutna1). Če delavec poda (zgolj) pisni zagovor, se je delodajalec z njim dolžan seznaniti, ni pa dolžan delavcu hkrati omogočiti še zagovora v ustni obliki.2

7.Ker je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, je primarno odločilna presoja četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (drugi odstavek 110. člena ZDR-1). Tožnik v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bil z dela odsoten najmanj pet zaporednih dni in da toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Tega ni zanikal niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pri čemer tudi ni navajal, da toženke o svoji odsotnosti ne bi mogel obvestiti.

8.Zato niso bistvene obširne pritožbene navedbe o neprimernosti tožnikovih službenih hlač. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, kar navaja pritožba, da je toženka tožnika opozorila na v njenem pravilniku predpisano nošnjo službenih hlač in ga, ker teh ni nosil (čeprav mu jih je izročila), napotila z delovnega mesta. A kot navaja že pritožba, je bilo to že 29. in 30. 5. 2024, medtem ko mu odpoved očita odsotnost z dela od 17. 6. 2024 dalje. Kot izhaja iz toženkine evidence tožnikove prisotnosti na delu in tudi tožnikovih navedb, pa je bil tožnik v vmesnem času (do vključno 16. 6. 2024) odsoten z dela zaradi bolniškega staleža in zaradi nege družinskega člana. Tudi sicer pa toženkina napotitev tožnika z delovnega mesta zaradi nenošenja predpisanih službenih oblačil ni pomenila, da toženka od tožnika ni pričakovala, da se vrne na delo. Prav nasprotno, a pogoj za to je bilo nošenje predpisanih službenih oblačil - hlač. Če pa je tožnik menil, da so te tako neustrezne, da v njih dela res ne more opravljati (česar izvedeni dokazi sicer ne potrjujejo - šlo je le za rabljene hlače), pa bi moral o tem ustrezno obvestiti nadrejene oziroma za to pristojne in zahtevati primerno delovno opremo, ne pa enostavno kar izostati z dela in toženke o svoji odsotnosti ne obvestiti. Kot rečeno, tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženke o svoji odsotnosti z dela od 17. 6. 2024 dalje ni obvestil. Zato niso bistvene pritožbene navedbe, da je tožnik toženko v preteklosti (že pred očitano odsotnostjo z dela) večkrat opomnil na neustreznost službenih hlač. Bistveno je, da je v obdobju od 17. 6. 2024 dalje ni obvestil o svoji odsotnosti in razlogih zanjo.

9.Upoštevaje navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb v zvezi s tožnikovimi službenimi hlačami. V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima izpodbijana sodba vse razloge, zato s tem v zvezi smiselno očitane postopkovne kršitve niso podane. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so zaslišane priče zaposlene pri toženki, pa samo po sebi ne pomeni, da njihove izpovedbe niso verodostojne. Drugih razlogov, zakaj jim sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, pa pritožba ne navaja.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik odpuščen že prvi dan odsotnosti in da toženka ni počakala niti do zakonsko zahtevanega roka pet dnevne odsotnosti. Skladno z že omenjenim drugim odstavkom 110. člena ZDR-1 v primeru iz četrte alineje prejšnjega odstavka tega člena delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi, kot je bilo to v obravnavani zadevi. Izpodbijana odpoved pa je bila podana (šele) 11. 7. 2024 (tožniku pa vročena 15. 7. 2024) in ne že 17. 6. 2024 (s prvim dnem odsotnosti), kot to neutemeljeno navaja pritožba. Je pa skladno z navedenim zakonskim določilom tožniku delovno razmerje (pravilno) prenehalo že s 17. 6. 2024.

11.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 17. 6. 2024 in posledično tudi zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 5. 8. 2024, za prijavo v zavarovanja in plačilo nadomestil plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za sorazmerni del meseca junija, za mesec julij in za sorazmerni del meseca avgusta 2024. Utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestil plač za navedene mesece oziroma za njihov sorazmerni del je namreč odvisna od utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestil plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zato ne terja dodatne obrazložitve. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe v tem delu tako ni utemeljen.

12.Pritožba pa utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 667,00 EUR z obrestmi, ki ne predstavlja reparacijskega dela tožbenega zahtevka in tako ni neločljivo povezan s pravilno zavrnjenim tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker torej izpodbijana sodba o tem, zakaj je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta, nima prav nobenih razlogov, se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

13.Glede na obrazloženo postopkovno kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I/5. točki in posledično še v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov sodbe. Teh namreč ne pozna. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Delna razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14.Kot je razvidno iz že obrazloženega, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju obrazložiti svojo odločitev glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta tako, da jo bo mogoče preizkusiti.

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede odločitve o zavrnitvi preostalega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi in posledični reparacijski zahtevek (odločitev v I/1. do I/4. točki izreka), niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Delodajalcu ga namreč ni potrebno zagotoviti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega nerazumno pričakovati, da ga omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

2Prim. VDSS sodba Pdp 294/2020.