Jedro

Tožnik se je izrecno skliceval na neupravičeno obogatitev toženke zaradi njegovih vlaganj v poslovni prostor v višini 23.145,710,00 SIT tako v prejšnjem kot v obravnavanem postopku, kar pomeni, da je bila trditvena podlaga v obeh primerih enaka, enaka pa sta bila tudi tožbena zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 29. 9. 2008 vložil tožbo zoper toženo stranko za plačilo zneska 96.585,34 EUR (prejšnjih 23,154.710,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedel je, da je bil najemnik poslovnega prostora ..., ki je last toženke, od 30. 4. 1991 do 21. 8. 2001. V tem času je v lokal vlagal svoja sredstva v navedenem znesku in ker je moral lokal vrniti toženki, je ta za vrednost njegovih vlaganj neupravičeno obogatena. Zahteval je plačilo teh vlaganj in menil, da gre za nezastarljivi stvarnopravni zahtevek.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo. Presodilo je, da gre za že razsojeno stvar, saj je bilo o obravnavanem zahtevku že razsojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju P 215/2003 z dne 11. 11. 2004, ko je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodbo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani (I Cp 4654/2005 z dne 21. 6. 2006), revizijo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo (II Ips 806/2006 z dne 9. 4. 2009).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo. Navedlo je, da je pravilno stališče, da tožnik ponovno uveljavlja isti zahtevek kot v prejšnji pravdi. V tožbi z dne 9. 4. 2003 je navajal, da je kot najemnik poslovnega prostora opravil določena vlaganja, ocenjena na 23,145.710,00 SIT, po prenehanju najemne pogodbe pa je od toženke zahteval vračilo vrednosti investicijskih vlaganj. Enako trditveno podlago je navedel tudi v tem primeru. Izrecno se sklicuje na neupravičeno obogatitev toženke zaradi njegovih vlaganj v poslovni prostor v višini 23,145.710,00 SIT.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 274. do 319. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). V reviziji navaja, da je bilo v postopku P 215/2003 razsojeno glede plačila adaptacij v objekt, s predmetno tožbo pa se zahteva odškodnina zaradi neupravičene obogatitve in gre tako za drug pravni temelj ter ne gre za že razsojeno stvar.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po 319. členu ZPP postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, zavrže tožbo. Gre za negativno funkcijo materialne pravnomočnosti.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji, da je bilo o obravnavanem tožbenem zahtevku odločeno že v prejšnji pravdi. Stranki sta vezani na prejšnjo pravnomočno sodbo, zato je prepovedano ponovno odločanje o isti stvari. Tožeča stranka v reviziji ponavlja svoje stališče, da gre sedaj za drug pravni temelj in tako ne gre za že razsojeno stvar, česar pa konkretneje ne obrazloži. Vendar je njeno stališče zmotno. V prejšnji pravdi P 215/2003 je tožnik zahteval plačilo zneska 24,745.710,00 SIT in sicer 23,145,710,00 SIT zaradi njegovih najemniških investicijskih vlaganj v poslovni prostor tožene stranke, zaradi česar naj bi bila neupravičeno obogatena, in zneska 1,600.000,00 SIT kot odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka. V obravnavani pravdni zadevi, pa je tožnik zahteval plačilo zneska 96.585,34 EUR (prej 23.145,710,00 SIT) zaradi svojih investicijskih vlaganj v nepremičnino tožene stranke, zaradi česar je bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Tožnik se je izrecno skliceval na neupravičeno obogatitev toženke zaradi njegovih vlaganj v poslovni prostor v višini 23.145,710,00 SIT tako v prejšnjem kot v obravnavanem postopku, kar pomeni, da je bila trditvena podlaga v obeh primerih enaka, enaka pa sta bila tudi tožbena zahtevka. Trditve o odškodnini zaradi neupravičene obogatitve so neutemeljene, ker tožnik z nobenimi dejstvi ni utemeljeval plačila zneska 23,145,710,00 SIT na odškodninski podlagi. Pravno razmerje, o katerem je bilo v preteklosti že odločeno, je po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju obravnavane pravde, gre pa tudi za iste stranke obeh pravdnih postopkov, tako, da je podana subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov. Tožnikova tožba je zato v obravnavanem postopku utemeljeno zavržena in njegova pritožba zoper prvostopenjski sklep pravilno zavrnjena, zato tožnikove revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljene. Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP), s tem pa je zavrnili tudi neutemeljeni zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.

9. Revizijsko sodišče je sklenilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Na revizijo tožeče stranke je sicer obširno odgovorila in predlagala povrnitev svojih revizijskih stroškov, vendar je vložila odgovor na revizijo po pooblaščenki, ki ni odvetnik, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 86. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče tega odgovora na revizijo ni upoštevalo in s tem tudi ne njenega predlaga za povrnitev revizijskih stroškov.