Jedro

1. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, ki mora biti ugotovljeno v disciplinskem postopku. Tožena stranka bi tožniku nezakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če izpodbijana disciplinska sklepa ne bi vsebovala ugotovitev o obstoju kvalifikatornih okoliščin. Ker so bile kvalifikatoren okoliščine v disciplinskem posotopku ugotovljene, je delavcu delovno razmerje zakonito prenehalo. 2. Zmotno je tožnikovo stališče, da mu na podlagi določb mednarodnih pogodb in zakonov v času bolniškega staleža ne bi smelo prenehati delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na ppobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/84) v 6. čl. določa, da začasna odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ni resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožniku pa delovno razmerje ni prenehalo zaradi njegove začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, ampak zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V prvem odstavku 36. c čl. ZDR pa je samo za trajno presežne delavcev določeno, da jim delovno razmerje ne more prenehati v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. V mednarodnih aktih in delovnopravni zakonodaji tako ni nobene ovire, da delavcu, ki mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to ne bi prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem ukrepu, kakor to določa 13. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

- k odločitvi o pritožbi zoper sodbo: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 25.5.2000 in sklepa komisije za pritožbe z dne 11.9.2000. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo na podlagi nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 11.9.2000, ampak mu je trajalo z vsemi pravicami iz dela in po delu do 1.4.2001. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih nadomestil plače, od vsakega 18. meseca za pretekli mesec ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi potrdile ali ovrgle trditve tožene stranke, da je zaradi tožnikove vinjenosti na delu prišlo do hujših motenj v delovnem procesu. Obstoja teh motenj tožena stranka in sodišče prve stopnje nista ugotavljala. Splošna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsak delavec potreben v delovnem procesu, naj bi bila popolna demagogija. Tožnikovo delo je bilo vstavljanje podložk v ventil plinske bombe. Tako pripravljenih ventilov je bilo vnaprej pripravljenih vsaj za par dni, zato tožniku ni mogoče očitati, da bi zaradi njega plinarna obstala. Glede na navedeno je ob dejstvu, da je tožnik sam pojasnil, da je vinjen in da ne želi delati, izrek tako rigoroznega ukrepa v nasprotju s temeljnimi pravicami delavcev. Tožena stranka tudi ni predložila nobenih listin, ki bi kazale na povzročitev hujših motenj v delovnem procesu. Šikanozno ravnanje tožene stranke se kaže tudi v tem, da tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, ni bilo omogočeno sodelovanje v disciplinskem postopku, delovno razmerje pa mu je prenehalo v času bolniškega staleža, kar je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in našo zakonodajo. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odst. 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik formalnopravno ni opredelil, kakšne kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da za bistveno kršitev določb pravdnega postopka šteje, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič. Z argumenti, ki jih navaja tožnik, zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne more predstavljati kršitve določb pravdnega postopka, ampak gre kvečjemu za pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 287. čl. ZPP izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz in dokazilo. Zoper sklep, s katerim se odredi ali zavrne izvedba dokaza, ni posebne pritožbe (tretji odstavek 287. čl. ZPP). Predmet postopkovnega preizkusa je lahko le vprašanje, ali je sodišče prve stopnje sklep o zavrnitvi izvedbe dokazov sprejelo v skladu z določbami ZPP. Sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 29.3.2001, kar pomeni, da ga je sprejelo v skladu s citiranim 287. čl. ZPP, zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnik z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno vprašanje v tem sporu je, ali so bile v disciplinskem postopku ugotovljene kvalifikatorne okoliščine, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V skladu z 89. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. Tožena stranka je v 101. čl. pravilnika o delovnih razmerjih v celoti povzela citirano določbo ZDR. Disciplinska komisija tožene stranke je tožnika utemeljeno spoznala za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti iz 24. tč. 98. čl. pravilnika (prihajanje na delo v vinjenem stanju in pod vplivom mamil oz. uživanje alkohola in mamil med delovnim časom), ki jo je storil s tem, da je bil dne 3.4.2000 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Sicer pa tožnik tega niti ne zanika, preizkus alkoholiziranosti je zavrnil s pojasnilom, da je pod vplivom alkohola in tudi v disciplinskem postopku je povedal, da je takrat že prišel vinjen, saj v službi sicer ne pije, da pa sploh ni nameraval delati in se je želel dogovoriti za dopust. Okoliščina, da tožnik prvotno ni nameraval delati, temveč je nadrejenega prosil za dopust, ne more vplivati na obstoj hujše kršitve delovne obveznosti, saj je delo opravljal pod vplivom alkohola. S tem, da je nadrejeni delavec tožniku odklonil odobritev letnega dopusta in mu rekel, da naj gre delat, tožnik ni bil razbremenjen odgovornosti za svoje ravnanje. Tožnik bi se mogel in moral zavedati, da ne sme delati pod vplivom alkohola, ne glede na to, da mu dopust ni bil odobren. Tožniku nadrejeni delavec je sicer lahko odgovoren za kršitev, ker je dopustil, da vinjeni delavec nastopi delo, vendar to tožnika ne razbremenjuje odgovornosti za svoje ravnanje. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, ki mora biti ugotovljeno v disciplinskem postopku. Tožena stranka bi tožniku v resnici nezakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če izpodbijana disciplinska sklepa ne bi vsebovala ugotovitev o obstoju kvalifikatornih okoliščin. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik protispisno zatrjuje, da se v disciplinskem postopku sploh ni ugotavljal obstoj kvalifikatornih okoliščin. Formulacije v sklepu disciplinske komisije in komisije za pritožbe res niso najbolj spretne, vendar nedvoumno kažejo na to, da sta se oba organa s tem vprašanjem ukvarjala. Tako je disciplinska komisija ugotavljala, da si je tožnik že večkrat privoščil zahtevati izrabo dopusta zaradi vinjenosti, kar ni sprejemljivo, saj morajo zaradi tožnikovega izostanka njegovo delo opraviti drugi delavci. Disciplinska komisija izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja utemeljuje z ugotovitvijo, da so zaradi obeh kršitev nastale tudi hujše posledice. Ugotovitve disciplinske komisije je povzela tudi komisija za pritožbe tožene stranke z obrazložitvijo, da je razumljivo, da v delovni sredini izstopa delavec, ki na delo prihaja vinjen in morajo drugi delavci namesto njega opravljati njegovo delo. Ob tako ugotovljenih kvalifikatornih okoliščinah ni bistveno, ali bi tožena stranka v resnici lahko nekaj dni prestala brez tožnikovega dela, ker naj bi bilo vedno za nekaj dni vnaprej pripravljenih ventilov. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da vsi izvajalci del skupaj tvorijo celoto proizvodnega procesa, da je bilo tožnikovo delovno mesto sistemizirano kot del proizvodnega procesa in da zato ni mogoče slediti njegovemu zagovoru, da ga tožena stranka tistega dne sploh ni potrebovala. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z obstojem kvalifikatornih okoliščih, ker ni zaslišalo predlaganih prič, to je šoferjev, ki sta prihajala po plinske jeklenke. Tožniku nikoli ni bilo očitano, da bi zaradi njegove vinjenosti bilo ovirano izdajanje plinskih jeklenk šoferjem, zato predlaganega dokaza z zaslišanjem prič ni bilo potrebno izvajati. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je izpodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke ocenilo za zakonita, saj je tožena stranka v določilu 101. čl. pravilnika o delovnih razmerjih imela zakonito osnovo za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bil disciplinski postopek izključno posledica šikaniranja tožnika zaradi vložene odškodninske tožbe. Slovar slovenskega knjižnega jezika (IV. knjiga, DZS 1985) šikano opredeljuje kot namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti. Šikana je pravno relevantna le, če pomeni nedopustno oz. protipravno povzročanje težav. Kot protipravno povzročanje težav ni mogoče opredeliti odklonitve takojšnje odobritve letnega dopusta in tudi ne uvedbe disciplinskega postopka zaradi vinjenosti na delovnem mestu. O šikani bi zato lahko govorili kvečjemu, če bi bilo ugotovljeno, da je bilo ugotavljanje tožnikove odgovornosti zlonamerno in brez prave osnove, vendar iz dokaznega postopka kaj takšnega ne izhaja. Z navedbo, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v disciplinskem postopku, tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tožnik se je udeležil obravnave pred disciplinsko komisijo, res pa je, da je za kar štiri obravnave, razpisane pred komisijo za pritožbe, poslal opravičilo. Na podlagi ugotovitve, da se je tožnik 1.9.2000 nahajal v prostorih tožene stranke (priloga B11) in da tožnik ni predložil nobenih dokazil o svoji odsotnosti, je komisija za pritožbe temeljeno odločila o zahtevi za varstvo pravic v njegovi odsotnosti. Takšno odločanje na pritožbeni stopnji tudi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da mu na podlagi določb mednarodnih pogodb in zakonov v času bolniškega staleža ne bi smelo prenehati delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/84) v 6. čl. določa, da začasna odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ni resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožniku pa delovno razmerje ni prenehalo zaradi njegove začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, ampak zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V prvem odstavku 36. c čl. ZDR pa je samo za trajno presežne delavcev določeno, da jim delovno razmerje ne more prenehati v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. V mednarodnih aktih in delovnopravni zakonodaji tako ni nobene ovire, da delavcu, ki mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to ne bi prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem ukrepu, kakor to določa 13. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. - k odločitvi o pritožbi zoper sklep: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnika naložilo, da toženi stranki povrne separatne stroške v višini 7.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Odločitev sodišča naj bi bila v nasprotju z zakonitimi predpisi, saj v tem sporu ni obvezno zastopanje po pooblaščencu. Sodišče prve stopnje bi obravnavo lahko opravilu tudi brez navzočnosti pooblaščenke, v nasprotnem primeru pa bi moralo stroške naložiti v plačilo tožniku in ne njegovi pooblaščenki. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, saj ZPP nikjer ne določa, da bi kakršnekoli stroške nosil pooblaščenec. Zmotno pa naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj so stroški odmerjeni v nasprotju z veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 7/95 - 39/2000). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre po tar. št. 15/2 OT odvetniku za narok, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja, nagrada v višini 25 % osnove, kar znese 40 točk, zato pooblaščenki ni razumljivo, kako je sodišče prve stopnje odločilo, da nagrada znaša 80 točk. Pooblaščenka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je odločilo, da mora tožnikova pooblaščenka nasprotni stranki povrniti priglašene separatne stroške za narok dne 22.2.2001. Drugi odstavek 156. čl. ZPP namreč določa, da sodišče lahko odloči, da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stanki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Res je sicer, da zastopanje po pooblaščencu v delovnih sporih ni obvezno, vendar pa tožnikova pooblaščenka svoje odsotnosti na naroku ni opravičila, tožnik pa ni dovolil, da se obravnavo izvede v njeni odsotnosti, zato je tožena stranka utemeljeno priglasila separatne stroške. Sodišče prve stopnje pa je v citiranem drugem odstavku 156. čl. ZPP imelo osnovo za odločitev, da povrnitev teh stroškov naloži pooblaščenki, saj so ti stroški nastali izključno zaradi tega, ker pooblaščenka ni prišla na narok in svoje odsotnosti tudi ni opravičila. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno OT, saj nagrada za vložitev tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja v skladu s tar. št. 10/1B znaša 160 točk, kot pravilno ugotavlja tožnik v pritožbi, nagrada za zastopanje pa v skladu s tar. št. 10/3 znaša 50 % te postavke, torej odmerjenih 80 točk. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določila tar. št. 15, saj se ta nanaša na pravdni postopek, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči pa je glede nagrade za zastopanje na naroku v celoti urejen v V. poglavju OT. Za zastopanje na narokih v individualnih delovnih sporih je predvidena enotna nagrada in se ta ne razlikuje glede na to, ali se je na naroku obravnavala glavna stvar, ali pa so se obravnavala samo procesna vprašanja. Sodišče prve stopnje torej ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. prvega odstavka 365. čl. ZPP pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. - k odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Tožnik ni uspel z nobeno od obeh pritožb, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.