Jedro

Pravni sistem ne pozna razlikovanja med formalnim in dejanskim lastnikom nepremičnine. Napačna je zato odločitev prvega sodišče o zavrnitvi tožbenih zahtevkov, ker tožnik naj ne bi bil dejanski lastnik nepremičnine.

Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo izključitve protipravnosti posega v zemljišče tožnika zaradi podanega soglasja s strani tožnikovega pravnega prednika v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih prejšnjega stoletja in s strani tožnika v letu 2013, prav tako pa tudi ni ugotavljalo obsega vzpostavitve prvotnega stanja, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti v neposredno posest parcelo št. 107/5, k. o. X, po kateri poteka asfaltirana javna pot.(1) Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja na sporni nepremičnini tako, da tožena stranka odstrani asfalt, da odstrani vso tam položeno komunalno infrastrukturo, zemljišče zasuje z zemljo in na njem poseje travo, ter da v bodoče opusti vsakršno poseganje v sporno nepremičnino. Tožeči stranki je naložilo, da je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 664,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(2) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika,(3) ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora v taki tožbi dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke. Ker je tožnik v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sporne nepremičnine, je dokazal, da je njen lastnik. Da ima toženka dejansko oblast nad sporno nepremičnino, med pravdnima strankama ni sporno. Sodišče v konkretni zadevi ob uporabi 93. člena SPZ pri toženki ni ugotovilo nobene pravice do posesti, prav tako toženki ni priznalo lastninske pravice, temveč je le nedoločno ugotovilo, da tožnik ni dejanski lastnik, kar je pojmovno nemogoče in posledično pravno povsem zgrešeno. Slovenski pravni red pojma dejanska lastnina ne pozna. Pozna samo izraz lastnina oziroma lastninska pravica. Nihče ne more biti samo dejanski lastnik, oziroma je lahko dejanski lastnik le, če je hkrati tudi pravni lastnik. V konkretnem primeru tudi ne gre za zemljišče v širši uporabi, temveč zemljišče uporablja le par lastnikov gornje ležečih parcel za prehajanje do svojih individualnih hiš. Toženka tega dela zemljišča v lasti tožnika sploh nima v posesti, uporabi ali upravljanju, temveč ga je šele pred kratkim želela asfaltirati kot da gre za javno pot. S tem je želela spremeniti dejansko naravo sporne poti, ki bi na ta način prerasla iz nečesa, kar izhaja iz razmerja med tremi do petimi lastniki, v nekaj občinskega, kjer lahko vozi in ustavlja vsakdo. Toženka ne more biti dobroverna, saj kot javni subjekt redno dostopa do prostorsko geodetskih načrtov, ki jasno izkazujejo, da sporna pot ne poteka po parc. št. 2035/1 (sedaj parc. št. 2035/5). Toženka pred spornimi dogodki v letu 2014 sploh ni izvajala nobenih upravičenj na spornem delu parcele, temveč so to počeli le ljudje, ki so ta del uporabljali za prehod do svojih hiš. Toženka se je v nekem trenutku le odločila, da bo pot asfaltirala in si jo prilastila, čeprav za to ni imela nobenega pravnega naslova.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik zahteva varstvo lastninske pravice na sporni nepremičnini, in sicer zahteva vrnitev posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo asfalta, odstranitvijo komunalne infrastrukture, zasutjem zemljišča z zemljo in posaditvijo trave, ter da se mora toženka v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v sporno nepremičnino.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj tožniku ne bi uspelo dokazati, da je tudi dejanski lastnik spornega dela zemljišča, saj sporni del zemljišča nikoli ni bil del parc. št. 107/1, ki je v lasti tožnika, čeprav se je to kasneje izkazalo na podlagi prenosa geodetskih podatkov na terenu.

6. Za stvarnopravno varstvo iz 99. člena SPZ morajo biti podani naslednji elementi: lastninska pravica tožnika, sam poseg in protipravnost takšnega posega.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da se lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobi le na podlagi pravnega posla (ki mu mora slediti tudi vpis v zemljiško knjigo), z dedovanjem, z odločbo državnega organa, ali na podlagi zakona z izpolnitvijo pogojev, določenih v njem.(4) Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ). Dopustno pa je dokazovati nasprotno. Pravni sistem ne pozna razlikovanja med formalnim in dejanskim lastnikom nepremičnine, kot to razlikuje sodišče prve stopnje. Napačna je zato odločitev prvega sodišče o zavrnitvi tožbenih zahtevkov, ker tožnik naj ne bi bil dejanski lastnik nepremičnine.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine (parc. št. 107/5, k. o. X), po kateri poteka asfaltirana pot. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sporna nepremičnina geodetsko nastala šele v letu 2014. Po sporni nepremičnini poteka pot, ki je bila prvič asfaltirana že v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V letu 1960 je bila pod potjo položena meteorna kanalizacija. Po isti trasi je pred asfaltiranjem potekala makadamska pot. Pri gradnji meteorne kanalizacije v letu 1960, ki poteka po tej poti, je sodeloval tudi tožnikov oče. Na sporni nepremičnini je trasa poti potekala enako že pred prvim asfaltiranjem poti, na kar kažejo tudi jaški za odvajanje meteorne vode. Trasa sporne poti se vse od leta 1960 ni spreminjala (z obeh strani ceste je bil plot, na eni strani poti je zemljišče uporabljal tožnikov oče, na drugi strani pa A. A.). Toženka je zaradi izvajanja kanalizacijskih priključkov na glavni vod na sporni poti v letu 2013 izvedla fekalno in meteorno kanalizacijo in ponovno položila asfalt. Toženka je vložila zahtevo za razlastitev sporne nepremičnine, vendar pristojna upravna enota o razlastitvi sporne nepremičnine še ni odločila.

10. Pred prvim asfaltiranjem ceste je bila pot makadamska in ob prvi izvedbi kanalizacije in asfaltiranju poti v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do posega v tožnikovo nepremičnino. Do nadaljnjega posega v tožnikovo nepremičnino pa naj bi prišlo v letu 2013, ko je prišlo do izvedbe fekalne in meteorne kanalizacije ter ponovnega asfaltiranja poti.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri gradnji meteorne kanalizacije v letu 1960 sodeloval tudi tožnikov oče, kar dejansko kaže na to, da je pravni prednik tožnika s konkludentnim dejanjem dovolil poseg v svojo nepremičnino. Toženka je tudi zatrjevala, da je s tožnikovim soglasjem in z njegovo vednostjo v letu 2013 izvajala in izvedla meteorno kanalizacijo, ki poteka po sporni nepremičnini, s čimer je smiselno zatrjevala, da ni podan eden od elementov iz 99. člena SPZ.

12. Ker torej sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo izključitve protipravnosti takšnega posega v zemljišče tožnika zaradi podanega soglasja s strani tožnikovega pravnega prednika v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih prejšnjega stoletja in s strani tožnika v letu 2013, prav tako pa tudi ni ugotavljalo obsega vzpostavitve prvotnega stanja, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik dal soglasje za položeno komunalno infrastrukturo ter asfaltiranje ceste, potem toženkin poseg v tožnikovo nepremičnino ne predstavlja protipravnega ravnanja. Če bo ugotovilo, da za poseg v tožnikovo nepremičnino ni bilo dano soglasje le v letu 2013, pa se bo moralo opredeliti tudi do tega, ali je toženka sploh dolžna na spornem zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje, kot ga zahteva tožnik (odstranitev asfalta in komunalne infrastrukture, zasutje zemljišča z zemljo in položitev trave). Toženka je namreč dolžna vrniti nepremičnino, v primeru, da sodišče ugotovi protipravnost njenega dejanja v letu 2013, v tisto stanje, v katerem se je nahajala, ko je bilo to protipravno dejanje storjeno. Torej bo moralo sodišče ugotavljati tudi obseg in možnost vzpostavitve prejšnjega stanja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju sporna nepremičnina.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (4): 39. člen SPZ.