Jedro

1. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedbe prič kot tudi izpovedbe pravdnih strank ter druge izvedene dokaze, opravilo je tudi presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi.

2. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega in višine nepremoženjske škode pravilno oprlo na ugotovitve – izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. J.T. Tega mnenja tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziralo izpodbijala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 353.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 240.456,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da izpodbija sodbo v ugodilnem (obsodilnem) delu in glede stroškov postopka iz pritožbenih razlogov zaradi bistvene kršitve določb ZPP, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Po oceni pritožnika izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. Najprej izpodbija temelj odškodninske odgovornosti ter pri tem trdi, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, kar bi potrdilo tožnikove trditve o nastanku škodnega dogodka. Po trditvah pritožnika izvedeni dokazi niso potrdili tožbenih trditev, da je do škodnega dogodka prišlo na način kot ga zatrjuje tožeča stranka v tožbi in kot ga ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Zgolj izpovedi zaslišanih prič v obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem, kaj je katera povedala, ne pomeni celovite ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Po oceni pritožnika je iz tega razloga sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnik sploh bil poškodovan in da je do poškodb tožnika, ki jih navaja njegov lečeči zdravnik, prišlo na način kot jih navaja izpodbijana sodba, to pa zato, ker takega načina nastanka, kot ga ugotavlja sodba, sam tožnik ni navedel v tožbeni naraciji. Tožnik je namreč navedel, da je tožena stranka napadla tožečo stranko, ga s pritiskanjem, grabljenjem in udarci potisnila v kot prostora in ko naj bi poskušal zbežati iz prostora, da je začutil, da ga toženec vleče za ramo in vratne mišice, da je priletelo tudi nekaj udarcev, ter da se je tožnik z zadnjimi močmi in silami uspel preriniti na prosto. Po oceni pritožnika je tak opis dogodka povsem drugačen od tistega, ki ga ugotavlja izpodbijana sodba kot vzrok za nastanek telesnih poškodb, kajti z vlečenjem za plastično torbo niso mogle tožniku nastati poškodbe po nogah, vratu in hrbtu, kot jih zatrjuje njegov lečeči zdravnik. Po trditvah pritožnika, tožnikovo zaslišanje, izpovedi zaslišanih prič o tem, kaj se je dogajalo spornega dne v prostorih podjetja Ice man, v ničemer ne potrjujejo tožbenih navedb, da je toženec tožnika napadel, ga s pritiskom, grabljenjem in udraci potisnil v kot prostora, da je moral tožnik zbežati in da je priletelo tudi nekaj udarcev in tudi ne, da je bil tožnik poškodovan ob vlečenju za plastično mapo. Po oceni pritožnika dokazni postopek tožnikovega tožbenega zatrjevana nastanka njegovih poškodb ni potrdil. Ob pravilni uporabi zakonov logičnega sklepanja in pravila o dokaznem bremenu, bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek v celoti, saj se dejstva, ki jih je v tožbi zatrjeval tožnik, niso potrdila za resnična. Po oceni pritožnika je tožnik vložil tožbo iz nagajivosti, ne pa zato, ker bi mu nastala neka materialna in nematerialna škoda. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe povzema katere oblike nepremoženjske škode je tožnik zahteval in zaključuje, da že v tožbi očitno pretirani zahtevki zavračajo verodostojnost tožnikove izpovedi v celoti. V nadaljevanju nato pritožnik poda svojo dokazno oceno izpovedi prič - K.Č., G. in M.A. in zaključi, da te niso potrdile tožnikovega tožbenega zatrjevanja ne tožnikove izpovedi. Po oceni pritožnika je nelogično, da bi pri vlečenju za torbo nastale tožniku obtolčenine na glavi, piščali in mišici leve noge, saj si ni moč predstavljati, da je tožnik vlekel na svojo stran plastično mapo z levo nogo in se pri tem udaril po glavi. Po oceni pritožnika podatki spisa Sodnika za prekrške ne morejo nadomestiti neposredno izvedenih dokazov, zato se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na spis Sodnika za prekrške. Ravno tako je po oceni pritožnika zmotno sklepanje o poteku dogodka iz policijskih navedb v prekrškovnem postopku, ker ta postopek ni bil zaključen in se v prekrškovnem postopku ni ugotavljalo ne ugotovilo ničesar odločilnega ali za ta pravdni postopek pomembnega. V nadaljevanju pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel telesne poškodbe in oceno sodišča prve stopnje, da je iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 350.000,00 SIT. Meni, da gre za neznatnost fizičnih oz. telesnih bolečin za katere se denarna odškodnina kot satisfakcija ne dosoja, ker je to v nasprotju z namenom odškodninskega prava. Pritožnik nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni bilo kritično do obvestila o telesnih poškodbah tožnikovega lečečega zdravnika, po oceni pritožnika je prav možno, da ji tožnik sledi poškodb na nogah, po vratu in na glavi, dobil kje drugje, ne pa v prostorih in tako, kot je zatrjeval v tožbi. Glede stroškovne odločitve sodišče prve stopnje, pritožnik navaja, da uspeh tožeče stranke ni 60%, temveč bi sodišče moralo priznati toženi stranki vse zaznamovane stroške, tožeči stranki pa nobenih, saj tožnik ni uspel dokazati drugih oblik zatrjevane nepremoženjske (in premoženje) škode, kar vse je predstavljalo glavnino tožbenega zahtevka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in v njej prereka pritožbene trditve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi, navedb v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno odločitev. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem so neutemeljene trditve pritožnika, da sodišče prve stopnje dokazne ocene ni opravilo tako kot določa 8. člen ZPP. Trditev, da je sodišče prve stopnje le povzelo to kar so izpovedale priče in pravdni stranki, niso točne. Res je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno povzelo izpovedi prič in pravdnih strank ter vsebino drugih izvedenih dokazov, vendar ne drži pritožbena trditev, da teh dokazov ni presodilo tako kot zahteva 8. člen ZPP, nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito in natančno analiziralo tako izpovedbe prič kot tudi izpovedbe pravdnih strank ter druge izvedene dokaze, opravilo je tudi presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka, tudi po oceni pritožbenega sodišča, sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno, so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo posameznim pričam in zakaj je verjelo tožniku, da je dne 7.10.1994 od toženca zadobil poškodbe ob priliki, ko mu je toženec hotel iz rok iztrgati mapo oz. plastično torbo, v katero je tožnik spravil zapisnik s seje družbe v prostorih »I.m.«. Priče, ki jih izpostavlja pritožnik so res povedale to, kar navaja pritožnik, vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so glede na napete odnose, ki so tedaj vladali med družbeniki družbe I. d.o.o., njihove izpovedbe in ocene spornega dogodka nekritične in manj verjetne od tožnikove izpovedbe, še posebej, ker je slednja podprta z listinskimi dokazi. Ker se priče, zaradi časovne odmaknjenosti od spornega dogodka, nekaterih dejstev niti niso spominjale, je to dodaten argument, ki tudi govori za pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Ne drži trditev pritožnika, ta je protispisna in v nasprotju s tem, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in navedlo v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vzrok za nastanek telesnih poškodb tožnika vlečenje za plastično torbo. Tega sodišča prve stopnje ni ugotovilo, temveč je ugotovilo ravno to kar je zatrjeval tožnik v tožbi, to je, da je vlečenje za torbo preraslo v fizični napad toženca na tožnika, kar potrjuje zdravniško obvestilo in končno tudi prijava tožnika, ki jo je podal na policijski postaji. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen izpovedbam zaslišanih prič in tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno, da se je vlečenje za torbo med osebama, ki nista bili v dobrih odnosih, zaključilo tako, da sta le-ti brez prepiranja mirno zapustili prostor, kot je izpovedala priča E.G. Končno je ravno ta priča tudi izpovedala, da je prišlo do prerivanja in vlečenja za torbo, zato ne more čuditi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v nadaljevanju prišlo do fizičnega napada toženca nad tožnikom in je v tej posledici tožnik utrpel poškodbe, kot izhajajo iz zdravniškega obvestila z dne 7.10.1994, ne pa zaradi samega vlečenja, kot protispisno trdi pritožnik, ko navaja, da je sodišče ugotovilo, da je do poškodb tožnika prišlo zaradi vlečenja za plastično torbo. Pritožnik zaključuje in prepričuje, da že same tožbene trditve o oblikah nepremoženjske škode in višina zahtevane odškodnine kažejo na neverodostojnost izpovedbe tožnika, vendar pritožbeno sodišče takemu razmišljanju ne more slediti, saj dejstvo, da tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, ne more imeti pravno relevantnega vpliva na verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo je podal zaslišan kot stranka. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot nasprotno trdi pritožnik, da je do telesnih poškodb prišlo pri vlečenju za torbo, so pravno neupoštevne trditve, da si ni mogoče predstavljati, da bi tožniku pri vlečenju za torbo nastale take telesne poškodbe kot izhajajo iz zdravniškega potrdila. Pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče oprlo svoje ugotovitve in zaključke na podatke spisa Sodnika za prekrške, temveč je iz tega spisa le presodilo listino – obvestilo o telesni poškodbi, ki ga je tožniku izdal policist S.C., slednji pa je bil kot priča zaslišan v obravnavani zadevi, to je v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je potrdil, da zagotovo drži tisto, kar je ob obravnavanju spornega dogodka pisno zabeležil. Pritožnik trdi, da je bilo sodišče prve stopnje nekritično do obvestila o telesnih poškodbah tožnikovega lečečega zdravnika (ki je bilo podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja in za zaključke sodnega izvedenca dr. J.T.), vendar zgolj pavšalna trditev, da je »prav možno, da je tožnik sledi poškodb na nogah, po vratu in na glavi dobil kjer drugje, na poti hiteč k svojemu odvetniku, ne pa v prostorih in tako, kot se zatrjuje v tožbeni naraciji«, ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega in višine nepremoženjske škode pravilno oprlo na ugotovitve – izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. J.T. Tega mnenja tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziralo izpodbijala. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel in bil zdravljen za obtolčenine s podpludbo na desni podlahti, obtolčenine leve goleni, odrgnine kože z zvinom palca desne roke, obtolčenine obraza desno nad ličnico, udarnine s plitvimi podpludbami v koži na levi strani vratu in da je bil zaradi teh poškodb v bolniškem staležu od 7.10.1994 do 21.10.1994. Sodni izvedenec je posamične telesne poškodbe in njihov skupni učinek označil kot lahke telesne poškodbe, zaradi katerih je tožnik trpel močne bolečine največ do enega dne po poškodovanju, zmerno močno bolečine do treh dni po poškodovanju in nato še manjše bolečine do 14 dni. Doživel je tudi nekaj dodatnih nevšečnosti med zdravljenjem. To kaže, da ne držijo trditve pritožnika, da tožnik ni utrpel nikakršnih poškodb oz. da so bile te le neznatne.

Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožbene trditve v tej zvezi so pavšalne. Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo in argumentiralo, pravilno je tudi uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP. Zgolj trditev pritožnika, da tožnik ni uspel dokazati vseh oblik zatrjevane nepremoženjske škode, odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).