Jedro

Tožnik je 19.5.1997 nastopil nov bolniški stalež in mu je bilo za prvih 30 dni odsotnosti z dela odmerjeno nadomestilo plače v breme delodajalca, od 31 dne dalje pa v breme Zavoda. Osnova za odmero nadomestila je različna: za prvih 30 dni po delovno pravnih predpisih, v breme Zavoda pa po ZZVZZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede denarnega zahtevka (3,165.502,00 SIT) in glede stroškov postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači v višini 3,165.502,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik razrešen kot predsednik uprave tožene stranke in razporejen na drugo delovno mesto. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 24.8.1996 do 7.11.1997, razen v obdobju od 13.5.1997 do 18.5.1997, ko je bil na rednem letnem dopustu. Dne 14.1.1998 mu je sporazumno prenehalo delovno razmerje. Na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je bila tožniku plača oziroma nadomestilo plače pravilno obračunano. Za čas do 12.5.1997 se je kot osnova za izračun nadomestila upoštevala povprečna plača predsednika uprave, za obdobje od 13.5.1997 do 14.1.1998 pa plača za delovno mesto, na katerega je bil tožnik razporejen po razrešitvi in na katerem bi moral delati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka dne 2.12.1996 izdala sklep o njegovi razporeditvi na delovno mesto pravnika. Ta sklep je postal pravnomočen 10.1.1997, ko je bil tožnikov ugovor zavrnjen. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je o pravnih vprašanjih glede pravilnosti in zakonitosti razporeditve ter glede pravilne osnove za izračun nadomestila, sledilo ugotovitvam izvedenca, namesto da bi o tem samo odločalo. Sodišče druge stopnje pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je v izpodbijani sodbi sprejelo drugačno pravno stališče kot v prvem razveljavitvenem sklepu v tej zadevi v letu 2001. Čeprav je tožnik prepričan, da je bila razporeditev nezakonita, pa "nima prav nobenega interesa na ugotovitvi neveljavnosti razporeditve", ker mu ne glede na razporeditev pripada nadomestilo za bolniško odsotnost po povprečju preteklega leta, to je po plači predsednika uprave.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Kolikor se tožnik ne strinja z mnenjem izvedenke oziroma dokazno oceno tega mnenja s strani sodišča, gre za nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija nima prav, da naj bi sodišče odločitev o pravilnosti razporeditve tožnika oprlo na mnenje izvedenke. Sodišče je presodilo, da je bila razporeditev tožnika na delovno mesto pravnika pravilna in zakonita, zato je tudi izvedenka v svojem mnenju pravilno upoštevala tako razporeditev pri ugotavljanju obračuna plače oziroma osnove za nadomestilo.

Neutemeljene so tudi navedbe o domnevno drugačni odločitvi kot v prvem razveljavitvenem sklepu v tej zadevi. Prvič je sodišče druge stopnje enako odločitev razveljavilo kot preuranjeno in ne kot napačno. Sodišču prve stopnje je naložilo dopolnitev dejanskega stanja tako glede vprašanja zakonitosti razporeditve kot glede obračuna nadomestila plače. Pravna stališča v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča pa sodišča prve stopnje ne vežejo in jih tudi ni mogoče šteti kot dokončna pravna stališča o pravnem vprašanju, pomembnem za odločitev v konkretni zadevi.

Tožnik je v tožbi z dne 23.10.1996 uveljavljal dva tožbena zahtevka: ugotovitev, da je bila razporeditev na delovno mesto pravnika nezakonita in neveljavna in zahtevek za plačilo "dosedanjih osebnih dohodkov", smiselno torej plačilo razlike v plači med prejeto in tisto plačo, ki naj bi mu šla.

Ne glede na to, da je tožnik zahtevek glede razporeditve dopolnil s pripravljalno vlogo z dne 7.2.1997, je sodišče zavrnilo zahtevek, kot je bil postavljen v tožbi. Torej kot ugotovitveni zahtevek, ne pa kot zahtevek za razveljavitev dokončnega sklepa o razporeditvi. Tožnik v zvezi s tem delom odločitve sodišča ni predlagal dopolnitve sodbe niti ni uveljavljal te kršitev v pritožbi. Pravnomočno je torej zavrnjen zahtevek glede razporeditve kot izhaja iz prvostopne sodbe, torej kot ugotovitveni zahtevek. Revizijsko navedbo, da nima prav nobenega interesa na ugotovitvi neveljavnosti razporeditve, je zato mogoče razumeti le tako, da revizije v tem delu ne vlaga.

Predmet revizije je tako le odločitev o denarnem zahtevku tožnika. Tožnik zatrjuje, da mu je bilo nadomestilo za bolniško odsotnost obračunano napačno. Tudi te navedbe določajo obseg revizijske presoje. Tožnik vlaga revizijo le zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katero je odločeno o zahtevku tožnika za plačilo razlike v plači oziroma nadomestilu za čas bolniškega staleža. Bistvene dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, so naslednje: Tožnik je bil v bolniškem staležu od 24.8.1996 do 12.5.1997 ter od 19.5.1997 do 7.11.1997. V času od 13.5.1997 do 18.5.1997 ter od 8.11.1997 do prenehanja delovnega razmerja (14.1.1998) je bil tožnik na rednem letnem dopustu.

Tožnik ne zatrjuje, da bi mu bilo nadomestilo plače za čas dopusta obračunano napačno. Neutemeljeno bi bilo uveljavljanje enakega obračuna nadomestila za čas dopusta kot velja za obračun nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti z dela. Po določbi 22. člena Pravilnika o plačah (priloga B2) je osnova za izračun nadomestila plače za čas dopusta, plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas (brez nadur in dobička). Za čas odsotnosti z dela zaradi dopusta pripada delavcu nadomestilo v višini 100% osnove. Z drugimi besedami, v času dopusta pripada delavcu nadomestilo v višini plače, ki bi jo prejel, če bi delal na delovnem mestu, na katerega je razporejen. In ker je bil tožnik dokončno in pravnomočno razporejen na delovno mesto pravnik, je tožena stranka pravilno upoštevala pri obračunu nadomestila za čas dopusta plačo, ki bi jo tožnik prejel na tem delovnem mestu.

Višino nadomestila za čas bolniške odsotnosti z dela, daljše kot 30 dni, določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 100/2005 - ZZVZZ). Po določbi prvega odstavka 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Po dejanskih ugotovitvah sodišča, temelječih na ugotovitvah izvedenke, je tožena stranka tožniku nadomestilo do 12.5.1997 obračunala na osnovi plače predsednika uprave. Glede na trditve tožnika, da mu gre nadomestilo na osnovi take plače, za to obdobje ni najti nobene razlike v nadomestilu plače. Tožniku je bilo obračunano od take osnove, kot bi mu tudi po njegovem mnenju moralo biti. Drugih nepravilnosti pri obračunu nadomestila za to obdobje pa tožnik ne zatrjuje.

Tako ostaja kot sporno dejansko le obdobje od 19.5.1997 do 7.11.1997. Pri odločitvi o tem delu zahtevka, je treba upoštevati določbo ZZVZZ v četrtem odstavku 31. člena, ki omejuje višino nadomestila tako navzdol kot navzgor. Zakon določa, da nadomestilo ne more biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti z dela zavarovan. Določba je razumljiva. Delavec v času odsotnosti z dela ne more prejeti višjega nadomestila kot pa bi prejel plače, če bi delal. Lahko prejme le enako (100%) ali v določenih primerih nekaj manj (10-20%). Tožnik je bil z odločbo, ki je bila v tem obdobju že dokončna, razporejen na delovno mesto pravnika. Ta odločba je postala tudi pravnomočna in ni predmet te revizije. To pa pomeni, da tožnik v nobenem primeru ne bi mogel prejeti večjega nadomestila plače kot pa bi znašala plača, obračunana za delovno mesto pravnika. Do višjega nadomestila tožnik ne bil upravičen, tudi če bi bilo višje nadomestilo sicer obračunano od osnove za delovno mesto predsednika uprave.

Tožnik je 19.5.1997 nastopil nov bolniški stalež in mu je bilo za prvih 30 dni odsotnosti z dela odmerjeno nadomestilo plače v breme delodajalca, od 31 dne dalje pa v breme Zavoda. Osnova za odmero nadomestila je različna: za prvih 30 dni po delovno pravnih predpisih, v breme Zavoda pa po ZZVZZ. To v primeru tožnika pomeni, da je bilo tožniku za prvih 30 dni pravilno upoštevana plača za delovno mesto pravnika, na katero je bil že dokončno razporejen. Tako po določbi 41. člena SKPG iz leta 1993 kot 48. člena SKPGD iz leta 1997 je bila namreč osnova za nadomestilo plača delavca v preteklem mesecu.

Po določbi prvega odstavka 31. člena ZZVZZ pa je osnova za nadomestilo plače v breme Zavoda drugačna: povprečna mesečna plača v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela. V primeru tožnika torej povprečna plača v letu 1996, ne pa plača pravnika. ZZVZZ v četrtem odstavku 31. člena omejuje višino nadomestila, ne pa višine osnove. Tožniku za odsotnost z dela zaradi bolezni od 31. dne dalje zato kot osnove ni mogoče upoštevati plače za delovno mesto pravnika, pač pa povprečno plačo iz leta 1996. Če bi bilo na tej osnovi izračunano nadomestilo višje kot plača, ki bi jo prejel, če bi delal na delovnem mestu pravnika, bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini plače za to delovno mesto - ne pa le do 90% te plače. Iz mnenja sodne izvedenke, na katerem temelji odločitev obeh sodišč, izhaja le, da so se obračunani in izplačani zneski nadomestila gibali nad izhodiščnimi zneski po kolektivni pogodbi. Očitno pa je bilo nadomestilo za čas od 19.5.1997 do 7.11.1997 obračunano od plače, ki bi jo tožnik prejel za delovno mesto pravnika - torej napačno.

Ker je bilo tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek tako, da bo za obdobje od 19.5.1997 do 7.11.1997 jasno ugotovilo, kakšno plačo bi tožnik prejel, če bi delal na delovnem mestu pravnika na eni strani, in na drugi strani, nadomestilo plače v breme Zavoda z upoštevanjem osnove po prvem odstavku 31. člena ZZVZZ. Šele potem bo mogoče odločiti, ali je tožnikov zahtevek tudi za to obdobje res v celoti neutemeljen.

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.