Jedro

Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju odtegovala od njegove plače iz naslova preživnine določene zneske. Tožena stranka je kot pravno podlago za odtegovanje navedenih zneskov upoštevala sklep o izvršbi, ki pa je bil po ugovoru tožnika kot dolžnika v izvršilnem postopku s sklepom razveljavljen, predlog za izvršbo in zavarovanje pa v celoti zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je tožena stranka tožniku v omenjenem obdobju odtegovala sporne zneske od plače. Ker je tožena stranka kljub navedenemu nadaljevala z odtegovanjem mesečnih zneskov od tožnikove plače, ne da bi za to imela pravno podlago, je tožnikov zahtevek na povrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov utemeljen.

ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegove pisnega soglasja ne sme pobotati z obveznostjo plačila, delavec pa soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker tožnik ni pisno soglašal s pobotanjem svoje obveznosti do tožene stranke in ker zadržanje tožnikove plače ni temeljilo na primerih, ki bi bili določeni z zakonom, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito zadržanega zneska plače utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v II. in III. točki izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 1.032,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 9. 3. 2012 dalje do plačila, zahtevek za izplačilo zneska 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti in zahtevek za izplačilo višjih zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.032,00 EUR pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 241,01 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti do plačila, pod izvršbo." V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v višini 159,09 EUR, v roku 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, prav tako pa obe stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.475,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 180,03 EUR od 18. 4. 2012 dalje do plačila, od zneska 180,03 EUR od 18. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 180,03 EUR od 18. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 180,03 EUR od 18. 7. 2012 dalje do plačila, od zneska 640,97 EUR od 1. 7. 2012 dalje do plačila in od zneska 114,63 EUR od 14. 8. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je v presežku nad prisojenim zneskom 1.475,72 EUR do zahtevanega zneska 4.107,72 EUR (torej za znesek 2.632,00 EUR), kot tudi glede zakonskih zamudnih obresti od te razlike, tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 39,17 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo tožnik in tožena stranka. Tožnik se pritožuje zoper del zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na vtoževani znesek 1.032,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o pravdnih stroških, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu prisodi še znesek 1.032,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestih zneskov v višini 172,00 EUR in sicer od njihove mesečne zapadlosti dalje do plačila, toženi stranki pa naj naloži tudi povrnitev njegovih pravdnih in pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zgolj podredno predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi stroški, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da bi morala tožena stranka odtegljaje, ki jih je tožniku odtegovala na podlagi sklepa o izvršbi z dne 21. 9. 2011 od septembra 2011 do februarja 2012 iz naslova preživnine, zadržati do obvestila sodišča o pravnomočnosti sklepa z dne 21. 9. 2011, šele nato pa te zneske nakazati upniku. Šele od takrat dalje bi lahko tožniku odtegovala preživninske zneske od vsakokratne plače do poplačila upnikove terjatve po navedenem sklepu o izvršbi na podlagi izdane predhodne odredbe. Tožnik pa je zoper navedeni sklep ugovarjal. Njegovemu ugovoru je bilo v celoti ugodeno s sklepom z dne 1. 2. 2012, sklep o izvršbi in o predhodni odredbi z dne 21. 9. 2011 je bil v celoti razveljavljen in predlog upnika za izvršbo in zavarovanje zavrnjen. Ta sklep z dne 1. 2. 2012 je postal pravnomočen. Tožena stranka ga je prejela 8. 3. 2012, zato bi mu morala s tem dnem prenehati odtegovati zneske plače, že odtegnjene zneske pa vrniti. Ker tega ni storila, je bil tožnik oškodovan za skupno odtegnjeni znesek plače v višini 1.752,12 EUR, pri čemer pa mu je sodišče prve stopnje prisodilo iz tega naslova le 720,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in to kljub temu, da je za celotno vtoževano obdobje odpadla pravna podlaga za odtegovanje spornih zneskov od tožnikove plače. Tožena stranka se pritožuje zoper prvo točko izreka izpodbijane sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek. Ker tožnik ni plačeval preživnine za sina, čeprav je bil to dolžan storiti na podlagi pravnomočne sodbe, je te zneske tožena stranka utemeljeno odtegovala tudi v obdobju od marca 2012 do junija 2012. Tožnik ni dokazal, da je to svojo obveznosti poravnal, kar pomeni, da ni bil z ničemer oškodovan. Če bi obveljala ugotovitev sodišča, bi bil tožnik neupravičeno obogaten, kar ne bi bilo v skladu z načelom poštenega uporabljanja prava. Ker je tožnik pri toženi stranki vzel 4 avtomobilske gume (ne da bi mu direktor to dovolil), ki jih ni plačal, je imela tožena stranka vso pravico, da zadrži znesek za izplačilo dela tožnikove plače in za izplačilo njegovega regresa za letni dopust v skupni višini 755,60 EUR. Ob tem poudarja, da 136. člen ZDR govori le o plači, ne pa o regresu za letni dopust. Navedenega zneska tožnik še danes ni povrnil toženi stranki.

Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe, ki ga nasprotna stranka napada s pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (stranki bistvenih kršitev določb postopka v svojih pritožbah ne uveljavljata), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmoto uporabilo materialno pravo.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju od septembra 2011 do junija 2012 odtegovala od njegove plače iz naslova preživnine določene zneske in sicer od septembra 2011 do februarja 2012 172,00 EUR mesečno, od marca 2012 do junija 2012 pa 180,03 EUR mesečno. Tožena stranka je kot pravno podlago za odtegovanje navedenih zneskov upoštevala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. 0252 I 340/2011 z dne 21. 9. 2011 (A4), ki pa je bil po ugovoru tožnika kot dolžnika v izvršilnem postopku s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I 340/2011 z dne 1. 2. 2012 (A7) razveljavljen, predlog za izvršbo in zavarovanje pa v celoti zavrnjen. Sklep z dne 1. 2. 2012 je postal pravnomočen 6. 3. 2012 (A7). S tem pa je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je tožena stranka tožniku v omenjenem obdobju odtegovala sporne zneske od plače. Glede na to je dolžna te zneske tožena stranka tožniku vrniti. Ker je tožena stranka sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 1. 2. 2012 prejela 8. 3. 2012 (A8), je s prvim naslednjim dnem prišla v zamudo z vračilom teh zneskov. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo znesek v skupni višini 1032,00 EUR, kar predstavlja 6 mesečnih odtegnjenih zneskov od tožnikove plače v posamični mesečni višini 172,00 EUR. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 1. 2. 2012 prejela 8. 3. 2012, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti od neupravičeno izplačanih zneskov tudi zakonske zamudne obresti in sicer od 9. 3. 2012 dalje do plačila, medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1032,00 EUR za obdobje pred 9. 3. 2012 zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka kljub prejemu sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 1. 2. 2012 nadaljevala z odtegovanjem mesečnih zneskov od tožnikove plače (vse do vključno junija 2012, ne da bi zato imela pravno podlago), je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikovemu zahtevku utemeljeno ugodilo in mu neupravičeno odtegnjene zneske prisodilo, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o štirih odtegnjenih mesečnih zneskih tožnikove plače v višini po 180,03 EUR. Tožena stranka kljub pravnomočni sodbi opr. št. P 364/2008, ki je tožnika zavezovala kot toženca (A4) in ki se ni nanašala na toženo stranko, brez ustrezne pravne podlage (npr. sklepa o izvršbi) ni smela posegati v tožnikovo plačo in od nje odtegovati sporne zneske.

V tem individualnem delovnem sporu pa je tožnik vtoževal tudi izplačilo zneska 114,63 EUR, ki mu ga je tožena stranka odtegnila od plače za julij 2012 in izplačilo zneska 640,97 EUR, ki je predstavljal neto regres za letni dopust za tožnika za leto 2012 (A13), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožnikovemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni imela nikakršne pravne podlage, da tožniku odtegne del njegove plače za julij 2012, oziroma da mu ne izplača regresa za letni dopust za leto 2012. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bila do navedenih zneskov upravičena zato, ker ji tožnik ni poravnal plačila za štiri avtomobilske gume, ki jih je vzel pri toženi stranki in to brez dovoljenja direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v tem delu tožbenega zahtevka utemeljeno sklicevalo na določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je določal, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegove pisnega soglasja ne sme pobotati z obveznostjo plačila, delavec pa soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik pisno soglašal s pobotanjem svoje obveznosti do tožene stranke in ker zadržanje tožnikove plače ni temeljilo na primerih, ki bi bili določeni z zakonom, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževana zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi z obrazložitvijo, da tožena stranka ni imela veljavne pravne podlage, da sporna zneska tožniku ne bi izplačala. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in glede navedenega potrditi odločitev sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še znesek 1.032,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 dalje do plačila, v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj je ugotovilo, da glede preostalega dela odločitve sodišča prve stopnje niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (5. alinea 358. člena ZPP, 353. člen ZPP). Prav tako je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke, saj sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo delu tožnikovega tožbenega zahtevka, v zvezi s to odločitvijo pa ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z ozirom na delno spremembo prvostopenjske sodbe v tem individualnem delovnem sporu uspel do 61 %, tožena stranka pa do 39 %. To pa pomeni, da je tožnik glede na pravdne stroške, ki jih je pravilno priznalo in odmerilo sodišče prve stopnje, upravičen do povrnitve dela svojih pravdnih stroškov v višini 338,55 EUR, tožena stranka pa v višini 97,54 EUR. Po pobotanju tako ugotovljenih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, v višini 241,01 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (člen 154/2 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel praktično v celoti, zato mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pritožbene stroke, ki jih je priglasil skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.). Tako je tožnik glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe upravičen do povrnitve nagrade za postopek po tar. št. 3210 v višini 110,40 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6000 v višini 20,00 EUR, vse povečano za DDV po tar. št. 6007 v višini 28,69 EUR, kar skupaj znaša 159,09 EUR. Te stroške mu je dolžna tožena stranka povrniti v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovora na pritožbo obeh pravdnih strank nista pripomogla k rešitvi navedenega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. (155. člen ZPP).