Jedro

Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem ZPIZ-1 za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 20. 9. 2004 in 12. 5. 2004. E. M. in I. M. je priznalo pravico do družinske pokojnine po pokojnem H. M. od 1. 5. 2003 dalje in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe odločiti o višini družinske pokojnine s posebno odločbo. V istem roku je dolžna v ponovljenem postopku odločiti tudi o pravici in višini vdovske pokojnine za R. M..

2. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je H. M. dne 5. 8. 1995 padel kot borec v Armiji Bosne in Hercegovine (BIH). Ob upoštevanju zgolj zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v tej Armiji, je bila tožečim strankam v BIH priznana družinska pokojnina. Pokojni je dopolnil zavarovalno dobo tudi v Republiki Sloveniji (RS), in sicer 8 let 5 mesecev in 9 dni. Sodišče je presodilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) ne določa, da družinski člani po pokojnem v RS ne bi mogli uveljavljati družinske oziroma vdovske pokojnine iz naslova poškodbe izven dela. Pokojnikovima otrokoma je priznalo pravico do družinske pokojnine, saj je pokojni izpolnil pogoj iz 1. alinee prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1 (t. j. gostota zavarovalne dobe), imel je lastnost zavarovanca po predpisih, ki so veljali pred ZPIZ-1 (prvi in tretji odstavek 393. člena ZPIZ-1), izpolnjeni pa so tudi pogoji na strani otrok, ki so predpisani v 115. in 116. členu ZPIZ-1. V zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine je ugotovilo, da iz listin v spisu ni razvidno, ali je vdova v času, ko je uveljavljala pri toženi stranki to pravico, bila obvezno zavarovana ali ne (prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1). Toženi stranki je zato naložilo, da naj o pravici do vdovske pokojnine odloči v ponovljenem postopku.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Za uporabo določila 1. alinee prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) ni bilo podlage. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem v zvezi s priznanjem vdovske pokojnine dolgotrajno in zvezano z nesorazmernimi težavami. Sicer pa je imelo na razpolago vse potrebne podatke za odločitev. Pravno podlago za odločitev predstavlja določilo drugega odstavka 250. člena ZPIZ-1 (dejanski stan za uporabo tega določila sicer ni izpolnjen) in ne prvega odstavka 250. člena v zvezi s tretjim odstavkom 393. člena ZPIZ-1. Napačna je odločitev, da pokojni izpolnjuje pogoje iz 1. alinee prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. V času smrti ni bil zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, temveč pri tujem, kjer je bila tožečim strankam družinska pokojnina odmerjena v višini, kot če bi pokojni umrl zaradi poškodbe pri delu, ne glede na doseženo pokojninsko dobo. Riziko zavarovanja za primer smrti, do katere je prišlo zaradi vojne v tuji državi, mora pokriti država, v kateri je nastal zavarovalni primer. V konkretnem primeru je to BIH, ki je s posebnim zakonom uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Pri priznanju in odmeri pokojninske dajatve v BIH je bila že upoštevana pokojninska doba, ki je bila dopolnjena v RS, zato na podlagi te pokojninske dobe družinski člani pokojnega ne morejo uveljaviti istovrstne pokojninske dajatve v RS, dokler ne bo ustreznega pravnega temelja v mednarodni pogodbi. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Na podlagi 19. člena ZDSS-1 se v postopku v socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Revizija neutemeljeno očita, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, na podlagi katere lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Iz revizije je razvidno, da tožena stranka navedeno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ob upoštevanju 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP se lahko revizija vloži le zaradi tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje, obstoja takšne kršitve pa tožena stranka ne uveljavlja.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu (prvi odstavek 250. člena ZPIZ-1). Osebe, ki po uveljavitvi ZPIZ-1 nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 393. člena ZPIZ-1). Pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine lahko v skladu s tretjim odstavkom 393. člena ZPIZ-1 pod pogoji, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-1, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih ta zakon določa za družinske člane.

11. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da predstavlja pravno podlago za odločitev določilo drugega odstavka 250. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega se pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu. To določbo bi moralo sodišče uporabiti le, če bi pokojni H. M. umrl zaradi poškodbe pri delu in bi vdova ter otroka pri toženi stranki uveljavljali pravice na podlagi drugega odstavka 109. člena ZPIZ-1 (le-ta določa, da pridobijo upravičenci pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo zavarovanca, če je ta umrl zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz pravnih določil, ki so navedena v 10. točki te sodbe in ki priznanja pravice do vdovske in družinske pokojnine ne pogojujejo s tem, da bi moral biti pokojni v času smrti zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

12. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni pomembno, da je H. M. umrl kot pripadnik tuje vojske, temveč je bistveno, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Na podlagi 1. alinee citiranega določila vdova oziroma drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je ta dopolnil najmanj pet let zavarovalne dobe ali najmanj deset let pokojninske dobe. Sodišče je ugotovilo, da je navedeni pogoj izpolnjen, saj je pokojni v RS dopolnil zavarovalno dobo v trajanju 8 let 5 mesecev in 9 dni. Revizijsko zatrjevanje, da ta pogoj ni izpolnjen, je usmerjeno v izpodbijanje dokazne ocene o gostoti zavarovalne dobe, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Revizijsko zavzemanje, da bi sodišče moralo uporabiti določilo 177. člena ZPIZ-1, ni utemeljeno. Bosanski nosilec zavarovanja je priznal tožečim strankam pravico do družinske pokojnine le na podlagi obdobja, ki ga je pokojni zavarovanec prebil v Armiji v BIH in tudi pri odmeri pokojnine ni upošteval zavarovalne dobe, ki jo je pokojni dopolnil v RS. Na ti dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje je štelo prvostopenjsko dejansko stanje za pravilno in popolno ugotovljeno) je Vrhovno sodišče ob upoštevanju določila tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, zato je neuspešno revizijsko zatrjevanje, da je bila pri priznanju in odmeri pokojninske dajatve v BIH že upoštevana v RS dopolnjena pokojninska doba in s tem izčrpana izbirna pravica tožečih strank iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Brez podlage je tudi navedba revizije, da odmera družinske pokojnine v BIH v najvišjem možnem odstotku pomeni, da je bila pri tem upoštevana v RS dopolnjena pokojninska doba.

14. Revizija zmotno navaja, da bi riziko zavarovanja za primer smrti zaradi vojne v tuji državi morala pokriti država, v kateri je nastal zavarovalni primer in da je v zvezi s tem BIH s posebnim zakonom že uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem ZPIZ-1 za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.

15. Ob upoštevanju materialnopravnih stališč, ki so zavzeta v 10. - 14. točki te sodbe, je sodišče izpodbijani zavrnilni odločbi tožene stranke utemeljeno odpravilo in po predhodni ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi pogoji iz 115. in 116. člena ZPIZ-1, pokojnikovima otrokoma pravilno priznalo pravico do družinske pokojnine in toženi stranki naložilo izdajo odločbe o njeni odmeri. O pravici do vdovske pokojnine pa je zaradi ugotovitve izpolnjevanja vseh pogojev za njeno priznanje toženi stranki utemeljeno naložilo izdajo novega upravnega akta.

16. Enaka stališča kot v tej zadevi, je ob obravnavanju podobnih dejanskih stanj in o enakih pravnih vprašanjih Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah VIII Ips 136/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 471/2007 z dne 26. 5. 2009. 17. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.