Jedro

Predložena dokumentacija omogoča sklep, da je bila celotna parcela 1035/21 v času svojega nastanka funkcionalno zemljišče k stavbi 1035/10, torej nova določitev funkcionalnega zemljišča ni bila potrebna.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 321-87/1993-233 z dne 24. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka vrnil v skupno last in posest upravičenki A. oziroma osebam, katerim so bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice, zemljišče parc. št. 1035/48 k.o. … - …, pašnik 7, v izmeri 1008 m2; v 2. točki izreka določil, da je zavezanec za vrnitev parcele B.; v 3. točki izreka, da vrednost nepremičnine znaša 15,89 DEM; v 4. točki izreka, da bo pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi Okrajno sodišče v Kranju izbrisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve za parc. št. 1035/21; ter v 5. točki, da bo Okrajno sodišče v Kranju po pravnomočnosti te odločbe in odločbe Območne geodetske uprave Kranj o ureditvi meja po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja parcele. V obrazložitvi je navedel, da je predmet obravnave del parcele 1035/2, v času podržavljenja pašnik 7. razreda v izmeri 4106 m2, del današnje parcele 1035/21 pašnik 7. razreda v izmeri 1669 m2. Za to parcelo je bilo v postopku ugotovljeno, da njeno dejansko stanje v naravi ni v celoti usklajeno s katastrskimi podatki in da se na njej nahajajo objekti in naprave, ki skupaj s pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči niso odmerjeni in nimajo samostojnih parcelnih številk. Podjetje C. je v elaboratu - določitev gradbene parcele k obstoječemu objektu za potrebe denacionalizacije, parceliralo parcelo v parcelo 1035/48 pašnik 7. razreda v izmeri 1008 m2 in 1035/49 pašnik 7. razreda v izmeri 661 m2, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k restavraciji D. Za parcelo 1035/48 pa je ugotovljeno, da se lahko vrne v naravi. Organ je o zadevi odločal v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 293/2010 z dne 21. 12. 2010, ki je ugodilo tožbi B. in napotilo organ, da razjasni obstoj objektov na začasni parceli 1035/48. Organ je razpisal ustno obravnavo 20. 5. 2011 na kraju samem v prisotnosti zastopnika C.. Na ogledu je ugotovil, da na delu zemljišča, ki ga predstavlja še neevidentirana parcela 1035/48, ni zgrajenih nobenih zidanih objektov, stoji pa lesena ograja, ki poteka okrog objekta D., na južni strani parcele pa je z dovozne ceste na Krvavec napravljen še makadamski uvoz do objekta. Denacionalizacijski upravičenci so navajali, da so kamniti oporni zidovi, ki jih je izdelalo planinsko društvo, bili razlog, da se je zemljišče do teh štelo za funkcionalno zemljišče, da pa ograja nima povezave s funkcionalno uporabo stavbe, ker le preprečuje živini dostop do stavbe in da je bila ta ograja postavljena tekom denacionalizacijskega postopka, kar samo dokazuje, da večino dela zemljišča B. ni nikoli uporabljalo za potrebe svoje dejavnosti. Navedenemu pa je nasprotoval zavezanec, ki je navajal, da je ograja gradbeni objekt ter da je postavljena povsem logično s konfiguracijo terena ter da v naravi logično zamejuje funkcionalno zemljišče k objektu od ostalega zemljišča. V nadaljevanju postopka, pa je B. predložilo organu dokazila – naznanilni list 6/74 in ostala dokazila, iz katerih naj bi izhajalo, da je bila celotna parcela 1035/21 po dokumentaciji št. F-P/2-11/74 na podlagi delilnega načrta določena kot funkcionalno zemljišče, ter menilo, da je upravni organ vezan na prvotno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča. Upravni organ na podlagi predloženih dokazil ugotavlja, da se je parcela 1035/2 delila po dokumentaciji za določitev funkcionalnega zemljišča št. F-P/2-11/74 in da je med drugim nastala tudi nova parcela 1035/21, katere lastnik je postalo B.. Na podlagi navedenih dokazil je upravni organ zaprosil pristojni arhiv za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt D. na parceli 1035/10 in odločbo št. F-P/2-11/74 o določitvi funkcionalnega zemljišča k objektu. Enako še območno geodetsko upravo, vendar od navedenih odločbe ni prejel, predložil pa je tudi ni zavezanec. Nadalje je upravni organ z dopisom z dne 3. 6. 2011 zaprosil izvedenca, podjetje C., da se pisno opredeli do določitve funkcionalnega zemljišča k vsem objektom na zemljišču, zlasti pa še k leseni ograji in uvozni poti. Izvedenec v ponovnem postopku ni spremenil svojega elaborata in je v dopisu z dne 13. 6. 2011 navedel, da je upošteval veljavne prostorske ureditvene pogoje, zakonodajo in predpise. Pojasnil je, da je lesena ograja simboličnega pomena in je postavljena z namenom preprečitve direktnega dostopa živine do objekta, zato ne predstavlja meje funkcionalnega zemljišča. Glede uvoza pa je pojasnil, da celotna dovozna cesta do Krvavca, kakor tudi vse ostale dovozne poti do vseh objektov na območju A. niso bile predmet določitve gradbenih parcel, ker se njihov status rešuje z uveljavljanjem služnosti. Organ ugotavlja, da razen naznanilnih listov in pogodbe o prenosu ne obstaja nobena druga dokumentacija, ki bi se nanašala na lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter na določitev funkcionalnega zemljišča k objektom, postavljenim na tem zemljišču. Iz priloženega geodetskega načrta obstoječega stanja C. 20090023 z dne 11. 3. 2009 pa celo ugotavlja, da lesena ograja okoli objekta ne poteka po parcelni meji, ampak zlasti na vzhodni strani v velikem delu po zemljišču, ki je bilo že vrnjeno pašni skupnosti. Navedbe zavezanca, da ograja odreja zemljišče, ki pripada planinskemu domu, zato niso utemeljene.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z 32. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Celotna parcela 1035/21 je bila že leta 1974 določena kot funkcionalno zemljišče k objektu D., po dokumentaciji za določitev funkcionalnega zemljišča št. F-P/2-11/74 in je zato ponovna določitev funkcionalnega zemljišča nezakonita. Predložil je dokaze, iz katerih izhaja, da je bilo funkcionalno zemljišče že določeno. Meni, da kljub temu, da organ ni pridobil dodatne dokumentacije, to ne more negirati dejstva, da je bilo funkcionalno zemljišče določeno. Čeprav se dokumentacije po 38 letih ni našlo, to ne pomeni, da funkcionalno zemljišče ni bilo določeno. Poudarja, da je dokazno breme v postopku denacionalizacije na strani vlagatelja zahteve, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Kljub temu, da je tožnik jasno izkazal, da je bilo funkcionalno zemljišče že določeno v letu 1974, upravičenec tega ni ovrgel. Napačno je razlogovanje drugostopnega organa, da tudi, če bi bila celotna dokumentacija najdena, to ne bi bilo relevantno. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi ob predpostavki, da funkcionalno zemljišče objektu D. še ne bi bilo določeno. Upravni organ bi moral glede določitve funkcionalnega zemljišča izdati odločbo, iz katere bi izhajale ugotovitve o tem, kakšna je velikost objekta, h kateremu se določa funkcionalne zemljišče, kakšen je namen objektov oziroma kakšna dejavnost se v njem izvaja, kateri pogoji iz prostorskih ugotovitvenih pogojev so bili upoštevni in izpolnjeni, in zakaj je odmeril funkcionalno zemljišče v obsegu, kot je razviden iz elaborata. Tega pa prvostopni organ ni storil. Izvedenec je sicer izdelal elaborat, vendar ta nima vsebinske pisne obrazložitve, iz njega ne izhaja, katere okoliščine je upošteval pri odmeri funkcionalnega zemljišča in katere pogoje iz prostorsko ureditvenih pogojev. Sklicuje se sicer na predpise, ki so bili upoštevani, pri tem pa ne navaja, na katere določbe se je oprl. Neutemeljen je tudi zaključek izvedenca glede funkcije in statusa lesene ograje okrog objekta D. ter glede makadamskega dovoza. Predlaga odpravo izpodbijane prvostopne odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi se upravičenki vrača zemljišče - začasna parcela 1035/48, pašnik 7. razreda, v izmeri 1008 m2, ker organ ni ugotovil ovir za vrnitev v naravi.

Odločitev upravnega organa temelji na stališču, da gre za kmetijsko zemljišče in ovire za vrnitev v naravi v postopku niso bile dokazane. Po mnenju sodišča pa je organ napačno presodil s strani tožnice predložene dokaze, račun št. 08-2/272 z dne 30. 7. 1974, naročilnico za izvršitev geodetskega dela z dne 16. 5. 1974 in naznanilni list št. 6/74. Sodišče ne more soglašati z njegovim dokaznim sklepom, da predloženi dokazi ne izkazujejo, da je bilo funkcionalno zemljišče k objektu na parceli 1035/10 že določeno pred uveljavitvijo ZDen, ne glede na to, da organ po poizvedovanju odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča št. F-P/2-11/74 pri pristojnih organih ni pridobil. Namreč iz naročilnice za izvršitev geodetskega dela, v rubriki predvideno novo stanje (navesti deleže, površine in lastnika), izhaja, da se bo parcelacija parcel 1035/10 in 1035/2 izvršila, ker je bila izdana odločba o funkcionalnem zemljišču za B.. Naročilnica napotuje, da je novo stanje odmeriti po odločbi o funkcionalnem zemljišču. Tudi iz naznanilnega lista št. 6/74 izhaja, da se parceli delita po dokumentaciji za določitev funkcionalnega zemljišča št. F-P/2-11/74. Iz ugotovitev katastrskega organa po izvršenem ogledu (naznanilni list) izhaja, da je bila delitev izvršena po dokumentaciji določitve funkcionalnega zemljišča ter citirana številka spisa. Na podlagi navedene delitve je nastala parcela 1035/21 v izmeri 1669 m2, katere del je sporna parcela 1035/48, ki se vrača v naravi. Parcela 1035/21, kot izhaja iz kopije katastrskega načrta, v naravi obkroža parcelo 1035/10 – stavbišče D. Predloženi dokazi posredno, z jasno omembo postopka o določitvi funkcionalnega zemljišča – F-P/2-11/74, omogočajo sklep o obstoju odločbe o določitvi le-tega, ker iz njih nesporno izhaja, da potekajo z namenom izvršitve le-te. Glede na predložene dokaze sodišče ne soglaša z dokaznim sklepom upravnega organa, da tožeča stranka ni izkazala, da za vrnitev v naravi parcele 1035/48 ni podana ovira. Po mnenju sodišča namreč predložena dokumentacija omogoča sklep, da je bila celotna parcela 1035/21 v času svojega nastanka funkcionalno zemljišče k stavbi 1035/10, torej nova določitev funkcionalnega zemljišča ni bila potrebna.

Tudi ob primerjavi novo določenega funkcionalnega zemljišča – parcela 1035/49, s funkcionalnim zemljiščem v obsegu parcele 1035/21, glede na neobrazloženost mnenja družbe C., sodišče ne najde razlogov, da parcela 1035/48 po svoji naravi ne bi odgovarjala atributom, ki jih funkcionalno zemljišče mora imeti, tudi po določilih predpisov, za katere geodetski izvedenec zatrjuje, da jih je ob izdelavi mnenja uporabil. Na nepopoln obseg funkcionalnega zemljišča pri novi določitvi kaže dejstvo, da je na spornem zemljišču makadamski dovoz, ki ni vključen v obseg funkcionalnega zemljišča, pa bi po sodni praksi sodišča moral biti, ker pomeni objekt v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen, na večjem delu oboda parcele pa je tudi ograja, ki parcelo zamejuje, kar tudi kaže na uporabo v obsegu, kot je bila zamejena na podlagi naznanilnega lista 6/74, ko je parcela 1035/21 nastala.

V ponovnem postopku obravnave zadeve bo moral upravni organ izhajati iz stališča sodišča, ki se nanaša na dokazni sklep glede predloženih dokazil, ki kažejo, da je bilo ob meritvi v letu 1974 funkcionalno zemljišče k stavbi D. določeno v obsegu parcele 1035/21. Navedeno pa pomeni, da bo na strani upravičencev dokazno breme, da dokažejo z ustreznimi dokazi, da sporni del parcele 1035/21 (začasno parcela 1035/48) nima atributov funkcionalnega zemljišča. Po mnenju sodišča je torej tudi del parcele 1035/21, ki je predmet odločanja, ob dejanskem stanju zadeve, ki izhaja iz upravnega spisa, zazidano stavbno zemljišče zaradi svojega pravnega statusa, ki ga je pridobil na podlagi postopka določitve, zazidana stavbna zemljišča pa glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZDen niso predmet vrnitve v naravi.

Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR povečane za 20 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.