Jedro

Tudi če je sodišče prve stopnje zapisano pogodbeno določilo štelo za jasno, bi moralo ugotavljati skupni namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe. Uporabo 2. odstavka 82. člena OZ bi lahko opustilo samo v primeru nespornosti pogodbenih določil.

Izrek

I. Pritožba zoper popravni sklep se zavrne in se izpodbijani popravni sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sklep o izvršbi ostane veljavi. S popravnim sklepom je izrek sodbe preoblikovalo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 110767/2013 z dne 8.7.2013 in zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v znesku 3.310,70 EUR.

2. Zoper sodbo in popravni sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja kršitev vseh treh, v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Meni, da popravni sklep nima razlogov in da se z njim popravlja neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Trdi, da se z njim ne odpravljajo pisne napake in da neskladij med izrekom in obrazložitvijo, tudi če so posledica pisnih napak, ni mogoče odpraviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče popravni sklep odpravi, ker za njegovo izdajo ni podlage. Glede sodbe pa predlaga njeno spremembo tako, da bo sklep o izvršbi vzdržan v veljavi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da gre za trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja, ki preneha, ko preteče rok. Določilo 332. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne daje podlage za zaključek, da bi lahko trajno dolžniško razmerje prenehalo z odpovedjo in brez posledic za naročnika (brez plačila preostalega pogodbenega zneska). Sklicuje na 9. čl. OZ, ki določa, da se morajo sklenjene pogodbe izpolniti. Sklicuje se na 648. čl. OZ, ki določa pravne posledice v primeru enostranskega odstopa od podjemne pogodbe in sodno prakso v podobnih primerih (VSL I Cp 3870/2010, II Cp 2834/2012, III Ips 66/2013, III Ips 226/2008). Posledica enostranskega odstopa od pogodbe je hkratna obveznost dogovorjenega plačila. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenih trditev: da na enostranski odstop od pogodbe brez finančnih posledic ni nikoli pristala; da v 11. čl. pogodbe niso urejeni finančni učniki prenehanja pogodbe; o nedoslednosti terminologije 648. čl. OZ. Možnost odpovedi pogodbe za določen čas je bila v sodni praksi obravnavana v primerih najemnih in zakupnih razmerij, s čemer pa obravnavano razmerje ni primerljivo. Da bi bilo mogoče podjemno pogodbo (pogodbo o delu) pred potekom roka, za katerega je bila sklenjena, odpovedati brez finančnih posledic za naročnika, se sodna praksa še ni izrekla. Opozarja, da je določilo 11. čl. pogodbe med strankama sporno, sodišče pa ni uporabilo razlagalnih metod, ki jih predvideva 82. čl. OZ v prvem in drugem odstavku. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje tožnika in prič, ki so sodelovali pri dogovarjanju in sklepanju pogodbe. Navaja, da je podala razlago pogodbe, tožena stranka pa se je samo pavšalno sklicevala na vsebino zapisa in na podlagi jezikovne razlage trdila, kakšna je bila vsebina pogodbe. Dokazov za svoje trditve pa tožena stranka ni predložila. Ker sodišče dokazov ni izvedlo, je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Dobesedno razumevanje 11. čl. pogodbe je mrtva črka na papirju. Skupen namen pogodbenikov pri zapisu spornega člena pogodbe ni bil zagotoviti obema strankama prosto pot. Predvsem pa namen ni bil v zagotovitvi prevladujočega ali močnejšega položaja tožene stranke. Pred sklenitvijo sporne pogodbe je bila sklenjena ustna pogodba brez določbe, ki jo sodišče šteje v škodo tožnika. Za tožnikovo delo je tožena stranka imela drugega izvajalca, brez trenerskih izkušenj. Dogovor, kakršnega sprejema sodišče, bi pomenil zlorabo pravic (7. čl. OZ). Obligacijsko razmerje bi sodišče moralo upoštevati v povezavi z določili o podjemni pogodbi. Stranki se nista dogovorili, da sta z odstopom prosti vseh svojih obveznosti. Golo dejstvo, da pogodba po preteku trimesečnega odpovednega roka preneha, sámo po sebi ne izkazuje, da je naročnik prost vseh svojih obveznosti. V odsotnosti kakršnegakoli dogovora glede pogojev prenehanja bi sodišče moralo uporabiti zakonska določila, konkretno 648. čl. OZ. Ker je tožena stranka pogodbo odpovedala iz neposlovnih razlogov in nepoštenih motivov, je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. čl. OZ. Njeno ravnanje je protipravno, zato je odgovorna za tožniku nastalo škodo. Sklicuje se na 39., 83. in 84. čl. OZ in meni, da bi se sodišče moralo ukvarjati s skupnim namenom pogodbenikov ob sklepanju pogodbe. Ker se 11. čl. pogodbe v sodbi navaja na način, ki med strankama ni bil dogovorjen, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sodbo označuje za sodbo presenečenja, ker je sodnica na naroku dala vedeti, da tožnikov zahtevek ni neutemeljen. Ob nenadnem spremenjenem stališču bi moralo sodišče toženo stranko na morebitne nejasne trditve opozoriti. Sodišče ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič in zavrnitve tudi ni pojasnilo. Dejansko stanje je zato ostalo nepojasnjeno. Sodbo označuje za pristransko. Stališče, da je imel tožnik možnost, da si izpogaja drugačno pogodbo, pomeni poenostavljeno razumevanje vsebine in pomena podjemne pogodbe. Brez izvedbe dokazov je ugotovljeno, da je bila tožniku pogodba odpovedana zaradi predvidenih sprememb v organizaciji alpskih disciplin. Narava storitev, ki jih je prevzel tožnik, ni sezonska, prav tako ne športna panoga. Pogodba se je sklepala za olimpijsko obdobje. Meni, da je tudi prvi odstavek 117. čl. OZ podlaga za odločitev. Razloge sodbe označuje za nejasne in same s seboj v nasprotju.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper popravni sklep

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 110767/2013 z dne 8.7.2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati …“ S popravnim sklepom je izrek preoblikovalo tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 110767/2013 z dne 8.7.2013 se v celoti razveljavi v 1. in 3. odstavku in se tožbeni zahtevek zavrne.“

6. S preoblikovanjem izreka je odločitev vsebinsko ostala enaka – tožnik z zahtevkom ni uspel, sklep o izvršbi na osnovi verodostojne listine ni bil utemeljeno izdan. Po popravi je izrek razumljivejši in usklajen s predpisanim načinom sojenja v primerih odločanja o usodi v izvršilnem postopku delno razveljavljenega sklepa o izvršbi, izdanega na osnovi verodostojne listine (62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju in tretji odstavek 436. čl. ZPP). Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zanika, da bi šlo za odpravo očitne pisne napake (228. čl. ZPP).

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zoper sklep zavrnjena.

O pritožbi zoper sodbo

8. Pritožba je utemeljena.

9. Med strankama nesporno je: da sta dne 1.9.2011 sklenili Pogodbo o opravljanju storitev, s katero se je tožnik zavezal, da bo v času od 1.5.2011 do 30.4.2014 organiziral in izvajal program priprav in tekmovanj na področju alpskega smučanja. Tožena stranka se je obvezala, da mu bo za opravljeno delo plačala 33.000,00 EUR letno.

10. S sklenitvijo te pogodbe je med pravdnima strankama vzpostavljeno obligacijsko razmerje. Medsebojne pravice in obveznosti sta pogodbenika uredila s Pogodbo o opravljanju storitev z dne 1.9.2011 (v nadaljevanju pogodba; dokaz A2). Pri presoji obveznosti in pravic pa je poleg pogodbenih določil treba uporabiti tudi temeljna načela in splošna pravila za tovrstna obligacijska razmerja, predpisana z Obligacijskim zakonikom (1. čl. OZ). Pogodbena in zakonska določila so torej materialna podlaga za odločanje pri ureditvi spornih medsebojnih pravic in obveznosti pravdnih strank.

11. Med strankama so sporna tipska pravila, ki pridejo v poštev pri obravnavi njunega obligacijskega razmerja. Tožeča stranka meni, da obravnavano razmerje ustreza pogodbi o delu (podjemni pogodbi), urejeni v 619. do 648. čl. OZ; tožena stranka opozarja na elemente mandatnega razmerja, urejenega v 766. do. 787. čl. OZ. Ker ima podjemnikovo izpolnitveno ravnanje značilnosti enkratnega izpolnitvenega ravnanja (podjemnik se zaveže uresničiti končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa pogodbo - obligacija rezultata), obravnavno razmerje pa je omejeno na čas, v katerem je bil tožnik dolžan opravljati s pogodbo določene zadolžitve (trajno razmerje), velja opozoriti še na primerljivost obravnavanega razmerja z delovnim razmerjem. Za presojo, ali je bil posel opravljen, je pri podjemni pogodbi odločilen končni rezultat, merilo za presojo, ali je delavec svojo obveznost pravilno izpolnil, pa sta trud in napor, ki ga je vložil v opravljanje poslov, in skrbnost, s katero pri opravljanju poslov ravna (ne gre za enkratno izpolnitev). Tveganje, zvezano z dosego končnega naročnikovega interesa pri podjemni pogodbi nosi podjemnik, pri pogodbi, ki je pravni temelj nastanka delovnega razmerja, pa delodajalec (naročnik delavčeve storitve).; delavec je delo dolžan opravljati v skladu z navodili delodajalca. Poleg merila, ki ga je pri presoji pravne narave obravnavanega razmerja uporabilo sodišče prve stopnje - uresničitev končnega interesa naročnikove storitve – je pri razlagi pogodbe treba upoštevati tudi trajnost pogodbenega razmerja.

12. Pravna narava pogodbe, je v pomoč pri presoji, kako sta pravdni stranki uredili obligacijsko razmerje in tudi, ali sta ga pravno veljavno uredili. Pravni temelj za odločitev v tej zadevi pa je pogodbeno materialno pravo. Kako sta ga pogodbenika dogovorila, je treba treba presojati na podlagi dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali.

13. Tožeča stranka meni, da trajnega razmerja, katerega trajanje je v naprej določeno s fiksnimi datumi (razmerje za določen čas), pogodbenika v času njegove veljavnosti ne moreta prekiniti. To utemeljuje s stališčem, da je 332. čl. OZ kogentno pravilo, zaradi katerega pogodbenika ne moreta dogovoriti, da za določen čas sklenjeno pogodbeno razmerje v času njegovega trajanja prekineta (odpovesta). Ni ji mogoče pritrditi, kajti nobenega razloga ni, da pogodbenika obligacijskega razmerja, katerega trajanje sta ob sklenitvi omejila na določen čas, v času njegovega trajanja, če to že ob sklenitvi predvidita, ne bi smela spremeniti. Ker se o trajanju pogodbenega razmerja pogodbenika prosto dogovarjata, tudi dogovor o možni odpovedi v času trajanja za določen čas sklenjene pogodbe, ni zunaj njune avtonomije. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjsko interpretacijo dispozitivnosti dogovora o prenehanju trajnega obligacijskega razmerja.

14. Pravne posledice 11. čl. pogodbe, ki predvideva, da vsaka pogodbena stranka lahko pogodbo prekine z odpovednim rokom, ki ne sme biti krajši od 3. mesecev, ne pa v času zimske sezone od 1.8. do 1.2. naslednjega leta, si pravdni stranki različno razlagata. Obe se strinjata, da je bila prekinitev dogovorjena, ne pa tudi glede naročnikove obveznosti (obveznosti tožene stranke) plačila za čas po odpovedi pogodbe (za čas od odpovedi pogodbe do izteka s pogodbo predvidenega roka). Tožeča stranka trdi, da na enostranski odstop od pogodbe brez finančnih posledic ni nikoli pristala (ne s pogodbo, ne kasneje); opozarja, da to določilo ne predvideva odpovedi pogodbe brez posledic (brez plačila dogovorjenega zneska) oz. sploh ne obravnava posledic pogodbe v primeru odpovedi pogodbe; temu določilu pripisuje izključno pomen, da si tožeča stranka v primeru odpovedi zaradi potreb tekmovalcev in zaradi zagotovitve nemotenega poteka dela lahko zagotovi naročnikovo odstranitev iz ekipe (IX. točka vloge z dne 15.12.2014). Tožena stranka pa v nasprotju s to razlago trdi, da dogovorjena odpoved pogodbe pomeni prenehanje pogodbe in s tem prenehanje obveznosti obeh pogodbenih strank. Trdi, da 11. čl. pogodbe izključuje plačilo za čas po tem, ko je pogodba odpovedana, da prenehanje pogodbe povzroči prenehanje obveznosti obeh pogodbenih strank; da je odpoved pred iztekom pogodbe dogovorjena brez kakršnegakoli nadomestila ali plačila odškodnine. Meni, da bi bil tožnik, ki po odpovedi pogodbe dela ni opravljal, neupravičeno obogaten, če bi mu bilo plačano tudi delo, ki ga ni opravil. Zanika torej obstoj pravne podlage za plačilo, ki ga uveljavlja tožeča stranka (ugovor z dne 23.10.2013, vloga z dne 27.11.2013 in druge).

15. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da 11. čl. pogodbe jasno in nedvoumno določa, da odpoved ob upoštevanju pogodbenega roka in v pogodbeni navedenih omejitev za nobeno od strank ne vzpostavlja obveznosti plačila kakršnegakoli zneska. S tem je izvedlo jezikovno razlago 11. čl. pogodbe, spregledalo pa, da je način razlage spornih pogodbenih določil predpisan v drugem odstavku 82. čl. OZ. Tudi če je sodišče prve stopnje zapisano pogodbeno določilo štelo za jasno, bi moralo ugotavljati skupni namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe. Uporabo drugega odstavka 82. čl. OZ bi lahko opustilo samo v primeru nespornosti pogodbenih določil(2). Šele na podlagi izvedenih dokazov, s katerimi pravni stranki dokazujeta vsebino spornega 11. čl. pogodbe, bi bilo razumevanje 11. čl. pogodbe mogoče razlagati ustrezno načelom in materialnim določilom obligacijskega prava.

16. Tožeča stranka je v vlogi z dne 10.10.2013 predlagala zaslišanje strank in večjega števila prič. V VI. točke vloge je navedla imena prič in se sklicevala, da s pričami dokazuje vsa dejstva iz I. do V. točke vloge. Ker je med temi dejstvi podana tudi razlaga 11. čl. pogodbe, ima pritožba prav, da predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo; zavrnitve njihove izvedbe tudi ni pojasnilo. Dokazni predlog sicer ne pojasni, o katerem od zatrjevanih dejstev bo izpovedovala posamezna priča, vendar bi to, v okviru materialno procesnega vodstva, moralo razčisti sodišče. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče toženi stranki odreklo obravnavanje predlaganih dokazov, kar je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ker gre za kršitev, katere glede na njeno pravno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti, je prvostopenjska odločitev razveljavljena (354. čl. ZPP).

17. V ponovljenem postopku naj sodišče razčisti, katere dokaze sta pravdni stranki predlagali za dokazovanje vsebine sklenjene pogodbe, ter te dokaze in po potrebi druge dokaze izvede.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 943/2007 z dne 8.4.2010.