Jedro

Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so samo omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic, je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti takšnih posegov oziroma kateri ustavni pravici dati prednost. V konkretnem primeru so si v navzkrižju ustavne pravice udeležencev iz 35. in tretjega odstavka 51. člena Ustave in ustavna pravica otroka do posebnega varstva (56. člen Ustave). Okoliščine konkretnega primera prepričljivo potrjujejo, da je poseg sodišča prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v ustavne pravice udeležencev dopusten, ker zasleduje ustavno utemeljen/dopusten cilj - varstvo koristi otroka, ki mu nastaja škoda, ki je povezana z ravnanji in opustitvami njegovih staršev. Taka omejitev ustavnih pravic udeležencev je torej dopustna, ker je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi. Taka so tudi stališča sodne prakse, ki poudarja, da je terapija dragocen pripomoček za reševanje medsebojnih razmerij, ne zgolj zaradi izboljšanja odnosov, temveč zaradi konkretnega ogrožanja otroka, oziroma ko je potrebna zaradi zavarovanja pomembnejše koristi - dobrobiti otrok.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke z dne 14. 2. 2023 in ugovor predlagatelja z dne 13. 2. 2023 zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 723/2020 z dne 31. 1. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da sta se predlagatelj in nasprotna udeleženka dolžna udeležiti individualne terapije, namenjene izboljšanju starševskega odnosa in starševske komunikacije, bodisi na X., kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo, d. o. o. , bodisi v okviru druge institucije, kamor naj nasprotna udeleženka po potrebi pritegne tudi mladoletnega otroka, v kolikor bi ji bilo v okviru izbrane terapije tako svetovano, da se mora vsak od udeležencev vključiti v individualno terapijo v roku tridesetih dni od prejema sklepa in se te terapije redno udeleževati, da je vsak od udeležencev dolžan v roku petintridesetih dni od prejema sklepa sodišču posredovati pisno dokazilo o vključitvi v terapijo in enkrat mesečno, najkasneje do zadnjega dne v mesecu, sodišče obvestiti, ali se programa redno udeležuje, da je vsak udeleženec dolžan sodišču o tem predložiti dokazilo (III/1), da se v primeru kršitve začasne odredbe predlagatelju in nasprotni udeleženki izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR (III/2), da začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča (III/3), da pravno sredstvo zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (III/4), da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (IV).

_**Povzetek pritožbenih navedb predlagatelja**_

2. Predlagatelj v laični pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da začasno odredbo v delu, ki se nanaša na predlagatelja, razveljavi.

3. Sodišče prve stopnje je v sklepu povzelo izjavo otroka z dne 27. 7. 2020, da želi ostati pri nasprotni udeleženki, da pa želi imeti stike s predlagateljem, kot jih je določilo sodišče, da o vseh vprašanjih glede njegove vključitve v ambulanto za avtizem odloči sodišče. Kljub jasno izraženi volji otroka sodišče od leta 2020 dalje ni zasledovalo njegovih koristi.

4. Sodišče ni upoštevalo, da so stiki predlagatelja z otrokom do 10. 3. 2020 potekali v skladu s sodno poravnavo, da je takrat nasprotna udeleženka samovoljno te stike prekinila, da je pritožbeno sodišče v sklepu IV Cp 2/2021 z dne 14. 1. 2021 ugotovilo, da za tako ravnanje ni nobenega razloga. Sodišče ni upoštevalo, da nasprotna udeleženka od takrat dalje ni več komunicirala s predlagateljem, telefonske stike s sinom je onemogočila, s tem, da se je izselila v tujino, kar kaže na njeno odločnost, da v celoti prekine komunikacijo predlagatelja z otrokom.

5. Sodišče ni upoštevalo, da je nasprotna udeleženka, ko je bivala v Sloveniji, vse predloge za skupno terapijo odklanjala. Predlagatelj se je na društvu X., klinika za psihiatrijo in psihoterapijo, d. o. o., že dogovoril za skupno terapijo, na katero je nasprotna udeleženka pristala, kasneje pa jo je zavrnila, kar kaže, da nasprotna udeleženka nima namena, da bi svoja ravnanja spremenila in da bi sin imel tudi očeta.

6. Sodišče zmotno ugotavlja, da sta udeleženca v stalnem konfliktu. Predlagatelj ni v konfliktu z nasprotno udeleženko. Tri leta že poskuša po pravni poti vzpostaviti stike z otrokom prav iz razloga, da bi se izognil konfliktom.

7. Nasprotna udeleženka je otroka samovoljno odpeljala iz države, ne da bi predlagatelja ali sodišče obvestila o novem naslovu prebivališča, kar je storila zato, da onemogoči vsakršni stik predlagatelja z otrokom. Iz tega razloga so ugotovitve sodišča, ki je odredilo individualno terapijo predlagatelju za izboljšanje medsebojnega odnosa, protispisna in ne temeljijo na nobenem ugotovljenem dejstvu.

8. Sodišče je ugotovilo dejansko stanje na podlagi izjave A. A. na naroku 8. 6. 2022, kot da gre za mnenje sodne izvedenke, čeprav je navedeni status sodni izvedenki prenehal 17. 2. 2022. Iz njenih izjav je razvidno, da se ni več spominjala razmer, v katerih je živel sin do prisilne odselitve v tujino, ni vedela, da je B. sestra nasprotne udeleženke, navajala je, da bi se lahko predlagatelj s sinom učil poštevanko po elektronskem mediju, čeprav je nasprotna udeleženka med njim in sinom prekinila vsak stik.

9. Nobenega dvoma ni, da je otrok ogrožen, vendar sodišče ni pokazalo odločnosti v ukrepanju, ko bi bilo to še pravočasno in potrebno, in bi lahko preprečilo nastanek hujših posledic. Sodišče ni utemeljilo, zakaj sedaj takšna nuja, ni tudi pojasnilo, kako bi lahko ukrep individualne psihosocialne terapije predlagatelja izboljšal trenutni položaj otroka, ki je odpeljan v tujino, živi v skupnosti s tremi nezaposlenimi ženskami, brez stika z dosedanjimi prijatelji, sošolci in sorodniki.

_**Povzetek pritožbenih navedb nasprotne udeleženke**_

10. Nasprotna udeleženka v pritožbi predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru nasprotne udeleženke ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 31. 1. 2023 razveljavi, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

11. Sodišče ni navedlo pravne podlage za izdajo začasne odredbe. Na podlagi 161. člena DZ v zvezi drugim odstavkom 157. člena DZ morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

12. Sklep ne vsebuje razlogov, zaradi katerih bi bila otrokova korist ogrožena zaradi konfliktnih odnosov med udeležencema, čeprav sodišče razumno ugotavlja, da bi bilo v korist otroka, da bi starša sodelovala. Zagotovo otroku to ne bi bilo v škodo, ampak vprašanje je, ali je zaradi odnosa med staršema v času izdaje začasne odredbe otrok ogrožen.

13. Sodišče je povzelo dosedanji potek postopka, ni pa upoštevalo dejanskega stanja v času odločanja. Dejansko stanje se je spremenilo, zato izdana začasna odredba z dne 10. 2. 2022, ki ureja razmerja upoštevaje tedanje dejansko stanje in ugotovitve izvedenke, ne more biti bistvena za izpodbijano odločitev.

14. Sodišče se v obrazložitvi sklepa sklicuje na mnenje CSD z dne 27. 7. 2020, ki predstavlja dopis, ker si oznake mnenje ne zasluži. CSD namreč kljub obsežni listinski dokumentaciji, ko opisuje stisko otroka ob vsakokratnem stiku s predlagateljem pod nadzorom v prostorih CSD, ne poda mnenja in prepušča odločitev sodni izvedenki. Pod vprašaj se zato postavljajo tudi ostale ugotovitve CSD. CSD v mnenjih z dne 20. 7. 2022 in 19. 12. 2022 pojasnjuje pomen komunikacije med staršema, te ugotovitve pa ne morejo biti izhodišče izpodbijane odločitve, čeprav se CSD sklicuje tudi na mnenje izvedenke z dne 8. 6. 2022. Izvedenka svojega stališča na ta način ni podala. Iz njenega mnenja izhaja poudarek, da se stiki med otrokom in predlagateljem ukinjajo, da se otroka razbremeni. Otrok torej zaradi slabe komunikacije med staršema ni ogrožen. Mnenje izvedenke na naroku 8. 6. 2022 ne predstavlja podlage za nujno ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe v zvezi z individualno terapijo staršev. Izvedenka se zavzema za to, da se začasno ukinjajo stiki med otrokom in predlagateljem v vseh oblikah. Sodišče je vprašanje ogroženosti otroka obravnavalo v zvezi s stiki s predlagateljem in je o tem odločilo s sklepom z dne 2. 9. 2022. Izvedenka je zaslišana na naroku pojasnila, da se otrok predlagatelja boji, boji se njegovih nepredvidljivih ravnanj, da očeta doživlja kot strah vzbujajoč subjekt, da ne zdrži odnosa in bivanja z njim, da je treba pustiti par let, da se otrok umiri in razbremeni, v mnenju z dne 8. 3. 2021 pa je pojasnila, da je otrok pričel stike z očetom zavračati zaradi razhajanj v pogledih in ocenitvah normalnosti njegovih razvojnih in prilagoditveni sposobnosti, prognozirane šolske in socialne neuspešnosti, zato se ob očetu in njegovih bližnjih, svojih starih starših, ne počuti več sproščeno in varno. Sprva ambivalenten odnos otroka do predlagatelja ni izzvenel, spremenil se je v popolnoma odklonilen odnos otroka do predlagatelja, zato je izvedenka predlagala, da se stiki v vseh oblikah ukinejo.

15. Sodišče nujnost ukinitve stikov pripisuje odnosu med staršema, kar je protispisna ugotovitev, ker tega izvedenka ni ugotovila. Argument sodišča, da je konfliktni odnos med staršema privedel do porušenega odnosa otroka s predlagateljem, čeprav je otrok julija 2020 izražal željo, da stiki potekajo tako, kot so dogovorjeni s sodno poravnavo, ne vzdrži, ker je v nasprotju z ugotovitvami izvedenke in dejanskim stanjem.

16. Izvedenka je v zvezi s terapijo pojasnila, da če že kakšno terapevtsko delo priporoča, je to najprej individualno, hkrati pa je pojasnila, da ne gre za to, da bi računali, da bo to otroku kaj prineslo, ali pa, da bi rekli, da bi potem otrok kar začel na nek način sprejemati oba starša. Te ugotovitve potrjujejo, da začasna odredba, s katero sodišče zavezuje starša k individualni terapiji z namenom izboljšanja starševskega odnosa in starševske komunikacije, ni v vzročni zvezi s stiki med otrokom in predlagateljem. V tem delu so ugotovitve sodišča protispisne in v nasprotju z ugotovitvami izvedenke, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neurejen odnos med staršema ni privedel do nujnosti ukrepa, da se stiki ukinejo.

17. Sodišče je odločilo, da se v terapijo po potrebi pritegne otrok, kar je v nasprotju z dejanskim stanjem in s koristmi otroka.

18. Sodišče se ni opredelilo do navedb nasprotne udeleženke, da začasna odredba posega v osebnostne pravice nasprotne udeleženke, ker se terapija kot oblika zdravljenja izvaja brez njene privolitve, zato ukrep posega v njene ustavno varovane pravice, in sicer v pravico do zasebnosti in v druge osebnostne pravice, s katerimi je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti , ter v pravico do prostovoljnega zdravljenja. V konkretnem primeru začasna odredba predstavlja poseg v osebnostno pravico nasprotne udeleženke, da samostojno odloča o udeležbi v procesu zdravljenja oziroma psihološke terapije.

19. Denarna kazen je nesorazmerna in previsoka. Sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje 1.000,00 EUR kot primerno vzpodbudo. Glede na različen premoženjski položaj udeležencev postopka, je izrečena denarna kazen, katere višine ni mogoče preizkusiti, diskriminatorna.

_**Odgovor na pritožbo**_

20. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlagatelja predlaga njeno zavrnitev.

_**Odločitev o pritožbah**_

21. Pritožbi nista utemeljeni.

_**Glede procesnih kršitev**_

22. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

23. Sodišče prve stopnje je v sklepu podrobno, sistematično, pregledno in argumentirano odgovorilo na navedbe udeležencev iz njunih ugovorov, navedlo je prepričljiva dejstva, ki potrjujejo, da je začasna odredba potrebna, ker je otrok ogrožen, hkrati pa tudi razloge, s katerimi je z izdano začasno odredbo mogoče doseči začasno in bodoče varstvo koristi otroka ter s tem preprečiti nadaljnjo škodo, ki otroku že nastaja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe udeležencev, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni opredelilo do odločilnih dejstev, oziroma da so ta dejstva v medsebojnem nasprotju, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Nosilni del te zakonske določbe je tisti, ki govori o tem, da sodbe (sklepa) zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče objektivno preizkusiti.1 Obstoj take pomanjkljivosti negira že vsebina pritožbenih navedb, s katerimi udeleženca podrobno pojasnjujeta razloge, zaradi katerih menita, da so zmotne dejanske in materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje. Nestrinjanje pritožb z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, marveč pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

24. Sodišče prve stopnje je imelo podlago v strokovnih mnenjih CSD in izvedenke za ugotovitev, da je začasna odredba, s katero se morata starša udeležiti individualne terapije z namenom izboljšanja starševskega odnosa in starševske komunikacije, v vzročni zvezi z vzpostavitvijo stikov med otrokom in predlagateljem. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu protispisne in da je zato podana kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je že v sklepu z dne 31. 1. 2023 navedlo pravno podlago - zakonske določbe in sodno prakso,2 s tem, da je v izpodbijanem sklepu znova povzelo in se opredelilo do temeljnih predpostavk iz 161. in 162. člena Družinskega zakonika (DZ).

26. Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev le na zaslišanje A. A. z dne 8. 6. 2022, kateri je status sodne izvedenke prenehal 17. 2. 2022. Dodatno zaslišanje A. A. je zgolj potrdilo ugotovitve, ki jih je dala v izvedenskih mnenjih, s tem, da nabor vseh (drugih) dokazov, na katerih temelji argumentacija sodišča prve stopnje v sklepu, ne vzbudi nobenih dvomov v pravilnost izpodbijane odločitve.

_**Glede materialnega prava**_

27. 157. člen DZ določa: "Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda iz prejšnjega odstavka obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju." Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. 162. členu DZ pa nalaga sodišču, da izda začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka - naštete začasne odredbe so navedene le primeroma.

28. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nedvoumno narekovale sodišču prve stopnje, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, na podlagi katere je udeležencema naložilo ravnanja, ki so zaradi hude ogroženosti otroka nujno potrebna.3 Sodišče prve stopnje je pri vseh odločitvah, s katerimi je začasno uredilo sporno razmerje, upoštevalo načelo najmilejšega ukrepa. Glede na takrat znana dejstva, ki so imela podporo v strokovnih mnenjih izvedenke in CSD, so bila utemeljena pričakovanja, da bodo ti ukrepi učinkovito zavarovali koristi otroka pred škodo, ki mu je takrat že nastajala. Izdana začasna odredba v izpodbijanem sklepu je glede na spremenjene okoliščine le logično nadaljevanje, s katerim se želi preprečiti nadaljnja škoda, ki nastaja otroku, ki je v zvezi z ravnanji in opustitvami udeležencev.

**Glede posega v ustavne pravice udeležencev**

29. Začasna odredba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, je prisilni ukrep in posega v ustavno varovane pravice udeležencev4 iz 35. člena Ustave5 in tretjega odstavka 51. člena Ustave.6 Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava,7 s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti takšnih posegov, oziroma kateri ustavni pravici dati prednost.8 V konkretnem primeru so si v navzkrižju ustavne pravice udeležencev iz 35. in tretjega odstavka 51. člena Ustave in ustavna pravica otroka do posebnega varstva (56. člen Ustave). Okoliščine konkretnega primera prepričljivo potrjujejo, da je poseg sodišča prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v ustavne pravice udeležencev dopusten,9 ker zasleduje ustavno utemeljen/dopusten cilj - varstvo koristi otroka, ki mu nastaja škoda, ki je povezana z ravnanji in opustitvami njegovih staršev.10 Taka omejitev ustavnih pravic udeležencev je torej dopustna, ker je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi. Taka so tudi stališča sodne prakse, ki poudarja, da je terapija dragocen pripomoček za reševanje medsebojnih razmerij, ne zgolj zaradi izboljšanja odnosov, temveč zaradi konkretnega ogrožanja otroka,11 oziroma ko je potrebna zaradi zavarovanja pomembnejše koristi - dobrobiti otrok.12 _**Presoja pritožbenega sodišča**_

30. Sodišče prve stopnje je pred izdajo izpodbijanega sklepa že odločalo o predlogih za izdajo začasnih odredb udeležencev in izdalo številne začasne odredbe, s katerimi je začasno uredilo stike otroka s predlagateljem, pritožbeno sodišče pa je odločalo o pritožbah udeležencev.13 V postopku je CSD izdelal številna mnenja in poročila, iz katerih izhaja, da je otrok izrazil pravo voljo, da želi biti v stiku s staršema, da je njegova stiska posledica ravnanj njegovih staršev, ki otroka obremenjujeta z njunim konfliktnim odnosom, kar kaže, da nimata uvida v otrokove dejanske potrebe, da je otrok kasneje razvil odklonilni odnos do predlagatelja, da udeleženca nujno potrebujeta strokovno pomoč. Enake pa so bile tudi ugotovitve izvedenke. Stiska otroka zaradi konfliktov med udeležencema se je stopnjevala do te mere, da je otrok tudi po določitvi stikov pod nadzorom začel odklanjati stike s predlagateljem, zato je sodišče prve stopnje sledilo strokovni oceni CSD in izvedenke ter začasno ukinilo stike otroka s predlagateljem.14 Kasneje je nasprotna udeleženka brez vednosti in soglasja predlagatelja in CSD odpeljala otroka v Srbijo, kjer sedaj živita. CSD je v mnenjih od vsega začetka izpostavljal, da je nujno potrebno, da se udeleženca udeležita terapije, ki je temeljna predpostavka, ki bo omogočila udeležencema premostiti medsebojne ovire v komunikaciji, kar je po mnenju CSD temeljni razlog, zaradi katerega so bili stiki oteženi in zaradi katerega je otrok kasneje začel stike zavračati. Povsem enake so ugotovitve izvedenke,15 ki ugotavlja, da se je zaradi neprimernih ravnanj udeležencev razvil odpor otroka do predlagatelja.

31. Nobenega dvoma torej ni, da je konfliktni odnos med staršema, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi mnenj CSD in izvedenke, odločilni razlog, zaradi katerega otrok zavrača stike, hkrati pa notorično dejstvo, zaradi katerega predlagateljica ne zmore ponotranjiti, da so stiki otroka s predlagateljem nujno potrebni za nadaljnje osebnostno dozorevanje otroka, in da je otroku v razvojnem procesu zaradi začasne ukinitve stikov in ker je bil vpet v konfliktne odnose med udeležencema že nastala škoda. Navedbe nasprotne udeleženke v ugovoru in pritožbi zoper izrečeni ukrep dodatno potrjujejo, da nasprotna udeleženka ni sposobna prepoznati koristi otroka, zato razume ukrep, da se vključi v terapevtsko obravnavo, kot nepotrebno breme. V tem korenini njena pritožbena teza, da je z začasno ukinitvijo stikov prišlo do tako spremenjenih okoliščin, da je prenehala njena obveznost, da sodeluje v procesu vnovične vzpostavitve stikov. Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo. Iz strokovnih mnenj izhaja, da je nasprotna udeleženka otroku referenčna oseba, izvedenka pa je pri nasprotni udeleženki prepoznala osebnostno anksiozno - depresivno naravnanost z nizko frustracijsko toleranco, kar dodatno potrjuje, da nasprotna udeleženka zaradi konfliktov med udeležencema ni sposobna prepoznati koristi otroka, ki so povezane s stiki otroka s predlagateljem. Vse te okoliščine utemeljujejo razloge, zaradi katerih je vključitev nasprotne udeleženke v terapijo del njenih dolžnostnih ravnanj v okviru starševske skrbi, ki so nujno potrebna za zaščito varstva koristi otroka. To je očitno edini način, da bo nasprotna udeleženka lahko prepoznala, da so stiki nujno potrebni za zavarovanje koristi otroka, ker je sedaj zmotno prepričana, da lahko zagotovi enake pogoje osebnostnega razvoja otroku, čeprav so stiki ukinjeni. Na podlagi strokovnih mnenj ni dvoma, da ima predlagateljica že sedaj potrebno starševsko avtoriteto, s katero bi se lahko vzpostavili stiki, ko bi otrok lahko sproščeno prehajal od enega do drugega starša in vzpostavil stike s sorodniki predlagatelja in predvsem s prijatelji iz Slovenije, kjer je preživel otroštvo, seveda ob izpolnjeni nadaljnji predpostavki, da bi na podlagi terapije (oba) udeleženca vzpostavila medsebojni odnos, ki ne bi predstavljal obremenitve za otroka.

32. Prav tako ni dvoma, da tudi predlagatelj potrebuje terapijo, da bo ponotranjil, da je sodelovalni odnos med udeležencema nujna predpostavka za uspešno vzpostavitev stikov, da se otroka ne seznanja z vsebinami, ki koreninijo v nerazrešenem partnerskem odnosu med udeležencema, da otrok zavrača predlagatelja tudi zaradi razhajanj v pogledih in oceni normalnosti njegovih razvojnih in prilagoditvenih sposobnosti, prognozirane šolske in socialne sposobnosti, da se predlagatelj v problematičnih situacijah odziva (po mnenju izvedenke) z nevrotičnimi obrabnimi mehanizmi, ki so v osnovi nadkompenzatorno naravnani, v realnosti pa z njimi dosega zgolj povprečne rezultate, ob katerih izgublja na funkcionalni avtonomiji, da v tej zvezi ne izvaja pritiskov na otroka, ker mora biti v ospredju dvosmerna komunikacija in ne zgolj želje, ki jih ima predlagatelj o otrokovem razvoju. Protispisne so pritožbene trditve predlagatelja, da sodišče prve stopnje kljub jasno izraženi volji otroka od leta 2020 dalje ni zasledovalo njegovih koristi.16 Sodišče prve stopnje je izdalo številne začasne odredbe, s katerimi je začasno uredilo sporna razmerja med udeležencema, pri tem pa je upoštevalo spremenjene okoliščine, da bi na ta način zaščitilo otrokove koristi. Glede napovedi predlagatelja, da se nasprotna udeleženka terapij ne bo udeleževala, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo v tem primeru sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin lahko spremenilo ukrep tako, da bo predlagatelju naložilo, da nadaljuje s terapijami potem, ko bo izkazano, da se terapij udeležuje tudi nasprotna udeleženka.

33. Udeleženca sta v postopku že večkrat dala soglasje za udeležbo na terapiji, kar dodatno potrjuje, da se udeleženca zavedata, da terapijo nujno potrebujeta zaradi varstva koristi otroka in s tem povezane vzpostavitve kvalitetnih stikov predlagatelja z otrokom.17

34. Pritožbena kritika nasprotne udeleženke, da CSD ni izdelal strokovnih mnenj, je protispisna. CSD je v mnenjih podal številna obsežna in izčrpna pojasnila glede poteka stikov, o opravljenih razgovorih z otrokom in udeležencema, predstavil je ovire, ko so se stiki še izvajali, in razloge zaradi katerih je otrok kasneje začel zavračati stike, hkrati je navedel prepričljive razloge, na podlagi katerih tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je realno pričakovanje sodišča prve stopnje, da bo individualni terapevtski proces pri starših vzpodbudil sodelovalni odnos, ki bo otroka razbremenil do te mere, da se bodo stiki začeli izvajati, oziroma da bo vzpostavljeno prvotno stanje, ko bo otrok lahko spet sproščeno prehajal od enega do drugega starša.18 Enaka strokovna stališča o potrebnosti in pričakovanjih individualne terapije izhajajo tudi iz mnenja izvedenke.

35. Izvedenka je pojasnila, da se je konfliktni odnos med udeležencema kljub priporočilom CSD in izvedenke nadaljeval, da so se razmere spremenile, ker otrok odklanja stike, zato je predlagala, da se stiki začasno ukinejo, da se na ta način otroka razbremeni. Sodišče prve stopnje je predlogu izvedenke sledilo, začasno je ukinilo stike, kasneje pa udeležencema naložilo, da se udeležita terapij, s tem, da nasprotna udeleženka vključi otroka v terapije po potrebi in še to le v primeru, če bi ji bilo v okviru izbrane terapije tako svetovano. Vključitev udeležencev v terapije je torej logični in nujni ukrep za zaščito varstva koristi otroka, enako tudi odločitev glede sodelovanja otroka pri teh terapijah. Ne gre tudi prezreti, da se je nasprotna udeleženka z otrokom preselila v Srbijo, in da od izdaje sklepa o začasni ukinitvi stikov ni navedla nobenega dejstva, s katerim bi izkazala aktivna ravnanja k vnovični vzpostavitvi stikov.

36. Glede na pritožbene navedbe udeležencev pritožbeno sodišče pojasnjuje, da terapija ni namenjena otroku, marveč udeležencema, ki sta medsebojni konfliktni odnos prenašala na otroka in ga s tem spravljala v stisko, kar je posledično povzročilo, da je otrok razvil odpor do predlagatelja in vzpostavil obrambno vedenje do nasprotne udeleženke. V tem kontekstu je treba razumeti pojasnilo izvedenke, da terapija sama po sebi ne bo vzpostavila stanja, ko bo otrok sprejemal oba starša. Gre za začetek procesa, ko je skozi spremembo odnosov med udeležencema mogoče realno pričakovati vnovično vzpostavitev stikov s predlagateljem, s tem pa se bo udejanjilo varstvo koristi otroka.19

37. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, in v izpodbijanem sklepu predstavilo strokovna mnenja in odločitve sodišča prve stopnje, ki so bila izdelana/izdana od začetka postopka, ker je na ta način dodatno utemeljilo nujnost ukrepa za varstvo koristi otroka, ob tem pa je pravilno ovrednotilo spremenjene okoliščine. Stiki so bili ukinjeni le začasno, ukrep, da sta se udeleženca dolžna vključiti v terapijo, pa je logično postopanje sodišča prve stopnje, da se zaščitijo koristi otroka - tako postopanje sodišča prve stopnje v zasledovanju varstva koristi otroka pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

38. Pritožbeno sodišče enako sprejema odločitev sodišča prve stopnje glede denarne kazni. Zagrožena denarna kazen ni nesorazmerna in previsoka ter diskriminatorna, glede na finančni položaj nasprotne udeleženke. Je zgolj odsev dosedanjih ravnanj nasprotne udeleženke, ki jo mora motivirati, da se vključi v terapijo, ker bo v nasprotnem nosila težko finančno breme. Enako velja tudi za predlagatelja.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

39. Pritožbeni razlogi (obeh) udeležencev niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

40. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 309. 2 Glej 9. in 10. tč. ter 1-4. op. tega sklepa (l. št. 787). 3 161. člen DZ določa: "Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen." 4 Kar izpostavlja nasprotna udeleženka v pritožbi - podrobneje glej str. 6-7 pritožbe in tam citirane ustavne določbe. 5 Ki določa: "Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic." 6 Ki določa. "Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon." 7 Tretji odstavek 15. člena Ustave določa: "Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava." 8 Matej Avbelj: Komentar ustave Republike Slovenije, del 1, Ljubljana 2019, str. 126-127 in 459. 9 Glej tudi tretji odstavek 53. člena Ustave določa: "Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere." 10 Glej tudi 30. tč. te obrazložitve, kjer so predstavljena dolžnostna ravnanja staršev v okviru starševske skrbi iz DZ in v tej zvezi pravice in dolžnosti staršev iz 54. člena Ustave. 11 VSL IV Cp 275/2023. 12 VSL 937/2021 in IV Cp 4043/2011. Glede sklepa VSL IV Cp 609/2023 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so okoliščine konkretnega primera bistveno drugačne, predvsem pa ta odločba, ki je v sodni praksi deležna kritik, ne sme omejevati sodišča prve stopnje pri nadaljnjem postopanju za učinkovito zavarovanje otrokovih koristi, če se bo izkazalo, da so ogrožene. 13 Dosedanji potek postopka, še posebej sklepi s katerimi je sodišče odločalo o začasnih odredbah, mnenja CSD in izvedenska mnenja, so bila povzeta v odločbah sodišča prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče znova ne povzema. 14 Glej sklep II N 723/2020 z dne 2. 9. 2022. 15 Glej l. št. 294. 16 Predlagatelj pri tem nekritično ne upošteva lastnih ravnanj - npr. iz poročila CSD z dne 24. 3. 2021 izhaja, da CSD ni mogel stopiti v kontakt s predlagateljem v zvezi z izvajanjem stikov pod nadzorom, da je predlagatelj kasneje sporočil, da mu termini ne ustrezajo, da CSD ni mogel predlagatelju osebno predstaviti protokola za stike pod nadzorom, da je predlagatelj predlagal CSD, da naj ne načrtuje stikov pod nadzorom, ker je vložil zoper sklep sodišča prve stopnje ugovor - glej tudi zapisnik stika pod nadzorom CSD z dne 23. 11. 2012 (l. št. 473) o načinu komunikacije predlagatelja s strokovno sodelavko CSD - iz poročilo CSD z dne 20. 5. 2022 (l. št. 579) izhaja, da je CSD udeležencema predlagal socialno varstveno pomoč družini za dom, ki bi lahko pomagala pri izboljšanju njune medsebojne komunikacije in izvrševanju starševske skrbi, kar je predlagatelj zavrnil, nasprotna udeleženka pa je z vključitvijo soglašala, itd. 17 Glede razlogov, zaradi katerih se udeleženca terapij nista udeležila (prezasedenost, spor glede plačila terapij, itd.), glej 23. - 24 sklepa sodišča prve stopnje z dne 31. 1. 2023 in 20. tč. izpodbijanega sklepa. 18 Predlog CSD, da sodišče v postopku postavi izvedenca, v ničemer ne zmanjšuje strokovne/dokazne vrednosti številnih poročil in mnenj CSD, posebej iz razlogov, ker so v njih natančni in skrbni opisi poteka stikov in razgovorov z otrokom in udeležencema, katerim je sledila strokovna ocena, ki je bila potrjena tudi z mnenji izvedenke. 19 V družinskih sporih ima pomembno vlogo tudi odvetnik udeleženca. Pooblaščenka - odvetnica nasprotne udeleženke je s korektno in pravno skrbno obrazloženo pritožbo že varovala koristi nasprotne udeleženke, sedaj pa je njena naloga, da postopa tudi v smeri varstva koristi otroka - ki se začne s korektno nevtralno informacijo udeleženki, ki jo zastopa. Vloga odvetnikov v družinskih sporih je zelo pomembna, zato se tudi predlagatelja poziva, da znova pooblasti odvetnika za zastopanje (prejšnja pooblaščenka predlagatelja je odpovedala pooblastilo predlagatelju - iz zapisnika iz naroka z dne 14. 7. 2022 pa izhaja (l. št. 652) "...ker se ne grem več zlorabe institucij in pravnega sistema in delovanja obeh staršev v otrokovo korist, ki to ni."), ker bosta na ta način morda udeleženca lažje sporazumno uredila sporna razmerja, predvsem pa bosta dobila nevtralno informacijo, ki bo okleščena nerealnih pričakovanj in subjektivnosti.