Jedro

Javnost ima ustavno pravico do obveščenosti, vendar je ta omejena z ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami tožnika, prvotoženka pa ni pojasnila, v čem se kaže interes javnosti, da spozna okoliščine sosedskih razmerij tožnika in drugotoženca. Omejena je tudi pravica medijev do širjenja informacij, prav tako z vidika vprašanja, katere informacije javnost upravičeno pričakuje oziroma potrebuje (ali le z zanimanjem oziroma iz radovednosti) ter v kakšni meri je v konkretnih okoliščinah dopusten poseg v osebnostne pravice posameznika.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti v točki I izreka glasi: „1.

Prvotožena stranka je dolžna na lastne stroške v časniku V na strani, namenjeni objavi novic iz Koroške, Dravske, Mežiške in Mislinjske doline, v pisavi standardne velikosti in formata, jasno ločeni od preostalega teksta na isti strani, naslovljeno z velikimi tiskanimi črkami PREKLIC IN OPRAVIČILO, objaviti sledeče besedilo: „Preklicujemo navedbe v članku“ „Za inšpektorja hiša, za upravno enoto garaža“, objavljenem v V dne 03.01.2004, da naj bi bili pomisleki DS o korupcijskem vplivu MS upravičeni. Za omenjene navedbe, kakor tudi za poseg v njegovo zasebnost, se g. MS opravičujemo. V d.d..“ v roku 15 dni pod izvršbo.

2.

Drugotožena stranka je dolžna na lastne stroške v časniku V na strani, namenjeni objavi novic iz Koroške, Dravske, Mežiške in Mislinjske doline, v pisavi standardne velikosti in formata, jasno ločeni od preostalega teksta na isti strani, naslovljeno z velikimi tiskanimi črkami PREKLIC IN OPRAVIČILO, objaviti sledeče besedilo: „Preklicujem navedbe v članku“ „Za inšpektorja hiša, za upravno enoto garaža“, objavljenem v V dne 03.01.2004, s katerimi sem g. MS očital korupcijo, zlorabo političnega vpliva in prelamljanje obljub. Izjavljam, da nisem imel razloga, da bi dvomil v čast in dobro ime gospoda MS. Za omenjene navedbe, se g. MS opravičujem. DS.“ v roku 15 dni pod izvršbo.

3.

Prvotožena stranka je drugotoženi stranki dolžna omogočiti ravnanje iz 2. točke izreka te sodbe pod izvršbo.

4.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno plačati 1.000,00 (tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.705,37 (tisoč sedemsto pet 37/100) EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 1.296,62 (tisoč dvesto šestindevetdeset 62/100) EUR, drugotoženi stranki pa 257,04 (dvesto sedeminpetdeset 04/100) EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.

V presežku glede objave opravičila in preklica prvotožene stranke v zvezi s člankom z dne 03.01.2004 in pozivom v rubriki „Pod Matjaževo brado“ z dne 08.01.2004 se tožbeni zahtevek zavrne.“ V ostalem se pritožba tožeče in tožene stranke zoper odločitev iz točke I izreka zavrneta.

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev iz točke II izreka se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po ponovljenem sojenju naložilo prvotoženki, da v korist tožnika objavi v časniku V preklic in opravičilo v zvezi z dne 03.01.2004 objavljenim člankom z naslovom „Za inšpektorja hiša, za upravno enoto garaža“ ter pozivom v rubriki „Pod Matjaževo brado“, objavljeni v V dne 08.01.2004, kakor je podrobneje razvidno iz točke I, 1 izreka. Objavo preklica in opravičila v zvezi z istim člankom z dne 03.01.2004 je naložilo tudi drugotožencu, prvotoženki pa še, da drugotožencu omogoči naloženo objavo. V točki I, 4 je odškodninski zahtevek v celoti zavrnilo, v točki I, 5a naložilo tožniku, da povrne prvotoženki 1.296,62 EUR in drugotožencu 257,04 EUR pravdnih stroškov, v točki I, 5b pa, da toženca povrneta tožniku 1.705,37 EUR njegovih pravdnih stroškov. Podrejeni tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka).

Pritožila sta se tožnik in prvotoženka. Tožnik napada zavrnilni del prvostopne sodbe v točkah I, 4, 5 in 5a ter II izreka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/I Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Povzema podatke spisa o tožniku nastali nepremoženjski škodi s poudarkom na izvedenskem mnenju in izpovedbi tožnika kot stranke ter očita bistveno kršitev določb procesnega prava iz točke 14 člena 339/II ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz kakšnih razlogov ni sledilo mnenju izvedenke. Vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo in predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti na pritožbeni stopnji, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in ponovitev sojenja na prvi stopnji.

Prvotoženka izpodbija obsodilni del prvostopne sodbe iz točke 1 izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prikazuje, da ne sama, ne njen novinar nista ravnala protipravno in se sklicuje na ustavno pravico javnosti do obveščenosti in novinarja, da širi informacije. Slednji ni kršil novinarskega kodeksa niti mednarodnih konvencij, saj se je obrnil na obe stranki spora, preverjal podatke, citiral drugačne razlage, ni se opredelil v sporu, obe strani sta bili uravnoteženo predstavljeni. Predlaga razveljavitev napadenega dela sodbe in ponovitev sojenja na prvi stopnji.

Prvotoženka je v odgovoru na pritožbo tožnika prerekala njegove pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi prvotoženke: Prvotoženka brez uspeha prikazuje, da je njen novinar pred objavo članka dne 03.01.2004 ravnal dovolj skrbno, da se je lahko prepričal v upravičenost oziroma utemeljenost stališč drugotoženca. Kakor izhaja že iz razlogov izpodbijane sodbe prvotoženka takega ravnanja svojega novinarja ni dokazala. Da je bila točnost informacij drugotoženca preverjena in da je bil novinar dovolj previden, da se izogne napakam, kakor nalaga kodeks novinarjev RS, tako ni izkazano. Pritrditi je tudi zaključku v izpodbijani sodbi, ki na strani 10 povzema sporne trditve članka, da so na podlagi celotnega članka bralci lahko sklepali, da so trditve drugotoženca o korupcijskem vplivu tožnika upravičene. Avtor članka jim sicer izrecno ne pritrjuje, celotna sporna zadeva pa je predstavljena na način, ki daje prednost prikazovanju drugotoženca. Javnost ima ustavno pravico do obveščenosti, vendar je ta omejena z ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami tožnika, prvotoženka pa ni pojasnila, v čem se kaže interes javnosti, da spozna okoliščine sosedskih razmerij tožnika in drugotoženca. Omejena je tudi pravica medijev do širjenja informacij, prav tako z vidika vprašanja, katere informacije javnost upravičeno pričakuje oziroma potrebuje (ali le z zanimanjem oziroma iz radovednosti) ter v kakšni meri je v konkretnih okoliščinah dopusten poseg v osebnostne pravice posameznika.

Prvostopnim razlogom o protipravnosti ravnanja oziroma odgovornosti prvotoženke za vsebino članka z dne 03.01.2004 po navedenem sodišče druge stopnje pritrjuje, ne pa tudi glede dne 08.01.2004 objavljenega poziva v rubriki „Pod Matjaževo brado“, saj gre v njej očitno za nežaljivo „bodico“, ki ni izrecno ali določno uperjena zoper tožnika, lahko velja tudi za druge primere oziroma iz nje ni gotovo, da se nanaša na dejansko obstoječi primer.

Taka dejanska in pravna ocena je narekovala delno spremembo odločitve iz točke I, 1 izreka, tako da se preklic in opravičilo prvotoženki ne nalagata za poziv v rubriki „Pod Matjaževo brado“ z dne 08.01.2004. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je citirana točka izreka prvostopne sodbe spremenjena tudi v delu, ki glasi: „Izjavljamo, da nismo imeli razloga, da bi dvomili v čast in dobro ime g. MS, ali da bi posegali v njegovo zasebno sfero“, ker v tem delu preklic in opravičilo presegata smoter in člena 178 Obligacijskega zakonika – OZ. Ni pomembno, kakšno je mnenje oškodovalca, v tem primeru prvotoženke, o prizadetem posamezniku – tožniku, odločilno je njeno ravnanje, v konkretnem primeru objava oziroma vsebina članka z dne 03.01.2004. V navedenem obsegu je tožbeni zahtevek zavrnjen.

Ko v izpodbijanem obsodilnem delu ni bilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev (člen 350/II ZPP), pritožba prvotoženke pa je delno utemeljena, je bila v točki I, 1 izreka prvostopna sodba delno spremenjena, v ostalem pa pritožba zavrnjena, kakor je razvidno iz izreka te sodbe (peta alineja člena 358 ZPP in člen 353 istega zakona).

K pritožbi tožnika: Na podlagi izvedenih dokazov (izpovedbe tožnika kot stranke, izpovedb prič in mnenja izvedenke) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožniku zaradi objave članka prvotoženke nastala nepremoženjska škoda, vendar intenziteta in trajanje njegovih duševnih bolečin ne opravičujejo prisoje denarne odškodnine. Ni torej zaobšlo mnenja izvedenke, kar bi terjalo obrazložitev, zato očitane kršitve postopka iz točke 14 člena 339/II ZPP ni zagrešilo, v izpodbijanem zavrnilnem delu pa tudi ne drugih, upoštevnih po uradni dolžnosti.

Reakcija tožnika na objave v časniku prvotoženke je bila v dokaznem postopku izkazana in čeprav ne v celoti dokumentirana, vendar dovolj objektivizirana. Tudi sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožniku nepremoženjska škoda nastala, vendar zmotno uporabilo materialno pravo z utemeljitvijo, da ne gre za tak njen obseg, ki bi opravičeval prisojo denarne odškodnine. Temu pravnemu zaključku sodišče druge stopnje ne pritrjuje, pač pa stališču pritožbe, da ugotovljeni obseg in narava tožnikovih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti opravičujeta prisojo denarne satisfakcije v znesku 1.000,00 EUR (člen 179 OZ). Upoštevati je treba pomen prizadete dobrine, izkazane duševne bolečine in njihovo intenziteto ter oceno izvedenke o njihovem šestmesečnem trajanju, kar vse izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Ker predstavljata satisfakcijo tožniku tudi že naložena preklic in opravičilo v smislu člena 178 OZ, tako dosojena odškodnina ob upoštevanju primerljive sodne prakse dosega namen iz prvega in drugega odstavka člena 179 OZ. Za prisojo višje denarne odškodnine iz tega naslova po oceni sodišča druge stopnje ni dejanske in pravne podlage, enako ne iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko tega dela izpodbijane odločitve pritožba obrazloženo ne graja, uradni pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa kršitve v tej zvezi ni pokazal. Pritožbi tožnika je bilo delno ugodeno na podlagi pete alineje člena 358 ZPP, v ostalem pa je zavrnjena (vključno v delu, ki zadeva podrejeni tožbeni zahtevek, saj je primarnemu odškodninskemu zahtevku delno ugodeno, v ostalem pa veljajo enaki razlogi kot zgoraj) po členu 353 istega zakona.

Tožnik in prvotoženka ne izpodbijata prvostopne odločitve o pravdnih stroških. Tudi sodišče druge stopnje vanjo kljub določbi člena 165/II ZPP ni posegalo, ker delna sprememba prvostopne sodbe po obeh pritožbah ni odločilno vplivala na pravdni uspeh pritožnikov.

Vsak od pritožnikov je delno uspel s pritožbo, njuni pritožbeni stroški se bistveno ne razlikujejo (z izjemo stroškov odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k lažji rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato v skladu s členom 155 bremenijo prvotoženko), zato je o njih odločeno kot v izreku v skladu s členom 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II istega zakona.