Jedro

Pošiljatelj je po zakonski definiciji naročnik ali oseba, ki na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz.

Naročnik je tisti, ki sklene v svojem imenu zase ali za drugega s prevoznikom prevozno pogodbo. Pošiljatelj pa je ali naročnik ali oseba, ki na podlagi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz.

Pogodbeni stranki prevozne pogodbe sta naročnik prevoza, ki je po prej navedenem lahko sočasno pošiljatelj, in prevoznik. Osebe na strani pošiljke so: - oseba, ki se ji prevoznik obveže, da bo opravil prevoz; - pošiljatelj; - prejemnik.

Tožena stranka je predala tovor za prevoz in s tem je po citirani definiciji ZPPCP-1 pošiljatelj, ni pa stranka prevozne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 375/2013 z dne 20. 3. 2014 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 182317/2012 z dne 29. 11. 2012 se v celoti razveljavi tudi v še ne razveljavljenem delu in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe toženi stranki plačati stroške tega postopka v skupni vrednosti 471,48 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.“

2. Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa, da jo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. V pritožbi pove, da je nosilni razlog za zavrnitev zahtevka prepričanje sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za ta spor ter da tožeča stranka ni izkazala, da je s toženo stranko sklenila prevozno pogodbo v skladu z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Pritožba navaja, da je tožeča stranka v gospodarskem sporu kot bistveno trdila, da toženo stranko terja k plačilu za opravljena prevoza v Francijo na podlagi petega odstavka 110.a. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2). Po tej določbi za ... “plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza”. Na tej pravni podlagi je tožeča stranka utemeljevala svoj denarni zahtevek, vendar se sodišče prve stopnje do te specialne ureditve v mednarodnih prevozih ni posebej opredelilo.

5. Pritožba poudarja, da je tožeči stranki seveda jasno, da s toženo stranko ni sklenila tipske prevozne pogodbe. Tožena stranka je bila v obeh primerih prevoza blaga v Francijo zgolj pošiljatelj, kar je nesporno navedeno na obeh Mednarodnih tovornih listih (CMR). Dejstva, da je tožena stranka potrdila oba Mednarodna tovorna lista v vlogi pošiljatelja blaga, toženi stranki ni uspelo ovreči. 6. Kot pravno podlago za solidarno odgovornost naročnika in pošiljatelja blaga je tožeča stranka navedla in obrazložila v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 11.) sicer korektno povzema, da je tožeča stranka plačilo prevoza terjala na podlagi solidarne odgovornosti naročnika in pošiljatelja blaga. V nadaljevanju sodbe pa je navedeno, da je bil naročnik prevozov le družba Q. d. o. o., kot je izpovedal T. P., medtem, ko o solidarni odgovornosti pošiljatelja blaga ni nobene obrazložitve oziroma pojasnila, zakaj je ta temelj odpadel iz sodne presoje. Razlogi, zakaj sodišče meni, da tožena stranka ni pošiljateljica blaga v Francijo, niso nikjer razvidni. Prav tako ni nobene dokazne ocene in pravnega zaključka sodišča, zakaj se pošiljatelja blaga kot solidarnega plačnika povsem oprosti plačila voznine.

7. Po oceni pritožbe je relevanten pravni predpis za razsojo tega spora citirana specialna določba petega odstavka 110.a. člena ZPCP-2 in ne OZ.

8. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

9. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

10. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

11. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

12. Pritožba je utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka opravlja storitve prevoza blaga in od družbe Q. d. o. o. je prejela dve naročili za prevoz blaga prejemnici v Francijo, in sicer za pošiljateljici: toženo stranko ter družbo S., …, d. d., kar je kot prevoznica tudi izvedla, zato je po opravljenih prevozih izdala dva računa naročnici prevoza družbi Q. d. o. o., katerih pa slednja ni poravnala; - poslovne račune je imela blokirane, na pozive za plačilo ni reagirala, prav tako pa 07. 12. 2012 ni imela več odprtih poslovnih računov; - iz Mednarodnega tovornega lista (CMR) izhaja, da je bila v obeh primerih pošiljateljica blaga tožena stranka, prejemnica pa družba B., …, …, v Franciji; - vtožuje se terjatev, ki bi jo sicer morala plačati naročnica - družba Q. d. o. o., svoj zahtevek pa gradi na solidarni odgovornosti naročnika in pošiljatelja blaga, zato je izdala bremepis št. ... v višini 2.265,60 EUR v breme tožene stranke; - višina vtoževane terjatve je ugotovljena na podlagi okoliščine, da je tožena stranka v F. poslala v obeh prevozih za 4.339 kg svojega blaga in za naročnika prevozov izdala dva računa, ki po skupni vsoti znašata 3.000,00 EUR, kar je tožeča stranka zaradi teže blaga razdelila na oba pošiljatelja - toženo stranko in S., … d. d.; - pošiljateljica S., … d. d. je kot zavezanka za plačilo opravljenega prevoza namesto naročnika tožeči stranki že poravnala znesek 734,40 EUR, kar je bilo že upoštevano pri sestavljanju bremepisa za toženo stranko, tako da je za plačilo ostalo še 2.265,60 EUR; - tožena stranka je omogočila prevzem blaga iz skladišča ter ožigosala in podpisala Mednarodni tovorni list, prav tako pa je na tovornih listih navedeno, da voznino plača E., …, kar pomeni, da je kupec prost obveznosti plačila mednarodnega prevoza; - tožeča stranka je naročen prevoz pravilno in pravočasno dostavila kupcu v Franciji in v tej zvezi ne obstajajo nobeni dejanski niti pravni ugovori; - naročnica prevoza izdanih računov ni grajala ali jim ugovarjala; - neto znesek v višini 2.500,00 EUR + DDV je bil res obračunan družbi Q. d.o.o., vendar tega plačila tožeča stranka ni prejela, odvedla pa je DDV, zato ga bremepis zoper tožena stranko ne vsebuje;- tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala tako po temelju kot tudi po višini z navedbami, da je bilo ravnanje naročnice in pošiljateljice - družbe Q. d. o. o. iz L. graje vredno, saj je ta družba naročene prevoze očitno dobila plačane v celoti, saj jih je družba B.. … iz Francije tudi že poravnala, očitno pa družba Q. d. o. o. naročenih storitev ni plačala tožeči stranki, kar pa ne pomeni, da je sama odgovorna za takšno ravnanje tretjih oseb; - pojasnila je, da je tožeča stranka od družbe Q. d. o. o. iz L., prejela dve naročili za prevoz blaga v Francijo, kar je povsem jasno razvidno iz listin naročilnic oziroma nalogov za razkladanje z dne 15. 02. 2012 ter 29. 03. 2013, ki so bile podpisane in ožigosane s strani te družbe, pri toženi stranki pa je bilo le mesto nakladanja, saj sama v navedenih listinah ni bila navedena ne kot naročnica in ne kot pošiljateljica v smislu Zakona o prevozih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1) ali ZPCP-2, sicer pa se je z naročilom, ki ga je prejela, strinjala in tožeča stranka je v njenem skladišču opravila samo dvig blaga; - povsem napačne pa so navedbe tožeče stranke, da je bila prevozna pogodba sklenjena z izdajo tovornega lista, ker izdaja tovornega lista, ki ga je sestavila tožeča stranka (tudi če bi bilo šteti, da se s tem sklene pogodba), ne pomeni, da je bila pogodba o prevozu sklenjena s tožečo stranko; - dejstvo pa je, da v predloženih tovornih listih niso pravilno navedeni podatki o pošiljatelju, saj je iz naročil, ki jih je prejela tožeča stranka 15. 02. 2012 ter 29. 03. 2013, jasno razvidno, da je bilo pri toženi stranki samo mesto nakladanja, nepozornost tožene stranke pri podpisu tovornih listov pa ne more spremeniti dejstva, da s tožečo stranko ni sklepala nobenih pogodb in da ni solidarno zavezana za plačilo prevoza; - pojasnila je, da je prodala blago, ki ga je imela na skladišču v C., svojemu kupcu - družbi B., … iz F. in se dogovorila, da bo kupec sam organiziral prevoz (na lastne stroške in odgovornost) ter ga dvignil v skladišču v C.in s tem pogojevala nakup; - blago je bilo pri njej 20. 02. 2012 in 30. 03. 2012 tudi dvignjeno, edina njena obveznost je bila, da omogoči dvig blaga, torej ni organizirala prevoza, ni naročala prevoz blaga ali sklepala pogodbe s prevoznikom, okoliščina, da je tožeča stranka pri njej dvignila blago pa ne pomeni, da je bila tožena stranka pošiljateljica v smislu 110.a člena ZPCP-2; - kot sporno je izpostavljala višino in zapadlost računov, saj je povsem nelogično, da bi tožeča stranka od tožene stranka lahko zahtevala znesek 2.265,60 EUR, glede na to, da sta se naročili skupaj z DDV glasili na znesek 2.500,00 EUR, poleg tega pa se je to naročilo glasilo na dvig blaga pri dveh različnih pravnih osebah; - tožeča stranka je sama pojasnila, da naj bi ji tretja oseba - družba S., … d. d. poravnala znesek 734,40 EUR, zato je lahko prikrajšana samo za znesek 1.765,60 EUR.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

15. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12., in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

16. Pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zatrjuje, da je tožena stranka pošiljatelj blaga, ki je bil prepeljan, sodišče prve stopnje pa se do statusa tožene stranke kot pošiljatelja ni opredelilo v smislu ZPCP-2. 17. Pritožba sicer zmotno meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do statusa tožene stranke kot pošiljatelja v smislu ZPCPO-2, saj je v 11. točki in 12. točki obrazložitve navedlo: “Sodišče je ugotovilo, da vtoževana terjatev temelji na bremepisu št. 12-5-01 z dne 28. 09. 2012 v višini 2.265,60 EUR (A 12), izdanemu toženi stranki na podlagi neplačanega računa s strani naročnice prevoza - družbe Q. d. o. o. Tožeča stranka je svoj zahtevek gradila na solidarni odgovornosti naročnika in pošiljatelja blaga (določba 110.a ZPCP-2), vendar je sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da sta bili na podlagi potrjenih naročilnic (A 2 - A 3) v poslovnem odnosu le tožeča stranka (kot prevoznica) in družba Q. d. o. o. (kot naročnica prevoza), ki sta sklenili prevozno pogodbo kot eno izmed vrst podjemne pogodbe (tako je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke T. P.). Med njima je nastalo obligacijsko razmerje na podlagi 15. in 51. člena OZ, ki določata, da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah; posebna oblika za sklenitev pogodbe pa se ne zahteva, razen če poseben zakon določa drugače, ne pa z izdajo izpolnjenega mednarodnega tovornega lista - CMR (A 10 - A 11) (kot je izpovedoval T. …), smiselno enako pa je tožena stranka zatrjevala ves čas postopka, ko je navajala, da sama ni bila ne kot naročnica in ne kot pošiljateljica v smislu ZPPCP-1 ali ZPCP-2, da sta obstoj in veljavnost prevozne pogodbe neodvisna od obstoja tovornega lista ter njegove pravilnosti. Tožeča stranka je v njenem skladišču opravila samo dvig blaga, kar je prav tako potrdil T., …, ko je na vprašanje s kom in kdaj so se s toženo stranko dogovarjali za ta prevoz odgovoril, da zanj je merodajno le to, da je prevoz bil opravljen in da so verjetno le poklicali kdaj je blago za naložiti. V potrditev svojih navedb je tožena stranka predlagala zaslišanje prič: L., … in D., …, …,, ki sta skladno in prepričljivo izpovedali, da je bil kupec naročnik in plačnik prevoza, kar pomeni, da nosi kupec vse stroške prevoza in ne tožena stranka, vse to pa izhaja iz klavzule EXW Celje, zapisane pod rubriko št. 14 priloženih mednarodnih tovornih listov (A 10-A 11). Iz naročil, ki jih je prejela tožeča stranka 15. 02. 2012 (A 2) ter 29. 03. 2013 (A 3), je po oceni sodišča jasno razvidno, da je bilo pri toženi stranki samo mesto nakladanja, saj je blago, ki ga je imela na skladišču v C., samo prodala svojemu kupcu - družbi B., … iz Francije, s katero se je dogovorila, da bo kot kupec sama organizirala prevoz (na lastne stroške in odgovornost). Edina obveznost tožene stranke je bila, da omogoči dvig blaga, torej ni niti organizirala prevoza, ni naročala prevoz blaga ali sklepala pogodbe s tožečo stranko kot prevoznico. Okoliščina, da je tožeča stranka pri njej dvignila blago, ne pomeni, da je bila tožena stranka pošiljateljica v prevozni pogodbi, saj je to bila družba Q. d. o. o., pri kateri je končni kupec iz Francije prevoz tudi naročil in tako sploh ni sklenil prevozne pogodbe neposredno s toženo stranko, opravljeni prevoz (voznino)pa je naročnici - pošiljateljici v prevozni pogodbi, družbi Q. d. o. o., tudi že v celoti poravnal kot dokazujejo listine (B 3 - B 7) in kar med strankama sploh ni bilo sporno. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo prevoza, ki bi ga morala poravnati družba Q. d. o. o. kot naročnica prevoza in tudi kot pošiljateljica v prevozni pogodbi (po 110.a členu ZPCP-2), kar pomeni, da je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljen.”

18. Toda pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je opredelilo glede pravnega pojma pošiljatelj v zvezi s prevozno pogodbo.

19. Pošiljatelj je po ZPPCP-1 glede na definicijo po 8.alineji 3. člena tega zakona: naročnik ali oseba, ki na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz.

20. Pošiljatelj je torej lahko ali naročnik prevoza ali pa samo preda tovor za prevoz. Naročnik je tisti, ki sklene v svojem imenu zase ali za drugega s prevoznikom prevozno pogodbo. Pošiljatelj pa je ali naročnik ali oseba, ki na podlagi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz.

21. Pogodbeni stranki prevozne pogodbe sta naročnik prevoza, ki je po prej navedenem lahko sočasno pošiljatelj, in prevoznik. Osebe na strani pošiljke so: - oseba, ki se ji prevoznik obveže, da bo opravil prevoz; - pošiljatelj ; - prejemnik (1).

22. Tožena stranka je predala tovor za prevoz in s tem je po citirani definiciji ZPPCP-1 pošiljatelj, ni pa stranka prevozne pogodbe.

23. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je menilo, da tožena stranka po ZPPCP-1 niti po ZPCP-2 ni pošiljatelj, pri čemer je zmotno obrazložilo, da pošiljatelj ni zato, „ker je bilo pri toženi stranki samo mesto nakladanja, saj je blago, ki ga je imela na skladišču, samo prodala svojemu kupcu - družbi B., … iz Francije, s katero se je dogovorila, da bo kot kupec sama organizirala prevoz (na lastne stroške in odgovornost).

24. Toda že na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da „edina obveznost tožene stranke je bila, da omogoči dvig blaga, torej ni nit organizirala prevoza ni naročala prevoza ali sklepala pogodbe s tožečo stranko kot prevoznico,“ bi to ob pravilni uporabi materialnega prava moralo toženo stranko šteti kot pošiljatelja (tisti, ki v imenu naročnika predaja blago). (2)

25. Glede na zmotno uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje (zaenkrat) preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne da bi ugotavljalo sporno dejansko stanje glede na vse trditve pravdnih strank.

26. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), saj o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

28. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava izvesti in dopustiti vse dokaze kot sta jih predlagali pravdni stranki zaradi ugotovitve spornega dejanskega stanja glede na vse ugovore strank, ki so bili podani v postopku.

Op. št. (1): Primerjaj V. Kranjc, OBLIGACIJSKI ZAKONIK s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1138. Op. št. (2): Ibidem.