Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do poškodbe tožnika ni prišlo v času, ko je vinjenega voznika vklepal. Vinjeni voznik je brcnil, ko je že sedel na tleh in je policist poročal, da ne rabi nujne intervencije, ampak normalno. Zato konkretnih okoliščin ni mogoče oceniti za „okoliščine s povečano nevarnostjo“, katera ima za posledico, da je delo policista nevarna dejavnost in ima za posledico objektivno odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 3.000,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo 10,00 EUR pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče si napačno razlaga pojem službene dolžnosti. Tožnikova dolžnost je bila, da vklenjenega kršitelja preda patrulji in tožnik ni čakal na patruljo v prostem času, ampak med delovno obveznostjo. V primeru gre za objektivno odgovornost tožene stranke in zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Res je, da ni vsako delo policista nevarno. Vendar, ko gre za vinjenega voznika, ki se upira, postane agresiven in prične uporabljati fizično silo, pa je to nevarna dejavnost. Voznika ni bilo mogoče obvladati, nadzorovati in preprečiti njegovih ravnanj. Odpor voznika je bil nepričakovan in nesorazmeren. Tako je razsodilo Okrajno sodišče v Ljubljani, opr. št. V P 3127, Višje sodišče v zadevi II Cp 2316/2012 in v še dveh podobnih primerih. Tožnik je bil dolžan ukrepati nujno in hitro. To pa je predstavljalo tveganje za tožnikovo zdravje. Nevarna dejavnost je takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne. Nepričakovano nevarnost je povzročil voznik, ko je postal agresiven in se je fizično upiral pridržanju ter brcnil tožnika. Zato je delodajalec objektivno odškodninsko odgovoren. Tako je tudi odločilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 2059/2013. Gre za ravnanje tožnika po Pravilniku o policijskih pooblastilih. Enako je razsodilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 3036/2012. Pritožba opisuje ta primer. Meni, da bi bilo treba dogodek obravnavati kot celoto (od kršitve cestnoprometnih predpisov do napada intervenienta na tožnika). Enako je tudi razsodilo Višje sodišče v Mariboru.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba v uvodu navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Pri tem obrazloži le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče preizkušalo bistvene kršitve določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da teh kršitev ni bilo.

Pritožba tudi ne graja ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem poudarja, da gre za takšen primer, ki ga je sodna praksa že obravnavala in ocenila, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke, ker je bilo treba takšen primer oceniti kot nevarno dejavnost. Podredno pa še vedno pritožba meni, da je podana tudi krivdna odgovornost, ker bi delodajalec moral zagotoviti dva policista v patrulji.

Pritožbeno sodišče se strinja s sklepom sodišča prve stopnje, da je primarna odgovornost tožene stranke krivdna in da le-ta v konkretnem primeru ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik motorist in da je opravljal naloge nadzora cestnega prometa (priloga B6). Pri teh nalogah je policist na motorju sam. Če slučajno pride do nevarnega postopka, pa mora v skladu s pravili in navodili poiskati pomoč. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pod točko 19 opisalo potek dogajanja in tudi pravilno ugotovilo, da ni pravne podlage ali standardnega dela pri policiji, da bi takšno nalogo opravljala dva policista hkrati. Zato je tožen stranka dokazala, da ne obstaja krivdna odgovornost za nastalo škodo.

Tožeča stranka je primarna: vtoževala škodo na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke za nevarno dejavnost. Trdila je, da je v konkretnem primeru šlo za takšno službeno dolžnost, da je moral tožnik delati z agresivnim in vinjenim kršiteljem, v okviru svojih pooblastil in da je v teh okoliščinah njegovo delo nevarna dejavnost. Za sodišče prve stopnje je bilo odločilnega pomena dejstvo, da do škode ni prišlo med vklepanjem R., ampak ko sta to delo tožnik in občan že opravila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da je bil R. že vklenjen in se je škodni dogodek zgodil samostojno. Tožnik je povedal, da je bil R. že obvladan in je bil na tleh in naslonjen na avtomobil. Tožnik je tudi povedal, da je sporočil na Policijsko postajo, da je človek vklenjen in naj pridejo normalno oz. brez naglice. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ne gre za en dogodek, saj je sam tožnik izpovedal, da je ocenil, da pomoč kolegov ni več potrebna in da lahko pridejo normalno. Zato je sodišče prve stopnje menilo, da te dejavnosti, katero je opravljal tožnik ob škodljivem ravnanju R. ni mogoče oceniti za delo v takšnih okoliščinah, ki predstavljajo nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje pri tem citira številne sodbe in obrazlaga sodno prakso. Pritožbeno sodišče tem razlogom nima kaj dodati. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v odločbi II Ips 206/2011 v obrazložitvi argumentiralo svojo odločitev tako, da je napolnilo pravni standard „nevarna dejavnost“. Gre za razlago 149. člena OZ. Vrhovno sodišče navaja, da je kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost mora izvira iz sicer običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri kateri se še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. V opisanem primeru je šlo za spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila. Sodišče prve stopnje pa je v predloženi zadevi ugotovilo, da stik med tožnikom in intervenientom ni bil potreben, vsekakor pa bi se policist ob ustrezni pazljivosti (pozornosti in odmiku od storilca) nevarnosti lahko izognil. Ta argument pritožbeno sodišče razlaga tako, da ob tej ugotovitvi ni možna razlaga pojma nevarne dejavnosti tako, da bi bilo treba tožnikovemu zahtevku ugoditi. Pritožbeno sodišče se strinja s pristopom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bil R. že vklenjen, tožnik je sporočal na policijsko postajo, da ni treba hiteti in je torej sam štel situacijo, da ni več tako nevarna, da bi zahtevala takojšnjo nujno intervencijo kolegov.

Pritožba navaja vrsto drugih primerov, ko so višja sodišča štela, da je policijsko delo opravljeno v takšnih okoliščinah, da predstavlja nevarno dejavnost. Vendar je treba pritožbi odgovoriti, da ne gre za takšne primere. Tudi pritožba razlaga tožnikov primer ob sklicevanju na druge sodne odločbe tako, da ga je treba presojati le kot en dogodek in da vzročna zveza ni bila prekinjena. Pritožbi je treba odgovoriti, da npr. zadeva, na katero se sklicuje, II Cp 2316/2012, poudari ravno splet konkretnih okoliščin, ki so časovno sovpadale (potreba po nujnem in takojšnjem posredovanju na poledenelih tleh zoper vinjenega voznika, ki se je pridržanju upiral, želel pobegniti s kraja dogodka in kjer sta bila celo dva policista). Tudi v zadevi II Cp 2278/2012 je sodišče ugotovilo, da so bile podane neobičajne okoliščine oziroma „nenormalni riziko“. V zadevi II Cp 2278/2012 Višje sodišče v Ljubljani najprej ugotavlja, da opravljena naloga poostrenega nadzora nad alkoholziranostjo voznikov predstavlja za policista vedno določen riziko, ki za policista, ki je usposobljen za tako ravnanje, ne more biti nekaj neobičajnega. Vendar je v opisanem primeru šlo za neobičajni dogodek, ko je bilo treba povzročitelja škode le uloviti, saj se je le-ta skril v temnem predelu ulice za avtomobilom in skočil proti policistu z iztegnjenimi rokami in se je moral tožnik braniti. V zadevi II Cp 3036/2002 pa je šlo za nenadni napad na tožnika in je sodišče ugotovilo, da gre za tako agresivnega in vinjenega kršitelja, da je bil tožnik izpostavljen večji nevarnosti nastanka škode in je zato delo ocenilo kot nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zapisalo, da če bi do poškodbe prišlo med vklepanjem, bi šlo za takšno dejavnost, za katero odgovarja tožena stranka objektivno (primerjaj 18. točko obrazložitve). V primerih na katere se sklicuje tožnik, pa je šlo za takšna ravnanja, kot so lovljenje pobeglega voznika, vklepanje oziroma za takšne okoliščine, ki niso „normalne“pri delu policista. To velja tudi za zadevo I Cp 454/2014 Višjega sodišča v Mariboru.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).