Jedro

Toženka tožniku ni razkrila imena in priimka ocenjevalcev njegove vloge, s tem pa mu je onemogočila preverjanje izbora strokovnjakov. Razloge za to ni navedla niti v odgovoru na tožbo, zato odločitve v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč dopušča možnost, da za „prikritje“ podatkov o ocenjevalcih obstajajo utemeljeni razlogi. Vendar bi morala toženka v tem primeru dati ustrezno pojasnilo oz. obrazložitev, zakaj ta podatek tožniku ni dostopen. Tega pa toženka ni storila, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacijo, tujih investicij in tehnologije št. 303-1-89/2020/6 z dne 17. 12. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnikova vloga, prispela na javni razpis Razvojno-raziskovalni projekti za odpravo posledic COVID-19, zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik formalno popolno vlogo pravočasno oddal 1. 12. 2020. V prvotnem postopku je bila tožnikova vloga s sklepom 3003-1-89/2020/2 z dne 25. 5. 2021 zavrnjena, saj je komisija toženke s strani Finančne uprave RS pridobila podatke, da tožnik nima poravnanih obveznosti do FURS. Naslovno sodišče je tožbi tožnika ugodilo, sklep z dne 25. 5. 2021 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je toženka s strani FURS prejela odgovor, da ima tožnik poravnane vse obveznosti do FURS. Vloge, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje, je ocenila komisija ob sodelovanju imenovanih zunanjih strokovnjakov. Največje število točk je bilo 100, prag, nad katerim je bila vloga razvrščena na prednostno listo odobrenih projektov, pa je znašal 60 točk. Tožnikova vloga je dosegla končno oceno 68,5 točk. Ker se je po končanem ocenjevanju izkazalo, da skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja projektov, ki so dosegli prag, presega razpoložljiva sredstva kohezijske regije Vzhodna oz. Zahodna Slovenija, so razpoložljiva sredstva razdelili glede na število doseženih točk od najvišje do najnižje ocenjenega projekta, do porabe razpoložljivih sredstev. Zadnja odobrena vloga iz kohezijske regije Zahodna Slovenija je dosegla 70,50 točk. Ostale vloge, med njimi tudi vloga tožnika, se niso uvrstile med prejemnike sredstev.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je odločanje o javnem razpisu druga javnopravna zadeva. Zato je treba dati stranki pred izdajo odločitve možnost, da se opredeli do pravno pomembnih dejstev, če ni mogoče odločati po izvedbi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Ker sta v obravnavani zadevi sodelovala izvedenca, bi morala biti stranki dana možnost izjave, kdo so izvedenci, saj tožnik ne ve, kdo sta strokovnjaka, ki sta ocenjevala njegov projekt, in ali imata glede ocene ustrezne kompetence. Toženka je v obravnavani zadevi celo prikrila imeni izvedencev. V izpodbijanem sklepu tudi ni navedeno, kdo je vodil ugotovitveni postopek in pripravil osnutek sklepa ter ali izpolnjuje pogoje za vodenje postopka. Tožnik nadalje meni, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nejasno oz. pomanjkljivo. Toženka je izpodbijanemu sklepu priložila ocenjevalna lista dveh neznanih ocenjevalcev. Pri ocenjevanju vloge je sporno merilo _V - ocena internacionalizacije_, konkretno načrt trženja (točka 1.1.), pri kateri se oceni ocenjevalcev bistveno razlikujeta. Eden od ocenjevalcev je tožniku namenil 30 točk, drugi pa 20 točk. Vendar kriterij za dodelitev števila točk ni strokovna ocena kvalitete projekta, temveč okoliščina, ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope, torej gre za formalno vprašanje. Strokovni mnenji se v bistvenem razlikujeta, saj ne more ostati odprto, ali tožnikova prijava glede načrta trženja vsebuje vse sklope ali ne. Glede na navedeno ni mogoče uporabiti povprečja obeh mnenj ocenjevalcev, saj ne gre za strokovno vprašanje. Tožnik se je navodil natančno držal in natančno opisal vsak posamezni sklop. Če pa sta ocenjevalca menila, da bi moral tožnik v prijavi navesti določene podatke, pa jih ni navedel, bi morala toženka tožnika pozvati k dopolnitvi. Po mnenju tožnika je le-ta v vlogi jasno navedel, katere aktivnosti vključuje projekt in kateri so stroški, ki so/bodo pri tem nastali. Razpis ne zahteva podrobnega stroškovnika, konkretni končni uporabniki pa so podrobno opisani. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v ponovni postopek, hkrati pa ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti. Ker gre v predmetni zadevi za javnopravno stvar, se je postopek vodil po Zakonu o podpornem okolju za podjetništvu (v nadaljevanju ZPOP-1) skladno s pogoji javnega razpisa. V izpodbijanem sklepu se je toženka glede obrazložitve točkovanja sklicevala na ocenjevalna lista pooblaščenih ocenjevalcev, ki predstavljata sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je toženka izdala po predhodno izvedenem postopku na podlagi javnega razpisa, objavljena razpisna dokumentacija z vsemi popravki pa je postala veljavno in zavezujoče materialno pravo. Razpisna dokumentacija je določala, da bo toženka za ocenjevanje vlog angažirala zunanje strokovnjake. V obravnavanem primeru sta sodelovala strokovnjaka, ki sta bila angažirana v skladu z razpisno dokumentacijo, in sta svojo oceno podala na podlagi vseh vnaprej pripravljenih in javno objavljenih meril in podmeril. Sestavni del razpisne dokumentacije je tudi sklep o začetku postopka Javnega razpisa „Razvojno - raziskovalni projekti za odpravo posledic COVID-19 z dne 31. 8. 2020“, kjer so navedeni podatki glede članov komisije, torej je tožnik imel možnost, da se seznani s sestavo komisije. Ker je pri ocenjevanju prisoten človeški faktor, je nemogoče zagotoviti absolutno objektivnost ocen, saj ne gre za matematično eksaktno dejanje. Posledica tega so lahko različne ocene pri ocenjevanju istih vlog. Toženka pojasni, da je bila pri ocenjevanju upoštevana celotna vloga tožnika s prilogami, ocenjevalec pa je ugotovil nekonsistentnost in nasprotja, ki izhajajo iz vloge. Namen razpisa je jasen; financirati vzpostavitev proizvodnih kapacitet, ki so potrebne za proizvodnjo produktov, ki so povezani s COVID-19 in za testiranje novih proizvodnih kapacitet. Raziskava trga, priprava poslovnega in izvedbenega načrta, prilagojena delovna oblačila, grafično oblikovanje nove embalaže, premestitve, zaposlitve in izobraževanje so neupravičene aktivnosti, ki jih v okviru predmetnega razpisa ni mogoče financirati. Odsotnost konkretnih navedb kaže na to, da predlog projekta ne izkazuje stroškovne/ekonomske učinkovitosti in racionalnosti. Prav tako bi šele specifikacija strojev in opreme ter razdelitev stroškov omogočala odgovor na vprašanje, ali je predlagani projekt skladen s stroškovno/ekonomsko učinkovitostjo in racionalnostjo. Zato je obrazložitev ocenjevalca glede odsotnosti stroškovnika in specifikacije opreme skladna z vsebino razpisne dokumentacije. Ker niso jasno definirani segmenti ciljnih trgov, tudi niso jasno opredeljene in obrazložene tržne poti. Toženka vztraja, da je presoja sodišča zadržana v smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Dejanska vprašanja sodišče presoja zgolj prek presoje spoštovanja pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če je s tega vidika izpodbijani akt zakonit, potem se sodišče ne spušča v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev in meril po posameznih vlagateljih. Število doseženih točk je rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih in merilih, ki so vnaprej znana vsem vlagateljem. Presoja se torej zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Po mnenju toženke obrazložitev izpodbijane ocene ni skopa in ne pavšalna. Neutemeljena je navedba tožnika, da naj bi imela zunanja strokovnjaka položaj izvedencev po ZUP. Napačno pa je tudi naziranje tožnika, da bi bilo treba vlagatelju pred odločitvijo dati možnost, da se opredeli do pravno pomembnih dejstev. To možnost je imel tožnik z vložitvijo same vloge.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je cilj razpisa, da sredstva dobijo najboljši in se posledično ta sredstva porabijo čim bolje. Sodnik res ni tisti, ki bi lahko ocenjeval kvaliteto prijavljenega projekta, ker za to nima ustreznih znanj, lahko pa s pomočjo ustreznih strokovnjakov preveri kvaliteto prijave. V nasprotnem primeru je sodna presoja sklepov precej nesmiselna in posledično vprašljiva ustreznost stališč v sodni praksi. Dosledno upoštevanje teh stališč bi namreč pomenilo, da sodišča nikoli ne bi mogla ugotavljati dejstev, kjer je za to potrebno strokovno znanje. V obravnavani zadevi posebna znanja za presojo niti niso potrebna, saj je srž zadeve v tem, ali tožnikova prijava vsebuje določene podatke ali ne. Tožnik vztraja, da je toženka ravnala nezakonito, ker mu ni razkrila imen ocenjevalcev, zato tožnik ne ve, ali gre res za strokovnjaka z določenega področja. Takšno ravnanje je v nasprotju s pravico stranke do enakega varstva pravic in načelom zaslišanja stranke. Po prepričanju tožnika zunanji strokovnjaki procesno ne morejo biti nič drugega kot izvedenci. Dejstvo, da so te osebe t.i. notranji izvedenci, na to ne vpliva. Uporaba notranjih in s tem ne neodvisnih izvedencev je še bolj problematična, saj bi morala biti v sodnem postopku stranki zagotovljena možnost izpodbijanja ugotovitev domačega izvedenca, ki ni nujno objektiven, saj dela za organ. Tožnik vztraja, da bi mu morala biti dana možnost izjave pred izdajo izpodbijanega sklepa, prav tako bi morali biti člani komisije navedeni v samem aktu. V predmetni zadevi je toženka po lastni iniciativi angažirala dva strokovnjaka, ki sta ocenjevala tožnikovo prijavo. Ugotovitvi ocenjevalcev glede popolnosti sklopov načrta trženja si diametralno nasprotujeta. Ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane podatke ali ne ni stvar strokovne presoje, zato ne more biti razumno, da eden od strokovnjakov ugotovi, da jih, drugi pa, da jih ne. Gre za nasprotje v ugotovljenih dejstvih, zato dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da so merila in podmerila osnovno in vnaprej določeno vodilo, ki jih je ocenjevalec zavezan upoštevati pri ocenjevanju posamezne vloge. Pri podmerilu 1.1. (načrt trženja) je bil glavni kriterij število sklopov, ki jih je prijavitelj v vlogi opisal ter kvaliteta opisanih sklopov. Kot merilo v razpisu ni bil določen kriterij glede kvalitete prijavljenega projekta, ampak je bil določen kriterij kvalitete oziroma popolnosti vsebine prijave. Ocenjevalec je torej dolžan dati prijavitelju 30 točk, če prijava vsebuje vse sklope. Toženka nima prav, ko navaja, da tožnik ni obrazložil in ni pojasnil navedb glede predmeta investicijskega projekta. Tožnik se je v tem delu osredotočil na opis investicije in njegov namen z vidika trženja, opredeljeni so tudi upravičeni stroški investicijskega projekta. Opisana je skladnost projekta s tožnikovo strategijo ter glavni namen projekta, ki je vztrajati v atraktivnih poslovnih aktivnostih ob hkratnem zasledovanju družbene odgovornosti. Tožnik meni, da je v vlogi navedel vse informacije in tudi specifikacijo posameznih stroškov investicijskega projekta, jasno so zapisane tudi vse projektne aktivnosti in s tem povezani stroški. Če so bili ocenjevalci mnenja, da bi morala prijava vsebovati podrobnejšo specifikacijo, bi morala toženka tožnika pozvati k dopolnitvi.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijani sklep temelji na strokovni oceni strokovne komisije, po kateri je tožnikova vloga prejela 68,5 točk, s čimer je tožnik sicer presegel prag 60 točk, vendar so bili programi drugih prijaviteljev ocenjeni z višjim številom točk, zato strokovna komisija ni predlagala sofinanciranja tožnikovega projekta.

8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Zadržana presoja pomeni, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona, odločitev pa odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta, očitno nerazumna. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno1. 9. V obravnavanem primeru sta sestavni del izpodbijanega sklepa ocenjevalna lista za zunanje izvajalce, ki sta po oceni sodišča v celoti skladna z merili, določenimi v Javnem razpisu in razpisni dokumentaciji, ki je bila dostopna vsem prijaviteljem. Na ocenjevalnih listih so vsebinsko navedena posamezna merila ocenjevanja, maksimalno število točk in število točk, s katerimi je bila po posameznem merilu ocenjena vloga tožnika. Prav tako je podana tudi ustrezna utemeljitev podeljenega števila točk s strani obeh zunanjih ocenjevalcev. Da temu ni tako, tožnik niti ne zatrjuje.

10. Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Kot je bilo namreč že pojasnjeno, sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik2. Zaradi pojasnjenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožnika, ki se sicer nanašajo izključno na merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja, in po katerih si oceni ocenjevalcev glede vsebine same, ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope ali ne, diametralno nasprotujeta. Ocenjevanje projekta je temeljilo na strokovnem mnenju dveh zunanjih strokovnjakov. Kot izhaja iz 5. točke javnega razpisa, je vloge, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje, ocenila komisija ob sodelovanju imenovanih zunanjih strokovnjakov vpisanih v bazo ocenjevalcev SPIRIT, ki so v postopku ocenjevanja podali število točk. Pri podaji števila točk sta ocenjevalca presojala, ali Načrt trženja vsebuje naslednje sklope: opis investicije in njegov namen, opredelitev trgov kamor se bo izdelke prodajalo, opredelitev konkurence, način distribucije (tržne poti), določanje prodajne cene izdelka/storitve/procesa in načrtovani obseg prodaje. S pomočjo vnaprej znanega opisa (pod)merila je vsak od dveh zunanjih ocenjevalcev ocenil, ali je Načrt trženja ustrezno oz. neustrezno pripravljen oz. ali je pomanjkljivo pripravljen. Šlo je torej že za vsebinsko presojo projekta in ne za vprašanje formalne popolnosti vloge, kot to zmotno meni tožnik. Tožnikova vloga je bila namreč, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravočasna, pravilno označena in formalno popolna, saj je tožnik izpolnil in predložil vse zahtevane obrazce. Zato se je vloga tudi uvrstila v nadaljnji postopek, ocenjevanje. V tej fazi postopka pa sta se zunanja ocenjevalca spustila v vsebino izpolnjenih obrazcev in prilog in presojala stopnjo natančnosti in jasnosti opredelitve ciljev in namena projekta. Pri vsebinski presoji in pri ocenjevanju je prisoten človeški faktor, zato je del vsake ocene določena stopnja subjektivnosti, logična posledica le-tega pa so lahko različne ocene posameznih ocenjevalcev pri ocenjevanju istih vlog, na kar pravilno opozori že toženka. Različne ocene pa še ne pomenijo nezakonitosti postopka.

11. Ker je postopek javnega razpisa specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena upoštevanje načela enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, je bistvenega pomena, da je posamezen projekt ovrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije, s katerimi se zagotavlja enako obravnavanje prispelih vlog. V pristojnosti strokovne komisije je, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno in čemur tožnik ne ugovarja. Postopki javnega razpisa potekajo pretežno pisno, po v naprej jasno določenih postopkih, s predložitvijo v naprej jasno določene dokumentacije ter z navedbo kriterijev in meril za izbor. V teh postopkih so listine in spoštovanje postopkovnih pravil še posebnega pomena, saj se s tem zagotavlja tudi enakopravnost vseh prijaviteljev. Zato ne drži navedba tožnika, da bi mu morala biti dana možnost izjave glede ugotovljenega dejanskega stanja. S tem bi se namreč tožniku omogočilo, da se seznani z ugotovitvami v postopku in vlogo dopolni in prilagodi na način, da bi še v večji meri ustrezala razpisnim merilom, tožnik pa bi bil postavljen v boljši položaj v primerjavi z ostalimi prijavitelji. Ker je javni razpis postopek, v katerem je enakost obravnavanja vseh, ki so se na javni razpis prijavili, ključnega pomena, je bistveno, da se prijaviteljem zagotovi pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa, da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Navedeno je bilo v obravnavanem primeru upoštevano.

12. V obravnavani zadevi tako ostaja sporno še, ali so oceno podali neodvisni in strokovno ustrezno usposobljeni strokovnjaki. Iz izpodbijanemu sklepu priloženih ocenjevalnih listov ni razvidno, kdo je podal oceno, tožnik pa meni, da bi mu morala biti dana možnost, da se seznani z imeni ocenjevalcev in preveri, kdo sta strokovnjaka, ki sta ocenjevala njegov projekt, in ali imata za to ustrezne kompetence.

13. Sodišče ugotavlja, da zaradi prekritih podatkov na ocenjevalnih listih ni mogoče preveriti, ali so vlogo res ocenili neodvisni strokovnjaki, ki izpolnjujejo predpisane formalne pogoje glede izobrazbe ter izkušenj na določenem strokovnem področju. Iz javnega razpisa izhaja, da je njegov predmet sofinanciranje raziskovalnih projektov ter projektov za vzpostavitev proizvodnih kapacitet, povezanih z omilitvijo posledic COVID-19. Namen javnega razpisa je omogočiti podjetjem in konzorcijem podjetij, da kljub kriznim razmeram ohranijo razvojno naravnanost in začnejo izvajati nove investicijske projekte oz. uspešno zaključijo že začete projekte. Finančna sredstva deloma zagotavlja Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, v preostalem delu pa jih zagotavlja država. Gre torej za postopke dodeljevanja javnih sredstev oziroma sofinanciranja iz javnih sredstev, ti pa morajo biti še posebej transparentni in pregledni.

14. Narava odločanja pri kandidiranju vlagateljev na javnih razpisih je v pretežni meri strokovno-tehnična in je zato praviloma za preverjanje, ali so prispele popolne vloge in za ocenjevanje popolnih vlog, ki izpolnjujejo vse vstopne pogoje razpisa ter za razvrstitev projektov glede na prejeto oceno, zadolžena posebna strokovna komisija3. Javni razpis je tudi v funkciji varovanja enakih možnosti vseh prijaviteljev, v skladu z določbo 14. člena Ustave RS, da konkurirajo. Gre za poseben postopek, v katerem je enakost obravnavanja vseh subjektov, ki so se na javni razpis prijavili, bistvenega pomena. Do različnega obravnavanja kandidatov ne sme priti samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Uspeh prijaviteljev na javnem razpisu mora biti odvisen zgolj od izpolnjevanja v naprej natančno določenih objektivnih kriterijev in meril javnega razpisa, ki pa morajo imeti podlago v veljavnih predpisih. Da se zagotovi enako obravnavanje vseh prijaviteljev, je zato treba omogočiti, da so ocenjevalci strokovno usposobljeni za obravnavano tehnično področje, in da ocenjujejo vloge objektivno in nepristransko. Če želi prijavitelj preveriti strokovno usposobljenost ocenjevalca in nepristranskost, mu mora biti to omogočeno. Če je na strokovnost ocenjevalca še možno sklepati iz njegovih navedb na ocenjevalnem listu, pa se o objektivnosti in nepristranskosti ni mogoče prepričati drugače, kot da se izve, kdo je ocenjevalec. Le tako ima stranka možnost, da preveri ali morda ne obstajajo okoliščine, ki kažejo dvom o nepristranskosti in objektivnosti ocenjevalca.

15. V obravnavanem primeru toženka tožniku ni razkrila imena in priimka ocenjevalcev njegove vloge, s tem pa mu je onemogočila preverjanje izbora strokovnjakov. Razloge za to ni navedla niti v odgovoru na tožbo, zato odločitve v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč dopušča možnost, da za „prikritje“ podatkov o ocenjevalcih obstajajo utemeljeni razlogi. Vendar bi morala toženka v tem primeru dati ustrezno pojasnilo oz. obrazložitev, zakaj ta podatek tožniku ni dostopen. Tega pa toženka ni storila, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pri tem sodišče pripominja, da niti iz ocenjevalnih listov, ki se nahajajo v upravnem spisu, ki ga je v upravnem sporu sodišču posredovala toženka na podlagi tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ni razvidno, kateri strokovnjaki so ocenili vlogo tožnika in na podlagi kakšnih strokovnih priporočil so bili imenovani, zato tudi sodišču ni bilo omogočeno preverjanje ustreznosti postopka imenovanja in strokovnosti ocenjevalcev.

16. Ker v postopku izdaje izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka odpraviti zgoraj navedeno bistveno kršitev pravil postopka.

17. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014. 2 Glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015. 3 Glej sodbo Upravnega sodišča I U 1170/2012 z dne 23. 4. 2013 in I U 638/2010-21 z dne 21. 2. 2012.