22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 328/2002 z dne 15. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1103/2001 z dne 20. 3. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 76/2001-I z dne 9. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožnice) na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem kot kupcem in pravnim prednikom druge toženke kot prodajalcem, ter darilne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem kot darovalcem in tretjo toženko kot obdarjenko. Predmet obeh pogodb je bilo stanovanje na B. B. v V. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno revizijo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22. in 33. člena Ustave. Navaja, da so sodišča zmotno uporabila pravo, zaradi česar so bile kršene njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter načelo zaupanja v pravo. Zatrjuje, da so sodišča napačno ugotovila, da druga toženka ni pasivno legitimirana. Poleg tega navaja, da je bila prepričana, da z zamenjavo stanovanj ne bo izgubila svojih pravic. S sklenitvijo menjalne pogodbe naj bi pridobila stanovanje, ki naj bi ga neprekinjeno zasedala v prepričanju, da je imetnica stanovanjske pravice. Zato naj bi leta 1991 zaprosila za odkup stanovanja po takrat veljavnem Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ). Do leta 1994, ko sta prvi toženec in tretja toženka zahtevala njeno izselitev, pa naj sploh ne bi vedela, da je stanovanje v njuni lasti. Poleg tega pritožnica trdi, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da pogodbi (glede katerih je zahtevala ugotovitev ničnosti) nista v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi normami. Takšna odločitev naj bi namreč bila v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožnica predlaga, da Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave samostojno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načelo pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pritožnica v Ustavni pritožbi sicer našteva tudi človekove pravice, ki naj bi ji bile z izpodbijanimi sodbami kršene, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne utemelji. Pritožnica namreč v večjem delu ustavne pritožbe zgolj ponavlja navedbe iz pravde o napačni dokazni oceni in napačni uporabi materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava. Tako iz navedb v ustavni pritožni ni mogoče razbrati, v čem pritožnica vidi zatrjevano kršitev pravice iz 15. člena Ustave.

4.Z ugotovitvijo sodišča, da nista nični prodajna pogodba (iz leta 1967) in darilna pogodba (iz leta 1991), katere predmet je bilo stanovanje, ki ga je pritožnica želela sama odkupiti po SZ, pritožnici ni mogla biti kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

5.Pravica iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) zagotavlja ustavna procesna jamstva. Kršitve teh ustavnih jamstev pa ni mogoče utemeljiti zgolj s trditvijo, da je sodišče napačno presodilo dokaze. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave bi namreč lahko pomenila sodba, ki bi bila tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti kot arbitrarno. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so svojo odločitev o neobstoju pasivne legitimacije druge toženke oprla na predloženo listinsko dokumentacijo ter pri tem uporabila razumne in logične pravne argumente. Enako velja tudi glede ugotovitve, da s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe niso bili kršeni ustavni in prisilni predpisi ali moralne norme.

6.Navedb, ki jih je pritožnica dodatno uveljavljala v vlogi po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

7.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger