Jedro

Ni mogoče spregledati procesnih okoliščin, ki so spremljale sojenje obdolžencu v pretekli kazenski zadevi. Skupni vpliv dogajanja ob in po končanem kazenskem postopku ter splošno znana dejstva o javno izraženih stališčih nekaterih sodnikov o obdolžencu je takšen, da bi pri razumnem posamezniku oziroma v očeh razumne javnosti lahko ustvaril upravičen dvom, da bo obdolženec pred pristojnim in pred Višjim sodiščem v Ljubljani deležen nepristranskega sojenja.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi se določi Okrožno sodišče v Celju.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je na podlagi zasebne tožbe zasebnega tožilca A. A. v teku kazenski postopek zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2. Obdolženčevi zagovorniki so z vlogo z dne 5. 12. 2021 predlagali, da Vrhovno sodišče pristojnost za odločanje v zadevi prenese na drugo stvarno pristojno sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Predlog za prenos krajevne pristojnosti je utemeljen.

B-1.

4. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh pogojev na podlagi predloga vlagatelja in njegove utemeljitve1, upoštevati pa sme tudi notorno znana dejstva, oziroma okoliščine, ki so v slovenskem pravnem prostoru splošno znane2. 5. Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbujale upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (t.i. subjektivni vidik nepristranskosti). Pravica do nepristranskega sojenja vsebuje hkrati zahtevo, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t.i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je treba namreč ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku odloča nepristransko, ampak mora biti sodišče tudi sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbudile dvom o videzu nepristranskosti sodnikov.

B-2.

6. Predlagatelji zatrjujejo, da so podane objektivne okoliščine, zaradi katerih je pod dvom v nepristranskost sojenja spravljeno tako celotno pristojno sodišče (Okrožno sodišče v Ljubljani) kot pritožbeno (Višje sodišče v Ljubljani). V bistvenem gre za (subjektivno) prepričanje predlagateljev, da je bil obdolženec v preteklosti žrtev politično motiviranega kazenskega pregona, v katerem naj bi sodelovali tudi sodniki na vseh treh stopnjah rednih sodišč. Svoja prepričanja utemeljujejo z vsebino odločbe Ustavnega sodišča v zadevi A., predvsem v povezavi z vlogo vrhovnega sodnika C. C., ki je predsedoval senatu Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo obdolženčevo izredno pravno sredstvo. Opozarjajo tudi na vpliv sodnikov, ki so odločali v zadevi A., ki so še vedno zaposleni in hierarhično odločajo v isti stavbi, v kateri naj bi potekalo sojenje v obravnavani zadevi, in na odškodninski tožbi, ki sta jih obdolženec in stranka D. D. vložila zoper njih.

7. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče krajevno pristojnost prenesti le izjemoma, če so za to podani tehtni razlogi, saj je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca. Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da očitki o kršitvah zakona ter obdolženčevo nezadovoljstvo s preteklim odločanjem v kazenskem postopku zoper njega, običajno ne morejo predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti3. Tudi znanstva med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica in predstavljajo kolegialne odnose, običajne med člani pravniškega poklica, praviloma niso tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti posameznega sodišča4. V vsaki zadevi pa je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in so posplošitve v smislu precedenčnega učinka mogoče le v omejenem obsegu5. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni mogoče spregledati posebnih okoliščin, ki so spremljale sojenje obdolžencu v zadevi A. Skupni vpliv dogajanja ob in po končanem kazenskem postopku, ki ga opisujejo predlagatelji, ter splošno znana dejstva o javno izraženih stališčih nekaterih sodnikov o obdolžencu, je tolikšen, da bi pri razumnem posamezniku oziroma v očeh razumne javnosti lahko ustvaril upravičen dvom, da bo obdolženec pred pristojnim in pred Višjim sodiščem v Ljubljani deležen nepristranskega sojenja. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre za okoliščine, ki presegajo zgolj subjektivno prepričanje obdolženca oziroma predlagateljev.

8. Sámo po sebi dejstvo, da je bil postopek A. medijsko zelo odmeven, da je bil del javnosti in pravnikov ostro kritičen tako do obdolženca, do dela sodišč kot do političnega ozračja, ki se je oblikovalo med sojenjem, še ne vpliva kvarno na videz nepristranskega sojenja v zdaj obravnavanem kazenskem postopku zoper obdolženca. Treba pa je upoštevati, da sta se z obdolžencu nenaklonjenima izjavama, v povezavi s postopkom A., javno izpostavila sodnik in sodnica Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani, ki še vedno službujeta na sodiščih, ki so v isti sodni stavbi kot Okrožno sodišče v Ljubljani. Pomena teh okoliščin po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče spregledati že zato, ker je Ustavno sodišče v zadevi A. ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ki je bila posledica dejstva, da je pri odločanju pred Vrhovnim sodiščem sodeloval vrhovni sodnik C. C., ki se je predhodno kritično odzval na stališča, ki jih je obdolženec izrazil glede Višjega sodišča v Ljubljani, ki je potrdilo obsodilno sodbo zoper njega, ta stališča pa so bila obdolžencu nenaklonjena6. Prav tako ni mogoče spregledati odprtega pravdnega postopka, v katerem kot tožnika nastopata obdolženec in stranka D. D., zoper sodnike, ki so sodelovali pri izreku ali potrditvi obsodilne sodbe, gre pa za sodnike, ki so ali še vedno službujejo v sodni stavbi, kjer prihaja do vsakodnevnih stikov tudi s sodniki pristojnega sodišča in sodniki Višjega sodišča v Ljubljani. Dejstvo, da imajo različna sodišča prostore v isti stavbi, je lahko pomembno v primeru, ko med sodniki enega od teh sodišč in udeleženci v postopku obstajajo relevantne (funkcionalne, osebne ali drugačne) povezave, ki lahko vplivajo tudi na sodnike drugega sodišča7. Naravo in intenzivnost povezav ali znanstev ter njihove medsebojne vplive je treba presoditi v vsakem primeru posebej, v konkretni zadevi pa so pomembne zaradi kumulativnega učinka vseh izpostavljenih okoliščin.

9. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da odločitev o prenosu krajevne pristojnosti izven območja sodne pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani ne pomeni nezaupanja do dela tega sodišča in nižjih sodišč z njegovega območja, temveč, upoštevaje specifične okoliščine konkretne zadeve, prispeva k zagotavljanju (objektivnega videza) nepristranskosti sojenja v očeh obdolženca in splošne javnosti ter h krepitvi avtoritete sodstva kot celote. Avtoriteta sodstva je namreč tesno povezana prav z zaupanjem javnosti, saj njena vzpostavitev pomeni vzpostavljanje vladavine prava v očeh demokratične javnosti. Zaupanje javnosti v pravilnost sodnih odločitev pa v veliki meri temelji prav na zaupanju v sámo inštitucijo, ki te odločitve sprejema, zato je logična posledica pomanjkanja tega zaupanja dvom v pravilnost sprejetih odločitev. Sodstvu, ki se je razvilo iz spoznanja ljudi, da je treba spor rešiti racionalno, ob upoštevanju tistega, kar se je zgodilo, in splošnih predstav o tem, kaj je prav in pravično, je oblast podeljena prav na podlagi zaupanja, da bo s svojimi odločitvami zagotovilo vladavino prava ter čim hitreje reševalo spore, ki mu bodo predloženi v odločanje8. C.

10. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče za odločanje o tej kazenski zadevi določilo stvarno pristojno sodišče z območja drugega pritožbenega sodišča, in sicer Okrožno sodišče v Celju.

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Kr 5502/2018 z dne 24. 5. 2018, I Kr 6439/2017 z dne 4. 4. 2019, in številne druge. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Kr 10885/2013 z dne 29. 8. 2019 in I Kr 3140/2017 z dne 30. 1. 2020. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Kr 5961/2013 z dne 17. 5. 2016, ter številne druge. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 39962/2011 z dne 17. 12. 2015 in I Kr 3140/2017 z dne 30. 1. 2020. 5 Galič, A., Komentar Ustave Republike Slovenije, 2011, dostopno na https.//e-kurs.si. 6 Odločba Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 (tč. 46 do 54). 7 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-988/15-11 z dne 12. 4. 2018. 8 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Kr 10885/2013 z dne 29. 8. 2019.