Jedro

Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor, brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot očitno neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 34508/2017 z dne 9. 10. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen 5 mesecev zapora, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 34508/2017 z dne 4. 1. 2024 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dopolnitvijo. V uvodu navaja, da jo vlaga iz "pritožbenih razlogov" bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter kršitve Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in obdolžencu izreče pogojno obsodbo ali zniža kazen na 1 mesec zapora, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in po drugem odstavku 425. člena ZKP obrazloženo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot očitno neutemeljeno.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki v svojih izjavah v pretežni meri obširno prepisuje že podane navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti brez smiselne navezave na odgovor vrhovne državne tožilke.

B.

5. Vrhovno sodišče po pregledu navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti in razlogov izpodbijanih sodb sprejema predlog vrhovne državne tožilke, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).

6. Vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP z navedbo, da opis dejanja v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pač pa zgolj kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma majhne tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor,1 brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Glede na pravilno pravno opredelitev dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki je bilo storjeno 2. 8. 2017, je ob upoštevanju predpisanega desetletnega zastaralnega roka za to kaznivo dejanje (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) očitno neutemeljena tudi vložnikova navedba o zastaranju kazenskega pregona.

7. Vložnik trdi, da gre pri obravnavanem dejanju za dejanje majhnega pomena, vendar te trditve ne konkretizira z obrazložitvijo objektivnih in subjektivnih pogojev za uporabo tega instituta po 4. točki 358. člena ZKP. Takšne nepopolne in posplošene trditve zato ni mogoče preizkusiti.

8. Vložnik v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti nestrukturirano izpodbija odločbo o kazni. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah presodilo, da je odločbo o kazni z zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno izpodbijati le, če je sodišče z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP), ali če je kazen odmerilo arbitrarno in tako prekršilo načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vložnik bo z zatrjevanjem kršitve načela enakosti uspel tedaj, ko bo izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih.2

9. Temu bremenu vložnik očitno ni zadostil, saj je svojo trditev o neenakopravni obravnavi obsojenca pri odmeri kazni podkrepil le z navedbo sodbe Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 22422/2020 z dne 1. 10. 2020, kjer je bila obsojencu za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 izrečena kazen šest mesecev zapora. Že na ravni pravne opredelitve kaznivega dejanja položaja nista primerljiva, medtem ko vložnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi zadevi na drug način izenačevali. Preostale vložnikove navedbe, da je sodišče premalo oziroma ni upoštevalo olajševalnih okoliščin obsojenčevega starševstva, njegovega priznanja krivde in kesanja, zmanjšane prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, odvisnosti od mamil ter dejstva, da je brez zaposlitve, poklica in premoženja, po vsebini pomenijo uveljavljanje izpodbojnih razlogov po prvem odstavku 374. člena ZKP in po drugem odstavku 420. člena ZKP, ki nista predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Vložnikove navedbe, da je šlo v obravnavani zadevi za "paketno priznanje, kjer za določeno dejanje ni bilo ustreznih dokazov", da "je to v nasprotju z načelom pravičnosti in z zakonskimi določbami, ki omogočajo izrek enotne kazni za nadaljevano kaznivo dejanje" in "da je obsojenec ukradel le nekaj zavitkov kave" so protispisne in dejansko povsem nerazumljive. Navedbe se namreč očitno ne nanašajo na obravnavano kazensko zadevo in kažejo kvečjemu na to, da jih je vložnik zamenjal z navedbami iz pravnih sredstev, vloženih v drugih sodnih postopkih.

11. Enako protispisna in nerazumljiva je trditev, da obsojenčeva krivda ni bila ugotovljena z zahtevanim dokaznim standardom, saj je obsojenec na naroku 9. 10. 2023 priznal krivdo, predsednica senata pa je njegovo priznanje sprejela po opravljenem preizkusu pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Protispisna je tudi navedba, da obsojencu ni bilo omogočeno sodelovanje na pritožbeni obravnavi, saj je iz spisa razvidno, da je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 378. člena ZKP razpisalo sejo v navzočnosti strank in nanjo vabilo obsojenca, ki pa je podal pisno izjavo, da se seje ne želi udeležiti (list. št. 241), s čimer je bil na seji seznanjen tudi obsojenčev zagovornik (list. št. 242).

C.

12. Vrhovno sodišče je po pregledu vložnikovih navedb na podlagi obrazloženega mnenja vrhovne državne tožilke ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti očitno neutemeljena, zato jo je na podlagi drugega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo s skrajšano obrazložitvijo.

13. Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. K. Merc: 205. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. knjiga (ur. D. Korošec et al.), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 453. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 59244/2020 z dne 26. 11. 2021, I Ips 59885/2010-958 z dne 17. 7. 2014, I Ips 16832/2011-217 z dne 3. 10. 2013 in I Ips 376/2007 z dne 7. 2. 2008.