Jedro

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku že zaradi tega, ker je bil izbran za vodnega zaupnika, ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik svoje zadolžitve, ki jih je imel kot vodni zaupnik, dejansko izvajal v dneh, za katere mu je tožena stranka določila tedenski počitek. Tožnik v okviru svoje trditvene podlage ni zatrjeval, da ni mogel izkoristiti tedenskega počitka zato, ker je moral na dan, ki je bil predviden za tedenski počitek, izvajati zadolžitve vodnega zaupnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.716,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila; - v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 627,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 275,40 EUR, v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 2.716,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.716,48 EUR za čas od 23. 9. 2013 do 13. 8. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 903,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom toženi stranki naložilo še plačilo sodne takse v višini 130,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je tožena stranka navajala, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku predvsem, ker je bil tožnik vodja skupine treh ali štirih pripadnikov in ker je bil vodni zaupnik, ki je bil neprestano na razpolago pripadnikom za vse njihove osebne pa tudi siceršnje težave in zato ni mogel koristiti tedenskega počitka. Zakonska opredelitev vodnega zaupnika ne pomeni, da mora vodni zaupnik biti vojaškim osebam ves čas na voljo, kot je to napačno ocenilo sodišče prve stopnje. Vodni zaupnik namreč ni bil podrejen nikomur. Tudi način izvajanja te pristojnosti jasno kaže na to, da ne posega v tedenski počitek. Tožnik si je kot vodni zaupnik delo lahko organiziral in razporejal sam. V nobenem predpisu ni navedeno, da vodni zaupnik ne bi smel imeti dnevnega tedenskega počitka oziroma da funkcija vodnega zaupnika lahko kakorkoli posega v tedenski počitek. Na dan tedenskega počitka tožniku ni bilo potrebno opravljati dela vodnega zaupnika, saj ni šlo za njegov služben čas in mu v tem času tudi nihče ni ukazal, ali odredil, da kljub temu opravlja delo vodnega zaupnika. Iz izpovedi priče A. A. izhaja, da tožnik zaradi opravljanja nalog vodnega zaupnika ni imel več odgovornosti ali več dela. B. B. pa je izpovedal, da je moral tožnik, v nekaj primerih reševati osebne težave pripadnikov, torej se te niso nanašale na akte vodenja in poveljevanja delodajalca. Edina pravno relevantna naloga, za katero bi se lahko govorilo o kršitvi tedenskega počitka bi bila, če bi prenašal morebitne ugovore vojakov, ki bi se nanašali na akte vodenja ali poveljevanja. O tem sodba nima razlogov, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogovanje sodišča, da je imel tožnik sestanke vsak dan, na katerih naj bi pripadnikom povedal, kakšne naloge jih čakajo naslednji dan, ne drži. Ta ugotovitev sodišča je pavšalna in nekonkretizirana. Večerno srečevanje in informiranje pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih pa ni delovni sestanek in je zato stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Zoper evidence tožnik ni ugovarjal in tudi A. A. je izpovedal, da so evidence verodostojne, da so bili pripadniki z njimi seznanjeni in da so se vodile glede na dejansko stanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, prav tako ni kršilo ustavno zagotovljenih pravic. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno materialno pravno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče v sporni zadevi odloča drugič. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 250/2020 z dne 9. 12. 2020 revizijo dopustilo, med drugim glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. Tožena stranka je zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče RS je odločilo, da je revizija utemeljena in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sklenilo je, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka na podlagi ugotovitve, da mu v času, ko je bil napoten v misijo v tujino KFOR ..., tožena stranka ni omogočila izrabe tedenskega počitka. Ugotovilo je, da tožnik ni mogel izkoristiti 22 dni tedenskega počitka, ker je opravljal naloge vodje skupine, vodje patrulje, vodje varovanja, ker je imel vsakodnevne sestanke, predvsem pa zato, ker je v tem času opravljal funkcijo vodnega zaupnika. Presodilo je, da mu že zaradi dodatnih zadolžitev, ki jih je imel kot vodni zaupnik, tedenski počitek ni bil zagotovljen.

7. Revizijsko sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 15/2021 z dne 11. 1. 2022 zapisalo, da je zmotna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožniku zaradi dejstva, da je bil izbran za vodnega zaupnika in je bil s tem vseskozi na razpolago pripadnikom za reševanje njihovih težav, kršena pravica do tedenskega počitka. Drugi odstavek 41. člena Zakona o Službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji; ZSSloV) med drugim določa, da vodne zaupnike izberejo pripadniki voda, da vodni zaupniki nadrejene po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno seznanijo z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, oziroma da se pristojnosti in način dela vodnih zaupnikov uredi v pravilih službe. Po prvem odstavku 41. člena ZSSloV lahko vojaška oseba namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma na ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja, po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloča, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Identično vsebino ima tudi 101. točka Pravil Službe v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009, PSSV), ki v 100. točki med drugim določa še, da vodni zaupniki o svojem delu seznanijo nadrejene najmanj enkrat mesečno, da imajo neomejen dostop do pripadnikov svoje enote in pogovora z njimi, da lahko v soglasju s pristojnim poveljnikom skličejo sestanek pripadnikov enote ali dela enota in da podčastniki ter zaupniki enote tesno sodelujejo in izmenjujejo informacije o medsebojnih odnosih in delovnem vzdušju v vodu.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pripadnikom kot vodni zaupnik neprestano na razpolago in da so se pripadniki lahko kadarkoli obračali nanj. To dejstvo je bilo odločilno za presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena njegova pravica do tedenskega počitka v celotnem obdobju, ko je bil napoten na misijo. Vendar pa ugotovitev, da so se lahko pripadniki kadarkoli obračali na tožnika kot vodnega zaupnika, še ne daje podlage za zaključek, da je bila že s tem kršena njegova pravica do tedenskega počitka (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 15/2021). Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku že zaradi tega, ker je bil izbran za vodnega zaupnika, ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik svoje zadolžitve, ki jih je imel kot vodni zaupnik, dejansko izvajal v dneh, za katere mu je tožena stranka določila tedenski počitek. Tožnik v okviru svoje trditvene podlage ni zatrjeval, da ni mogel izkoristiti tedenskega počitka zato, ker je moral na dan, ki je bil predviden za tedenski počitek, izvajati zadolžitve vodnega zaupnika. Sodišče prve stopnje je ta dejstva ugotovilo na podlagi izpovedbe priče B. B. o tem, da je bilo na misiji nekaj primerov, ko je moral tožnik reševati osebne težave pripadnikov in priče C. C. o tem, da je sam vedel za primer, ko so tožnika poklicali kot vodnega zaupnika v zvezi z nekim dogodkom in sicer zvečer ter izpovedbe tožnika, da je bil vodni zaupnik vse dni v tednu in so se pripadniki nanj obračali z vsemi problemi, ki so jih imeli, on pa je to prenesel nadrejenim. Konkretnejših in časovno opredeljenih opravil in zadolžitev v vlogi vodnega zaupnika prav na dan tedenskega počitka pa tožnik ni navajal, prav tako to ne izhaja iz izpovedi prič, zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku že zaradi tega, ker je bil izbran za vodnega zaupnika, ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnik ni mogel koristiti tedenskega počitka tudi iz razloga, ker je bil vodja skupine in vodja patrulje. Ugotovilo je, da je bil tožnik kot vodja skupine nadrejen trem oziroma štirim pripadnikom in da je moral ves čas skrbeti, da je v skupini vse delovalo po pravilih. V okviru priprav na patrulje je moral tožnik pripraviti ekipo, pregledati in prešteti orožje ter strelivo, sicer pa se je tožnik moral udeleževati sestankov, na katerih so izmenjali informacije za delo naslednjega dne. Tožnik je izpovedal, da nikoli ni bil popolnoma prost, da so bili sestanki vsak dan, vodil jih je poveljnik voda (A. A.), če pa on ni imel sestankov, jih je odredil nadrejeni B. B. Ti sestanki so trajali do pol ure in na njih so se pogovarjali o tem, kakšno je stanje in kakšne so naloge za naslednji dan.

10. Glede zadolžitev, ki jih je tožnik opravljal kot vodja skupine in vodja patrulje, je tožena stranka v pritožbi izrecno ugovarjala, da jih je tožnik le pavšalno navedel in da jih ni konkretiziral. Dejansko je tožnik zgolj na splošno navajal, kakšne naloge je opravljal v času, ko je bil napoten na delo v tujino in da je te naloge opravljal ves čas. Tudi potem, ko je tožena stranka konkretno navedla, na katere dneve je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in v zvezi s tem predložila evidence, tožnik svojih trditev ni v zadostni meri dopolnil. Tožnik je le zanikal, da bi mu bil na te dneve zagotovljen tedenski počitek, ter na splošno utemeljeval predvsem z naravo dela vodje skupine in vodnega zaupnika, zaradi katere je moral biti vedno na razpolago. V pretežni meri je tožnik izpostavljal naloge, ki so povezane s funkcijo vodnega zaupnika. Vendar tudi druge naloge, ki jih je tožnik opredelil zelo splošno, ne predstavljajo opravil, ki bi sama po sebi pomenila kršitev pravice do tedenskega počitka (udeleževanje sestankov, vodenje patrulje, usposabljanje), saj niti časovno niti vsebinsko niso ustrezno konkretizirana.

11. Pritožbeno sodišče pripominja, da bi tožniku zaradi opravljanja vseh navedenih nalog na dneve predvidenega tedenskega počitka lahko pripadala odškodnina, vendar bi moral navesti in dokazati, kdaj konkretno (torej na katere dneve) je moral opravljati posamezne naloge po ukazu nadrejenega oziroma naloge vodnega zaupnika ter opredeliti naravo in vsebino teh nalog in s tem poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka (tako je zapisalo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah opr. št. VIII Ips 17/2020, VIII Ips 51/2020, VIII Ips 20/2021), kar pa tožnik ni storil. 12. Drugih pritožbenih navedb tožene stranke pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.716,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v III. točki izreka prvostopenjske sodbe. Tožena stranka, ki je v sporu, glede na spremenjeno odločitev sedaj v celoti uspela, je upoštevaje potrebne stroške upravičena do 764,94 EUR stroškov postopka. Stroške je sodišče odmerilo na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) in sicer: za sestavo odgovora na pritožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2020 – 225 točk, za pristop na prvi narok 300 točk, za pristop na drugi narok 150 točk in 50 točk urnine, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (20 točk) znaša 1045 točk in glede na vrednost točke 0,60 EUR, znašajo stroški 627,00 EUR.

15. Tožnik je dolžan zaradi uspeha v revizijskem postopku toženi stranki povrniti tudi te stroške in sicer nagrado za revizijo 450 točk in 9 točk (materialnih stroškov), skupaj 459 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 275,40 EUR.

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) priznalo stroške pritožbe (tar. št. 15/4) v višini 375 točk in izdatke za stranko v višini 7,4 točke, kar skupaj, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, znaša 229,44 EUR.