Jedro

Morebitno nestrinjanje nasprotnega udeleženca s posameznimi izvedenimi dokazi, tem dokazom ne jemlje dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parc. št. 1506/0 k. o. X, ki je last predlagatelja in parc. št. 1573/1 k. o. X, ki je last prvega nasprotnega udeleženca ter dotikališčem s parc. št. 2848/0 k. o. X, ki je v upravljanju druge nasprotne udeleženke (1. točka izreka). Vrednost spornega mejnega prostora je določilo na 100,00 EUR (2. točka izreka). Predlagatelju in nasprotnemu udeležencu je naložilo, da sta dolžna plačati skupne stroške postopka 1.526,25 EUR tako, da jih plača vsak ½ (3. točka izreka). Ker je predlagatelj založil celotne stroške v znesku 1.526,25 EUR, je naložilo nasprotnemu udeležencu povrnitev 763,12 EUR predlagatelju (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje prvi nasprotni udeleženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da udeleženci postopka niso imeli možnosti pokazati, kje poteka meja od opornega zidu proti severu, niti ni sodišče ugotavljalo poteka tega dela sporne meje po katerem izmed kriterijev določenih v 77. členu SPZ. Sodišče je ta del meje samovoljno določilo. V postopku sodišče zgornjega dela meje niti ni začelo obravnavati, ampak je narok nepričakovano zaključilo, zato stranke niso mogle pokazati poteka meje po zgornjem delu. Če udeleženca v vlogah ne navedeta jasno, kje v naravi poteka meja, in je potek meje drugačen od podatka zemljiškega katastra, sodišče v sodnem postopku ne more zaključiti, da meja ni sporna in se stranki strinjata s potem meje po podatkih katastra. Meja, ki po podatkih zemljiškega katastra ni dokončna ali urejena, ne predstavlja kriterija za sodno določitev meje. Sporna meja ni dokončno urejena. S postopanjem sodišča je bila prvemu nasprotnemu udeležencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in pravica do kontradiktornega postopka, saj mu sodišče ni dalo možnosti, pokazati poteka spornega dela meje od severnega dela opornega zidu.

3. Sodišče spornega dela meje ni določilo po podatkih zemljiškega katastra, kot je navedlo v razlogih sklepa, ampak zahodno od take meje. Če bi prvostopenjsko sodišče mejo res določilo po podatkih zemljiškega katastra, bi se ta morala pravokotno lomiti proti vzhodu v točki B, od tam pa bi morala proti severu potekati kot raven podaljšek med katastrskima točkama 3095 B in 3094 B. Prvostopenjsko sodišče je pri določitvi meje od točke B proti severu mejo lomilo rahlo proti zahodu oziroma v parcelo nasprotnega udeleženca. Navedeno pomeni, da izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa, kar pomeni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je sodnemu izvedencu V. P. naložilo, naj glede na objekta, ki sta razvidna iz aerofoto posnetkov, v skico umesti že posekani vinograd. Izvedenec je opravil potrebne meritve, izdelal izvedeniško mnenje ter skico. Izdelal je tudi oleato izmerjenih točk za primerjavo z aerofoto posnetkom z 10.4.2014, ki jo je na naroku položil na oba aerofoto posnetka ter določil približni položaj obstoječega opornega zidu. Sodišče tega dokaza ni ocenilo in ni napravilo nobenega zaključka.

5. Ugotovitev sodišča, da naj bi izpovedale priče, da je sporni prostor po tem, ko je bil vinograd posekan, kosil predlagatelj, je v nasprotju z izpovedbami prič. Le priča J. V. je izpovedal, naj bi bil vinograd posekan že v letu 1994. Ostale priče o tem, kdaj naj bi bil vinograd posekan, niso izpovedovale. Priča R. ni bila vprašana, kdo kosi sporni mejni svet, ampak kdo kosi parcelo 1506/0 k. o. X. Z zaslišanjem te priče ni bila dokazana posest predlagatelja na spornem mejnem prostoru. Tudi iz izpovedbo J. V. izhaja, da ta ni videl kdo in do kje je kosil seno na parceli predlagatelja. Priča L. M. N. l je izpovedala, da je sporni svet kosil prvi nasprotni udeleženec. Priča S. Č. pa je izpovedal, da naj bi sporni svet kosil predlagatelj. O uživanju spornega mejnega sveta nobena druga priča ni znala izpovedati. Priče, ki jih je predlagal predlagatelj, so lahko le sklepale, da je sporni svet s košnjami užival predlagatelj. Sodišče izpovedbe priče S. Č. ni kritično ocenilo. Ta pri košnjah ni zaznal štora slive, ki bi ga, če bi res kosil, moral in mogel opaziti. Zato je podan najmanj upravičen dvom v resnicoljubnost njegove izpovedbe, saj je predlagateljev zet. Priča L. M. N. pa je izpovedala, da predstavlja sporni mejni prostor edini dostop, ki ga ima nasprotni udeleženec na zgornji del vinograda. V zvezi s to trditvijo je prvi nasprotni udeleženec podal tudi dokazni predlog z ogledom na kraju samem, vendar prvostopenjsko sodišče na ogledu ni ugotavljalo, če mejni prostor predstavlja edini dostop prvega nasprotnega udeleženca na zgornji del njegove parcele, niti se sodišče do tega ni opredelilo.

6. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi vsi, ki so izvajali košnje na predlagateljevi parceli zaznali nasutje materiala za škarpo takoj po izgradnji. Ko pa je svet zarasel, naj bi se naprej nemoteno izvajal utečeni način obdelave.

7. Mejnik, ki je bil v času gradnje izruvan, je stal v točki D, kot je prikazan v sliki sodnega izvedenca. To dejstvo potrjuje izpovedbo priče L. M. N. o tem, kje se je nahajal mejnik in ovrže izpovedbo priče S. Č. Ker je predlagatelj zatrjeval obstoj mejnika ob cesti in glede na to, da se je ta nahajal v točki D, je utemeljen zaključek o slabi veri predlagatelja in o dobri veri prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče se do te trditve ni opredelilo, zaradi česar je prekršeno ustavno procesno jamstvo nasprotnega udeleženca iz 22. člena Ustave. Iz aerofoto posnetka iz leta 2009 je razvidno, da je prvi nasprotni udeleženec že v tem letu na sporni mejni prostor navažal zemljino v celotni dolžini opornega zidu. Iz tega sledi zaključek, da je prvi nasprotni udeleženec ta svet štel za svojo parcelo in ga tudi uporabljal. S tem se izkaže za neresnično izpovedba priče Č., da naj bi od leta 99 košnje izvajal vse do škarpe. Splošno znano je, da traja več let, da trava, ki primerna za krmo, preraste oziroma zarasla nasipe zemljine. Predlagatelj zato ni mogel biti v dobri veri, da je lastnik spornega sveta.

8. Napačen je očitek sodišča, da naj bi prvi nasprotni udeleženec v svojih vlogah navedel, da za potek katastrske meje do leta 2011 ni vedel. Nasprotni udeleženec je navedel, da ni vedel za točen potek katastrske meje. Sodišče je v zvezi z zapisnikom sestavljenim na Upravni enoti Y napravilo napačen sklep, da naj bi predlagatelj v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja podal soglasje za oporni zid z odmikom 0,2 metra od njegove parcele ter da naj bi podal zahtevo, da prvi nasprotni udeleženec postavi na svoje prvotno mesto mejnike, kar naj bi dokazovalo, da naj bi predlagatelj sporni prostor štel za svoje zemljišče. 9. Predlagatelj je zatrjeval, da je na spornem prostoru kosil dvakrat letno, medtem ko je prvi nasprotni udeleženec zatrjeval uporabo spornega sveta za dostop do zgornjega dela svoje parcele, kjer je redno hodil, vozil samokolnico in kosilnico ter nasipaval zemljino. Nasprotni udeleženec v postopku ni zatrjeval voženj po spornem mejnem svetu z motornimi vozili, kot to prikazuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Predlagatelj se tudi nikoli ni uprl delom na spornem mejnem svetu in uporabi spornega mejnega sveta s strani prvega nasprotnega udeleženca, ampak je šlo za nasprotovanje za poseg v parc. 1506/0 k. o. X in ne na spornem mejnem svetu.

10. Ravnanje prvega nasprotnega udeleženca, ki je pred narokom pokosil sporni svet, ni mogoče šteti za prikrivanje dokazov. Prvi nasprotni udeleženec je v zvezi z razraščanjem neobdelane vinske trte podal tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke, ki mu sodišče ni sledilo. Sodišče je prvemu nasprotnemu udeležencu v škodo štelo dejanje, ko naj bi skušal prikrivati dokaze, za katere je ocenilo, da sploh niso relevantni za odločitev.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da naj bi bil na spornem mejnem prostoru do leta 1994 vinograd, vendar v razlogih ni utemeljilo, na podlagi česa je sprejelo tako ugotovitev.

12. Nesporno med udeleženci postopka je bilo, da so slive, ki so razvidne iz aerofoto posnetkov rasle na parceli prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče je na spornem prostoru našlo štor posekanega drevesa v razdalji 0,75 metra od zunanjega roba opornega zidu. Ta štor je prikazan tudi na skici sodnega izvedenca. Kljub temu je sodišče v razlogih navedlo, da se s tem štorom ni posebej ukvarjalo zaradi izpovedbe priče L. M. Nahtigal, da v naravi ni nobenega štora, ker je prvi nasprotni udeleženec zgradil škarpo in je vse premaknjeno. Zanikanje dokazne vrednosti obstoječemu štoru ne prestane logične presoje. Odločilno je, da v naravi obstaja štor drevesa, ki je rasel na parceli prvega nasprotnega udeleženca in se štor nahaja 0,75 metra vzhodno od opornega zidu, kar utemeljuje zaključek, da je nasprotni udeleženec pri gradnji opornega zidu od posestne meje na tem nivoju pomaknil za najmanj 0,75 metra proti svoji parceli.

13. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Ugotovilo je, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega 100,00 EUR in uredilo mejo na podlagi močnejše pravice (77. člen Stvarnopravnega zakonika (1)). Ugotovilo je, da je predlagatelju uspelo dokazati dolgoročno dobroverno lastniško posest spornega mejnega prostora, ki odstopa od katastrske meje (med točkama A in B) in določilo mejo med točkama A in B tako, da ta poteka 0,2 metra od opornega zidu, mejo pa je določilo po kriteriju močnejše pravice. Od točke B je sodišče uredilo mejo v okviru predloga po katastrskih točkah, ker drugačnega poteka meje nobena stranka ni zatrjevala, niti ga ni dokazala.

16. Nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno določilo potek meje od točke B severno in da strankam ni omogočilo udeležbe in sodelovanja v postopku. Sodišče je določilo mejo v okviru podanega predloga predlagatelja, ki je predlog za ureditev meje od točke E do tromeje med parcelnimi št. 1506/0, 1573/1 in 1573/2, vse k. o. X, umaknil. Na naroku na kraju samem sta obe stranki pokazali zatrjevani potek meje (zapisnik z naroka 13. 6. 2013 na list. št. 74). Sodišče je nato določilo potek meje od točk A do B po kriteriju močnejše pravice tako, da poteka meja 0,2 m od opornega zidu, saj je štelo, da je predlagatelj uspel izkazati dobroverno lastniško posest spornega mejnega sveta, ki odstopa od katastrske meje. Od točke B pa je sodišče uredilo mejo v okviru predloga po katastrskih točkah označenih kot C, D in E. Sestavni del sklepa je tudi skica izvedenca geodetske stroke. Točke C, D in E so postavljene glede na stanje v katarskem načrtu. Od točke E severno meja ni določena, saj je bil predlog v tem delu umaknjen. Iz skice izvedenca pa izhaja, da od te točke višje prihaja do razhajanja s katastrsko mejo. Od točke B do točke E pa po katastrskih točkah, zato zatrjevana pritožbena kršitev, da naj bi meja odstopala od katastrske meje in je zato izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ni podana.

17. Po oceni pritožbenega sodišča nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno napada dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je sklenjena in logično prepričljiva. Sodišče je izvedene dokaze ocenilo ter na podlagi njih napravilo zaključke, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je predlagatelj na spornem mejnem prostoru ves čas izvajal posest v nespremenjenem obsegu in štel, da spada k njegovi parceli. Dokazno je ocenilo tako izpovedbo predlagatelja in zaslišane priče, kot tudi izpovedbo nasprotnega udeleženca, ki jo je ocenilo kot neprepričljivo, saj si je tekom postopka nasprotni udeleženec s svojim trditvami prihajal v nasprotje. Sodišče je upoštevalo in dokazno ocenilo tudi dogajanje v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja na Upravni enoti Y, v katerem je predlagatelj sodeloval in podal soglasje za postavitev opornega zidu z odmikom 0,2 m od njegove parcele 1506/0 k. o. X in hkrati podal zahtevo za vrnitev mejnikov, ki jih je nasprotni udeleženec odstranil zaradi gradbenih del (primerjaj zapisnik na A9). Morebitno nestrinjanje nasprotnega udeleženca s posameznimi izvedenimi dokazi, tem dokazom ne jemlje dokazne vrednosti. Sodišče je vse dokaze ocenilo ter jih povezalo v celoto. Štelo je, da je predlagatelju uspelo izkazati izvajanje posesti na spornem mejnem prostoru, nasprotnemu udeležencu pa ne.

18. Sodišče je na ogledu ugotovilo, da je bilo na parc. št. 1506/0 k. o. X videnih več poganjkov vinske trte. Da je na tej parceli včasih rasel vinograd, je ugotovilo tudi z zaslišanjem prič. Tudi iz fotografij v spisu (A 23 – A 34) je razvidno, da še vedno obstajajo poganjki trte prekopanega vinograda. Na vse te dokaze se sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje, zato je pritožbeni očitek o tem, da sodišče ni utemeljilo, na podlagi česa sklepa na obstoj trte, neutemeljen.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do dokaza primerjave oleate izmerjenih točk z aerofotoposnetkom. Razlogi so navedeni v zadnjem odstavku na 5. strani sklepa ter v prvem odstavku na 6. strani sklepa. Sodišče je ugotovilo, da je s pomočjo prosojnice položene na aeroposnetek iz leta 1992 (A36) mogoče določiti položaj škarpe, izvedenec pa je škarpo tudi fizično zaznamoval na listini A36 (arhivski aeroposnetek) tako, a je označil točki 1 in 2. Tako je mogoče videti, kjer bi bila na aeroposnetku iz leta 1992 umeščena škarpa.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sporen mejni prostor do leta 1994 zasajen s predlagateljevim vinogradom, ki ga je predlagatelj tega leta posekal. Od takrat dalje je predlagatelj sporen mejni prostor kosil in izvajal posest. Preden je bil vinograd posekan, nasprotni udeleženec na tem prostoru posesti ni mogel uživati, po poseku pa ni mogel izvajati take posesti, ki bi mu dala kakršnokoli pravico do posesti. Tudi če je nasprotni udeleženec po spornem mejnem prostoru občasno hodil, to ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice. Pritožbene trditve, da nasprotni udeleženec nikoli ni zatrjeval voženj z motornimi vozili po spornem mejnem prostoru, ugotovitev sodišča ne spremenijo.

21. Sodišče je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec postavil oporni zid v letu 1998. Na podlagi neposrednega zaznavanja na kraju samem pa se je prepričalo tudi, da ni vizualne razlike med spornim mejnim prostorom in ostalim delom predlagateljeve parcele, ter da ni razlike v konfiguraciji terena, zato je ocenilo kot nelogično, da bi ta svet užival nasprotni udeleženec. Kot smiselno in izkazano je štelo, da so do postavitve opornega zidu sporni svet uživali predlagateljevi predniki, ki so obdelovali trto. Po postavitvi zidu pa je sporni prostor užival predlagatelj, ki je trto posekal in nato kosil travo do zidu. Takih zaključkov ne more izpodbiti pritožbena trditev, da traja več let, da za košnjo primerna trava preraste zemljo, ki jo je nasprotni udeleženec nasipal ob zid. Izvedeni dokazi so sodišče prepričali, da je predlagatelj kosil do zidu. Gradnja zidu je povezana z izkopom zemlje in tudi kasnejšim nasipanjem zemlje, vendar ne pomeni, da bi predlagatelj zaradi tega posest izgubil oziroma je ne bi izvajal. 22. Izvedenec je v skico s 15. 4. 2014 vpisal dva plastična mejnika v točki A in B, ki tudi določata potek meje in do koder je sodišče ugotovilo posest. Sodišče ni ugotovilo, da bi bil mejnik postavljen v točki D (kot trdi pritožba), niti to ne izhaja iz skice, ki je sestavni del sklepa.

23. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

24. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ.