Jedro

Določbe 1. odstavka 267. člena ZUP ni mogoče uporabiti za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 3.11.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 16.9.1994, s katero je po določbi 1. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku izrekel za nično odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 13.9.1945 o zaplembi vsega premoženja E.H. (prizadete stranke), jugoslovanske državljanke nemške narodnosti. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje zaplembeno odločbo izrekel za nično, ker je bila izdana v stvari iz sodne pristojnosti in v stvari, o kateri ni možno odločati v upravnem postopku. Iz zaplembene odločbe z dne 13.9.1945, ki jo je predložilo Javno pravobranilstvo Republike Slovenije hkrati s pritožbo, je razvidno, da je bila ta odločba izdana na podlagi Odloka Avnoja z dne 21.11.1944, čl. 1/I-1, ker je E.H. nemške narodnosti. Dejstvo, da je E.H. oseba nemške narodnosti, je hkrati pomembno za določitev pristojnosti za odločanje. Če to dejstvo ni bilo podano, upravni organ ni smel izreči zaplembe - deklaratorno ugotoviti prehoda premoženja v last države z dnem 6.2.1945 (12. člen odloka) in predvsem tudi ni bila podana upravna pristojnost, kajti v predmetni zadevi ni šlo za nemški Reich niti za njegovega državljana (1. točka 1. člena odloka Avnoja). V takratnem zaplembenem postopku se je nemška narodnost ugotavljala. V obrazložitvi zaplembene odločbe je navedeno, da o taki narodnosti obstaja potrdilo MOO št. 1709 z dne 25.8.1945. Tega potrdila med spisi organa prve stopnje ni bilo že od uvedbe postopka organa prve stopnje, vendar si organ prve stopnje zaplembenega spisa tudi ni pridobil, ker ga različni organi niso našli. Očitno pa prej navedenega potrdila o nemški narodnosti E.H. tudi ni imelo Javno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je v pritožbenem postopku predlagalo pribavo zaplembenega spisa. Navedeno potrdilo o nemški narodnosti upravičenke je torej slabotno izpričano, vsekakor ga med spisi ni, čeprav bi vanj sodilo. Po drugi strani je organ prve stopnje v ponovnem postopku izvedel dokaze o narodnosti E.H. Njena slovenska narodnost je izkazana s samo sodbo vojaškega sodišča z dne 7.8.1945, ki je med spisi, to pa potrjuje tudi izjava M.M.H. z dne 26.7.1994, izjava A.H. z dne 28.7.1994 ter izjava same stranke E.H. z dne 2.3.1994. Iz zapisnika obravnave dne 7.9.1994 je razvidno, da so bili izvedeni še drugi dokazi o narodnosti E.H. kot Slovenke, kar je tudi obrazloženo v odločbi organa prve stopnje. Glede na izkazano slovensko narodnost E.H. za zaplembo po 2. točki 1. člena odloka Avnoja z dne 21.11.1944 ni bilo podane upravne pristojnosti za odločanje o zaplembi ter je zato podan ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP.

Tožeča stranka v zvezi z razlogom za izrek ničnosti zaplembene odločbe (nepristojni organ) poudarja, da je pristojnost pravica in dolžnost določenega organa, da opravi nalogo, ki spada v njegovo delovno področje. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki je veljal v času izdaje odločbe Okrajne mestne zaplembene komisije z dne 13.9.1945, je v 2. členu določil, da se konfiskacija imovine sme izreči izključno le v primerih, ki so v zakonu predvideni, a izreči jo smejo le tista oblastva, ki so za to po zakonu pooblaščena. Po 30. členu zakona je bila določena mestna komisija kot pristojni organ za konfiskacijo imovine nemške države in njenih državljanov ali imovine oseb nemške narodnosti po 1. in 2. točki odloka Avnoja z dne 21.11.1944. Mestna zaplembena komisija je bila torej organ pristojen za ugotovitev, da je premoženje osebe nemške narodnosti prešlo v državno last. Dokaznega postopka glede tega, ali je oseba nemške narodnosti, organ ni izvajal sam, ampak je bilo to dejstvo ugotovljeno s potrdilom MOO z dne 25.8.1945, ki je brez vsakega dvoma takrat obstajalo, saj za to ni nobenega nasprotnega dokaza in je kot javna listina dokazovalo pistojnost organa za ugotovitev konfiskacije in utemeljenost izreka odločbe. Potrdilo je bilo izdano na podlagi uradne evidence in če je stranka razpolagala z drugačnimi dokazi, je imela vse pravne možnosti, da zahteva spremembo tako potrdila kot odločbe. Za izvajanje novega dokaznega postopka v isti stvari po 48 letih ni nobene zakonite podlage, pa tudi za vprašanje osebnih stanj, kar vprašanje narodnosti je, ni pristojen upravni organ za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze. Upravni organ je izvedel dokaze, ki mu jih je ponudila predlagateljica, ugotovil, da potrdila, na katerega se sklicuje odločba, ni in zaključil, da se v upravnem spisu nahajajo vsi dokazi, da je E.H. Slovenka, slovenske narodnosti. Upravni organ je dokazni postopek izvedel nepopolno, ni vpogledal niti lastnega upravnega spisa in poiskal odločbe instančnega organa, čeprav mu je to predlagalo Javno pravobranilstvo Republike Slovenije, dokazov, ki mu jih je ponudila predlagateljica, pa tudi ni kritično ocenil. Odločba Mestne zaplembene komisije je bila potrjena z rešitvijo FZK z dne 12.3.1946. Tožnica je to odločbo, ki jo prilaga, dobila v Pokrajinskem arhivu. V njej je bilo odločeno, da se pritožba predlagateljice in nedoletnih otrok zavrne iz razlogov, ker spada premoženje pod udar odloka Avnoja in da ne pride v poštev nobena izmed izjem navedenih v 2. točki 1. člena istega odloka kot tudi ne izjeme v 2. točki a-g avtentičnega tolmačenja istega odloka. Očitno je predlagateljica že takrat uveljavljala isto nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, vendar neuspešno. Z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 13.9.1945 pa je bilo zaplenjeno premoženje tudi njeni hčeri E.H. Tej odločbi je priloženo potrdilo, da je E.H. oseba nemške narodnosti. Da je vrednost drugih dokaznih sredstev razen listin, vprašljiva, dokazuje tudi trditev predlagateljice, da zaplembena odločba ni pravnomočna, češ da potrdilo o vročitvi (27.4.1945) ni verodostojno, saj je bil odločba izdana 13.9.1945. Iz povratnice iz Pokrajinskega arhiva je razvidno, da je predlagateljica sprejela odločbo 27.11. in ne 27.4. Predlaga, da se izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka prereka tožbene navedbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odločba se po določbi 1. odstavka 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), na katerega se v predlogu sklicuje prizadeta stranka, izreče za nično, če je odločanje o zaplembi spadalo v sodno pristojnost. Podlaga za izdajo odločbe o zaplembi premoženja prizadete stranke je bila 1. in 2. točka 1. člena odloka Avnoja o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju: Odlok). Predsedstvo Avnoja pa je 30.6.1945 sprejelo zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Ta v 30. členu določa organe, ki so pristojni za izvedbo konfiskacije. Po navedenih določbah so bile okrajne zaplembene komisije pristojne za odločanje o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega Reicha, državljana nemškega Reicha oziroma last osebe nemške narodnosti.

V obrazložitvi navedena zaplembena odločba navaja, da je podlaga za zaplembo dejstvo, da je prizadeta stranka oseba nemške narodnosti. S tem je bila podana pristojnost okrajne zaplembene komisije, da je kot tedanji upravni organ v upravnem postopku izdala navedeno zaplembeno odločbo. Navedena zaplembena odločba navaja torej pristojnostni dejanski stan, ki je na podlagi predpisov, ki so veljali v času njene izdaje, predstavljal pravno podlago za to, da je organ odločal o zadevi v upravnem postopku. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke 267. člena ZUP za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Prav to pa je bistvo predloga prizadete stranke, ki mu je organ prve stopnje sledil, ko je v nasprotju s 1. odstavkom 267. člena ZUP sam izvajal dokaze in ugotavljal slovensko narodnost prizadete stranke. Določba 1. točke 267. člena ZUP se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja, ter podatkov spisa in dokazov, ki jih je organ izdal pred izdajo te (zaplembene) odločbe, izhaja, da je bilo odločeno v zadevi, ki spada v sodno pristojnost ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Za izrek ničnosti prej navedene zaplembene odločbe na podlagi 1. odstavka 267. člena ZUP torej organ prve stopnje ni imel podlage v dejanskem stanju ugotovljenem pred izdajo zaplembene odločbe, in ker tožena stranka navedene nezakonitosti (kršitve pravil postopka - 267. člena ZUP) ni odpravila ter je pritožbo tožeče stranke zavrnila, je tudi sama bistveno kršila pravila postopka (242. člen ZUP), kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka bo zato pri ponovnem odločanju morala upoštevati navedeno pravno mnenje sodišča. Po povedanem je tožba utemeljena in je zato sodišče nezakonito izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.