Jedro

Ker je med pravdnima strankama bila sklenjena gradbena pogodba in popisana dela, ki so potrebna za adaptacijo, dogovorjeno pa je bilo, da za vsako naknadno delo dosežeta sporazum tako o potrebnosti kot o ceni, bi tožnik moral dokazati svoje trditve. Moral bi dokazati, katera dodatna dela je opravil, da je to toženec odobril, koliko materiala je bilo porabljenega in za kakšno ceno je bilo dogovorjeno. Tako pa tožnik dokazuje, da je bil obračun opravljen med pravdnima strankama o vsem tem; vendar tudi tega obračuna ni uspel dokazati, saj ga je toženec zavrnil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (vse točke razen točke I izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe. Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 6.751,97 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2013 dalje (II. točka prvič spremenjene tožbe). Ustavilo je postopek za plačilo po sklepu o izvršbi z dne 4. 2. 2014, v katerem je bilo naloženo toženi stranki, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in izvršilne stroške (I. točka prvič spremenjene tožbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 22. 10. 2013 do 7. 12. 2013. Sklep o izvršbi z dne 4. 2. 2014 je razveljavilo tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in dela glede izvršilnih stroškov in ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka zahteva, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, kar je sodišče spregledalo. Zavrglo je sklep o izvršbi. Na glavni obravnavi 21. 1. 2015 je tožeča stranka pojasnila, da vtožuje le 6.751,97 EUR s pp in zato ne gre za procesne nejasnosti. Zavrženje tožbe je zato odveč. V 25. točki obrazložitve sodbe sodišča navaja, da lahko stranki gradbene pogodbe z dokončnim obračunom kot z izvensodno poravnavo uredita medsebojna razmerja. Sodišče meni, da tak dogovor ni bil dosežen. V 36. točki obrazložitve pa oceni, da toženec tožniku ni dal naročila za izvedbo dodatnih del in se ni zavezal k plačilu. Ni sledilo delavcu A. A. in SMS sporočilo, ki naj bi se nanašalo zgolj na dogovarjanje za srečanje v lokalu B. Pritožba nadalje povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožba se z ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja. Meni, da so dodatna dela in cene kontradiktorne, protispisne. Sodišče ugotavlja, da se stranki nista dogovorili za fiksno ceno, nato pa v 25. točki navaja, da ima izvajalec pravico zahtevati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane z obračunom, naročnik pa lahko ugovarja pravno neveljavnost. To pomeni, da sodišče meni, da v primeru nesklenjenega sporazuma tožnik ni upravičen do ničesar. Obenem pa ugotavlja, da ni bilo fiksne cene. Kontradiktorno navaja, da tožnik ni dokazal, da je izvedel posamezna dela in da ni obstajal dogovor o dodatnih delih. Neutemeljeno sledi navedbam tožene stranke. Tožena stranka je povedala, da je podpisala prazen list gradbenega dnevnika. Nerazumljivo verjame nadzorniku tožene stranke, priči C. C. Pritožba povzema obširno izpovedbo te priče. Nato meni, da je nerazumljivo, da bi tožnik sam spreminjal pozicijo radiatorja, luči, vgraditev materiala v strop in ostala dodatna dela in da bi sam to naročil. C. C. je povedal, da je toženo stranko seznanjal, kaj se je dogovoril s tožnikom. Toženec pa je bil neprepričljiv. Prvič je povedal, da je podpisal bianco gradbeni dnevnik in glede sestanka 10. 10. 2013, da mu je tožnik predložil seznam del in da naj bi ugovarjal, da je večina popisanega že v prvotni ponudbi. Sestanek je trajal več ur in so usklajevali posamezne postavke in cene. Tožena stranka je bila tudi neprepričljiva, zakaj je zamenjala ključavnico in tožniku ni vrnila orodja. Toženec je soglašal na sestanku 10. 10. 2013, da se postavi nova knauf stena, kljub temu, da je že zamenjal ključavnico. Vedel je, da to ne bo izvedeno. Toženec ni znal pojasniti elektronskega sporočila 4. 10. 2013. Z dodatnimi deli je bil seznanjen, saj ga je seznanil nadzornik C. C., ki je sam to potrdil. Ne spomni pa se, koliko gradbenih dnevnikov je podpisal. Sodišče pa ne verjame prepričljivi izpovedbi tožnika in njegovega brata D. D., ki že več kot leto dni ni bil zaposlen pri tožniku. Tožnik je povedal, zakaj je prišlo do dodatnih del in zakaj so bila potrebna. Pri polaganju parketa je moral izdelati prvo hidro izolacijo, izravnati tla, višinsko razliko, narejena je bila elektroinštalacija na novo. Toženec je zahteval preboj stene za napo, dodatne vtičnice, števce vodovoda in dodatna dela, ki jih je priznal tudi izvedenec gradbene stroke in ocenil, da je vrednost adaptacijskih del višja kot je bil dogovor v pogodbi. Rušilna dela je ocenil na 4.796,00 EUR, ostala dela pa na 19.072,30 EUR. Tožnik je povedal, da je toženec imel isti obračun kot tožnik, in da sta sproti zapisovala in popravljala posamezne postavke. Toženec ni prepričljivo pojasnil, zakaj noče podpisati gradbenega dnevnika. Dela je naročil arhitekt. Tožnikova priča A. A. je povedal, da so šli skozi obračun in da je tožena stranka dodatna dela izpodbijala in ugovarjala več ali manj glede cen. Nikoli ni bilo govora, da je kaj slabo narejeno. Priča E. E. je povedal, da je arhitekt naročil nov radiator in da ni bilo pripomb na dodatna dela. Tudi priča F. F. je povedal, da je dodatne premaze naročil toženec in da je vedel za dodatna naročila. To izhaja tudi iz delovnih sestankov oziroma zapisnikov, npr. na zapisniku 23. 8. 2013. To velja tudi za ostale zapisnike. Zapisniki sestankov in zapisi v gradbenem dnevniku potrjujeta, da sta pravdni stranki izvajali dogovor in spremembe reševali sproti. To potrjuje tudi e-mail z dne 24. 6. 2013. Enako tudi SMS sporočila. Tožeča stranka je v spis predložila fotografije, CD, dodatna dela je potrdil tudi izvedenec. Do 10. 10. 2013 toženec ni nikoli izjavil, da dodatnih del ne bi plačal. Dejstvo, da ni bila vodena knjiga obračunskih izmer, ne more vplivati na temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je izvedenec ocenil vrednost izvedenih del. Ocena izvedenca je lahko podlaga za odločitev sodišča po višini. Investitor bi moral pripraviti ustrezno projektno dokumentacijo in projektantski podpis in zato je bila ponudba pomanjkljiva. Sedaj pa so dela opravljena in stanje spremenjeno. Nenavadno je, da dejanja za katera odgovarja toženec, naprtijo tožniku.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Nobena priča ni potrdila soglasja k obračunu 10. 10. 2013. Tožnik bi bil upravičen do povišanja cene zaradi izvedbe večje količine merskih enot in nepredvidenih del s klavzulo, da se oceni na enoto mere in soglasja strank dogovorijo. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je opravila presežna ali nujno nepredvidena dela, temveč, da je opravila dodatna dela, ki niso bila specificirana ob prvotni pogodbi. Do veliko sprememb je prišlo zaradi tožnikove izbire, ker je toženec le potrdil, da ga to ne moti, vendar je ob tem tožnika opozoril, da mora izvesti vse v okviru proračuna. Opozorilo na presežek 10 % pa je zapisano v opombi gradbenega dnevnika, ki ni podpisan s strani tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej trdi, da je sodišče prve stopnje napačno odločalo o procesnih razpolaganjih tožeče stranke. Dodaja, da je tožbeni zahtevek iz pripravljalne vloge z dne 18. 4. 2014 bil formalnopravno nepotreben in nima procesnih in materialnih posledic. Sodišče prve stopnje je v zvezi s procesnimi razpolaganji tožeče stranke pravilno ugotovilo dejstva in odločilo v sklepu (točka 9 do 13 izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je poleg predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in nato izdanega sklepa, v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2014 podala tožbeni zahtevek (list. št. 38). O tem je sodišče vprašalo tožečo stranko, kaj zahteva in tožeča stranka je odgovorila, da gre za zahtevek iz vloge 18. 4. 2014 in da odločitev o tem prepušča sodišču (list. št. 57). Nato je tožeča stranka na glavni obravnavi 31. 8. 2016 umaknila 1. točko tožbenega zahtevka, 2. točka je postala prva, tretja točka pa druga. Postavila je tudi podredni tožbeni zahtevek, da sklep o izvršbi dne 7. 2. 2014 v 1. točki ostane v celoti v veljavi in zahteva nadaljnje pravdne stroške. Tožena stranka je z delnim umikom soglašala, glede podrednega zahtevka pa ugovarjala zastaranje (list. št. 278). Glede na vsa ta dogajanja je sodišče prve stopnje moralo presojati tožbene zahtevke tožeče stranke tako, kot je v sklepu v II. in III izreka in kot je pravilno obrazložilo v sodbi na strani 6. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Sodišče prve stopnje je odločalo o mejah tožbenega zahtevka oziroma ni zagrešilo smiselno očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP.

6. Nato pritožba obširno izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka s pripadki in podrednega tožbenega zahtevka (točke IV in V sodbe). Najprej pritožba povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Na te povzetke pritožbeno sodišče ne more odgovarjati. Pač pa soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na podano tožbeno podlago in tožbeni zahtevek, pravilno štelo, katera dejstva šteje za dokazana, saj je skrbno presodilo vse izvedene dokaze posebej in vse skupaj ter na podlagi celotnega uspeha v postopku (8. člen ZPP).

7. Pri odgovoru na preostale pritožbene navedbe je treba izhajati iz trditvene podlage tožbe oziroma zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je na to vezano in da na podlagi celotnega uspeha v pravdi ocenjuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev. Tožeča stranka je namreč trdila, da znesek 6.571,97 EUR predstavlja razliko med dogovorno izvedenimi gradbenimi deli in dejansko plačanimi deli, in da je bilo to sporazumno dogovorjeno in potrjeno na sestanku 10. 10. 2013. Podlaga za presojo pogodbe in morebitnih poznejših dogovorov pa je gradbena pogodba 1. 7. 2013. Gre torej za zahtevek na izpolnitev gradbene pogodbe oziroma plačilo v povezavi z zatrjevanim sporazumom 10. 10. 2013. Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila 1. 7. 2013 podpisana gradbena pogodba za adaptacijska gradbena dela v stanovanjski hiši V. in da je pogodbena vrednost znašala brez DDV 15.961,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, in tega pritožba ne graja, da ni šlo za fiksno pogodbo oziroma fiksno ceno, ampak je bil dogovor, da se pred odločitvijo, za morebitna dodatna dela ve, če bi bilo treba ta dela opraviti in koliko bo to stalo. Tožnik trdi, da so bili dogovori o dodatnih delih doseženi in da izhajajo iz gradbenega dnevnika. Tožnik je posebej opozoril na 23. stran gradbenega dnevnika, kjer je zapisano, da je opozoril naročnika, da je z izvedbo dodatnih del presegel 10 % obseg iz pogodbe in proračuna in da ga poziva k podpisu aneksa. Trdil je, da je toženec s tem soglašal. Nato pa je toženec potrditvah tožeče stranke kršil gradbeno pogodbo, ker ni hotel podpisati gradbenega dnevnika. Dela so bila nato zaustavljena 21. septembra. Tožnik trdi, da je nato bil dogovor dosežen na sestanku 10. 10. v lokalu B. in da je toženec to potrdil, dan pozneje pa v elektronski pošti vse odklonil. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da kar je z rdečim vpisano pri obsegu dodatnih del iz ponudbe, je bilo naročeno, izvedeno in potrjeno 10. 10. Tožena stranka pa je trdila, da do dogovora ni prišlo, da tega dodatka v gradbenem delu ni podpisal in da zatrjevana dodatna dela niso bila opravljena in še manj potrjena 10. 10. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo gradbeno pogodbo in opravljena zaslišanja zlasti pravdnih strank. Pravilno je ugotovilo, da sta se stranki dogovorili, da se pred odločitvijo za izvedbo določenega dela ve, če je to treba dodatno plačati in koliko. O tem je tožnik izpovedal in sodišče mu je sledilo. To izhaja tudi iz gradbene pogodbe in zaslišanj prič. Sodišče je tudi postavilo izvedenca gradbene stroke, ki je ugotovil, da se iz ponudbe in pogodbe da ugotoviti, da je bil dogovorjen obračun po dejansko izvedenih delih in vpisih v gradbeni dnevnik in da se je izvajalec zavezal voditi knjigo obračunskih izmer. V tej ugotovitvi izvedenca vidi pritožba 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče nato tožbeni zahtevek zavrne. Na to je treba odgovoriti, da je sodišče pravilno ugotovilo, kaj sta se pravdni stranki dogovorili in kako naj bi po dogovorih delali. Pač pa je nato izvedenec ugotovil, da tožnik ni vodil knjige obračunskih izmer in da so določena dela iz gradbenega dnevnika bila obsežena že v prvi ponudbi oziroma predračunu in da niso zato bila dodatna dela. Sodišče je na podlagi vseh dokazov sklepalo, da tožniku ni uspelo dokazati tistih pravnorelevantnih dejstev, ki jih v tožbi zatrjuje in ki so podlaga tožbenemu zahtevku. Zato ni podana kontradiktornost v sodbi oziroma presoji izvedenih dokazov. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da se je toženec strinjal z dokončnim obračunom 10. 10. 2013 v baru B. in da se je potem premislil. Sodišče je ugotovilo, da nihče izmed prisotnih, razen tožnika in brata D. D. ni potrdil, da bi bil dosežen dogovor o obsegu del in oceni in da se je nato toženec premislil. Sodišče pravilno ugotavlja, da na prilogi (A41) ni zapisanega zneska, ni podpisov strank in zato tega ni mogoče šteti za dosežen dogovor o obračunu. Sodišče tudi pravilno presoja izmenjavo elektronskih sporočil med pravdnima strankama po tem sestanku, ko je tožnik spraševal toženca, kako se je odločil. Enako velja za SMS, ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja tožnik (sporočila v prilogah pod A26 in A46). Tožnik zatrjuje, da je bil dodatni dogovor sklenjen, vendar predloženi dokaz in zaslišanja vseh prič (razen tožnika in njegovega brata), ne potrjujejo tožnikovih zatrjevanih dejstev.

9. Nadalje pritožba obširno analizira zaslišanje arhitekta C. C., ki je opravljal tudi nadzorno funkcijo. Iz vseh iztrganih stavkov želi povedati, da je prišlo do dodatnih del, kar je C. C. povedal tožencu in je ta bil s tem seznanjen. Vendar pritožnik spregleda, da je sodišče presojalo izpovedbe tako C. C. kot A. A. skozi zatrjevano dejansko podlago oziroma zatrjevana dejstva. Nihče izmed prič (razen tožnikovega brata), ni potrdil, da je bil dogovor predno so bila dela opravljena, kaj naj dodatno tožnik naredi, koliko bo to stalo in da bi to bilo potrjeno, kot trdi pritožnik 10. 10. 2013. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je bilo dogovorjeno, kako bo potekalo morebitno dogovarjanje med pravdnima strankama in da bo to sproti toženec potrjeval. Tako bi moralo biti ugotovljeno (po pogodbi in dodatnih toženčevih navodilih pred začetkom dela), da se delo naprej potrdi. Sodišče zato pravilno ugotavlja, da glede na dogovorjeni način dela in tožbeno podlago (kjer tožnik ne našteje, katera presežna dela je toženec naročil in so bila opravljena), ne more ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožnik tudi ni zatrjeval, da naj bi šlo za nujna predvidena dela. Izvedenec gradbene stroke ni mogel odgovoriti na zastavljena vprašanja, saj je bilo dejansko stanje spremenjeno, dela zaključena, stanovanje že vseljeno. Zlasti pa ni imel na voljo knjige obračunskih izmer, na podlagi katerih bi lahko opravil ustrezno simulacijo izračuna glede na resnično dejansko stanje. Pritožba zlasti izpostavi odgovore izvedenca, da približni kontrolni izračun lahko pokaže, da je vrednost adaptacijskih del nekoliko višja, vendar ne more povedati za katera dela in za koliko, ker je pomanjkljiva dokumentacija (točka 47 do 49 obrazložitve). Za dodatna dela, katera je vpisal tožnik v gradbeni dnevnik, pa toženec ni dal soglasja oziroma ni podpisal gradbenega dnevnika. Kar pa je podpisano, pa je povedal, da je podpisal bianco in ni bilo potrjeno. Predvsem pa je tožbena podlaga izpolnitev sklenjene pogodbe in doseženega obračuna 10. 10. 2013. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da glede na trditveno podlago in opravljen dokazni postopek, tožniku dogovora o dodatnih delih, izvršitve in ceni, ni uspelo dokazati. Zato je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

10. Pritožnik ponavlja svojo izpovedbo, izpovedbo svojega brata in meni, da bi sodišče moralo slediti tem izpovedbam. Vendar je sodišče prve stopnje jasno povedalo, kako je presojalo zaslišanje toženca, C. C. in ostalih prič; to je skozi zatrjevano tožbeno podlago in pravno relevantna dejstva in zakaj tožniku ni moglo slediti. Pri tem ni odločilno, kot zmotno meni pritožba, da so nekatere priče povedale, da so se pogovarjali na zaključnem sestanku 10. 10. 2013 o konkretnih dodatnih delih, vendar da ni prišlo do dogovora glede cene (delna izpovedba priče A. A.). Enako velja za pričo E. E., ki je povedal o naročenem novem radiatorju in pričo F. F. Tožnik bi moral točno našteti, za katera dodatna dela toži, kdaj so bila ta dela naročena (tako je bilo v pogodbi dogovorjeno) in s strani toženca odobrena in o tem voditi tudi ustrezno dokumentacijo. Samo zapisi v gradbenem dnevniku, ki jih toženec očitno ni potrdil in tudi ne njegov nadzornik, brez dogovora ne morejo dokazati tožnikovih trditev. Nenazadnje je tudi sodišče ugotovilo na podlagi izvedenca gradbene stroke, da so nekateri zapisi, ki naj bi bila dodatna dela, bili obseženi že v prvotnem predračunu in že plačanem znesku. Gre torej za situacijo, ko tožnik ni dokazal tistega, kar je trdil, to je dodatno naročenih del, opravljenega dela in doseženega dogovora glede cene oziroma potrditve s strani toženca 10. 10. 2013. Glede e-maila, katere je tožnik pošiljal tožencu, pa je sodišče verjelo tožniku, da mu je prepustil določene stvari, da izdela po svoji rešitvi, vendar ob podanem predračunu. Pritožbi je treba odgovoriti, da iz e-maila 24. 6. 2013 ne izhaja, katera dela naj bi se dodatno dogovorili, ki pa niso bila dogovorjena v prvotni pogodbi in za kakšen denar oziroma vrednost. Zato sodišče prve stopnje ni napačno presojalo e-mailov med pravdnima strankama in tudi ne SMS sporočil med tožnikom, tožencem in arhitektom. Sodišče je pravilno presojalo izvedeniško mnenje, ko je izvedenec ugotovil, da bi za ugotavljanje izvedenih del v času izvedbe gradnje, bilo treba imeti knjigo obračunskih izmer, ki ni bila vodena. V gradbeni pogodbi je bilo namreč dogovorjeno, da bo obračun potekal na osnovi dejansko ugotovljenih količin po knjigi obračunskih izmer, da se bodo dodatna dela obračunala po dejanskih stroških porabljenega časa in materiala na osnovi gradbenega dnevnika ali po cenah na enoto in dodatno izdelanega predračuna. Pritožbi je treba tudi odgovoriti, da ko je prišlo do ustavitve sodelovanja oziroma prekinitve pogodbe, tožnik ni poskrbel za adekvatno zavarovanje dokazov. Kljub temu, da je toženec očitno zamenjal ključavnico, bi lahko v ustreznem postopku zavarovanja dosegel, da bi imel ustrezno izvedeniško mnenje o opravljenih delih. Tako pa sedaj sodišče prve stopnje ni moglo le na podlagi tožnikovega zaslišanja, zaslišanja njegovega brata in nepotrjevanega gradbenega dnevnika in brez knjige obračunskih izmer ugotoviti, katera dodatna dela naj bi bila naročena, katera dela naj bi bila izvedena in za kakšno ceno.

11. Pritožba še trdi, da iz predloženih fotografij, katere je pregledal tudi izvedenec, izhajajo dodatna dela. Vendar je izvedenec pojasnil, da na podlagi teh dokazov, ne more odgovoriti na vprašanja o pravno relevantnih dejstvih. Pritožnik še meni, da tožeča stranka ne more nositi odgovornosti, ker toženec ni zagotovil ustreznega gradbenega nadzora in ni želel podpisati gradbenega dnevnika in ni želel potrditi dodatnih del na delovnih sestankih, kar vse je ustno naročil. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožbo in tožbeni zahtevek glede na zatrjevana pravno relevantna dejstva. Tožnik mora dokazati svoje trditve (da je tožena stranka naročila dodatna dela, katera so to bila, obračunske izmere in dogovorjene cene). V pritožbi ponovljeno dejstvo, da toženec ni želel podpisati gradbenega dnevnika, da ni potrdil dodatnih del na delovnih sestankih in ni izvedel obračuna dodatnih del, pove, da tožnik pravnorelevantnih dejstev ni dokazal. Glede na jasen tek gradbene pogodbe in tudi ustne dogovore o načinu dela, bi tožnik moral najprej doseči popisano naročilo o dodatnih delih, voditi ustrezne knjige obračunskih izmer in tudi povedati v naprej, koliko bo to ostalo,ali dokazati, da je bil o vsem tem dosežen dogovor na končnem obračunu 10. 10. 2013. Vsega tega tožniku ni uspelo dokazati.

12. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vse to je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).