12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1019/2005 z dne 30. 11. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 851/2004 z dne 4. 5. 2005, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-487/2001 z dne 19. 3. 2004 in z odločbo Upravne enote Domžale št. D-32100-696/92-2N z dne 15. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravni organ prve stopnje je odločil, da pravnemu predniku ustavne pritožnice za del nacionaliziranega premoženja (kmetijsko zemljišče) pripada odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 2. 957, 74 DEM. Pritožnica je v upravnem postopku in upravnem sporu izpodbijala višino odškodnine, ker je menila, da bi se pri njenem določanju moralo upoštevati, da so bila zemljišča že v času podržavljenja komunalno opremljena, višja odškodnina pa bi morala biti določena tudi v primeru, če zemljišča v tem času niso bila stavbna zemljišča, saj so to postala kasneje. Pritožba pritožnice zoper odločbo upravnega organa je bila zavrnjena, to odločitev pa je pritožnica neuspešno izpodbijala v upravnem sporu.

2.Pritožnica izpodbija v izreku navedene odločbe. Navaja, da jo odločitev postavlja v neenak položaj v primerjavi s tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki jim je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi ali v obliki nadomestnih nepremičnin. Ti upravičenci lahko za tako vrnjena zemljišča dosežejo, da postanejo zazidljiva, s čimer se poveča vrednost vrnjenega premoženja. V pritožničinem primeru pa ostaja odškodnina kljub siceršnji valorizaciji izhodiščnega zneska nizka, saj izhaja iz opredelitve, da so bila podržavljena zemljišča v času podržavljenja kmetijska zemljišča. Pri tem pa se ne upošteva, da bi upravičenec za taka zemljišča, če bi mu bila vrnjena v naravi (ali če sploh ne bi bila odvzeta), lahko dosegel njihovo zazidljivost. Pritožnica meni, da gre tako v njenem primeru, ko se vrača premoženje (odvzeta zemljišča) z odškodnino v obliki obveznic, kot v primeru, ko se upravičencem tako premoženje vrača v naravi ali v obliki nadomestnih zemljišč, za enake položaje (pogoje), ki jih je treba enako obravnavati. Ker upravna organa in obe sodišči tega niso upoštevali, naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavke 14. člena ).

3.Očitek, da je bila v denacionalizacijskem postopku drugače obravnavana kot drugi denacionalizacijski upravičenci, je pritožnica uveljavljala že v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je na ta očitek odgovorilo in pojasnilo, da bi bil tak očitek lahko pomemben samo v primeru, če bi bila različno obravnavana v primerjavi z drugimi upravičenci, ki so za istovrstno podržavljeno premoženje (kmetijsko zemljišče) dobili odškodnino. Takemu stališču ni mogoče očitati, da je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, ki se sicer v sodnih postopkih izraža v pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Zgolj to, da se pritožnica s takim stališčem ne strinja ter širše primerja položaje različnih denacionalizacijskih upravičencev, ne zadostuje za utemeljitev zatrjevane kršitve. K temu je treba dodati, da denacionalizacijski upravičenci, katerim so bila podržjena zemljišča vrnjena v naravi in s katerimi pritožnica primerja svoj položaj, v primeru, da ta zemljišča niso zazidljiva, zgolj hipotetično lahko pričakujejo, da bodo nekoč postala zazidljiva, kar naj bi jim povečalo vrednost. Tudi, če bi se to zgodilo, ti denacionalizacijski upravičenci v trenutku vračila ne bi bili v boljšem položaju kot ustavna pritožnica.

4.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan