Jedro

Glede na 1. in 2. odstavek 82. člena ZASP mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige o dohodku in avtorju omogočiti vpogled v knjige. Glede na to, da te določbe govorijo o dohodku, kar se lahko razloži kot razliko med prihodki in odhodki, ima avtor pravico do vpogleda v oboje. Pravico ima torej zahtevati podatke tako o prihodkih, kot tudi o odhodkih, ker je mogoče šele iz obojega skupaj izračunati dohodek.

Glede na to, da 82. člen ZASP ne opredeljuje dohodka in dosedanjo sodno prakso, ki je zanikala dolžnost razkrivanja podatkov o izdatkih (odhodkih) je jasno, da toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker ni razkrila podatka o izvajalcem prireditev plačanih bruto honorarjih.

Ravnanje tožene stranke je bilo hudo malomarno zato, ker je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost šele približno dve leti in pol po nastanku obveznosti, in poleg tega tudi le deloma. Tako ne bi ravnala niti povprečno skrbna oseba. Povprečno skrbna oseba poravna, če je višina zneska sporna, vsaj tisti del terjanega zneska, glede katerega ne more imeti utemeljenih dvomov. Tožena stranka je s svojim drugačnim ravnanjem hudo malomarno kršila avtorsko pravico tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče se ne strinja, da avtor ne more zahtevati civilne kazni zato, ker je ta podobna pogodbeni kazni, ta pa se za denarne obveznosti sploh ne more dogovoriti. Najprej že zato, ker 168. člen ZASP ne pozna takšne omejitve, kot je 3. odstavek 247. člena OZ. Ta bi bila glede na okoliščine tudi nesmiselna. Ker so avtorski honorarji praviloma dogovorjeni v denarju (tako tudi glede na tarifo tožeče stranke v P 1998), bi torej takšno stališče pomenilo, da bi bil 3. odstavek 168. člena ZASP v skoraj vseh primerih praktično neuporaben.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni v točki a) I izreka tako, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 465,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 naprej.

b) II izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 91,79 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 4,59 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje malih glasbenih avtorskih pravic. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine zaradi kršitve avtorskih pravic in civilne kazni, ker naj bi bila tožena stranka kršila avtorske pravice.

2. V medtem že končanem postopku je bilo pravnomočno odločeno o prvem zahtevku. Tožeča stranka je delno uspela, prisojeno ji je namreč bilo 265,49 EUR in zakonske zamudne obresti. V ponovljenem postopku je bilo potrebno odločiti le še o civilni kazni.

3. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni.

4. Zoper to odločitev je vložila pritožbo tožeča stranka. Prvostopenjski sodbi očita, da se sploh ni ukvarjala z tožnikovimi navedbami o ponovljenih kršitvah avtorske pravice (s strani tožene stranke) in v tem oziru svoje odločitve ni obrazložila. Meni, da je tožena stranka koncerte opravila brez predhodno pridobljenega dovoljenja, ker zgolj vnaprejšnja prijava prireditve še ne pomeni, da je tožena stranka tudi pridobila dovoljenje za izvajanje avtorsko varovane glasbe. 4. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 namreč določa več predpostavk za pridobitev dovoljenja, in zgolj prijava ne zadošča. Sporočilo avtorskega (kosmatega) honorarja je obveznost tožene stranke. Meni tudi, da je nepravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka želela skleniti novo pogodbo o neizključnem prenosu pravic zaradi ravnanja tožeče stranke. Takšna ugotovitev naj bi bila tudi protispisna. Sodišče naj bi tudi zmotno odločilo zato, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka šele več let po prireditvi leta 2010 plačala manjši del, namreč 177,89 EUR. Pritožba tudi graja odločitev o stroških postopka, pri kateri naj bi bilo sodišče nepravilno izpustilo nagrado za narok in kilometrino za pristop na narok dne 13. 11. 2013. 5. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Tožena stranka je od 27. 6. 2008 do 12. 7. 2008 organizirala Festival. V okviru festivala je priredila tudi 6 koncertov, zaradi katerih se sedaj vodi ta postopek. Pred vsakim koncertom, torej predhodno, je tožena stranka prijavila tožeči stranki prireditev s skupno prijavo in z razpredelnico kot prilogo. Po prireditvi je tudi izročila sporede izvedenih del za vsako od organiziranih prireditev in tudi podatke o temeljih za plačilo avtorskega honorarja tožeči stranki. Ni pa sporočila prav vseh podatkov, in sicer ne podatkov o izvajalcem plačanem bruto avtorskem honorarju. Podrobnosti glede dejanskega stanja so med strankama nesporne in se glede njih pritožbeno sodišče sklicuje na r. št. 7 in nasl. prvostopenjske sodbe.

8. Civilna kazen je lahko odmerjena glede na plačilo za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Za odločitev v tej zadevi je pomembno, koliko je tožeča stranka že plačala za uporabo avtorske pravice ali pa bi še morala plačati.

9. Tožena stranka je doslej prostovoljno plačala 177,89 EUR, in sicer 14. 12. 2010. Poleg tega je bila pravnomočno obsojena na plačilo še 287,36 EUR (odločba VSL, opr. št. I Cpg 890/2013 v povezavi z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 2870/2011). Dolg tožene stranke je torej znašal 465,25 EUR.

10. Tožeča stranka je od samega začetka uveljavljala zahtevek za plačilo civilne kazni v višini 1.461,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 naprej. Predpostavka za nastanek zahtevka na plačilo civilne kazni je, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem kršitelja in nastalo posledico. Nadaljnja predpostavka je, da je kršitelj ravnal hudo malomarno (3. odstavek 168. člena ZASP). Za hudo malomarnost gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka (prim. npr. odločbo VS RS, II Ips 600/98).

11. Pritožbeno sodišče ne meni, da je tožena stranka izvedla koncerte brez predhodno pridobljenega dovoljenja. Za pridobitev dovoljenja za uporabo avtorskega dela na prireditvi zadošča vnaprejšnja prijava (1. odstavek 159. člena ZASP), če organizacija za kolektivno upravljanje pravic uporabi avtorskega dela ne nasprotuje. Ker ni nasprotovala, je dovoljenje bilo pridobljeno (tako odločbe VSL I Cp 3720, I Cp 1348/2012, I Cp 3520/2012, I Cp 440/2013). Odločba, ki jo navaja pritožba in naj bi domnevno odločila drugače (odločba VSL II Cp 65/2012) se na takšne vrste zadevo, kot je predložena, sploh ne nanaša in torej morebitnega drugačnega stališča ne podpira.

12. Stališče pritožbenega sodišča je tudi v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998; v nadaljevanju: P 1998) tožeče stranke. Ta v 2. odstavku 4. člena jasno določa, da ima uporabnik dovoljenje za uporabo avtorskega dela, če S. ne odgovori na priglasitev uporabe avtorskega dela. S tem se sklicuje na 1. alineo 1. odstavka 4. člena P 1998. Tožeča stranka v pritožbi sicer trdi, da bi morala tožena stranka tudi sporočiti osnove za obračun avtorskega honorarja po P 1998. Da to očitno ne more biti pravilna razlaga 2. odstavka 4. člena P 1998, je kot na dlani, če se upošteva, da ima 1. odstavek 4. člena P 1998 štiri alinee in se upošteva tudi določila ostalih treh alinej. 3. alinea se povsem očitno nanaša na ravnanje uporabnika avtorskega dela že po uporabi avtorskega dela in od uporabnika zahteva, da pošlje osnove za obračun avtorskega honorarja, vendar šele po prireditvi (glej tudi 13. in 14. člen P 1998). Isto velja tudi za 2. alineo, ki se nanaša na plačilo avtorskega honorarja, ta pa se praviloma lahko izračuna iz podatkov, ki so poznani šele po prireditvi, namreč na prihodek in na število obiskovalcev (glej Tarifo za javno priobčitev glasbenih del pod I in II). Smisel dovoljenja je lahko le, da se ga da vnaprej, medtem ko je plačilo honorarja posledica uporabe avtorskega dela. Razlaga, po kateri bi torej v nasprotju s 2. odstavkom 4. člena P 1998 dovoljenje za uporabo del imela le tista oseba, ki je izpolnila še 2. do 4. alineo 1. odstavka 4. člena P 1998, nima smisla in ji iz tega razloga pritožbeno sodišče ni sledilo.

13. Avtorski honorar je nedvomno lahko določen v odvisnosti od dohodka (1. odstavek 82. člena ZASP). Pojma „dohodek“ pa ZASP ne opredeljuje. S tem bi lahko mišljeno tisto, kar uporabnik avtorskega dela prisluži, torej „prihodek“, lahko pa tudi za izdatke („odhodke“) zmanjšan prihodek.

14. Pojem dohodek se sicer v slovenski zakonodaji uporablja, vendar ne obstaja enotna opredelitev tega pojma. Tudi pojem „prihodek“ se uporablja (npr. v 66. členu ZGD-1). Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi se pojem „dohodek“ v 1. odstavku 82. člena ZASP ne razložil tako, da bi bila s tem mišljena razlika med prihodki in odhodki.

15. Glede na 1. in 2. odstavek 82. člena ZASP mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige o dohodku in avtorju omogočiti vpogled v knjige. Glede na to, da te določbe govorijo o dohodku, kar se lahko razloži kot razliko med prihodki in odhodki, ima avtor pravico do vpogleda v oboje. Pravico ima torej zahtevati podatke tako o prihodkih, kot tudi o odhodkih, ker je mogoče šele iz obojega skupaj izračunati dohodek.

16. Ker ima uporabnik avtorskega dela prej opisano dolžnost, tudi ni videti razloga, zakaj bi tožeča stranka ne mogla vezati honorarja zgolj na strošek ali del stroškov, zlasti če uporabnik avtorskega dela prihodkov sploh ni imel ali pa jih iz takšnih ali drugih razlogov ni sporočil. Dosedanja sodna praksa je sicer dosledno zavračala mnenje, po katerem bi lahko bila tožeča stranka upravičena zahtevati podatek o bruto honorarju. Utemeljitve so bile različne. Kot razlog je med drugim navajala, da v ZASP ni pravnega temelja, po katerem bi lahko avtor zahteval podatke o izdatkih (glej npr. odločbo VSL I Cp 3520/2012). Glede na to, da 82. člen ZASP ne opredeljuje dohodka in dosedanjo sodno prakso, ki je zanikala dolžnost razkrivanja podatkov o izdatkih (odhodkih) pa je jasno, da toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker ni razkrila podatka o izvajalcem prireditev plačanih bruto honorarjih.

17. Ker je bilo tako, niti ni potrebe po tem, da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je lahko poslovna skrivnost sploh lahko razlog za odklanjanje dajanja vpogleda v izdatke tožene stranke. Tudi če poslovne skrivnosti v takšnih primerih, kot je ta, tožena stranka ne more varovati, pa je vseeno jasno, da njeno ravnanje ni bilo hudo malomarno že zato, ker zaradi nejasnosti glede razlage 82. člena ZASP njeno zavračanje dajanja podatkov o bruto honorarjih ni bilo hudo malomarno.

18. Tožena stranka je organizirala Festival v času, v katerem s tožečo stranko sklenjena Pogodba o javni priobčitvi ni več veljala (v nadaljevanju: Pogodba). Ta je sicer nekoč veljala, vendar pa jo je tožeča stranka odpovedala še pred Festivalom 2008. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka organizirala Festivale 2007, 2008, 2009 in 2010, torej je organizirala festivale še pred letom 2008 in po njem. Ker je imela s tožečo stranko sklenjeno Pogodbo, ta pa je bila odpovedana 26. 10. 2006 (vse ugotovitve v prvostopenjski sodbi, r. št. 10), je mogoče iz tega sklepati, da se je tožena stranka ukvarjala s prirejanjem različnih prireditev že dolgo pred letom 2008. Toženi stranki je glede na to morala biti znana njena zakonska obveznost, da poravnava avtorske honorarje tožeči stranki. Med strankama je sicer obstajal spor, ali se te obveznosti obračunavajo po v pravilniku iz leta 2006 določeni višji, ali po v P 1998 določeni nižji tarifi. Ne glede na ta spor, v katerem je končno zmagala tožena stranka, pa tožena stranka ni mogla biti v dvomu, da bo morala poravnati vsaj toliko, kolikor bi morala plačati po tarifi iz P 1998. Prav tega pa ni storila pravočasno. Del svojega dolga (177,89 EUR) je poravnala 14. 12. 2010, in sicer šele takrat, ko je zoper njo že tekel pravdni postopek za plačilo honorarja. Ta del je tožena stranka poravnala šele približno dve leti in pol potem, ko so bila avtorska dela že izvajana. K plačilu preostanka jo je bilo treba prisiliti z izdajo sodbe. K plačilu preostanka je bila namreč pravnomočno obsojena (287,36 EUR). Pri tem pa je sodišče upoštevalo nižjo tarifo po P 1998 in ne višje tarife iz leta 2006. Upoštevalo je tisto tarifo, glede uporabe katere tožena stranka ni mogla imeti utemeljenih dvomov.

19. Avtorska pravica sama kot takšna je sicer enovita, vendar pa iz nje izvirajo tudi avtorske materialne pravice (15. člen ZASP), h katerim spada tudi pravica javnega izvajanja (26. člena ZASP). Avtorski honorar je zgolj odmena za to, da je nekdo drug in ne avtor, javno izvajal neko delo.

20. Ravnanje tožene stranke je bilo hudo malomarno zato, ker je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost šele približno dve leti in pol po nastanku obveznosti, in poleg tega tudi le deloma. Tako ne bi ravnala niti povprečno skrbna oseba. Povprečno skrbna oseba poravna, če je višina zneska sporna, vsaj tisti del terjanega zneska, glede katerega ne more imeti utemeljenih dvomov. Tožena stranka je s svojim drugačnim ravnanjem hudo malomarno kršila avtorsko pravico tožeče stranke.

21. Sodna praksa je glede tega bila doslej drugačna, na kar je opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Z njo pa se pritožbeno sodišče ne strinja, in še zlasti ne z njenim argumentom, da avtor ne more zahtevati civilne kazni zato, ker je ta podobna pogodbeni kazni, ta pa se za denarne obveznosti sploh ne more dogovoriti. Najprej že zato, ker 168. člen ZASP ne pozna takšne omejitve, kot je 3. odstavek 247. člena OZ. Ta bi bila glede na okoliščine tudi nesmiselna. Ker so avtorski honorarji praviloma dogovorjeni v denarju (tako tudi glede na tarifo tožeče stranke v P 1998), bi torej takšno stališče pomenilo, da bi bil 3. odstavek 168. člena ZASP v skoraj vseh primerih praktično neuporaben. Težko pa si je predstavljati, zakaj bi zakonodajalec vnaprej postavil neko normo, ki bi bila v skoraj vseh primerih neuporabna v zakonu, katerega namen je prav – med drugim – varovati avtorske pravice.

22. Ne drži pritožbeni očitek, da se prvostopenjska sodba sploh ni ukvarjala s tem, da je tožena stranka avtorsko pravico kršila večkrat in sicer z več različnimi dejanji. Prvostopenjsko sodišče se je s temi trditvami spopadlo, saj je samo navedlo, da je tožeča stranka plačala nadomestilo za Festivale 2007 do 2008 šele 13. 12. 2010 (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

23. Okoliščina, da je tožeča stranka izjavljala željo po sklenitvi nove pogodbe o javni priobčitvi, je brez pomena za odločitev v tej zadevi. Za odločitev je pač pomembno ravnanje tožene stranke in njena huda malomarnost, in ne ravnanje tožeče stranke. Kar pa se ravnanja tožene stranke tiče, ki je tudi izražala željo po sklenitvi nove pogodbe, pa za odločitev zadošča v pritožbi neizpodbijano dejstvo, da takšne pogodbe v času izvajanja avtorskih del v letu 2008 pač ni imela. Iz tega, da je izražala načelno pripravljenost skleniti takšno pogodbo, pač še ni mogoče sklepati, da ni v konkretni zadevi, ko je morala plačati honorarje za Festival 2008, ravnala hudo malomarno.

24. To so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je obsodilo toženo stranko na plačilo civilne kazni v višini 465,25 EUR (3. odstavek 168. člena ZASP), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 30. 6. 2011 (od vložitve tožbe) naprej. Glede preostanka pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. in 358. člena ZPP).

Stroški postopka

25. Prvostopenjsko sodišče je odločilo tudi o stroških postopka. Upravičene stroške postopka tožeče stranke je odmerilo na 886,28 EUR.

26. Tožeča stranka upravičeno očita, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo še nagrade za narok (19. člen ZOdvT) s količnikom 1,2. Vrednost spornega predmeta je znašala le še 1.461,50 EUR, in je glede na to je nagrada za narok znašala 82,80 EUR. Upoštevalo tudi ni kilometrine, ki je za prevoženih 64 km (po 0,41 EUR) znašala 26,24 EUR.

27. Skupaj so torej upravičeni stroški tožeče stranke znašali 995,32 EUR.

28. Potrebne stroške tožene stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 627,24 EUR.

29. V pritožbenem postopku je tožeča stranka imela še stroške s sodno takso in (150,00 EUR) in z nagrado odvetniku za pritožbo 110,40 EUR (69 EUR x 1,6), ter materialne stroške (20,00 EUR). K zadnjima dvema je treba prišteti še DDV, tako da znašajo stroški tožeče stranke skupaj 309,09 EUR.

30. V pritožbenem postopku je imela tožena stranka stroške odgovora na pritožbo v višini 110,40 EUR, materialne stroške in DDV, torej skupaj za 159,09 EUR stroškov.

31. S spremembo odločitve glede civilne kazni se je spremenil tudi uspeh tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč uspela z zahtevkom v višini 265,49 EUR in sedaj še z zahtevkom v višini 465,25 EUR (skupaj 730,74 EUR) od skupaj zahtevanih 2.192,24 EUR. Njen uspeh torej znaša 33 %, uspeh tožene stranke pa 67 %.

32. Tožeča stranka lahko zahteva od tožene stranke povrnitev 328,46 EUR stroškov, tožena stranka od tožeče stranke 420,25 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov mora tožeča stranka toženi strani povrniti 91,79 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in sicer v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).

33. Tožeča stranka lahko od tožene stranke zahteva povrnitev 102,00 EUR pritožbenih stroškov, tožena stranka pa 106,59 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov mora tožeča stranka toženi strani povrniti 4,59 EUR stroškov pritožbenega postopka in sicer v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).