Jedro

Odločba, ki jo carinski organ izda na podlagi 3. odstavka 52. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) je ugotovitvena - z njo se le ugotavlja pravilna oziroma v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljena carinska vrednost blaga in predvsem določa carinska obveznost. Pri tem se zavezancu z odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, ne nalagajo v plačilo carinske dajatve. Stranki mora biti pred izdajo prvostopne odločbe dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah glede carinske vrednosti uvoženega blaga, na katere se opira odločba.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Carinske uprave Republike Slovenije z dne 9. 2. 2000 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A, Carinska izpostava A. z dne 23. 12. 1998, s katero je prvostopni organ v postopku preverjanja carinske deklaracije z dne 21. 12. 1998 določil carinsko vrednost za rabljeni osebni avto v višini 2.167.692 SIT in določil pravilni carinski dolg v skupnem znesku 1.042.866 SIT (1. točka izreka). S točko 2 izreka prvostopne odločbe pa je odločil, da se vloži nov set ECL pri Carinski izpostavi A. s pravilnimi podatki in obračunanimi dajatvami. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik s predmetno carinsko deklaracijo prijavil za sprostitev v prost promet rabljen osebni avto Volvo 850 Estate 2,3 turbo v vrednosti 12.000 DEM oziroma s carinsko vrednostjo 1.168.640 SIT ter da je deklaraciji priložil tudi račun z dne 17. 12. 1998 za navedeni znesek. Carinski organ je v postopku preverjanja carinske deklaracije v smislu določb 52. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) po tem, ko je deklaracijo sprejel in pregledal dokumentacijo, pregledal še blago in ugotovil, da carinska vrednost iz deklaracije ne ustreza dejanskemu stanju blaga in s tem določbam CZ o dogovorjeni ceni, saj naj bi prijavljena vrednost (1.168.640 SIT) odstopala od ocenjene vrednosti (2.167.692 SIT) za 86,6 %. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ v skladu z zakonskim pooblastilom sam ugotavljal carinsko vrednost vozila po določbah 16. do 19. člena CZ. Pri tem je pravilno uporabil katalog rabljenih vozil Schwacke 12/98 stran 719, in sicer le kot pripomoček pri ocenjevanju vrednosti rabljenega osebnega vozila. Carinske vrednosti vozila in s tem carinske osnove carinarnica namreč ni določila neposredno na podlagi podatkov iz kataloga, ampak jo je, kot je razvidno iz zapisnika in prvostopne odločbe, v skladu s CZ določila na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju vozila, s tem da je s pomočjo kataloških podatkov komisijsko ugotovila dejansko stanje vozila. Da bi bilo dejansko stanje vozila ob uvozu drugačno od tistega, ki ga je ugotovila komisija, pa tožnik ne zatrjuje. Tožena stranka v nadaljevanju svoje obrazložitve ugotavlja, da je v predmetni zadevi očitno, da se je deklarant zato, da bi mu bilo blago prepuščeno, odločil za plačilo carinskega dolga, saj je vložil nov set ECL v skladu z ugotovitvami carinarnice in plačal tako določen višji carinski dolg. Razlaga še, da je vložitev novega seta ECL z isto številko in datumom potrebna zato, ker velja temeljno načelo, da carinski dolg nastane s sprejemom carinske deklaracije za sprostitev blaga v prost promet, če je za takšno blago določena obveznost plačila carine (143. člen CZ) in da se je s prvostopno odločbo le zaključil postopek preverjanja blaga in ugotovil pravilen carinski dolg, ki ga mora po deklaraciji plačati deklarant. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, uveljavlja pa tudi ničnost izpodbijane odločbe. Navaja, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, zlasti na navedbe, da izrek (predvsem 2. in 3. točka) ni popoln, določen in jasen, kar pomeni, da obstaja dvom o tem, kakšna obveznost se stranki nalaga. Meni, da 2. točka izreka ne more biti sestavni del upravne odločbe in opozarja na to, da v izpodbijani odločbi niso navedeni materialni predpisi, ki določajo pravico carinarnice, da carinskemu zavezancu nalaga vložitev novega seta ECL. Proti svoji volji je moral vložiti nov set ECL in po njem plačati carinske dajatve. Odločba pa je nična, ker v izreku ni naveden carinski zavezanec in skupni znesek dajatev s pozivom stranki, da dajatve plača. Izpodbija tudi v postopku preverjanja deklaracije ugotovljeno carinsko vrednost uvoženega avtomobila in pravi, da je določanje carinske vrednosti po katalogu v CZ izrecno prepovedano. Tožena stranka pa ni navedla nobenega dokaza, na podlagi katerega je izračunala odstotek odstopanja vrednosti avtomobila, ki je navedena v računu, od vrednosti, ugotovljene v postopku preverjanja. S tem je po prepričanju tožnika kršila določbe drugega odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Poleg tega tožniku ni bilo omogočeno dati pripomb na zapisnik niti mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v skladu s 143. členom ZUP/86. Iz odločbe pa tudi ni razvidno ime strokovne uradne osebe, pooblaščene za dejanja v postopku pred izdajo odločbe v skladu z 39. členom ZUP/86, zaradi česar predlaga zaslišanje direktorja Carinske uprave RS, A. A. Po navedenem sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da prvostopno odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni carinski organ po uradni dolžnosti preveril carinsko deklaracijo z dne 21. 12. 1998, ki jo je tožnik kot deklarant in prejemnik blaga vložil pri Carinski izpostavi A. za sprostitev rabljenega osebnega avtomobila Volvo 850 Estate 2,3 turbo v prost promet, pri čemer je kot carinsko vrednost vozila navedel znesek 12.000 DEM in deklaraciji priložil račun z dne 17. 12. 1998, ki se glasi na navedeni znesek. Ker je carinski organ ugotovil, da se rezultati preverjanja ne ujemajo z navedbami v deklaraciji, je izdal prvostopno odločbo. Podlago za preverjanje carinske deklaracije predstavlja določba 52. člena CZ, na katero se carinska organa tudi pravilno sklicujeta tako v prvostopni kot v izpodbijani odločbi. Po tej določbi lahko carinski organ zaradi preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije pregleda dokumente, ki spremljajo deklaracijo (1. točka prvega odstavka 52. člena CZ) in pregleda blago (2. točka prvega odstavka tega člena). Če se rezultati preverjanja deklaracije ne ujemajo z navedbami v deklaraciji, ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, carinski organ o tem izda odločbo (tretji odstavek 52. člena CZ). Odločba, ki jo carinski organ izda na podlagi te določbe CZ, je tako zgolj ugotovitvena. Z njo se le ugotavlja pravilna oziroma v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljena carinska vrednost blaga in predvsem določa carinska obveznost. Pri tem pa se zavezancu z odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, ne nalagajo v plačilo carinske dajatve. Zato na odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da v izreku prvostopne odločbe ni naveden carinski zavezanec in da tožniku ni naložen carinski dolg v plačilo. Utemeljeni pa so tožbeni ugovori glede 2. točke izreka prvostopne odločbe, s katerim se tožniku nalaga, da vloži nov set ECL s pravilnimi podatki in obračunanimi dajatvami ter da bo na podlagi priložene ECL carinskemu dolžniku (tožniku) obračunan carinski dolg. Tožena stranka v izpodbijani odločbi, kljub izrecnemu pritožbenemu ugovoru, ne pojasni takšne odločitve, niti ne navede zakonske podlage zanjo. Ker pritožbenih ugovorov v tej smeri ni presodila, je kršila določbo drugega odstavka 245. člena ZUP/86, zaradi česar sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ne more preizkusiti. Utemeljeno pa tožnik ugovarja tudi, da ni imel zadosti možnosti sodelovati v postopku na prvi stopnji. Po določbi prvega odstavka 143. člena ZUP/86 ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Pristojni organ pa ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, če stranka prej ni imela te možnosti (tretji odstavek 143. člena ZUP/86). Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami carinskega organa glede carinske vrednosti blaga šele z odločbo prve stopnje. Ni namreč razvidno, da bi carinski organ zapisnik o komisijski ocenitvi vrednosti predmetnega osebnega avtomobila in o ugotavljanju carinske vrednosti z dne 22. 12. 1998 vročil tožniku oziroma da bi bil tožnik ali njegov pooblaščenec prisoten pri cenitvi. Tako tožniku pred izdajo prvostopne odločbe po podatkih upravnih spisov ni bila dana možnost, da se izjavi o spornih ugotovitvah glede carinske vrednosti uvoženega osebnega avtomobila, na katere se opira odločba. To pa, glede na citirane določbe ZUP/86, predstavlja kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na rešitev zadeve. Prvostopno odločbo je pravilno podpisal vodja Carinske izpostave A. kot pristojna uradna oseba, pooblaščena za postopek in odločanje (prvi odstavek 35. in prvi odstavek 211. člena ZUP/86). Po določbi prvega odstavka 211. člena ZUP/86 namreč odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda. Ni pa v ZUP/86 določeno, da bi odločbo morala podpisati tudi oseba, ki je vodila postopek oziroma pripravila osnutek odločbe. Tako je takšen tožbeni ugovor neutemeljen in zaslišanje direktorja Carinske uprave RS za odločitev o zadevi ni potrebno. Sodišče razlogov, ki bi narekovali ničnost izpodbijane odločbe, ni našlo, je pa po povedanem tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in o zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS. Ni pa sledilo tožbenemu predlogu, naj opravi glavno obravnavo, saj le-ta glede na povedano ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča.