Jedro

Navedbi, da bi bilo treba na pravdo napotiti zakonito dedinjo z zahtevkom, da ustna oporoka ni veljavna, ni mogoče slediti že zato, ker po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje negativnih dejstev ni mogoče dokazovati in ker ima edina interes za dokazovanje obstoja ustne oporoke domnevna oporočna dedinja.

Kadar v sporu o obstoju veljavne ustne oporoke zakoniti dediči substancirano prerekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, je po stališčih sodne prakse manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča. Za priznanje veljavnosti ustne oporoke je odločilno, da zapustnik ni mogel napraviti pisne oporoke in da so mu to preprečile izredne (objektivne ali subjektivne) razmere, ne pa reden potek dogodkov.

Tudi v zapuščinskem postopku je mogoče predlagati izdajo začasnih odredb za zavarovanje interesov dedičev in drugih oseb, ki imajo položaj pričakovalca dediščine. Sodišče jih lahko odredi po določbah ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na pravdo napotilo pritožnico – zatrjevano oporočno dedinjo A. A., da zoper zakonita dediča B. B. in C. C. vloži tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da je zapustnica 18. 9. 2018 pred pričama izjavila veljavno ustno oporoko. Odločilo je, da mora biti tožba vložena v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa, sicer se bo zapuščinska obravnava nadaljevala, ne da bi sodišče upoštevalo zahtevke na pravdo napotene stranke.

2. Pritožbo vlaga potencialna oporočna dedinja zatrjevane ustne oporoke. Smiselno uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 163. členom ZD.2 Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

Navaja, da bi morala biti na pravdo napotena zakonita dedinja z zahtevkom, da ustna oporoka ni bila narejena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko sta zaslišani priči potrdili, da je bila narejena ustna oporoka, bi morala biti na pravdo napotena nasprotna stranka, da ustna oporoka dejansko ni bila narejena. Sklep je pavšalen, po vsebini ga ni mogoče preizkusiti. Zmotno je uporabljeno materialno pravo.

V nadaljevanju obširno graja odločitev sodišča, da ni upoštevalo predloga za postavitev izvršitelja, zasebnega detektiva ali druge pooblaščene osebe za iskanje pisne oporoke. Opisuje okoliščine ogleda stanovanja, vztraja, da je bil ogled površen, vizualen in opravljen v časovni stiski. Morebitna najdena pisna oporoka pa bi pogojevala drugačno odločitev sodišča. Stališče sodišča, da ni dolžno postopati po zahtevi pritožnice, je arbitrarno, saj je treba ugotoviti pravilno in dejansko stanje ter pravo voljo pokojne.

Obstaja možnost, da je naredila pisno oporoko. Če bi polovico premoženja podedovala nečakinja zapustnice, obstaja nevarnost, da bo premoženje hitro prodala, dolgove bo moral pokriti drugi zakoniti dediči in je malo verjetno, da bi zakonita dedinja obvestila drugega zakonitega dediča o morebitni najdeni oporoki. Ker predlagani dokaz ni bil izveden, je sodišče kršilo materialno pravo in bistveno kršilo določila postopka. S stopnjo gotovosti je treba ugotoviti, da pisna oporoka dejansko ni bila narejena.

Pritožnica opozarja še na ustavne odločbe o obrazloženosti odločb in meni, da izpodbijani sklep ne izpolnjuje zahtevanih standardov za obrazložitev sodne odločbe. V sklepu ni konkretnih in določnih razlogov, zakaj mora tožbo vložiti pritožnica in zakaj v zadevi niso izpolnjeni pogoji, da se ponovno preizkusi, ali je pokojna naredila pisno oporoko. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev je arbitrarna in odstopa od ustaljene sodne prakse, kršeno je načelo enakosti pred zakonom ter ustavne in konvencijske pravice pritožnice.

3. Pritožba je bila vročena zakonitima dedičema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča in podatkov spisa izhaja, da je med strankami postopka prišlo do spora, ali je zapustnica dan pred svojo smrtjo z izjavami pred dvema sosedama (da bo vse svoje premoženje zapustila nečakinji) izjavila ustno oporoko. Zakonita dedinja je veljavnosti zatrjevane ustne oporoke nasprotovala, češ da niso izkazane izredne okoliščine, saj bi zapustnica, če bi imela pravi poslovni namen napraviti oporoko, to zagotovo naročila obema pričama in jima določno izpovedala svojo poslednjo voljo. Odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka je zaradi spornih dejstev o obstoju ustne oporoke pravilno oprta na prvi odstavek 210. člena ZD. Če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. Tako ravna, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke, ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Za tak primer gre po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi v tej zadevi.

6. Ob prekinitvi zapuščinskega postopka sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Zakon ne vsebuje meril za presojo, čigava pravica je manj verjetna. Sodišče jo opravi glede na vse specifične okoliščine konkretnega primera. Pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoja stališča. Na pravdo napoti tisto stranko, ki je v svojih navedbah o dejstvih in dokazni ponudbi manj prepričljiva. Vendar ne izvaja obsežnega dokaznega postopka o spornih vprašanjih, saj bo to predmet pravdnega postopka.3

7. Sodišče prve stopnje je v okviru ponujene trditvene in dokazne podlage strank (zaslišanje obeh zatrjevanih oporočnih prič) pravilno ocenilo pravico domnevne oporočne dedinje kot manj verjetno od pravice zakonite dedinje. Sprejeta odločitev je obrazložena v razlogih v točki 4, ki omogočajo vsebinski preizkus. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni.

8. Pritožbeni navedbi, da bi bilo treba na pravdo napotiti zakonito dedinjo z zahtevkom, da ustna oporoka ni veljavna, ni mogoče slediti že zato, ker po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje negativnih dejstev ni mogoče dokazovati in ker ima edina interes za dokazovanje obstoja ustne oporoke domnevna oporočna dedinja. V nasprotnem primeru namreč po zapustnici ne bo dedovala.

9. Ne drži niti pavšalna in nekonkretizirana pritožbena navedba, da sprejeta odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse. Stališče, naj pravdo proti oporočnemu dediču sproži zakoniti dedič, ker je oporoka močnejši dedni naslov, se je navezovalo na nekdanja pravna pravila o dedovanju, ki so veljala pred drugo svetovno vojno. Kot neprepričljivo je kritizirano v teoriji,4 v sodni praksi pa preseženo oziroma sprejeto le kot pomožno merilo, na primer: če oporoka vsaj na prvi pogled izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost (npr. pisna oporoka pred pričami). Kadar v sporu o obstoju veljavne ustne oporoke zakoniti dediči substancirano prerekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, pa je po stališčih sodne prakse manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča.5

10. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru manj verjetna pravica domnevne oporočne dedinje. Oporo ima v pravilno ocenjenem procesnem gradivu. V izpovedbah obeh domnevnih oporočnih prič ni opore za zaključek, da so bile izpolnjene formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Po izjavah zapustnice, ki sta jih povzeli priči, ostaja sporno, ali slednje pomenijo izjavo zapustničine poslednje volje. Ob dejstvu, da se je kljub slabemu zdravstvenemu stanju nadejala, da bo ozdravela, in bi potrditvah zakonite dedinje tudi v konkretnih okoliščinah zmogla napraviti pisno oporoko, če bi imela tak namen, pa se izkaže, da je presoja sodišča prve stopnje oziroma izpodbijana odločitev o manj verjetni pravici domnevne oporočne dedinje, pravilna. Ustna oporoka je namreč izredna oblika oporoke. Oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke (prvi odstavek 72. člena ZD). Za priznanje veljavnosti ustne oporoke je odločilno, da zapustnik ni mogel napraviti pisne oporoke in da so mu to preprečile izredne (objektivne ali subjektivne) razmere, ne pa reden potek dogodkov. Zgolj obstoj izjemnih razmer ne zadošča. Hkrati morajo namreč biti prav te vzrok, da zapustnik ni mogel testirati v pisni oporoki, kar pa za zdaj še ni bilo niti zatrjevano niti ni z verjetnostjo izkazano. Gre za kompleksni pogoj, pri katerem morata biti podani obe sestavini.6

11. Pritožnica vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu predlogu za postavitev izvršitelja, zasebnega detektiva, ali druge pooblaščene osebe, ki bi opravila temeljit in strokoven ogled vseh prostorov zapustnice zaradi iskanja morebitne pisne oporoke. Svoj predlog opredeljuje kot dokazni predlog in meni, da je zaradi opustitve izvedbe tega dokaza, podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbeno naziranje je zmotno. V zapuščinskem postopku je večinoma uveljavljeno preiskovalno načelo. Sodišče po uradni dolžnosti zbira dejansko in dokazno gradivo, vendar stranke pri tem sodelujejo, kolikor imajo za to interes. Udeleženci so upravičeni sodelovati pri izbiranju procesnega gradiva, izvajanje dokazov pa je uporabljeno takrat, kadar je to nujno. Sodišče prve stopnje predlogu pritožnice za iskanje oporoke z izvršiteljem, zasebnim detektivom ali drugim pooblaščenim izvajalcem, ki bi opravil temeljit in strokovni ogled vseh prostorov zapustnice, ni sledilo po ugotovitvi, da so stranke že imele možnost pregleda nepremičnin zapustnice, in da so to možnost tudi izkoristile. Pravilna je ocena, da v takih okoliščinah primera intervencija sodišča z izvajanjem predlaganih dokazov ni potrebna, saj stranke same poznajo možnosti za izvedbo pregleda nepremičnine, ji ne nasprotujejo in so jo že izkoristile. Dokazni sklep je po svoji pravni naravi sklep procesnega vodstva. Sodišče v nadaljnjem teku postopka nanj ni vezano, stranke pa zoper njega nimajo pravice posebne pritožbe. Izpodbijajo ga lahko le s pritožbo zoper končno odločbo. Zato podrobnejši odgovor na nestrinjanje pritožnice z zavrnitvijo imenovanja osebe za izvedbo pregleda nepremičnin zapustnice ni potreben.

13. Pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe o nevarnosti, da morebitna pisna oporoka zaradi ravnanj zakonite dedinje ne bo najdena dodaja, da je tudi v zapuščinskem postopku mogoče predlagati izdajo začasnih odredb za zavarovanje interesov dedičev in drugih oseb, ki imajo položaj pričakovalca dediščine. Sodišče jih lahko odredi po določbah ZIZ,7 pri čemer mora prizadeta oseba izkazati verjetnost terjatve (v obravnavanem primeru: da pisna oporoka sploh obstoji) in eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med katerimi je tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi pritožnica v dosedanjem teku postopka podala sklepčen predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve, so pritožbene navedbe o tem za ta postopek nerelevantne.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih niti drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o dedovanju, Uradni SRS, št. 15/1976 s spremembami. 3 Primerjaj: dr. Rijavec, V., v: Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 228 do 231. 4 Primerjaj dr. Rijavec, kot zgoraj, str. 229. 5 Primerjaj: sklep VSL II Cp 185/2017 z dne 29. 3. 2017 ter opombi 3 navedena starejša sodna praksa ter sklepa VSL I Cp 590/2019 z dne 19. 6. 2019 in VSM I Cp 999/2018 z dne 5. 3. 2019. 6 Primerjaj: dr. Zupančič, K., v: Dedno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, letnik 1991, str. 108. 7 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998.