Jedro

Tožeča stranka predlaga obnovo postopka odmere davka na promet nepremičnin zaradi obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, torej dokazila, ki ne izkazuje relevantne (končne) posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ki je podlaga za ugotavljanje davčne osnove po določbi tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2. Tožena stranka zato pravilno ugotavlja, da predloženo obvestilo ne predstavlja takšnega novega dejstva oziroma dokaza, ki je lahko razlog za obnovo postopka v smislu določb ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se predlogu tožeče stranke za obnovo postopka odmere davka na promet nepremičnin, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Ljubljana št. 4236-245/2010-08201-05 z dne 18. 8. 2010, ne ugodi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka odmere davka na promet nepremičnin, ki je bil končan z dokončno odločbo, s katero je bil tožeči stranki odmerjen davek na promet nepremičnin od davčne osnove 320 000,00 EUR po stopnji 2% v znesku 6 400,00 EUR. V predlogu je navedla, da je s kupcem A.A. sklenila prodajno pogodbo za nedokončano stanovanjsko hišo, v kateri je navedena kupnina v višini 60 000,00 EUR in ki jo je tudi v takšni višini tudi dejansko prejela. Davčni organ je odmeril davek na promet nepremičnin od vrednosti 320 000,00 EUR, ki je bila ugotovljena v odmernem postopku. Tožeča stranka je sicer izjavila, da se strinja z odmerjeno višino davka in davek v odmerjeni višini tudi plačala, vendar je to storila izključno zato, da je lahko izpolnila pogodbo, sklenjeno s prodajalcem B.B. Sicer pa meni, da je bila davčna osnova v konkretnem primeru ugotovljena v nasprotju z 8. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), oziroma da bi moral davčni organ postopati v skladu s tretjim odstavkom iste zakonske določbe ter pri odmeri upoštevati posplošeno tržno vrednost nepremičnine, ne pa se sklicevati na 21. člen ZDPN-2, saj je bila ob izdaji odločbe (18. 8. 2010) že znana vrednost zadevne nepremičnine v skladu z zakonom, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN). Tožnica je obvestilo Geodetske uprave prejela šele meseca septembra, to je en mesec po odmeri, iz obvestila pa je razvidno, da je vrednost nepremičnine na dan 1. 7. 2010 znašala 156 587,00 EUR. Ob upoštevanju tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2 bi morala biti v odmernem postopku ugotovljena davčna osnova, ki znaša 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine, to pa je 125 269,60 EUR in od te vrednosti bi moral biti odmerjen prometni davek. Ker je tožeča stranka šele po izdaji odmerne odločbe izvedela za nova dejstva in dobila možnost uporabiti nove dokaze (obvestilo GURS-a), ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, vlaga na podlagi 89. člena ZDavP-2 in 261. člena ter 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP predlog za obnovo postopka.

Po pregledu spisov in odmerne odločbe prvostopni organ ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru davčna osnova ugotovljena v skladu z 8. členom ZDPN-2 v zvezi z 21. členom istega zakona. Davčni organ je po tem, ko mu je bila predložena davčna napoved in prodajna pogodba, s katero je tožeča stranka nedokončano stanovanjsko hišo prodala za kupnino v znesku 60 000,00 EUR, preveril ponudbene vrednosti nepremičnin na spletu ter pri tem ugotovil, da je bila zadevna nepremičnina ponujena v nakup za vrednost ca. 350 000,00 EUR, ter da je bila pri tem kot kontaktna oseba navedena tožeča stranka. Ker je prodajna cena v večini primerov nižja od ponudbene, je to upošteval tudi davčni organ pri odmeri, upošteval pa je tudi trenutne razmere na trgu nepremičnin ter na ta način ugotovil prometno vrednost zadevne nepremičnine in s tem davčno osnovo. Tožeča stranka je bila seznanjena z ugotovitvami ter v tej zvezi izjavila, da se strinja z odmero, da pa je dejansko prejela toliko, kot je navedeno v pogodbi.

Obvestilo Geodetske uprave o vrednosti zadevne nepremičnine, na katerega se sklicuje tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka, po presoji davčnega organa ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza v smislu določb ZUP o obnovi postopka. Obvestilo predstavlja le informativni oziroma poskusni izračun vrednosti nepremičnine in ne more predstavljati podlage za davčno odmero iz tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2. Davčni organ je v odmernem postopku ugotovil prometno vrednost nepremičnine v skladu z določbami ZDPN-2 in tako ugotovljeni vrednosti tožeča stranka ni nasprotovala. Prav tako se zoper odmerno odločbo ni pritožila in v pritožbi dokazovala drugačno davčno osnovo. Ker tega ni storila, je postala odločba dokončna, zgolj z obvestilom Geodetske uprave, ki ima značaj poskusnega izračuna vrednosti nepremičnin, pa odločbe ni več mogoče izpodbijati in na tej podlagi dovoliti obnove postopka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem poudarja, da je postopek mogoče obnoviti samo, če je podan razlog za obnovo postopka ter da kakršenkoli nov razlog še ne daje podlage za obnovo postopka. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, tudi po presoji organa druge stopnje ne predstavljajo novih dejstev, na podlagi katerih bi bila mogoča obnova postopka. Obvestilo o vrednosti nepremičnine, ki ga je prejela tožnica, predstavlja zgolj poskusni izračun vrednosti nepremičnine in zato ne more predstavljati davčne osnove iz tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2. Uradni podatki o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin, ki se upoštevajo pri ugotavljanju davčne osnove v smislu tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2, pa so bili objavljeni šele konec leta 2011. Glede ostalih pritožbenih ugovorov pa drugostopni organ ugotavlja, da se nanašajo na odmerno odločbo in da so zato za odločanje v tem postopku, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe o obnovi postopka, neupoštevni.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi nasprotuje višini davčne osnove, ki jo je ugotovil davčni organ v odmernem postopku ter poudarja, da je nerealna ter določena na podlagi zavajajočih podatkov. Opira se na oglaševano vrednost nepremičnine, ki ni bila posredovana s strani tožeče stranke ter na cenitveno poročilo, ki je bilo priloga anonimne prijave. Glede na dejansko prejeto kupnino v znesku 60 000,00 EUR je pravilno izračunan znesek davka v višini 1 200,00 EUR, kar pomeni, da je izračun napačen in da ni bila ugotovljena materialna resnica. Predlog za obnovo postopka pa je bil podan tudi zaradi novega (obnovitvenega) razloga, to je izračuna vrednosti nepremičnine, narejenega ob množičnem vrednotenju nepremičnin s strani Geodetske uprave. Zavračanje obnovitvenega razloga s strani davčnega organa po mnenju tožeče stranke ni pravilno. ZMVN, ki je bil sprejet 3. 5. 2006, predstavlja zakonito podlago za odločanje v davčnih postopkih. Isto velja za Uredbo o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin, ki se uporablja od 26. 11. 2011, modeli vrednotenja pa so določeni na dan 1. 7. 2010 in torej pred prodajo zadevne nepremičnine (11. 8. 2010). Ti modeli so bili uporabljeni že v informativnih izračunih vrednotenja nepremičnin. Zato je izračun vrednosti nepremičnin, narejen po modelu z dne 1. 7. 2010, vrednost, ki so jo davčni organi dolžni upoštevati pri odločanju. Ob upoštevanju Uredbe pa bi bil pravilno odmerjen davek na promet nepremičnin od osnove 156 587,00 EUR v znesku 2 505,39 EUR.

Poleg tega tožeča stranka navaja, da teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pravdni postopek, v katerem se ugotavlja ničnost prodajne pogodbe. Tožba je bila vložena 13. 10. 2010 in torej že potem, ko je bil vložen predlog za obnovo postopka. Zato je razlog nov in tožeča stranka predlaga, da ga kot takšnega obravnavata tako tožena stranka kot sodišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Poskusni izračun vrednosti nepremičnin je po določbah ZMVN le ena od faz v postopku generalnega vrednotenja, ki se zaključi z določitvijo modelov vrednotenja oziroma s končnim izračunom vrednosti nepremičnin. O določitvi modelov vrednotenja se sprejme predpis, po uveljavitvi predpisa pa pristojno ministrstvo lastnike nepremičnin z objavo na spletu seznani s končnim izračunom vrednosti nepremičnin (11. člen ZMVN). Podatke o tej, končni vrednosti nepremičnin, ministrstvo vzpostavi, vodi in vzdržuje v registru nepremičnin in so javni (24. in 25. člen ZMVN).

Šele po sprejemu predpisa o določitvi modelov vrednotenja in po vzpostavitvi podatkov o vrednosti nepremičnin v registru nepremičnin so torej vzpostavljeni podatki o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin po predpisih o množičnem vrednotenju nepremičnin in s tem podatki, ki so po določbah ZDPN-2 podlaga za odmero davka na promet nepremičnin na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2, ki jo zahteva tožeča stranka v tožbi oziroma v predlogu za obnovo postopka. Iz določb ZDPN-2 namreč dovolj jasno sledi, da se davčna osnova v primerih iz tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2 ugotavlja na podlagi posplošene tržne vrednosti nepremičnin, ugotovljene (kot končne) na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin oziroma, kot sledi iz prehodnih določb 21. člena ZDPN-2, na podlagi vzpostavljenih, to je končnih podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin po predpisih o množičnem vrednotenju nepremičnin.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da tožeča stranka predlaga obnovo postopka zaradi obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin in torej na podlagi dokazila, ki ne izkazuje relevantne (končne) posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ki je podlaga za ugotavljanje davčne osnove na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2. Tožena stranka zato pravilno ugotavlja, da predloženo obvestilo ne more pripeljati do odločanja na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2, kakršno zahteva tožeča stranka, ter da zato ne predstavlja takšnega novega dejstva oziroma dokaza v smislu določb ZUP, ki je lahko razlog za obnovo postopka. Po 1. točki 260. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku, se namreč postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi le v primeru, če se zve za takšna nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti takšne nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

V zvezi s tožbenimi navedbami, po katerih je zaradi pravde, ki teče pred sodiščem v Kranju, podan nov razlog za obnovo postopka pa sodišče le še dodaja, da je nov razlog za obnovo postopka (lahko) le podlaga za vložitev (novega) predloga za obnovo postopka pri pristojnem davčnem organu, ni pa mogoče novega obnovitvenega razloga uveljavljati, brez predhodno izvedenega upravnega postopka, neposredno s tožbo pred sodiščem. Zato sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se v tem sodnem postopku obravnava tudi omenjeni obnovitveni razlog, ki ga tožeča stranka sicer po lastnih navedbah prvič uveljavlja v tožbi.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.