Jedro

Posledica izvedene reorganizacije znotraj družbe in ukinitve delovnega mesta tožnice v letu 2007 je bila, da je tožena stranka tožnici podala (nezakonito, predhodno) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz istega razloga ji v letu 2010 pogodbe o zaposlitvi ni mogla zakonito (ponovno) odpovedati iz poslovnega razloga, saj je takšna odpoved podana po izteku prekluzivnega šestmesečnega roka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 6. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v znesku 11.686,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 4. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh, višji tožbeni zahtevek (znesek 72.456,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila) pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdita nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe in sklepa tožeči stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 94,66 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2010 (1. točka izreka), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 3. 2010, temveč je trajalo do 22. 4. 2011 (2. točka izreka), in naložilo toženi stranki, da tožnico prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od 4. 3. 2010 do 22. 4. 2011 (3. točka izreka), ji za ta čas obračuna bruto nadomestila plač in izplača ustrezna neto nadomestila plač, zmanjšana za prejeta nadomestila za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka), ji obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR in po odvodu davka izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino v znesku 4.674,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (6. točka izreka). V presežku (za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 22. 4. 2011) je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (7. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR in plačilo neto zneska regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.501,92 EUR (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del 6. točke izreka in 7. točko izreka sodbe ter 1. točko izreka sklepa se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je njen zahtevek za plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja v času od 4. 3. 2010 do 22. 4. 2011 neutemeljen, vendar pa tega ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar je kršilo določbe postopka. Z dnem prenehanja delovnega razmerja je zapadel v plačilo regres za letni dopust za leto 2011. Meni, da spada med težko zaposljive delavce, kar izhaja iz dejstva, da je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje od 4. 3. 2010 dalje in je aktivna iskalka zaposlitve. Poleg tega sodišče ni upoštevalo splošne gospodarske krize v Sloveniji, ki dodatno vpliva na njeno nezaposljivost. Zaposlitev aktivno išče, vendar se glede na starost 41 let in materinstvo potencialni delodajalci zanjo ne odločajo. S svojim znanjem in izobrazbo bi še vedno lahko opravljala delo pri toženi stranki. Vztraja, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine v višini 18 plač. Dosojena odškodnina je prenizka upoštevajoč podobne primere v sodni praksi. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je namen varstva delavk, ki dojijo, v zaščiti delavk, ki se želijo čim prej vrniti na delovno mesto po preteku porodniškega dopusta. Sodišče prve stopnje je izrazito preozko presojalo predmetno zadevo, določbo 115. člena ZDR pa je tolmačilo zgolj z jezikovno razlago. Z uporabo te razlagalne metode je sodišče sklepalo, da posebno varstvo pred odpovedjo traja, dokler delavka doji ne glede na starost in potrebe otroka. Že iz izvedenskih mnenj izhaja, da pri sinu tožnice, ki je na dan vložitve te pritožbe star 45 mesecev, ni posebne potrebe za nadaljevanje dojenja. Določba 115. člena ZDR ščiti socialno-ekonomski položaj doječe matere in otroka, česar sodišče ni presojalo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v ničemer vplivala na položaj delavke in na „domnevno“ dojenje. Izpodbijana sodba v celoti prezre tudi načela pravičnosti, sorazmernosti in enakih dajatev. Zaščita, ki jo v izpodbijani sodbi pojasnjuje sodišče, je glede na starost otroka in z vidika sorazmernosti neupravičena. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo dejstvo, da je tožnica institut doječe matere grobo zlorabljala, saj je istočasno delala drugje, s toženo stranko pa ni komunicirala in pri tem ni pokazala potrebne aktivnosti za lastno zaščito. Tožnica dalj časa pred odpovedjo ni predložila ustreznega dokazila o dojenju. Odmor med delovnim časom za dojenje potrebujejo delavke, ki so se vrnile na delovno mesto, preden je otrok dopolnil šest mesecev. Glede na dejstvo, da je tožničin sin na dan prenehanja delovnega razmerja že dopolnil šest mesecev, ni nobene potrebe po posebnem varstvu tožnice. Tožena stranka je tekom postopka podala ustrezno trditveno in dokazno podlago glede zlorabe instituta varovanja doječe matere. V zvezi z navedbami, da je bila tožnica na čakanju na delu in je prejemala 100 % nadomestilo plače, opravljala drugo delo in prejemala dohodke, sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, temveč je le zaključilo, da te navedbe niso pravno relevantne. S tem je bila prekršena možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je tožena stranka pravočasno grajala. Napačno je tudi stališče sodišča, da je imela tožena stranka ob zlorabi oziroma drugem delu tožnice v času dojenja na voljo institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ali izredno odpoved. V obravnavani zadevi ni šlo za kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, temveč za zlorabo instituta doječe matere. S temi navedbami je tožena stranka skušala zgolj dokazati, da je imela tožnica izredno dober socialno-ekonomski položaj. Tožena stranka še izpostavlja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem 22. 4. 2011. Temu je tožena stranka izrecno oporekala. Izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

Obe stranki sta vložili še odgovora na pritožbo. Predlagata zavrnitev pritožb. Tožnica je priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V delovnem sporu sodišče presoja zakonitosti odpovedi le v okviru razloga, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 11. 1. 2010. Pri tem je poslovni razlog opredeljen v 1. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je poslovni razlog pri toženi stranki nastopil že v oktobru 2007, ko je bila v skupini B.P. izvedena obsežna reorganizacija dela iz poslovnih razlogov in je bilo posledično ukinjeno delovno mesto tožnice. Iz poslovnega razloga pa je, kot to izhaja iz spisa opr. št. I Pd 1873/2008, tožena stranka že podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 24. 7. 2008. Tako iz obrazložitve sporne odpovedi kot (nezakonite) redne odpovedi z dne 24. 7. 2008 namreč izhaja, da je potreba po delu tožnice prenehala, ker je v posledici reorganizacije pri toženi stranki (spremembe delovnega področja in nalog tožene stranke) prišlo do ukinitve delovnega mesta tožnice “poslovni koordinator na področju CE“. Vrhovno sodišče RS je v zadevah opr. št. VIII Ips 424/2008 z dne 7. 9. 2010 in VIII Ips 427/2008 z 24. 3. 2009 že sprejelo stališče, da bo delodajalec iz istega poslovnega razloga lahko odpovedal delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat. Tožena stranka je v odpovedi v januarju 2010, ki je predmet presoje v tem sporu, navedla, da za tožnico ni imela in tudi v času odpovedi nima ustreznega dela in da je konec leta 2008 prišlo do obsežne reorganizacije, po kateri so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Dikcija te določbe kaže na prekluzivno naravo navedenega roka. Za prekluzivne roke gre namreč v primeru, če je določeno, da s potekom tega roka preneha pravica, v konkretnem primeru pravica delodajalca, da od nastanka poslovnega razloga delavcu lahko še poda odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006).

Posledica izvedene reorganizacije znotraj družbe konec leta 2007 je imela za posledico ukinitev delovnega mesta tožnice, na kar se je tožena stranka sklicevala že v odpovedi z dne 24. 7. 2008. V zvezi s tem je direktor tožene stranke povedal, da je dokončno prenehala potreba tožnice v začetku leta 2009, čeprav potreb po njenem delu ni bilo že leta 2008. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v januarju 2010 je zato prepozna glede na zakonsko določen objektivni rok po šestem odstavku 88. člena ZDR.

Rok za podajo odpovedi je vezan na nastanek poslovnega razloga, torej na nastop prenehanja potreb po delu tožnice zaradi razlogov na strani delodajalca. Morebitne okoliščine na strani delavca na začetek teka tega roka ne vplivajo. Zaključek sodišča prve stopnje, da rok za podajo odpovedi glede na to, da je tožena stranka tožnici zaradi varstva pred odpovedjo po 115. členu ZDR ni smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi (čeprav je dne 24. 7. 2008 tožena stranka prav to storila), v tem času ni tekel, je napačen. ZDR tega ne določa. Zamuda prekluzivnega roka pomeni namreč prenehanje pravice do podaje odpovedi, zato delodajalec po poteku šestmesečnega roka od nastanka poslovnega razloga odpovedi ne more več podati. Podaljšanje roka ni dovoljeno.

Ker je redna odpoved nezakonita zaradi izgube pravice do podaje odpovedi, presoja, ali je bila tožnica deležna posebnega varstva pred odpovedjo iz 115. člena ZDR, za odločitev niti ni pomembna. Do teh pritožbenih navedb tožene stranke, ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ob ugotovitvi, da zaradi ukinitve delovnega mesta delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki več ne obstaja, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za reintegracijo tožnice in na predlog tožnice pogodbo razvezalo z dnem odločitve (22. 4. 2011), ji od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (4. 3. 2010) do navedenega dne priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Takšna odločitev ima podlago v prvem odstavku 118. člena ZDR, po katerem sodišče ugotovi in delavcu prizna obstoj delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. S tako odločitvijo je prvostopenjsko sodišče (konkludentno) zavrnilo tudi predlog tožene stranke za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že dne 4. 3. 2010 in ne ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Izpodbijano sodbo je glede datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi mogoče preizkusiti, zavzemanje tožene stranke za zaključek delovnega razmerja s 4. 3. 2010 pa je neutemeljeno že zato, ker bi bila tožnica glede datuma prenehanja delovnega razmerja v enakem položaju, kot če bi tožena stranka pogodbo zakonito odpovedala. To v primeru odločitve o sodni razvezi kot posebnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki predpostavlja predhodno ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni sprejemljivo. Tudi s strani tožnice zatrjevani očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sploh ni zapisalo, da zahtevek tožnice za plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 4. 3. 2010 do 22. 4. 2011 ni utemeljen. Nasprotno, tožnici je za navedeno obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, tako kot je vtoževala, in sicer od nezakonitega prenehanja do datuma odločitve sodišča prve stopnje.

Tožnica je v tem sporu postavila še zahtevek, da se ji izplača regres za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR. Na podlagi drugega odstavka 131. člena ZDR mora biti regres za letni dopust delavcu izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Glede na postavljeni dajatveni zahtevek je potrebno ugotoviti, da do dneva odločitve sodišča prve stopnje terjatev tožnice iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 še ni zapadla (prvi odstavek 311. člena ZPP), zato zneska 748,10 EUR sodišče prve stopnje v času odločanja še ni moglo naložiti v plačilo toženi stranki.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede višine odškodnine po določbi 118. člena ZDR. Glede kriterija zaposljivosti je potrebno sicer upoštevati, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana pravnica in ima številne delovne izkušnje, iz izvedenih dokazov pa še izhaja, da je tožnica prokuristka v družbi Z.. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 124/2009 z dne 24. 1. 2011 že zavzelo stališče, da možnost nadaljnje zaposlitve, torej sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ne more biti edina odločilna okoliščina pri odmeri odškodnine, saj lahko delavec svoje nadaljnje angažiranje in s tem pridobivanje dohodka uresničuje tudi na druge načine, npr. s podjetniško aktivnostjo. Kljub temu pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje preostalim pravno relevantnim ugotovitvam, ki vplivajo na odmero odškodnino, dalo premajhno težo. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 2. 2005 do 4. 3. 2010, nato pa je bila kot brezposelna prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je šest mesecev prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost. Drugih prejemkov in dohodkov tožnica ne prejema. Ob podaji odpovedi je bila tožnica stara 41 let in je mati dveh mladoletnih otrok. Še vedno je nezaposlena in ne prejema plače. Ob upoštevanju navedenih okoliščin pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica po 118. členu ZDR upravičena do odškodnine v znesku dveh in pol bruto plač (2,5 x 4.674,00 EUR = 11.686,50 EUR), višji zahtevek iz tega naslova pa je pretiran.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 6. točki izreka delno spremenilo tako, da je zvišalo znesek odškodnine po 118. členu ZDR na znesek 11.686,50 EUR,v preostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo zoper odločitev o višini odškodnine na podlagi 118. člena ZDR delno uspela. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti še ustrezen del pritožbenih stroškov glede na njen pritožbeni uspeh, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje na 10 %. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po 24. členu ZOdvT priznalo nagrado za postopek za sestavo pritožbe v višini 788,80 EUR (tar. št. 3210) in 20 % DDV, kar znaša 946,56 EUR, glede na pritožbeni uspeh pa 94,66 EUR. V tem znesku je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbe v roku 8 dni. Pritožbeno sodišče o zakonskih zamudnih obrestih od pritožbenih stroškov tožnice ni odločalo, ker tožnica teh zakonskih zamudnih obresti ni uveljavljala. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.