Jedro

Določbe 2. odstavka 51. čl. ZDSS ni mogoče razlagati drugače kot tako, da v kolektivnem delovnem sporu ni dovoljena posebna pritožba zoper sklep o začasni odredbi, ta sklep pa je lahko takšen, da se začasna odredba izda, ali pa se predlog za njeno izdajo zavrne. V tem sporu gre za kolektivni delovni spor (zaradi kršitev pravic zdravnikov v zvezi z delovnim časom), čeprav je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen še pred vložitvijo predloga zaradi navedene kršitve.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, s katero bi se začasno prepovedalo in zadržalo izvajanje odredbe direktorja nasprotnega udeleženca, opr. št. 244/SF-02 z dne 15.7.2002. Začasna prepoved in zadržanje naj bi se izvršila s takojšnjim nabitjem začasne odredbe na vse oglasne deske nasprotnega udeleženca, kar bi lahko storil predlagatelj ali nasprotni udeleženec. Začasna odredba naj bi stopila v veljavo takoj in veljala še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari. S predlagano začasno odredbo naj bi sodišče prve stopnje predlagatelju naložilo, da na dejanski podlagi te začasne odredbe v roku 40 dni od njenega prejema vloži proti nasprotnemu udeležencu predlog v kolektivnem delovnem sporu zaradi kršitev pravic zdravnikov iz delovnega razmerja v zvezi z delovnim časom, s katerim bo upravičil izdajo začasne odredbe, o čemer mora sodišču predložiti dokazilo, sicer bi začasna odredba prenehala veljati.

Zoper takšen sklep sodišča prve stopnje se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99), pritožuje predlagatelj. Navaja, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 51. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94), saj je izkazano samovoljno ravnanje nasprotnega udeleženca oziroma njegovega direktorja. Z izdajo sporne odredbe o delovnem času naj bi nasprotni udeleženc skušal obiti določila delovnopravne zakonodaje. Nasprotni udeleženec bi delavcem moral izdati posamične sklepe v smislu 23. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Z izvrševanjem sporne odredbe naj bi bile grobo kršene pravice delavcev, saj jim je kratena ena izmed osnovnih pravic, to je pravica do uveljavljanja varstva pravic iz delovnega razmerja. Delavci namreč niso prejeli sklepov, zato se nanje tudi ne morejo pritožiti. Zavajajoče naj bi bilo sklicevanje nasprotnega udeleženca, da je sporno odredbo izdal na podlagi zahteve Ministrstva. Ministrstvo nasprotnemu udeležencu ni nalagalo izdaje kakršnekoli odredbe o spremembi dolžine delovnika oziroma spremembi dolžine polnega delovnega časa zdravnikov, ampak mu je naložilo le pripravo in obravnavo analize in ukrepov za bolj racionalno organizacijo in izkoriščenost delovnega časa. Tudi sanacijski načrt nasprotnega udeleženca ne zahteva izdaje kakršnegakoli akta o spremembi dolžine delavnika ali polnega delovnega časa zdravnikov. Z izpodbijano odredbo direktorja nasprotnega udeleženca naj bi bilo tudi kršeno določilo 44. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj takšna ureditev (delovnega časa) ni usklajena s potrebami delavcev, drugih delovnih ljudi in občanov. Verjetnost obstoja terjatve, kot pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, naj bi bila izkazana že s tem, da nasprotni udeleženc tako pomembnega področja delovnega razmerja, kot je delovni čas, ni uredil z izdajo ustreznih individualnih sklepov delavcem, zoper katere bi ti lahko uveljavljali varstvo svojih pravic, temveč naj bi to obveznosti skušal preskočiti in spremembe uveljaviti z odredbo. Nevarnost nastanka nenadomestljive škode naj bi bila izkazana s tem, da uveljavitev sporne odredbe pomeni bistveno zoženje obsega pravic za zdravstveno varstvo, kar ob že tako premajhnem številu zdravnikov pomeni poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva državljanov Republike Slovenije. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni dovoljena.

Izpodbijani sklep sicer vsebuje pravni pouk, da je zoper ta sklep dopustna pritožba v roku 3 dni po prejemu pisnega odpravka sklepa, vendar je ta pravni pouk napačen. Prvi odstavek 51. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) namreč določa, da sodišče med postopkom lahko tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Nadalje določa, da mora sodišče o predlogu odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh, če udeleženec predlaga izdajo začasne odredbe iz navedenih razlogov. Drugi odstavek 51. čl. ZDSS pa določa, da zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni posebne pritožbe.

Na podlagi prvega odstavka 51. čl. ZDSS pa je lahko izdan sklep po uradni dolžnosti ali pa na predlog udeleženca za izdajo začasne odredbe. Sklep, izdan na predlog udeleženca je lahko tak, da sodišče predlagano začasno odredbo izda ali pa, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Drugi odstavek 51. čl. ZDSS se zato nanaša tako na sklep sodišča, s katerim je to v kolektivnem delovnem sporu izdalo začasno odredbo (bodisi na predlog udeleženca ali pa po uradni dolžnosti) kot na sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

V kolikor bi zakonodajalec želel določiti, da posebna pritožba ni dovoljena le zoper sklep, s katerim se začasna odredba izda, da pa je dovoljena zoper sklep, s katerim se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, potem bi to tako zapisal. Določbe drugega odstavka 51. čl. ZDSS pa ni mogoče razlagati drugače kot tako, da v kolektivnem delovnem sporu ni dovoljena posebna pritožba zoper sklep o začasni odredbi, ta sklep pa je lahko takšen, da se začasna odredba izda ali pa, da se predlog za njeno izdajo zavrne.

Nobenega dvoma ni, da gre v tem sporu za kolektivni delovni spor, čeprav je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen še pred vložitvijo predloga. To je razvidno tako iz navedb samega predlagatelja, ki je v predlogu za izdajo začasne odredbe napovedal tudi vložitev predloga, s katerim bo sprožil kolektivni delovni spor, v predlagani začasni odredbi pa je predvidel tudi 40 dnevni rok, v katerem bi s sprožitvijo kolektivnega delovnega spora upravičil izdano začasno odredbo, kot iz vsebine sporne odredbe nasprotnega udeleženca.

Glede na to, da zoper izpodbijani sklep ni posebne pritožbe, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. tč. prvega odstavka 365. čl. ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.