Jedro

Prav te okoliščine, da je prav ta cesta obenem tudi edina cestna povezava med zaselkom M. in K. ter da se kot takšna uporablja za komunalne in druge storitve, ki so po svoji naravi eksistenčnega pomena, po mnenju pritožbenega sodišča zadoščajo za kvalifikacijo težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 28.04.2005 zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep o začasni odredbi z dne 28.04.2005 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Začasna odredba je tožencema nalagala takojšnjo odstranitev cestne zapore na cesti, ki povezuje K. z zaselkom M., in sicer na delu, ki poteka po južnem delu parcele 4542/1 k.o. S. in vzpostavitev prevoznosti ceste ter jima prepovedovala do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari izvajati na cesti posege, s katerim bi omejevala njeno prevoznost. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora tožene stranke ocenilo, da so tožniki sicer izkazali verjetnost svoje terjatve v tej pravdni zadevi, niso pa izkazali druge potrebne predpostavke iz 272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki mora biti izpolnjena, da lahko sodišče izda začasno odredbo.

Zoper sklep se pritožujejo tožniki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajajo, da je za izdajo začasne odredbe izpolnjena tudi druga predpostavka iz 2.odst. 272.čl. ZIZ in sicer dejstvo, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Glede nastanka težko nadomestljive škode pritožba trdi, da ta grozi zdravju prvega tožnika, čigar starost - vstopa v 90.leta, kaže na veliko verjetnost okvare zdravja in potrebo po tuji pomoči. Ta nevarnost torej v obravnavanem primeru ni zgolj pavšalno zatrjevana in abstraktna kot meni sodišče prve stopnje. Pri tretjem tožniku je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo o lokaciji njegove obrtne delavnice. Zaselek M. ob odprtju delavnice ni bil evidentiran v Republiki Sloveniji, zato mu je pristojni upravni delavec dodelil naslov prvega slovenskega zaselka MR., s parcelno številko pa je lokacija obrtne dejavnosti tretjega tožnika zanesljivo določena in sodi na območje zaselka M. Tretji tožnik tako opravlja obrtno dejavnost v tem zaselku in sicer zaradi zagotavljanja socialne in materialne varnosti, kateri je namenjena tudi vzreja rib. Neživljenjsko in formalistično obravnavanje konkretnega primera povzroča tožniku nevzdržne življenjske razmere. Sploh pa se nasilje s strani tožene stranke nadaljuje, saj je druga tožnica bila v začetku leta fizično napadena in ob tem ji je bil uničen tudi fotoaparat, zoper toženi stranki je bilo pri sodišču uvedenih več kazenskih postopkov zaradi nasilnih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje nazadnje izključuje nevarnost ob prehodu državne meje, ker naj le-ta ne bi bila varovana. Pritožniki pa menijo, da je prehod meje nezakonit ne glede na stopnjo varovanosti meje, na kar kažejo tudi posledice nezakonitega prehoda v znanem primeru J. Zato ne vidijo razlogov za njihovo drugačno obravnavanje.

Pritožba je utemeljena.

Po 272.čl. ZIZ sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo nastala, pri čemer mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi dejstvo, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali pa, da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožniki so v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevali, da je le-ta potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

Sodišče prve stopnje je pri presoji teh predpostavk pravilno izhajalo iz dejstva, da zahtevajo tožniki začasno odredbo z vsebino, ki je identična vsebini tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved nadaljnjega motenja, pravilno je ugotovilo tudi, da gre za tako imenovano regulacijsko začasno odredbo ter da je pogoje za njeno izdajo treba presojati zelo restriktivno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniki niso uspeli izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, zato je njihov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Težko nadomestljiva škoda je pravni standard. Ker pojem težko nadomestljive škode ni podrobno definiran, mora sodišče v vsakem primeru posebej oceniti, ali je glede na zatrjevane okoliščine verjetno, da bo takšna škoda nastala. Kaj vse je lahko težko nadomestljiva škoda, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča preozko in zato v obravnavani zadevi napačno razlagalo. Ni namreč nujno, da mora biti škoda materialna, saj je še težje nadomestljiva ali pa skoraj nenadomestljiva ravno tista škoda, ki nekomu nastane, pa se da le zelo težko ali pa sploh ne materialno ovrednotiti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da imajo tožniki nepremičnine v zaselku M., da je cesta, na kateri je prišlo do motilnega ravnanja, edina cestna povezava zaselka M. po slovenskem ozemlju s K. ter da je zaradi motilnega ravnanja s strani tožene stranke njena uporaba tožnikom onemogočena. Verjetnost terjatve je namreč ocenilo za izkazano. Prav te okoliščine, da je prav ta cesta obenem tudi edina cestna povezava med zaselkom M. in K. ter da se kot takšna uporablja za komunalne in druge storitve, ki so po svoji naravi eksistenčnega pomena, pa po mnenju pritožbenega sodišča zadoščajo za kvalifikacijo težko nadomestljive škode. Glede na navedeno vsekakor niso potrebne dodatne utemeljitve tožnikov o tem, da so zaradi tega še kako drugače oškodovani. Že dejstvo, da ne morejo priti do zaselka M. po ozemlju Republike Slovenije temveč morajo v ta namen uporabiti drugo cesto, ki poteka po ozemlju Republike Hrvaške in zaradi tega vsakokrat prestopiti državno mejo, predpostavlja težko nadomestljivo škodo. Te zato ni potrebno dokazovati v postopku izdaje začasne odredbe na način, za katerega se je opredelilo sodišče prve stopnje, ki je, kot rečeno, pravni standard težko nadomestljive škode preozko interpretiralo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo zavrnilo (2.tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi 15.čl. ZIZ).

Ker je odločitev o pravdnih stroških v postopku odvisna od končnega uspeha strank v pravdi in zato v zdajšnji fazi postopka še ni mogoče odločiti o tem, katera stranka bo stroške v postopku zavarovanja znotraj pravde morala nositi, je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.