Jedro

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 30. 12. 2015. Ob tako ugotovljenem datumu vročitve izpodbijane odločbe je tožniku 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 31. 12. 2015 in se je iztekel 29. 1. 2016. Tožnik je prvo, nato dopolnjeno vlogo v smislu tožbe zoper izpodbijano odločbo na Upravno sodišče Republike Slovenije poslal 27. 2. 2016 po elektronski pošti, na javno objavljeni kontaktni elektronski poštni naslov tega sodišča. Tudi če sodišče kot datum vložitve tožbe upošteva navedeni datum, je bila tožba vložena po poteku z zakonom določenega 30-dnevnega roka. Prepozno tožbo mora sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Zakon sodniku ne nalaga dolžnosti, da odpira pošto, ki jo prejme na svoj elektronski poštni naslov (sploh če gre za pošiljatelje izven sodnega sistema), med katero so lahko tudi morebitna sporočila strank, in mu tudi ne nalaga dolžnosti, da takšna sporočila odstopa oziroma prepošilja pristojnemu sodišču. Stranka, ki sporočilo pošlje na elektronski poštni naslov sodnika, se zato ne more zanašati oziroma pričakovati, da bo sodnik sporočilo (namesto nje) posredoval pristojnemu sodišču.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani dne 27. 2. 2016 po elektronski pošti poslal vlogo, v kateri je navedel, naj se njegov odziv na sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice v zadevi Su 784/2015 šteje za tožbo zoper zavrnilno odločbo o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju BPP). Sodišče ga je s pozivom, št. II Upr 204/2016-2 z dne 7. 3. 2016, pozvalo, naj nepopolno vlogo z dne 27. 2. 2016, če je mišljena kot tožba v upravnem sporu, dopolni tako, da bo imela vse z zakonom predpisane sestavine in jo tudi lastnoročno podpiše (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, ter 108. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, katerega določbe se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporabljajo za tista vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena).

2. Na poziv se je tožnik odzval z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 4. 4. 2016. V njej je navedel, da v upravnem sporu izpodbija odločbo, št. Bpp 353/2015 z dne 3. 12. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ker mu ni bila dodeljena BPP v zadevi P 68/2011. Meni namreč, da izpolnjuje vsebinske pogoje za dodelitev BPP, in to utemeljuje v nadaljevanju vloge. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in nadomesti z novo, ki mu bo določila odvetnika za omenjeno zadevo. Tožnik je tudi predložil izpodbijano odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, s katero je predsednica navedenega sodišča, višja sodnica A.A., kot pristojni organ za BPP zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z dne 4. 11. 2015 kot neutemeljeno. S to prošnjo je tožnik uveljavljal dodelitev BPP v obsegu odvetniškega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku, vodenim pod opr. št. P 68/2011 pred Okrajnim sodiščem v Idriji.

3. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo opozarja, da je tožba vložena prepozno. Če je sodišče ne bi zavrglo, pa toženka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Tožnik se namreč sklicuje na nova dejstva in dokaze, ki jih v upravnem postopku ni uveljavljal in ki so zato nedopustne tožbene novote, sklicuje se tudi na določena neizkazana dejstva, njegove ostale navedbe pa so po oceni toženke pavšalne oziroma nerelevantne.

4. Tožnik v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 23. 5. 2016, odgovarja, da je bila tožba vložena pravočasno in da je bila tudi (izražena) volja za tožbo zoper izpodbijano odločbo. Pri tem se sklicuje na svoje elektronsko sporočilo g. B.B. in ge. A.A. z dne 20. 1. 2016, katerega vsebino delno povzema. Vlogo, sicer označeno kot pritožba, sodišče lahko obravnava kot tožbo, saj ni vezano na kvalifikacijo vloge s strani stranke. Vloga je bila pravočasna in po pozivu pravočasno dopolnjena tako, da se jo lahko obravnava. Glede na navedbe toženke dodaja, da kot pravni laik ne more vedeti, da je treba vse relevantne navedbe podati čim prej, saj mu ni bila nudena strokovna pomoč, čeprav gre za zadevo, v kateri je prizadet njegov lastninski in posestnopravni položaj. V nadaljevanju zavrača stališča toženke. Sodišču napoveduje predložitev dodatnih dokazov. V tem smislu je to sodišče 24. 6. 2016 prejelo tožnikovo vlogo, prvotno naslovljeno kot pritožba zoper ugoditveno sodbo v zadevi P 68/2011, na katero pa je tožnik ročno jasno dopisal, da gre za dokaze za to, da bi mu v zadevi P 68/2011 morala biti priznana BPP. Kot izrecno navaja, v prilogi v vednost pošilja argumente za dodelitev BPP v omenjeni zadevi. Priložil je izvod svoje pritožbe na Okrajno sodišče v Idriji zoper sodbo v zadevi P 68/2011, izdano 18. 5. 2016, in kopijo predpogodbe o prodaji nepremičnine z dne 29. 12. 2013. 5. Sodišče je moralo tožbo zavreči. 6. ZUS-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

7. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZUS-1 se tožba vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti. Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugemu organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika (tretji odstavek 29. člena ZUS-1).

8. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana odločba, s katero je bil končan BPP postopek, tožniku vročena 30. 12. 2015. Iz dokazila o poštnem vročanju navedene odločbe je namreč razvidno, da se osebna vročitev odločbe tožniku dne 15. 12. 2015 ni dala opraviti in da je bilo zato tega dne tožniku v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o tem, s poukom, kje lahko pismo z odločbo prevzame v roku 15 dni, in opozorilom o pravnih posledicah, če tega ne bo storil. Tožnik pisma z odločbo v 15-dnevnem roku ni dvignil. Zato na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 in tudi ustaljeno sodno prakso, velja, da je bila vročitev odločbe tožniku opravljena zadnji dan 15-dnevnega roka za prevzem odločbe, to je 30. 12. 2015. 9. Ob tako ugotovljenem datumu vročitve izpodbijane odločbe je tožniku 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 31. 12. 2015 in se je iztekel 29. 1. 2016. 10. Tožnik je prvo, nato dopolnjeno vlogo v smislu tožbe zoper izpodbijano odločbo na Upravno sodišče Republike Slovenije poslal 27. 2. 2016 po elektronski pošti, na javno objavljeni kontaktni elektronski poštni naslov tega sodišča. Tudi če sodišče kot datum vložitve tožbe upošteva navedeni datum, je bila tožba vložena po poteku z zakonom določenega 30-dnevnega roka. Prepozno tožbo mora sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 11. Tožnik sicer meni, da je tožbo vložil pravočasno, in se sklicuje na svoje elektronsko sporočilo z dne 20. 1. 2016. Sodišče mu pri tem ne more slediti. Iz tožnikovih vlog je mogoče razbrati, da naj bi tožnik omenjeno sporočilo, v katerem je navedel, naj se ta dopis šteje tudi kot pritožba zoper zavrnilno odločbo glede dodelitve BPP, dne 20. 1. 2016 po elektronski pošti poslal na elektronska poštna naslova (sodnikov Okrožnega sodišča v Novi Gorici) B.B. in predsednice A.A. Pri tem ne gre za javno objavljeni kontaktni elektronski poštni naslov sodišča oziroma organa za BPP, ampak za naslov elektronske pošte sodnika, sicer službeni, ki pa ni javno objavljen in ni namenjen sprejemanju vlog strank. Sporočila, ki je poslano na takšen elektronski poštni naslov sodnika in ne na javno objavljeni kontaktni naslov sodišča oziroma organa za BPP, ni mogoče opredeliti kot vloženega pri sodišču oziroma organu za BPP (glej določbe 105b. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in določbe 63. do 65. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Zakon sodniku ne nalaga dolžnosti, da odpira pošto, ki jo prejme na svoj elektronski poštni naslov (sploh če gre za pošiljatelje izven sodnega sistema), med katero so lahko tudi morebitna sporočila strank, in mu tudi ne nalaga dolžnosti, da takšna sporočila odstopa oziroma prepošilja pristojnemu sodišču. Stranka, ki sporočilo pošlje na elektronski poštni naslov sodnika, se zato ne more zanašati oziroma pričakovati, da bo sodnik sporočilo (namesto nje) posredoval pristojnemu sodišču. 12. Tudi sicer v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče govoriti niti o nevednosti niti o očitni pomoti tožnika v smislu določb tretjega odstavka 29. člena ZUS-1. V pravnem pouku izpodbijane odločbe je bil tožnik jasno in tudi pravnemu laiku razumljivo seznanjen, v katerem roku in kam je treba vložiti tožbo zoper odločbo: na to sodišče v 30 dneh od vročitve odločbe. Sporočilo, ki naj bi se štelo tudi kot tožba zoper izpodbijano odločbo, je kljub temu poslal na naslova elektronske pošte predhodno navedenih sodnikov Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Da bi bilo to posledica očitne pomote tožnika, iz njegovih navedb ne izhaja.

13. Ker glede na povedano tožbe zoper izpodbijano odločbo tožnik ni vložil pravočasno, jo je moralo sodišče kot prepozno vloženo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. Sklep o zavrženju tožbe pomeni, da niso izpolnjene z zakonom določene predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe. Sodišče se zato do tožbenih navedb po vsebini ni opredeljevalo. Zato tudi ni opravilo glavne obravnave in ne izvajalo v utemeljitev tožbe predlaganih dokazov.