Jedro

V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da preferencialna obravnava blaga ni upravičena. Tožnik je bil povabljen v postopek, s pozivom, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku. Za tožečo stranko B.B.B. d.o.o. se je postopek končal ugodno, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj ji stroškov ni priznala.

Izrek

1. Tožba tožnika A.A.A. d.o.o. se zavrne. 2. Tožbi tožnika B.B.B. d.o.o. se ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 23. 10. 2006 v točki IV. izreka odpravi in v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek. 3. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo prvega tožnika zoper odločbo Carinskega urada C. št. ... z dne 8. 7. 2003, s katero je bil obema tožnikoma solidarno v obnovljenem postopku carinjenja obračunan carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po deklaraciji carinske izpostave D. št. ... z dne 22. 4. 1998 v višini 607.927,00 SIT (točka I. izreka). S točko II. izreka je ugodila pritožbi drugega tožnika B.B.B. d.o.o. in prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na tega tožnika, odpravila. Zavrnila je zahtevek obeh tožnikov za povračilo stroškov (točka III. In IV. izreka). Po navedeni enotni carinski listini (ECL) je tožnik kot deklarant za prejemnika blaga - družbo B.B.B. d.o.o. sprostil v prost promet osebni avto, za katerega je bila carina obračunana po 12,20% preferencialni carinski stopnji, ker je bilo prijavljeno poreklo blaga iz Nemčije, po potrdilu o prometu blaga EUR.1 št. C ... . Po mnenju tožene stranke je carinski urad prve stopnje ravnal pravilno, ko je v obnovljenem postopku carinjenja prvemu tožniku naložil doplačilo carinskega dolga. Obnova postopka se je začela s sklepom, potem ko je carinski urad izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju pripeljala do drugačne odločitve v obsegu preferencialne obravnave blaga. Gre za naknadno pridobljene podatke od nemških carinskih organov. Tuja carinska administracija je na obravnavano potrdilo o prometu EUR 1. na hrbtni strani zapisala ugotovitev, iz katere izhaja, da ta listina ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar pomeni, da za to blago ne veljajo ugodnosti po Sporazumu, ki veljajo le ob predložitvi potrdila o prometu EUR 1. po določbi 16. člena Protokola IV Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - mednarodne pogodbe št. 13/97). V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka odgovarja na obširne pritožbene ugovore in poudari, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje utemeljenosti odločitve carinskega organa prve stopnje glede obračuna doplačila carinskega dolga v obnovljenem postopku. Ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen z dokazi (tudi z uradnim prevodom nemškega dopisa), vendar tožnik na dopis ni odgovoril. Kot neutemeljene tožena stranka zavrne pritožbene zahteve o dostavi različnih pooblastil. Postopek je bil obnovljen po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 - 52/02, v nadaljevanju ZUP). Brezpredmetne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge podlage za obnovo postopka. Določba 154. člena CZ sploh ni bila uporabljena in tudi ni šlo za napako carinskega delavca. Zavrne tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije. Ugotavlja, da pritožba obravnava zadevo, kot da bi šlo za kazenski postopek ugotavljanja odgovornosti za kaznivo dejanje ponarejanja listin in s tem v zvezi izvajanjem različnih postopkov za ugotavljanje kdo, kaj, kje, kako, na kakšen način je določeno listino ponaredil. Vsa ta vprašanja sploh niso bistvena, ker je pomembna le ugotovitev, da listine, s katerimi je bila v carinskem postopku uveljavljena preferencialna obravnava blaga, preferencialnega porekla ne izkazujejo, ker so bile ali izdane neupravičeno ali pa ponarejene, kar izhaja iz postopkov preverjanja teh listin. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podlaga iz Carinskega zakona za izvršitev izpodbijane odločbe nepravilna. Tožena stranka je ugodila pritožbi drugega tožnika, ker je ugotovila, da je bil zamujen enomesečni rok rok za obnovo postopka napram družbi B.B.B. d.o.o. (1. točka 260. člena ZUS) in zato niso bili izpolnjeni formalno pogoji za obnovo postopka. Obenem pa je potekel tudi objektivni petletni rok (5. točka 260. člena ZUP), zato obnovo postopka tudi po tej točki ni več mogoča. Zahtevane stroške prvega tožnika, je tožena stranka zavrnila na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP. V zvezi z zahtevo drugo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, pa tožena stranka pojasni, da je zaradi ugotovitve višine stroškov postopka, do vrnitve katerih je upravičen prejemnik blaga (B.B.B. d.o.o.), dne 10. 5. 2006 poslala dopis njegovemu pooblaščenemu odvetniku, s pozivom, naj v toku 8 dni od prejema dopolni svoj zahtevek za povračilo stroškov postopka z dostavo računa, ki ga je za zastopanje v navedeni zadevi izstavil stranki. Odvetnik v navedenem roku, niti do izdaje odločbe, na dopis ni odgovoril, zato je tožena stranka zahtevek zavrnila.

Pooblaščenec tožnikov vlaga tožbo v imenu obeh tožnikov, z navedbo, da se drugo tožeča stranka pritožuje (pravilno toži), zaradi zavrnitve stroškov postopka. Obširna tožba je vložena iz vseh tožbenih razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Ugovarja pooblastilu državne podsekretarke E.E., ki je podpisala izpodbijano odločbo. Meni, da je carinski organ stranki popolnoma onemogočil dokazovanje in v nadaljevanju ponavlja pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo obnovo postopka. Ponavlja tudi pritožbene navedbe v zvezi z opustitvijo ovadbe kaznivega dejanja ali storilca. Nadalje obširno navaja stališče glede potrdila o poreklu in pri tem citira člene mednarodnega sporazuma ter člene Zakona o splošnem upravnem postopku. Citira prof. dr. Z.Z. v zvezi s pomenom načel v upravnem postopku, meni, da se odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Gre pa tudi za kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Nepopolno in zmotno ugotovljeno je bilo dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 53. člena CZ, in glede podpisnika deklaracije. Ponavlja pritožbene navedbe glede stvarne in krajevne pristojnosti carinskih uradov. Opozarja na selektivno uporabo 154. člena CZ ter ponovno poudarja, da je tožena stranka samovoljno in arbitrarno zavrnila dokazne predloge ter sklepno sodišču predlaga, da odloči na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o upravnih sporih, oziroma, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in v zvezi s tožbo drugega tožnika izpostavlja, da tožnik stroškov postopka ni izkazal in se pri tem sklicuje na 14. člen pravilnika o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS št. 86/05) ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožečima strankama po pooblaščencu.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1: Tožba prvega tožnika ni utemeljena.

Skladno z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče o tožbi odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in tudi ostale tožbene ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene.

Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka E.E. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št . 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa, ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka E.E. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 031-1/2003 z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem upravnem sporu, je prvostopni carinski organ v obnovljenem postopku, potem ko je bil sprejet sklep, s katerim je bil obnovljen postopek carinjenja za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. ... Carinske izpostave D. z dne 22. 4. 1998 v obsegu preferencialne obravnave blaga naknadno obračunal carinski dolg. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da preferencialna obravnava blaga ni upravičena. Zato je bil v obnovljenem postopku določen znesek doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo sproščeno po navedeni carinski deklaraciji. Sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopne odločbe, pri čemer je bil v obnovljenem postopku tožnik povabljen v postopek (dopis z dne 6. 6. 2003), s pozivom, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku. Na ta dopis tožnik ni odgovoril. Drugih dokazov, ki bi izkazovali upravičenost preferencialne obravnave blaga tožnik niti ne zatrjuje niti ne izkazuje. Ob tem sodišče dodaja, da kljub temu, da prvostopna odločba ni izrecno odločila, ali prejšnja odločba, ki je predmet obnove ostane v veljavi ali se odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (270. člen ZUP), ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj gre v obravnavanem primeru za takšne okoliščine, da ni mogoče odpraviti pravnih posledic, ki jih je povzročila prejšnja odločba. Gre namreč za carinsko deklaracijo, ki vsebuje še druge pomembne podatke za izvedbo carinskega postopka in se zato sodišče strinja s toženo stranko, ko navaja, da iz prvostopne odločbe jasno izhaja, v katerem obsegu je nadomeščena vsebina carinske deklaracije. Ostale tožbene ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene, kolikor so enaki kot v pritožbi, iz istih razlogov, kot jih navaja tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je bil postopek v obnovljenem postopku procesno pravilno peljan, stranki je bila dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah iz postopka, ni bila kršena stvarna ali krajevna pristojnost carinskih uradov in tudi ni prišlo do kršitev temeljnih načel ZUP.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 ker dejansko stanje, ki je za odločitev v tem upravnem sporu relevantno ni predmet tožbenih ugovorov.

K točki 2 izreka: Tožba drugotožnika B.B.B. d.o.o je utemeljena.

Tožnik izpodbija IV. točko izreka izpodbijane odločbe, torej v delu, v katerem je bil njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnjen. Tožena stranka je njegov zahtevek zavrnila, ne da bi pojasnila pravno podlago, na podlagi katere je tako odločila, morebitno kasnejše navajanje predpisov v odgovoru na tožbo (Pravilnik o stroških v upravnem postopku) pa ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve. V določbi 2. odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izguba časa in zaslužka). V obravnavanem primeru se je postopek za tožečo stranko B.B.B. končal ugodno, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj tožniku stroškov ni priznala. Razlogi tožene stranke, da je zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnila, ker pooblaščeni odvetnik ni dostavil računa, ki naj bi ga izstavil stranki, niso relevantna zakonska podlaga za zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov. Tožeča stranka B.B.B. d.o.o. je povrnitev stroškov zahtevala v pritožbi, kot to določa 1. odstavek 116. člena ZUP. Ker tožena stranka torej ni navedla pravne podlage za svojo odločitev, je takšna odločitev nezakonita in je zato sodišče tožbi drugega tožnika v tem delu na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v tem obsegu v ponovni postopek na podlagi 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 3 izreka: Sodišče je upoštevaje prehodno določbo 104. člena ZUS-1, o stroških odločalo na podlagi 23. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS), upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04/14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS in je na podlagi 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 63/04, dalje ZPP-UPB2) in glede na uspeh v pravdi, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.