Jedro

Ugotoviti je, da je tožnik kršil pravilo o prednostni cesti. Ker nasprotnemu udeležencu, torej vozniku tovornega vozila ni moč očitati ravnanja v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, saj je bilo ugotovljeno, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti (48 km/h) ter po prednostni cesti in v skladu s postavljenimi znaki (prometna signalizacija glede obvoza je bila postavljena za križiščem), je izključna odgovornost za nastanek prometne nezgode na strani tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.817,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I. izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 74,00 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kršilo določbe postopka, ko je kot prepozne zavrnilo dokaze: skico prometne situacije v času prometne nesreče ter skico, kot bi morala biti v času prometne nesreče, zaslišanje priče A.P. ter postavitev novega izvedenca prometne stroke. S predloženimi dokazi je tožnik hotel izpodbiti ugotovitev policistov v zapisniku, da je bila v času prometne nesreče hitrost omejena na 40 in ne na 50 km/h, kar bi potrdil A.P., ki je bil v času prometne nesreče član izpitne komisije za vozniška dovoljenja in mu je bila poznana prometna situacija na tem področju. Skico prometne situacije, ki bi naj obstajala v času prometne nesreče, je tožnik sodišču dostavil po prvi glavni obravnavi, vendar je podobna skica z ročno izrisanimi prometnimi znaki vsebuje tudi v spisu sodnika za prekrške, ki je bil predlagan pravočasno. Novi izvedenec bi dopolnil mnenje izvedenca K.R. glede dolžnostnega ravnanja voznika tovornega vozila pri vožnji skozi križišče ter glede možnosti preprečitve prometne nesreče v primeru drugačne vožnje voznika tovornega vozila. Nadalje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožniku očita, da bi lahko preprečil nastanek škodnega dogodka, če bi ravnal dovolj skrbno in bi svoj avto ustavil na mestu popolne preglednosti, česar pa ni storil, temveč je točko preglednosti v levo prepeljal brez zaustavitve. Pri tem spregleda, da talne označbe na fotografijah, ki se nahajajo v pravdnem spisu in spisu sodnika za prekrške ni videti, kar pomeni, da v času škodnega dogodka ni bila vidna. Ob primerjavi fotografij v izvedenskem mnenju v letu 2014 je talna označba dobro vidna tudi iz razdalje 24 metrov (slika št. 2 izvedenskega mnenja), medtem ko dne 26. 8. 2008 talna označba ni vidna niti iz fotografij, ki prikazujejo križišče in so posneti iz neposredne bližine. Tudi izvedenec je na glavni obravnavi ob zaslišanju 5. 2. 2015 pojasnil, da na fotografijah, ki so mu na razpolago te označbe (široke črte V-9) v času nastanka prometne nezgode ni videti. V kolikor talnih označb takrat ni bilo, prometni znak ustavi pa je bil postavljen na področju, kjer ni bilo preglednosti, je tožnik moral zapeljati v križišče, da je lahko videl prihajati z leve strani prihajajoče tovorno vozilo in zato tožniku ni mogoče očitati kršitve, da ni vozila ustavil ob talni označbi, ki je takrat sploh ni bilo. Nadalje se tožnik ne strinja s stališčem sodišča, da je vzrok prometne nezgode samo vožnja tožnika, saj voznik tovornega vozila v križišču, v katerem je prišlo do trčenja, ne bi smel nadaljevati z vožnjo naravnost, ker je bil na drugi strani križišča postavljen prometni znak „prepovedan promet v obe smeri vseh motornih vozil, razen enoslednih“ in znak „obvoz“ s smerjo v desno. Voznik tovornega vozila bi torej v križišču moral zaviti desno, kar pa ni storil, ob zaslišanju pa je voznik F.L.E. pojasnil, da je skozi križišče zapeljal naravnost, ker je neki stranki dostavljal blago, da pa je hitrost vožnje tovornega vozila bila tako visoka, da ni dopuščala zavijanja v križišču, pa je pojasnil tudi izvedenec. Zaključek sodišča temelji zato na zmotnem izvedenčevem prepričanju, da voznik tovornega vozila dokler ne prevozi prometnega znaka „prepovedan promet v obe smeri vseh motornih vozil, razen enoslednih“, ne stori ničesar narobe. Glede na jasno prometno signalizacijo voznik tovornega vozila ne bi smel nadaljevati z vožnjo naravnost v križišču, moral bi zaviti v desno, v primeru vožnje naravnost pa ustaviti pred zgoraj navedenim prometnim znakom, kar pa pomeni, da bi glede na dolžino tovornega vozila obstal na križišču in z njim v celoti onemogočil promet v križišču z leve ali desne, s čimer bi kršil tretji odstavek 45. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Vožnja voznika tovornega vozila je bila takšna, s katero je nevarnost povzročil. Če bi v križišču zavil desno, do trčenja z vozilom tožnika ne bi prišlo, kar ugotavlja tudi izvedenec. Meni, da je krivda za povzročitev prometne nesreče povsem na strani zavarovanca tožene stranke, v najslabšem primeru pa sta oba udeleženca v enakih deležih prispevala k temu, da je do prometne nesreče prišlo, kar pomeni, da bi bilo potrebno presoditi najmanj polovico zahtevanega zneska. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek ter ugotovilo tožnikovo izključno odgovornost za nastanek škodnega dogodka na podlagi naslednjih pravno odločilnih dejstev: - 26. 8. 2008 je prišlo v naselju G.v. med tožnikom in zavarovancem toženke do škodnega dogodka - prometne nesreče, - tožnik je z osebnim vozilom mercedes peljal v smeri iz K. proti G.v., do prometne nesreče je prišlo, ko je zavijal levo na prednostno cesto, - zavarovanec toženke (voznik tovornega vozila) je s tovornim vozilom v smeri iz G.v. pripeljal po prednostni cesti proti križišču, kjer je na desni strani, gledano v smeri njegove vožnje pripeljal tožnik in želel zaviti iz neprednostne ceste levo na prednostno cesto preko voznega pasu, po katerem je peljalo tovorno vozilo, - na kraju prometne nesreče je bila hitrost omejena na 50 km/h, - na prednostni cesti iz smeri G.v. v smeri N. so bili 150 metrov pred križiščem postavljeni trije prometni znaki: nevarnost na cesti, prepovedano prehitevanje vseh motornih vozil, razen enoslednih ter znak popolna zapora, v križišču pa je bil znak, ki je označeval prepoved nadaljevanja vožnje naravnost ter dodan kažipot za smer desno z vsebino Obvoz, - voznik tovornega vozila, ko je prihajal v križišče, ni imel vključen desni smerni kazalec, - voznik tovornega vozila ni ravnal v nasprotju s postavljeno prometno signalizacijo in zato ni ravnal v nasprotju s pravili cestnega prometa, - tožnik ni upošteval prometne signalizacije, ker ni ustavil pred znakom „ustavi“ in je zapeljal na prednostno cesto v trenutku, ko se je po njej pripeljalo tovorno vozilo, zaradi česar je prišlo do trka, - tožnik ni imel slabe vidljivosti pri pogledu v levo (v smeri po kateri je pripeljalo tovorno vozilo), saj bi ob zaustavitvi s sprednjimi kolesi tik pred prečno črto V-9 je imel preglednost v levo na dolžini do 24 metrov, ob zaustavitvi na navedenem mestu bi ob opazovanju prometa v levo preko prometnega ogledala imel preglednost na dolžini do 55 metrov, če pa bi se zaustavil cca. pol metra za prečno črto (kjer bi trčenje vozil najverjetneje izostalo), bi imel preglednost v levo na dolžini okrog 250 metrov, - tožnik je točko preglednosti v levo prepeljal brez zaustavitve vse do mesta trčenja vozil ob sredinski ločilni črti V-2, - tožnik bi nastanek škodnega dogodka lahko preprečil, če bi vozilo ustavil na primernem mestu (pred prečno črto V-9 ali pol metra za prečno črto), - tožnik je zaradi svoje malomarnosti, ko ni upošteval prometne signalizacije, trčil v vozilo zavarovanca toženke.

6. Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila na kraju prometne nezgode po prednostni cesti hitrost omejena na 50 km/h ter zatrjuje, da je bila omejitev 40 km/h, nadalje, da izvedensko mnenje ni popolno v delu, ki se nanaša na dolžnostno ravnanje voznika tovornega vozila pri vožnji skozi križišče, ter da na neprednostni cesti, po kateri je pripeljal tožnik, v križišču ni bilo talnih oznak (široke črte V-9).

7. Neutemeljena so pritožbena izvajanja o tem, da je bila v času prometne nezgode na kraju kjer je do nje prišlo hitrost na prednostni cesti omejena na 40 km/h in ne na 50 km/h. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja, ki ga je izpostavil tožnik že v postopku na prvi stopnji določno opredelilo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovitev temelji na večih dokazih, in sicer slednje izhaja tako iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, kakor tudi iz vsebine policijskega zapisnika, napravljenega na kraju nezgode, izpovedbe policistke, ki je opravila ogled kraja prometne nezgode ter dopisa C.p.P. z dne 18. 7. 2013. V zvezi s tem dejstvom predlagan dokaz z zaslišanjem priče A.P. nedvomno tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni prepozno predlagan dokaz in dejstvo, ki ga navaja tožnik, da je šele kasneje izvedel za naslov te priče, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja nekrivdnega razloga (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP). Pravočasna podaja tega dokaznega predloga ni bila vezana na pričin naslov, zaslišanje le-te bi lahko predlagal tudi preden je pridobil pričin naslov. Sodišče prve stopnje je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil tožnik prekludiran s podajo tega dokaznega predloga v pripravljalni vlogi z dne 18. 7. 2014. Enako velja za v tej pripravljalni vlogi predloženi skici prometne situacije (A12, A13), medtem ko v zvezi z njima podanimi pritožbenimi navedbami, da podobno skico vsebuje tudi spis sodnika za prekrške, ki je bil predlagan pravočasno, predstavlja pritožbeno novoto, saj le-tega tožnik ni zatrjeval v postopku na prvi stopnji, hkrati pa v pritožbi tudi ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem navedene priče in neupoštevanja skic prometne situacije torej tožniku ni bila odvzeta pravica do izjave oziroma kršeno načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), s tem pa sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zavrnitev dokaznega predloga pa tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke v delu, ki se nanaša na dolžnostno ravnanje voznika tovornjaka. Sodišče prve stopnje je izvedencu cestnoprometne stroke utemeljeno verjelo. Izvedenec je izdelal mnenje v skladu s pravili znanosti in stroke, v katerem ni zaznati nepravilnosti, hkrati pa je bil v postopku tudi neposredno zaslišan, prav v zvezi s podanimi pripombami na njegovo pisno izvedensko mnenje s strani tožnika. Ob zaslišanju, pri katerem je tožnik preko svojega pooblaščenca aktivno sodeloval, je izvedenec odgovoril na podane pripombe in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje izčrpno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, v mnenju in njegovi izpovedbi pa ni zaznati kakršnihkoli neskladnosti. Zaradi tega je odločitev sodišča, da ni postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke pravilna, sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s procesnimi določbami ZPP glede izvedencev (243. do 256. člen ZPP), kar pomeni, da ni zagrešilo bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Niso utemeljena pritožbena izvajanja, ko pritožba izpodbija dejansko stanje sklicujoč se na to, da v času škodnega dogodka talne označbe niso bile vidne, ter da voznik tovornega vozila ne bi smel nadaljevati z vožnjo naravnost v križišče. Res je, da na fotografijah v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca in cenilca F.G., ki ga je predložil tožnik v postopku (dokazna listina A4), ni mogoče videti talnih oznak na neprednostni cesti po kateri je peljal tožnik, kar pa ni pravno odločilno za presojo v tej zadevi. Ne glede na to sodišče druge stopnje na tem mestu vendarle dodaja (kar sicer nima dokazne vrednosti in ni vplivalo na presojo), da je iz fotografije označene s številko 2. v dokazni listini A4 razvidno, da je na nasprotni strani neprednostne ceste, po kateri je pripeljal tožnik, ki jo loči prednostna cesta, gledano levo v smeri vožnje voznika tovornega vozila, lepo vidna talna oznaka V-9, iz česar bi bilo sklepati, da je bila enaka oznaka tudi na nasprotni strani ceste (torej tam, kjer se je nahajal tožnik). Ne glede na navedeno pa dejstvo ali je bila vidna oznaka na cestišču V-9 ali ne, ni pravno odločilno v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je imel tožnik zadostno vidljivost, kar pomeni, da je lahko ob povprečni skrbnosti v prometu zaznal po prednostni cesti prihajajoče tovorno vozilo (ki je vozilo v okviru dovoljene hitrosti), saj je imel ob zaustavitvi na primernem mestu (tik pred prednostno cesto) in ob dejstvu, da je bilo na nasprotni strani tudi še prometno ogledalo, vidljivost v levo (od koder je prihajalo tovorno vozilo) najmanj 24 metrov (če bi s sprednjimi kolesi ustavil tik pred namišljeno prečno črto V-9). Pravila namreč narekujejo, da mora voznik v primeru postavljenega Stop znaka vozilo ustaviti in nato zapeljati do točke preglednosti v levo, seveda pred mestom, kjer že poteka prednostna cesta. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni zaustavil na točki preglednosti v levo, temveč jo je prepeljal brez zaustavitve, nedvomno kaže na tožnikovo nedopustno ravnanje v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Ugotoviti je, da je tožnik kršil pravilo o prednostni cesti. S tem, ko je z neprednostne zapeljal na prednostno cesto, ne da bi pred tem pustil mimo tovorno vozilo, ki je pravilno vozilo po svoji strani na prednostni cesti, je ravnal v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP-1(1) (ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka in pred začetkom uporabe Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP). Ker nasprotnemu udeležencu, torej vozniku tovornega vozila ni moč očitati ravnanja v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, saj je bilo ugotovljeno, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti (48 km/h) ter po prednostni cesti in v skladu s postavljenimi znaki (prometna signalizacija glede obvoza je bila postavljena za križiščem), je izključna odgovornost za nastanek prometne nezgode na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je prometno nesrečo povzročil zgolj tožnik s svojim načinom vožnje, ki predstavlja eno hujših kršitev cestnoprometnih predpisov in kar izključuje krivdo zavarovanca toženke (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ(2) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ(3), s tem pa tudi njeno odškodninsko odgovornost (965. člen OZ)(4).

10. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11. Tožnik je s pritožbo v celoti propadel, zato je dolžan sam kriti vse stroške, ki so mu v zvezi z njo nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Voznik mora pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje: - kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna.

Op. št. (2) : Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

Op. št. (3) : Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Op. št. (4) : (1) Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti.

(2) Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in nobena poznejša sprememba v pravicah zavarovanca nasproti zavarovalnici ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine.