Jedro

Smisel začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Izdaja začasne odredbe je zato potrebna, kadar sodišče ugotovi okoliščine, iz katerih, zaradi zagotovitve največje koristi otroka izhaja nujnost, da se vprašanje vzgoje in varstva otroka ter vprašanje stikov začasno uredi še pred meritorno odločitvijo sodišča v sodbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v odločitvi o začasnem zaupanju mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo ter v odločitvi o stikih in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29.12.2010, opr.št. P 2062/2010-IV-10 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da je od 1.1.2011 dalje dolžan prispevati za preživljanje mladoletnih sinov preživnino za vsakega po 170,00 EUR mesečno. S sklepom, ki je predmet pritožbene presoje je zavrnilo nov predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se ji mladoletna sinova dodelita v vzgojo in varstvo, toženec pa naj za njuno preživljanje plačuje po 200,00 EUR mesečne preživnine, hkrati pa naj se med njim in otrokoma uredijo stiki.

Tožnica je v pravočasni pritožbi proti takšni odločitvi uveljavljala vse razloge, ki so opredeljeni v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri tem pa je še posebej izpostavilo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritrjuje sodišču, da je bila začasna odredba glede plačila preživnina že izdana, to pa ne velja glede zaupanja obeh otrok v vzgojo in varstvo in glede določitve stikov. Meni, da je izkazala pogoje za izdajo začasne odredbe tako glede dodelitve otrok v vzgojo in oskrbo materi kot tudi glede stikov. Toženec ji namreč očita, da nima nobene pravice do otrok in stike z njimi preživlja po njegovi lastni presoji. Dogovorov s tožnico ne upošteva in otroka pripelje domov takrat, ko se on tako odloči. Otroka pri tožencu ne delata domačih nalog, sta zmedena zaradi situacije, v kateri sta se znašla, oče pa kupuje njuno naklonjenost z veliko popustljivostjo in kupovanjem različnih oblačil, ki jih ne potrebujeta, ter igrač.

Pritožba je utemeljena.

Iz pritožbe ne izhaja izpodbijanje odločitve o začasni določitvi preživnine v višini 200,00 EUR za vsakega otroka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je sporno razmerje med pravdnimi strankami glede plačevanja preživnine ustrezno začasno urejeno že s sklepom z dne 29.12.2010, s katerim je bila za vsakega od otrok določena začasna preživnina po 170,00 EUR mesečno.

Glede začasnega zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo tožnici ter glede določitve stikov je sodišče zaključilo, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja takšne nedenarne terjatve, vendar pa po mnenju prvostopenjskega sodišča ni podala ustreznih trditev o obstoju pogojev za izdajo začasne odredbe iz 2. in 3. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Začasna odredba je prvenstveno sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa nevarnost, da se onemogoči bodoče izvršbe, ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Namen začasnih odredb je tudi v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred nenadomestljivo škodo (regulacijske začasne odredbe). Smisel začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci (411. člen ZPP) je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Izdaja začasne odredbe bo zato potrebna, kadar sodišče ugotovi okoliščine, iz katerih, zaradi zagotovitve največje koristi otroka izhaja nujnost, da se vprašanje vzgoje in varstva otroka ter vprašanje stikov začasno uredi še pred meritorno odločitvijo sodišča v sodbi.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na zaključku, da predlog za izdajo začasne odredbe ne vsebuje trditev o obstoju navedenih okoliščin, ki so pravno relevantne za presojo ogroženosti koristi otrok, kar pa ne drži. Tožnica je navajala, da otroka živita z njo, hkrati pa se med otrokoma in tožencem izvršujejo stiki. V zvezi s temi je tožnica navedla, da se s tožencem nikakor ne more dogovoriti glede obsega stikov, že doseženega dogovora pa se toženec ne drži. Kot je tožnica navedla, toženec otroka pripelje domov takrat, ko se on tako odloči. Hkrati pa v času, ko sta otroka z njim, nimata nobenega reda. V pritožbi je tudi navedla, da ji toženec očita, da nima nobene pravice do otrok in zato stike z njimi preživlja po svoji lastni presoji. Navedene okoliščine so takšne, da bi, v kolikor so verjetne, lahko pogojevale začasno ureditev razmerij med pravdnimi strankami do pravnomočne končne odločitve v tem postopku (ne le do določenega časovnega trenutka, tako kot je to predlagano v tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe). Iz navedenih razlogov je bilo treba ugoditi pritožbi in razveljaviti izpodbijani sklep v obsegu, razvidnem iz izreka te odločitve ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev (3. točka 365. člena ZPP).