Jedro

Če tožena stranka ni štela za potrebno, da s sistemizacijo določi vrsto in zahtevnost delovnih mest, je za presojo skladnosti uvrstitve delavcev v tarifni razred z določbami panožne kolektivne pogodbe oziroma internimi akti pravno pomembno ugotovitev narave in stopnje zahtevnosti dela, ki ga delavec opravlja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in razveljavilo sklepe tožene stranke o razporeditvi tožnic na delovno mesto in v tarifni ter plačilni razred in komunalno stavbnemu podjetju naložilo, da tožnici razvrsti v V. tarifni razred, ki ustreza zahtevnosti dela, ki ga dejansko opravljata ter zahtevani strokovni izobrazbi, katero tožnice dejansko imajo. Sodišče je ob ugotovitvi, da toženo podjetje v svojih aktih o sistemizaciji nima za potrebe dela za ... sistemiziranih delovnih mest s V. stopnjo zahtevnosti, presodilo, da to dejstvo ne more biti v škodo tožnic. Po zaključku sodišča imajo tožnice pravico do razporeditve na delovno mesto in v tarifni razred glede na delo, ki ga dejansko opravljajo in izobrazbo, ki jo imajo. Zato je tožena stranka dolžna svoje akte prilagoditi dejanskim razmeram in svojim poslovnim potrebam.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo prvostopno sodbo tako, da je stroškovno zavrnilo tožbene zahtevke kot neutemeljene. V razlogih svoje odločitve je poudarilo, da je za presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov pravno odločilna le ureditev v pravilniku o osebnih dohodkih tožene stranke iz leta 1992. Proti pravnomočni sodbi drugostopnega sodišča sta K.Č. in B.K. vložili pravočasno revizijo, v kateri uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navajata, da vsi dosedanji sodni postopki kažejo na to, da sta tožnici z ostalimi delavci podjetja v neenakopravnem položaju. Čeprav sta sklenili delovno razmerje pri toženi stranki kot čistilki, sta kmalu začeli delati na delovnih mestih, ki so razvrščena v V. tarifni razred in se zanje zahteva srednja strokovna izobrazba, to je dokončana štiri letna srednja šola. Ne sprejemata pravne presoje pritožbenega sodišča, da je določitev sistemizacije delovnih mest avtonomna pravica delodajalca in opozarjata, da so v vseh kolektivnih pogodbah dejavnosti dela, za katera se zahteva srednja strokovna izobrazba v trajanju štirih let, razvrščena v V. tarifni razred. Zato predlagata, da se njuni reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je, da je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno. Po prvem odstavku 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) pripada delavcu za delo osebni dohodek v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo in zakonom.

V 30. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. list RS, št. 31/90 - SKPG) - ki jo je v danem primeru uporabiti - je v 1. točki določeno, da prejema delavec za polni delovni čas in predvidene delovne rezultate ob normalnih delovnih pogojih osebni dohodek, ki ne more biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka, določenega v 2. točki tega člena razen v primerih, ki so posebej določeni s to kolektivno pogodbo. V 2. točki 30. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je določen izhodiščni osebni dohodek za IX. tarifnih razredov, ki predstavlja minimalno osnovo, pod katero ni mogoče v panožnih in podjetniških kolektivnih pogodbah ter v pogodbi o zaposlitvi (6. člen) določiti pravic delavcev.

Opredelitev tarifnih skupin v splošni kolektivni pogodbi od enostavnih del v I. razredu, do izjemno pomembnih, najbolj zahtevnih del v IX. razredu, ustreza skupini poklicev in stopenj izobrazbe po tedaj veljavnem šifrantu poklicev in klasifikaciji statistike za prikaz osebnih dohodkov tako, da je prva skupina (enostavna dela) identična iz šifranta poklicev - nekvalificiran, druga stupina (manj zahtevna dela) polkvalificiranim, tretja skupina (srednja zahtevna dela) - nižji strokovni izobrazbi oziroma dveletni šoli, četrta skupina (zahtevna dela) - kvalifikaciji, peta skupina (bolj zahtevna dela) - višja šola oziroma visoka kvalifikacija, šesta skupina (zelo zahtevna) - višja izobrazba, sedma skupina (visoko zahtevna dela) - visoka izobrazba oziroma visoka izobrazba s specializacijo in magisterijem, osma skupina (najbolj zahtevna dela) - visoka izobrazba z doktoratom znanosti ter deveta skupina (izjemno zahtevna, najbolj zahtevna dela), ki je identična osmi skupini iz šifranta poklicev, to je visoka izobrazba z doktoratom znanosti.

Enako opredelitev tarifnih razredov vsebuje tudi 2. točka 16. člena Kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 14/91), ki v 4. točki določa, da se višina osnovnega osebnega dohodka za posamezna delovna mesta pri delodajalcih lahko ugotavlja s sumarnimi, analitičnimi ali kombiniranimi metodami za vrednotenje zahtevnosti del. Kot tehniko razvrščanja je tožena stranka uporabila, kot izhaja iz 12. člena Pravilnika o osebnih dohodkih iz marca 1992, grupiranje oziroma razporeditev zahtevnosti del in nalog v posamezne tarifne razrede odvisno od zahtevnosti dela, usposobljenosti delavcev in odgovornosti za delovni proces oziroma za delo drugih.

Iz omenjenega prikaza sledi, da se posamezni tarifni razredi ne ujemajo s stopnjami izobrazbe v šifrantu poklicev, torej da bi moralo biti delovno mesto s V. stopnjo strokovne izobrazbe uvrščeno v V. tarifni razred.

Ker so bili tarifni razredi po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo opredeljeni zelo splošno, je bila s tem dana možnost specifičnih opredelitev posameznih tarifnih skupin v kolektivnih pogodbah dejavnosti oziroma podjetniških kolektivnih pogodbah. Vendar podpisniki panožnih kolektivnih pogodb - razen v primeru kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti - te možnosti niso izkoristili in je ostala razvrstitev po tarifnih razredih pogojena le z opisi delovnega področja, ne pa s stopnjo strokovne izobrazbe.

Tako tudi Kolektivna pogodba za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo oziroma splošni akt tožene stranke le opisno določata uvrstitev določenih delovnih področij v posamezni tarifni razred. Tako zajema IV. tarifni razred omenjene kolektivne pogodbe dejavnosti med drugim zahtevna administrativno tehnična dela, za katerih opravljanje se zahteva triletna poklicna šola. V metodologiji za oblikovanje, obračunavanje in spremljanje osebnih dohodkov in drugih osebnih prejemkov (priloga k 6. točki 16. člena) so med poklici in delovnimi mesti navedena tudi delovna mesta blagajnika, administratorja, kalkulanta, obračunskega referenta in drugi delavci s poklicem širokega profila. Delovna mesta in poklici, za katerih opravljanje se zahteva srednja strokovna izobrazba, po šolanju v trajanju štirih let, pa so med drugim: administrativno-upravni tehnik, tajnica, knjigovodja, računovodski tehnik, gimnazijski maturant, zahtevnejša poslovno administrativna in finančno računovodska dela ter drugi poklici profila tehnik.

Tožena stranka je v sklepu o organizaciji podjetja z dne 19.4.1990 v poglavju IV. delovno mesto opredelila kot poklic delavca na posameznem delovnem področju. Glede razvrščanja delovnih mest v IX. tarifnih razredov pa omenjeni akt napotuje na uporabo določb panožne kolektivne pogodbe in pravilnika o osebnih dohodkih. Kot prej omenjeno pravilnik o osebnih dohodkih, ki ga je tožena stranka sprejela v marcu 1992, povzema opis delovnega področja in skupine poklicev oziroma delovnih mest (12. člen) po določbi 16. člena Kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo Republike Slovenije. Tako med zahtevnimi deli iz tarifnega razreda IV. šteje tudi zahtevna - administrativno tehnična dela, med bolj zahtevna dela iz tarifnega razreda V. pa med drugimi: zahtevnejša poslovno administrativna in finančno računovodska dela.

Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnic izhajalo iz sklepa tožene stranke z dne 15.12.1992 o njuni razporeditvi na "opravljanje administrativnih del", ki da jih ima tožena stranka sistemizirana. Iz priloženega opisa del in nalog (priloga A 13) pa je razvidno, da je delovno mesto administratorja I., ki se nahaja v sektorju komunale pod delovno enoto nuklearna elektratna, razvrščeno v IV. tarifni razred. V pravilniku o osebnih dohodkih je administrator I. res primeroma naveden med poklici iz IV. tarifnega razreda (zahtevna dela). Sodišče druge stopnje je ob svoji presoji prezrlo, da sta bili tožnici z internim sklepom podjetja razporejeni na opravljanje administrativnih del, torej ne na delovno mesto administratorja I. V aktu o sistemizaciji pa je toženo podjetje pod točko 2/II le določilo, da se njegova dejavnost opravlja v šestih sektorjih, z napotilno normo v točki 1/IV pa je predpisalo glede nazivov delovnih mest in njihovega razvrščanja uporabo določb kolektivne pogodbe dejavnosti in pravilnika o osebnih dohodkih. V omenjenih aktih pa so določene vrste dela in primeroma našteti poklici in delovna mesta, ki se na podlagi ugotovljene zahtevnosti razvrščajo v devet tarifnih razredov. Niti v sklepu o organizaciji podjetja niti v pravilniku o osebnih dohodkih tožena stranka ni natančno določila delovnih mest oziroma navedla del in nalog, ki omogočajo smiselno in racionalno usmerjanje in usklajevanje celotnega delovnega procesa, učinkovito in dinamično spremljanje in razporejanje delavcev in njihovega usposabljanja ter realnega ugotavljanja zahtevnosti dela.

Če tožena stranka ni štela za potrebno, da s sistemizacijo določi vrsto in zahtevnost delovnih mest, je za presojo skladnosti uvrstitve delavcev v tarifni razred z določbami panožne kolektivne pogodbe oziroma internimi akti pravno pomembno ugotovitev narave in stopnje zahtevnosti dela, ki ga delavec opravlja. Tožnici, formalno razporejeni na opravljanje administrativnih del, v ... opravljata po ugotovitvah sodišča prve stopnje zahtevnejša dela vodenja računalniških evidenc oziroma knjiženja materialnih in finančnih dokumentov. Ker naj bi se za opravljanje teh del zahtevala srednja strokovna izobrazba V. stopnje, bi naj tožnici bili upravičeni do razvrstitve v V. tarifni razred. Ker stopnja izobrazbe niti po kolektivni pogodbi dejavnosti niti po splošnih aktih tožene stranke ni odločilna za določitev izhodiščne plače, je takšen zaključek pravno zmoten.

Pravno zmotna pa je tudi presoja pritožbenega sodišča, da tožnici nista upravičeni do zatrjevane razvrstitve, ker je za sistemizirano delovno mesto "opravljanje administrativnih del" relevantna odločitev toženega podjetja o kategorizaciji delovnih mest, ki naj bi temeljila na določbah pravilnika o osebnih dohodkih. Pri tem je ostala prezrta prej omenjena določba pravilnika o osebnih dohodkih in organizaciji podjetja Kostak, ki glede razvrščanja v tarifne razrede administrativna dela loči na zahtevna administrativno tehnična dela (IV. tarifni razred) in zahtevnejša poslovno administrativna in finančno računovodska dela (V. tarifni razred).

Od ugotovitve in ocene ali gre za zahtevna administrativna dela ali zahtevnejša poslovno administrativna in finančno računovodska dela, ki jih tožnice opravljata, je - ob pomanjkanju sistemizacije in opisa delovnih mest pri toženi stranki - odvisna pravilna odločitev sodišča glede uveljavljenega tožbenega zahtevka.

Iz navedenih razlogov je materialnopravna presoja internih aktov tožene stranke o kategorizaciji delovnih mest s strani pritožbenega sodišča zmotna. Opis del in nalog administratorja I., ki ga je sodišče druge stopnje uporabilo kot podlago svoji odločitvi, ne zadošča za presojo skladnosti razvrstitve tožnic v IV. tarifni razred, ob prej navedeni ugotovitvi revizijskega sodišča, da sta z izpodbijano odločbo razporejeni na opravljanje administrativnih del. Sodišče druge stopnje je s tem, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da ugotovi in oceni, ali je administrativna dela, ki jih opravljata tožnici, glede na ureditev v panožni kolektivni pogodbi in pravilniku o osebnih dohodkih tožene stranke iz leta 1992 šteti kot zahtevna ali zahtevnejša administrativna dela. Pri tem pa bo potrebno presoditi tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki je razveljavilo razporeditev tožnic. Odločitev revizijskega sodišča temelji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka, ki je z revizijo uspela, stroškov revizijskega postopka ni zaznamovala.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).