Jedro

Ni mogoče slediti tožničini pritožbeni graji prenizko odmerjene odškodnine. Le-ta bi se glede na število člankov, pri katerih je protipravnost ugotovilo že sodišče prve stopnje, izkazala za nekoliko visoko, ob upoštevanju dodatnih treh člankov, za katere je materialnopravni zaključek o njihovi protipravnosti sprejelo šele sodišče druge stopnje, kot je bilo obrazloženo zgoraj, pa se prisojena odškodnina pokaže kot pravična denarna satisfakcija za nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi spornih objav toženke tožnica morala pretrpeti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. do III. točka izreka).

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka tožnici v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 80.000,00 EUR s pripadki ter da je dolžna toženka v 15 dneh objaviti pravnomočno sodbo v tej pravdni zadevi, pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 6.978,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je na znanje vzelo tožničin delni umik tožbe z dne 14. 3. 2012 in postopek glede zahtevka za plačilo 45.187,78 EUR skupaj s pripadki ustavilo (IV. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev, smiselno pa zgolj zoper njen zavrnilni del in posledično stroškovno odločitev (II. in III. točka izreka), se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava uvodoma graja prvostopni zaključek, da je zgolj pri šestih od presojanih devetnajstih člankov ugotoviti protipravnost ravnanja toženke. Izpostavlja nepravilnost prvostopnega zaključka glede preostalih trinajstih člankov. Očitki, ki jih je bila neupravičeno deležna tožnica tudi v teh člankih, bi po mnenju tožnice pomenili okrnitev osebnega dostojanstva za vsakogar. Gre za neposredno izraženo negativno vrednostno oceno dogajanja v Č.l. in s tem ravnanja tožnice. Sicer pa je mogoče, da celo brez izrecne vrednostne sodbe iz celote in iz povezav izhaja vsebina, ki prizadene dostojanstvo tistega, zoper katerega je usmerjena. Poseg v čast in dobro ime je podan, če so trditve takšne, da vzbujajo do oškodovanca negativne občutke, če so zaradi takšnih trditev ljudje do njega negativno razpoloženi, ga zaničujejo, prezirajo, podcenjujejo ali ga celo imajo za kriminalca, kot je bilo v obravnavanem primeru. Tožnica še izpostavlja dolžnost novinarja zagotoviti, da članek kot celota pri povprečnem bralcu ne bo pustil drugačnega vtisa od tistega, ki bi ga bralec utemeljeno lahko imel na podlagi dovolj verodostojnih informacij. Samo zapisi informacij v pogojniku (naj bi, menda,...) nikakor niso dovolj, da bi pri povprečnem bralcu v kontekstu celotnega članka ustvarili pravilen občutek glede stopnje resničnosti ali dokazanosti zapisanih trditev. Vse navedeno v grajanih trinajstih člankih po prepričanju tožnice ni bilo spoštovano. Sicer pa naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tako je pri presoji članka „Na upravni enoti niti ene začasne prijave“ prvostopno sodišče po mnenju tožnice povsem spregledalo izpovedbo same avtorice članka, da zapisanega ni preverjala, ampak je dodala besedo „menda“, torej se je zavedala možnosti, da je objavljena neresnična informacija in zato ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Glede članka z naslovom „Oporoka s starejšim datumom?“ tožnica izpostavlja dolžnost novinarja, da pri viru, ki želi ostati neimenovan, še posebej skrbno preveri njegovo verodostojnost, saj že sama anonimnost izkazuje možnost neupravičenega in neutemeljenega blatenja posameznikov. Tudi zapisi v članku „Ko postane Č. l. zadnja postaja“ so po mnenju tožnice zavajajoči in do nje zaničevalni. Tožnica v nadaljevanju podrobneje izpostavlja zapise v ostalih člankih, s katerimi naj bi toženka posegla v njeno čast in dobro ime. Graja tudi višino prisojene odškodnine, ki naj bi bila glede na večje število objavljenih prispevkov, izredno negativni vtis, ki so ga le-ti o tožnici v javnosti ustvarili, branost časopisa toženke v regiji kakor tudi glede na obseg škode, ki jo je tožnica morala pretrpeti, znatno prenizka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve tudi temu delu tožbenega zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje zoper obsodilni del prvostopne sodbe (I. točka izreka). Graja nepravilnosti prvostopne presoje oglasa, objavljenega v T. v rubriki „FOP SHOP“, saj naj bi sodišče kljub pravilni ugotovitvi, da gre za izmišljen oglas, namenoma umeščen v primerno rubriko časopisa, za katerega povprečni bralec ne misli, da je resničen, spregledalo, da gre pri sporni objavi za umetniško stvaritev. Zato je pri ocenjevanju njegove vsebine nepravilno uporabilo določila Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), katerega merila so za tovrstna dela povsem neprimerna. Sodba je posledično v tem delu po mnenju toženke nejasna in je ni mogoče preizkusiti (pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka). Izpodbijanemu delu sodbe nadalje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj naj bi sodišče različne novinarske žanre ocenjevalo praktično enako. Pritožba za posamezne članke podrobneje opredeljuje, v katero novinarsko zvrst spadajo. Da gre za posebne in zahtevnejše novinarske zvrsti, po mnenju toženke kaže njihova dolžina, slog ter postavitev znotraj časopisa. Zato pri komentarju in glosi, ki ne obrazložita dejanskega stanja, ampak se predpostavlja, da ju bralec pozna in članek bere zaradi želje po dodatnem mnenju, ne moremo uporabiti istega kriterija povprečnega bralca. Po mnenju toženke se nadalje v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do vzročne zveze med domnevno kršitvijo osebnostnih pravic in zdravstvenimi težavami tožnice, zato ostaja nejasno, v kakšni meri je posamezna sporna objava vplivala na poslabšanje že predhodno načetega zdravstvenega stanja tožnice ter ali ni na to bolj vplivala preiskava in objave na televiziji. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe „v nakazani smeri“. Pritožbene stroške priglaša naknadno, po preteku pritožbenega roka.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa je sodišče prve stopnje za nekatere članke sicer zmotno zaključilo, da pri njih protipravnost ni podana, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Ob upoštevanju števila člankov, pri katerih je že sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo z njimi protipravno poseženo v tožničino čast in dobro ime, kakor tudi tistih, za katere je tak materialnopravni zaključek sprejelo šele sodišče druge stopnje, pa se prisojena odškodnina pokaže kot primerna.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo materialnopravno podlago za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (točke 5 do 7 prvostopne sodbe). Na taki materialnopravno podlagi je glede šestih objavljenih člankov toženke tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je bilo z njimi protipravno poseženo v čast in dobro ime tožnice, kot podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točkah 9-10, 13, 18-19, 22, 25 in 27-29, ki jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema. Zato v nadaljevanju najprej odgovarja še na pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi. Neutemeljena je pritožbena graja toženke, da sodišče prve stopnje pri presoji teh šestih člankov ni upoštevalo, da gre za različne novinarske žanre, ki naj jih ne bi bilo mogoče presojati z enakimi merili. Ne glede na različno tehniko pisanja, ki je značilna za posamezne novinarske žanre (vesti, komentarje, glose,...), so le-ti po mnenju sodišča druge stopnje kot resna novinarska dela vsi podvrženi enakim kriterijem resničnosti in preverljivosti informacij ter ostalim merilom etičnega in skrbnega ravnanja, ki ga novinarjem predpisuje Kodeks novinarjev Republike Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju toženke, da naj bi šlo pri člankih „Kaj se je dogajalo v hotelu za starejše?“ in „Podpisovali kar s prstnim odtisom?“ (članka, objavljena dne 15. 11. 2003) za vesti, torej krajša publicistična besedila, ki so objektivna in v katerih novinar javnost seznani z aktualnimi dogodki, zaradi česar se v njih po mnenju toženke ni bilo mogoče ukvarjati „s pozitivnimi vidiki tožnice“. Po prepričanju sodišča druge stopnje so namreč ravno zato, ker povprečen bralec pri branju te novinarske zvrsti pričakuje objektivno podajanje informacij, imeli toženkini zapisi nepotrjenih informacij, govoric in ugibanj v teh besedilih (kot to podrobneje izhaja iz 9.-10. in 13. točke obrazložitve), ki so vsebovali hude obtožbe in glede katerih tožnici ni bila dana možnost odziva (kot to določa 2. točka Kodeksa) še toliko večjo težo. In to ne glede na to, da je bilo v posameznih delih besedila ustrezno nakazano, da gre za nepotrjene informacije. „Pogojni“ slog pisanja sam zase namreč ni dovolj. Kljub navedbi o nepreverjenosti se je nujno izogibati ustvarjanju občutka pri bralcu, da je prav gotovo“vsaj nekaj na stvari resnice“, ker je zadeva predmet kriminalistične preiskave. Nevarnost ustvarjanja takega vtisa pri bralcu v navedenih dveh člankih izvira tudi iz tega, ker so v istih člankih določene informacije vendarle preverjene oz. uradne (npr. dejstvo, da je v teku kriminalistična preiskava in podobno). Odločilen je torej končni vtis, ki ga pusti članek kot celota na bralcu. Kolikor je „pogojni“ način izražanja le krinka, da se zaobide očiten neposreden napad na posameznika, s tako tehniko pisanja ni izključena nedopustnost „očrnitve“ človeka. Po vsem obrazloženem je pravilen prvostopni zaključek, da si je povprečni bralec ob prebiranju teh dveh besedil ustvaril negativno vrednostno sodbo o tožnici, slednja pa je bila zaradi takega pisanja, ki je poseglo v njeno čast in dobro ime, upravičeno prizadeta.

8. Podobno po prepričanju sodišča druge stopnje tudi drugi dve novinarski zvrsti, ki ju izpostavlja pritožba, namreč komentar in glosa, ne opravičujeta žaljivega pisanja, izražanja negativnih vrednostnih sodb o posamezniku in njegovega zaničevanja. Čeprav je za komentar značilno, da vsebuje tudi avtorjeva pojasnila in pripombe, to še ne pomeni, da so le-ta lahko brez vsakih omejitev. Novinar se mora zavedati, da s tem ustvarja javno mnenje in možnosti izražanja svojega stališča, ki mu jo komentar daje, ne sme izrabiti za očrnitev in zaničevanje posameznika. Po prepričanju sodišča druge stopnje je pravilen prvostopni zaključek, da je toženka v člankih „Zdaj si vsi zatiskajo oči“, „Usluge s papirji ali brez njih“ in „Črna vest ob Č. l.“ s spornimi zapisi (kot le-ti podrobneje izhajajo iz obrazložitve prvostopne sodbe v točkah 18-19, 22 in 27-29) piščeve meje dopustnega izražanja svojega mnenja presegla. Z njimi so bile o tožnici izražene negativne vrednostne sodbe, s čimer je bilo protipravno poseženo v njeno čast in dobro ime. Toženkina pritožbena sklicevanja, da naj bi šlo v navedenih člankih zgolj za komentar širšega družbenega dogajanja in kritiko neučinkovitosti državnih organov, tožničin primer pa naj bi bil samo ilustrativnega značaja, se po presoji sodišča druge stopnje izkaže kot neutemeljeno sprenevedanje. Članek „Zdaj si vsi zatiskajo oči“ se razen krajšega uvodnega in zaključnega odstavka v celoti nanaša konkretno na tožnico in njeno opravljanje dejavnosti, podobno tudi pretežni del glose „Črna vest ob Č. j.“. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, se v vseh teh člankih le tožnica pojavlja z imenom in priimkom, pri tem se na njo sklicuje tudi z neprimernimi besednimi zvezami, kot so “mična in jezična gospa“, „papirje odklanjajoča gospa“, „dobrotnica A.“. V ospredju vseh navedenih besedil je predstavljanje dogajanja v zvezi s tožnico in njenim opravljanjem dejavnosti, način in vsebina pisanja, kakor tudi končni vtis, ki ga branje celotnih besedil pri bralcu pusti, pa tožnico predstavi v negativni luči in pri povprečnem bralcu povzroči negativno dojemanje tožnice, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Komentar širšega družbenega dogajanja, kolikor ga je v navedenih člankih sploh mogoče zaslediti, se pokaže kot drugotnega pomena.

9. Toženka se v svoji pritožbi nadalje zavzema, da bi bilo treba pri oglasu, objavljenem v delu časopisa T. v rubriki „FOP SHOP“ upoštevati, da gre za umetniško stvaritev, ki je ni mogoče podvreči določilom Kodeksa, katerega merila naj bi bila za tovrstna dela povsem neprimerna. Iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve (točka 25) izhaja, da je sodišče navedeno objavo pravilno opredelilo kot izmišljen oglas, ki ga kot takega dojema tudi povprečen bralec. Ker navedeni ugotovitvi (izmišljenosti) ne pripisuje nobene negativne posledice, je razbrati, da sodišče prve stopnje za omenjeni oglas kriterijev Kodeksa, ki zahtevo po točnosti informacij vsebuje že v 1. členu, ni uporabilo. Toženkin pritožbeni očitek, da naj bi prav to sodišče prve stopnje storilo in s tem zanemarilo posebno, „umetniško“ naravo navedene objave, je zato neutemeljen. Je pa sodišče prve stopnje nadalje pravilno presojalo, ali je bilo z objavo take vsebine vendarle protipravno poseženo v tožničino čast in dobro ime. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je tak poseg mogoč tudi z izmišljenimi objavami in „umetniškimi stvaritvami“, kot toženka navedeno objavo opredeljuje v svoji pritožbi. Odločilen je končni vtis, ki ga neko novinarsko ali umetniško delo kot celota pusti pri bralcu. Poleg tega je potrebno, ko je zatrjevan poseg v osebnostno pravico oškodovanca z več besedili v enem mediju v več časovnih obdobjih, vse objave ocenjevati povezano (odločba II Ips 120/98). V obravnavani zadevi je bil sporni oglas v časopisu toženke časovno objavljen po večini zgoraj navedenih člankov, s katerimi je toženka protipravno posegla v tožničino čast in dobro ime, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno (le glosa Črna vest ob Č. l. je bila objavljena dan kasneje). Zgoraj izpostavljene nepreverjene hude obtožbe, ki jih je bila tožnica v časopisu toženke že predhodno deležna (sumljive smrti starostnikov, za katere je skrbela, slaba zdravstvena oskrba, podpisovanje oporok s prstnimi odtisi), so v spornem izmišljenem oglasu ponovljene. Sicer v obliki črnega humorja, s pretiravanji in dovtipi, pa vendar tako, da iz njega povprečni in z aktualnim dogajanjem seznanjeni bralec lahko razbere, na koga se oglas nanaša. Ob upoštevanju vsega navedenega je povsem sprejemljiv prvostopni sklep, da je toženka z objavo takega oglasa nedovoljeno posegla v osebnostno sfero tožnice, v njeno čast in dobro ime.

10. Kot v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja tožnica, bi bilo potrebno tudi po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zaključek o protipravnem posegu v tožničino čast in dobro ime sprejeti še za nekatere od preostalih trinajstih objav, pri katerih sodišče prve stopnje protipravnosti zmotno ni ugotovilo. Članek „Na upravni enoti niti ene začasne prijave“, je bil objavljen 15. 11 2003, torej hkrati in na isti strani kot članka „Kaj se je dogajalo v hotelu za starejše?“ in „Podpisovali kar s prstnim odtisom?“, pri katerih po že zgoraj pojasnjenem gre za protipraven poseg v tožničino osebnostno sfero. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da so v delu članka, kjer je citirana izjava direktorice zdravstvenega doma, kakor tudi v delu, kjer so navedene informacije, pridobljene od strokovnih služb (občine, upravne enote), informacije korektno povzete, njihovi viri pa ustrezno označeni. Drugače pa velja za v istem članku objavljeno informacijo „Oskrbovanci naj bi bili, običajno jih je v domu blizu 70, umirali pogosteje kot ponavadi“. Čeprav je avtorica članka uporabila „pogojni“ slog pisanja, le-ta sam zase, kot že zgoraj omenjeno, ni dovolj. Iz izpovedbe novinarke je sodišče prve stopnje povzelo, da je zapisala to, kar so ji povedali ljudje, s katerimi je govorila in ki ji jih ni potrebno razkriti (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12). Res je sicer, da novinarju virov ni potrebno razkriti, vendar lahko tak vir novinar uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu (4. točka Kodeksa). Sporna informacija o pogostejšem umiranju starostnikov, ki ima še toliko večjo težo, ker gre za ponovitev očitkov iz zgoraj omenjenih hkrati objavljenih člankov, s čimer se ustvarja vtis resničnosti, pa je bila za skrbnega novinarja relativno lahko preverljiva s pridobitvijo statističnih podatkov o umrljivosti starostnikov v tem in drugih domovih po Sloveniji. Ker avtorica članka tega ni storila (tožnica v pritožbi izpostavlja njeno izpovedbo, da tega ni preverjala, ker se je mudilo), je toženka z objavo te nepreverjene informacije v povezavi s hudimi očitki, ki jih je bila tožnica s tem v zvezi s hkratnimi objavami deležna, protipravno posegla v tožničino čast in dobro ime.

11. Podobno kot pravkar obrazloženo velja za hkrati objavljen članek „Oporoka s starejšim datumom?“. V njej se v obliki citirane izjave neimenovanega vira tožnici med drugim očita napeljevanje k ponarejanju in antidatiranju oporoke, torej kaznivo dejanje. Čeprav je izjavo vira iz članka jasno razbrati, ker je ta del besedila v navednicah, po prepričanju sodišča druge stopnje vendarle ni mogoče spregledati, da gre za hude obtožbe zoper tožnico, ki z uradnimi postopki niso bile nikoli potrjene. 4. točka Kodeksa sicer novinarju dopušča objavljanje informacij, pridobljenih od anonimnega vira, če teh podatkov ni mogel pridobiti na drug način in je objava v javnem interesu, vendar pa ga navedeno po mnenju sodišča druge stopnje ne odvezuje zahteve po preverjanju točnosti informacij, določene v 1. točki Kodeksa, kakor tudi dolžnosti praviloma v istem prispevku pridobiti odziv tistih, na katere se hude obtožbe nanašajo (2. točka Kodeksa). Iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve (točka 14) ne izhaja, da bi avtor članka te dolžnosti izpolnil (to v postopku niti ni bilo zatrjevano). Iz vsega navedenega izhaja, da je bilo z v tem članku objavljeno, čeprav v obliki izjave anonimnega vira zapisano, nepreverjeno hudo obtožbo, ki pri povprečnem bralcu gotovo vzbuja negativne občutke do tožnice, njeno zaničevanje ali prezir, protipravno poseženo v tožničino čast in dobro ime.

12. Strinjati se tudi ni mogoče s prvostopnim zaključkom, da si ob branju dne 22. 11. 2003 objavljenega članka „Ko postane Č. l. zadnja postaja“ povprečni bralec ni ustvaril negativne vrednostne sodbe o tožnici. Pravilna je sicer prvostopna ugotovitev, da je novinarka za članek pridobivala informacije na pristojnih ministrstvih in pri varuhu človekovih pravic, in je tako v skladu s 1. točko Kodeksa informacije preverjala. Pridobila in zapisala je tudi odziv tožnice, da večino obtožb zavrača. Res je tudi, da je iz članka razbrati tudi širšo kritiko ravnanja pristojnih državnih služb s starostniki. Po drugi strani pa se, podobno kot pri zgoraj omenjenih člankih „Zdaj si vsi zatiskajo oči“ in „Črna vest ob Č. l.“, tudi v tem članku pretežni del vsebine ukvarja konkretno s tožnico in njenim opravljanjem dejavnosti. Že iz citatov članka, ki jih podrobneje povzema sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve s tem v zvezi (točka 20) izhaja, da tisti del vsebine, ki se osredotoča konkretno na tožnico, slednje ne kaže v pozitivni luči. Zapisi „A. B. s svojim leporečjem“; „bila je kar preveč vsiljiva in predobra, pripravljena celo pomagati pri urejanju plačil, da bi ji bilo mogoče brez zadržkov verjeti“; „ta gospa je,... pod težo suma storitve vrste kaznivih dejanj,... vsaj na videz dobro obvladovala razmere v domu“ tudi po oceni sodišča druge stopnje vzbujajo pri povprečnem bralcu do tožnice negativne občutke. Tudi oznaka hotela, v katerem je svojo dejavnost opravljala tožnica, kot „zadnje postaje“, v povezavi z zapisom, da v Č. l. ljudje „nemočni čakajo, kaj se bo z njimi zgodilo“, nenazadnje pa tudi v povezavi s hudimi obtožbami, ki jih je bila tožnica v predhodnih objavah toženke že deležna, pomenijo negativno vrednostno sodbo o tožnici, ki presega meje dopustega izražanja avtorjevih stališč v komentarju. Vse zapise v različnih številkah časopisa je namreč treba obravnavati kot celoto, kot en poseg v osebo, kot gonjo proti njej, število protipravnih člankov pa upoštevati pri višini prisojene denarne odškodnine. Kriteriji protipravnosti posameznega članka, objavljenega potem, ko so bili že pri predhodnih objavah ugotovljeni posegi v oškodovankino čast in dobro ime, so za kršitelja nujno strožji. Po obrazloženem, ko je sodišče druge stopnje materialnopravni zaključek o protipravnosti obravnavanega članka sprejelo že na podlagi izpostavljenih okoliščin, se z nadaljnjo pritožbeno grajo tožnice (očitki o nadaljnjih zapisih v tem članku, ki naj bi bili neresnični in zavajajoči) ni več ukvarjalo.

13. Slediti pa ni mogoče pritožbeni graji tožnice, da bi bilo tudi s preostalimi desetimi članki protipravno poseženo v njeno čast in dobro ime. Prvostopno sodišče je namreč v njih zapisano podrobno razčlenilo in zaključilo, da le-ti pri povprečnem bralcu niso vzbudili negativnih občutkov do tožnice (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15-16, 17, 23, 24, 26, 30, 31, 32, 33 in 35), tak zaključek pa sodišče druge stopnje ob ponovni presoji vsakega posameznega članka, kakor tudi pri presoji le-teh v povezavi z vsemi ostalimi v tem postopku presojanimi objavami toženke sprejema kot pravilen in ga v izogib ponavljanju v celoti povzema. Tako je v nadaljevanju potrebno odgovoriti le še na tožničino izrecno pritožbeno grajo prvostopne odločitve glede posameznih objav. Neutemeljen je tožničin v pritožbi ponovljeni očitek, da naj bi bilo s člankom „Nočni nadzor je mnoge prestrašil“ protipravno poseženo v njeno čast in dobro ime. V pritožbi izpostavljeni nepravilni zapisi o številu zaposlenih in varovancev ter o zamenjavi zdravnika ne sodijo v osebno sfero tožnice, zato z njimi vanjo tudi ni bilo mogoče poseči. Poimenovanja hotela kot „zadnje pribežališče“ glede na kontekst članka ni mogoče razumeti v negativnem smislu, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Pravilna je tudi prvostopna presoja članka „Za premestitev je zaprosilo 17 oskrbovancev Č. l.“, v katerem so za tožnico sporne izjave direktorice lenarškega centra za socialno delo, ki so v članku kot take tudi označene (z navednicami). Ker gre za korektno povzeto izjavo pristojne uradne osebe, bi morala tožnica, v kolikor se z izjavljenim ne strinja, popravo in morebitno denarno odmeno terjati od osebe, ki je tako izjavo podala. Enako velja za članek „Ljudje želijo umreti doma“, v katerem je korektno povzeta in tudi označena izjava pristojne uradne osebe - predsednice komisije za izredni upravni nadzor nad lenarškim zdravstvenim domom, kakor tudi za članek „Na pol opravljene analize in medsebojno obtoževanje“, v katerem je citirane izjava vodje oddelka za upravne notranje zadeve v lenarški upravni enoti, kar je tudi pravilno označeno. Zapis v besedilu „Tisti ki bo odpuščal, ni opravil domače naloge“ pa je zgolj ministru postavljeno vprašanje, ki omenja Č. l., zato z zapisom o nepravilnostih in zlorabah, za katere je slišati, da naj bi se dogajale v tem in drugih domovih v državi, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bilo protipravno poseženo v tožničino osebnostno sfero. Tudi z zapisom o številu zaposlenih in številu nepokretnih bolnikov v domu v članku „Hotela ni zapustil nihče od 64 zavarovancev“, ni bilo nedopustno poseženo v tožničino čast in dobro ime. Po v pritožbi ponovljenih zatrjevanjih tožnice naj bi bile sicer navedene številke napačne, ob tem pa drugačnih podatkov tožnica med postopkom ni predložila. Zapis „po zatrjevanjih tožnice“ pomeni zgolj navedbo vira in za tožnico ne pomeni nič slabšalnega. Iz članka „V domovih kmalu nove postelje“ je mogoče jasno razbrati podatek, pridobljen na pristojnem ministrstvu, ki ga zatrjuje tudi tožnica, da je namreč sama le enkrat zaprosila za koncesijo, zato je pravilen prvostopni zaključek, da protipravnost tega članka ni podana. Enak zaključek je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo tudi za članek „Ni zanimanja za ropotijo iz Č. l.“, v katerem je avtor ob sicer pravilnih informacijah o javni dražbi medicinske opreme iz Č. l. le neprimerno uporabil eno besedo (ropotija).

14. Po vsem obrazloženem je mogoče zaključiti, da je toženka z devetimi članki protipravno posegla v tožničino čast in dobro ime. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je medijska afera, torej pisanje o tožnici v številnih medijih, pri njej povzročilo ugotovljene zdravstvene težave in duševno trpljenje (kot to izhaja iz 38. in 39. točke obrazložitve prvostopne sodbe). Toženko je tako pravilno štelo kot eno izmed povzročiteljev ugotovljene tožničine nepremoženjske škode. Neutemeljena je toženkina pritožbena graja, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vzročne zveze med kršitvijo osebnostnih pravic tožnice in njenimi zdravstvenimi težavami, saj je tak zaključek o obstoju vzročne zveze, temelječ tudi na podlagi ugotovitev dveh mnenj izvedencev medicinske stroke, sodišče prve stopnje podrobneje pojasnilo v točki 41 obrazložitve. Višino odškodnine pa je sodišče ob upoštevanju, da so o aferi poročali tudi drugi mediji, in tako odstotka škode, povzročene s spornimi objavami toženke, ni bilo mogoče natančno ugotoviti, pravilno odmerilo po prostem preudarku. Ni mogoče slediti tožničini pritožbeni graji prenizko odmerjene odškodnine. Le-ta bi se glede na število člankov, pri katerih je protipravnost ugotovilo že sodišče prve stopnje, izkazala za nekoliko visoko, ob upoštevanju dodatnih treh člankov, za katere je materialnopravni zaključek o njihovi protipravnosti sprejelo šele sodišče druge stopnje, kot je bilo obrazloženo zgoraj, pa se prisojena odškodnina pokaže kot pravična denarna satisfakcija za nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi spornih objav toženke tožnica morala pretrpeti. Pri navedenem drugostopnem zaključku so upoštevani tako zakonski kriteriji za odmero denarne odškodnine iz tega naslova (179. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) kakor tudi okoliščine, ki jih v svoji pritožbi kot relevantne izpostavlja tožnica in z njimi utemeljuje svoje pritožbeno zavzemanje za zvišanje prisojene odškodnine (večje število objavljenih prispevkov, izredno negativni vtis o tožnici v javnosti, branost časopisa toženke v regiji, obseg škode).

15. Tožnica v svoji pritožbi izrecno ne graja nepravilnosti prvostopne odločitve o zavrnitvi zahtevka za objavo pravnomočne sodbe, uradni preizkus pa pokaže, da je taka odločitev materialnopravno pravilna (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 45).

16. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).