Jedro

Spremenjena določba 236. člena ZKP sedaj dopušča, da sodišče na glavni obravnavi v soglasju s strankama skladno z določbo II.

odstavka 340. člena ZKP prečita izpovedbo priviligirane priče, vendar pa to velja le za pričo, ki je bila že poučena po določbi II.

odstavka 236. člena ZKP po noveli z dne 13.7.2003. Zaslišanje oškodovanke v fazi posameznih preiskovalnih dejanj je bilo opravljeno pred sodiščem prve stopnje v času, ko omenjena sprememba ZKP še ni začela veljati. Zato je pri presoji zakonitosti procesnega dejanja sodišča na glavni obravnavi dne 20.10.2004 potrebno upoštevati zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje - zaslišanje oškodovanke - opravljeno. Oškodovanka seveda še ni mogla biti poučena o tem, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba tudi v nadaljnji fazi postopka, to je tudi na glavni obravnavi, če bi se odpovedala pričanju. Glede na procesno situacijo, čas, v katerem je bila zaslišana oškodovanka in takrat veljavno določbo 236. člena ZKP, bi bilo potrebno oškodovanko ne glede na spremembo ZKP, ki je stopil v veljavo po oškodovankinem zaslišanju v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, vabiti na glavno obravnavo in jo tudi na glavni obravnavi ponovno poučiti o njeni pravici, da ji ni potrebno pričati, sedaj skladno s celotno določbo II. odstavka 236. člena ZKP. Le v primeru, da bi oškodovanka na glavni obravnavi po pouku izjavila, da se odpoveduje pravici, da ni dolžna pričati in bi podala izpovedbo, bi sodišče na njeno izpovedbo lahko oprlo sodbo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženega R. H. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega R. H. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za vsako kaznivo dejanje kazen dveh mesecev zapora in nato po določbah o steku enotno kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po določbi I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, v višini 2.840,00 SIT in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo je obdolženec napovedal pritožbo. K napovedi pritožbe je priložil izjavo oškodovanke H. A. o "umiku kaznovalnega predloga" za obe kaznivi dejanji, ki sta predmet izpodbijane sodbe. Zoper pisno izdelano sodbo obdolženec ni vložil pritožbe. Po pozivu sodišča, kako naj se šteje njegova napoved pritožbe s priloženo izjavo oškodovanke o umiku, je navedel, naj se njegova vloga šteje kot pritožba zoper sodbo.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da gre za pritožbo, podano v korist obdolženca, ki ne vsebuje podatkov iz 2. ali 3. točke I. odstavka 369. člena ZKP, zato je ravnalo po določbi II. odstavka 383. člena ZKP, po kateri se pritožbeno sodišče, pri obravnavi pritožbe, ki ne vsebuje obrazložitve in pritožbenih razlogov, omeji le na preizkus kršitev zakona iz 1. in 2. točke I. odstavka 383. člena ZKP in na preizkus odločbe o kazenski sankciji, varnostnih ukrepih in odvzemu premoženjske koristi. V zvezi s priloženim umikom predloga za pregon, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izjavo o umiku oškodovanka posredovala sodišču že po izreku sodbe. Po določbi 57. člena ZKP pa lahko oškodovanec z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, umakne predlog za pregon le do konca glavne obravnave. Oškodovanec po izreku sodbe s predlogom za pregon več ne more razpolagati, zato oškodovankina izjava o umiku v fazi postopka, v kateri jo je podala, nima učinka.

Presoja izpodbijane sodbe v okviru iz II. odstavka 383. člena ZKP je pokazala, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP.

Oškodovanka je bila v tej kazenski zadevi zaslišana kot priča dne

3.10.2002 v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Oškodovanka je t.i. priviligirana pričala, to je priča, ki ni dolžna pričati (236. člena ZKP). Sodišče je oškodovanko na naroku dne 3.10.2002 poučilo, da ji ni treba pričati ter pouk in oškodovankino izjavo, da bo pričala skladno s takrat veljavno določbo II. odstavka 236. člena ZKP (ZKP/94) vneslo v zapisnik. Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo v dneh 15.9. in 20.10.2004. Oškodovanka na glavno obravnavo ni prišla, saj ji sodišče prve stopnje ni moglo vročiti vabila. Na naroku dne 20.10.2004 je prvostopenjsko sodišče v soglasju s strankama prečitalo oškodovankino izpovedbo, ki jo je dala v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 56/2003), ki je stopil v veljavo dne 13.7.2003 je bil II. odstavek 236. člena ZKP spremenjen tako, da je bil dopolnjen z določbo, da se mora pričo v primeru, če izjavi, da se odpoveduje pravici, da ni dolžna pričati in izjavi, da želi pričati, opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Spremenjena določba 236. člena ZKP sedaj dopušča, da sodišče na glavni obravnavi v soglasju s strankama skladno z določbo

II. odstavka 340. člena ZKP prečita izpovedbo priviligirane priče, vendar pa to velja le za pričo, ki je bila že poučena po z določbi

II. odstavka 236. člena ZKP po noveli z dne 13.7.2003. Zaslišanje oškodovanke v fazi posameznih preiskovalnih dejanj je bilo opravljeno pred sodiščem prve stopnje v času, ko omenjena sprememba ZKP še ni začela veljati. Zato je pri presoji zakonitosti procesnega dejanja sodišča na glavni obravnavi dne 20.10.2004 potrebno upoštevati zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje - zaslišanje oškodovanke - opravljeno. Oškodovanka seveda še ni mogla biti poučena o tem, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba tudi v nadaljnji fazi postopka, to je tudi na glavni obravnavi, če bi se odpovedala pričanju. Glede na procesno situacijo, čas, v katerem je bila zaslišana oškodovanka in takrat veljavno določbo 236. člena ZKP, bi bilo potrebno oškodovanko ne glede na spremembo ZKP, ki je stopil v veljavo po oškodovankinem zaslišanju v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, vabiti na glavno obravnavo in jo tudi na glavni obravnavi ponovno poučiti o njeni pravici, da ji ni potrebno pričati, sedaj skladno s celotno določbo II. odstavka 236. člena ZKP. Le v primeru, da bi oškodovanka na glavni obravnavi po pouku izjavila, da se odpoveduje pravici, da ni dolžna pričati in bi podala izpovedbo, bi sodišče na njeno izpovedbo lahko oprlo sodbo.

Branje izpovedbe priviligirane priče, ki je bila poučena po določbi

236. člena ZKP skladno z zakonom, ki je veljal v času, ko je bila priča zaslišana, tako ni dopustno. Tako se pokaže, ker priča ni bila pravilno opozorjena na privilegij iz 236. člena ZKP in ji ni bilo omogočeno na glavni obravnavi, da bi se izrecno izjasnila o pravni dobroti iz 236. člena ZKP, da se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne bi smela opirati (237. člen ZKP). Sodišče prve stopnje v sodbi gradi dokazne zaključke tudi na obremenilni izpovedbi oškodovanke. S tem, ko pa je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaz (izpovedbo oškodovanke dane v posameznih preiskovalnih dejanjih) na katerega se sodba ne more opirati, je s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke

I. odstavka 371. člena ZKP.

Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.